Geografija Italije vključuje opis vseh fizično-geografskih elementov Italije. Italija, katere ozemlje v veliki meri sovpada z istoimensko geografsko regijo, leži v južni Evropi in obsega dolg italijanski polotok v obliki škornja, ki ga prečkajo Apenini, južno stran Alp, veliko Padsko nižino in nekatere otoke, vključno s Sicilijo in Sardinijo. Italija je del severne poloble. Dva od Palagijskih otokov (Lampedusa in Lampione) sta na afriški celini.
Skupna površina Italije je 301.230 km2, od tega je 294.020 km2 kopnega in 7.210 km2 vode. Leži med zemljepisnima širinama 35° in 47° S ter zemljepisnima dolžinama 6° in 19° V. Italija meji na Švico (698 km), Francijo (476 km), Avstrijo (404 km) in Slovenijo (218 km). San Marino (37 km) in Vatikan (3,4 km) sta enklavi. Skupna dolžina meje je 1836,4 km. Vključno z otoki ima Italija obalo dolgo 7900 km na Jadranskem morju, Jonskem morju, Tirenskem morju, Ligurskem morju, Sardinskem morju in Sicilskem prelivu.
Italijanska geografska regija v svojem tradicionalnem in najbolj sprejetem obsegu ima površino približno 324.000 kvadratnih kilometrov, kar je več od površine celotne Italijanske republike (301.230 kvadratnih kilometrov). Italijanska geografska regija vključuje tudi ozemlja, ki so suvereni deli Hrvaške, Francije, Slovenije in Švice ter štiri majhne neodvisne države Kneževine Monako, Republike Malte, Republike San Marino in mestne države Vatikan (Sveti sedež).<ref name="Archivio Storico">"</ref>
Splošno
Italijo povezujejo Alpe s srednje-zahodnim delom evropske celine. Zaradi svojega položaja predstavlja most med Evropo in Afriko. Zlasti italijanski polotok je v središču Sredozemskega morja, med Balkanom in Grškim polotokom na vzhodu, Iberskim polotokom na zahodu, Severno Afriko na jugu in celinsko Evropo na severu, ki ju ločujejo Alpe.
Italija loči tudi zahodno porečje Sredozemskega morja od vzhodnega, torej Tirensko morje od Jonskega morja, ki se proti zahodu razteza s Kalabrijo in Sicilijo, ki skupaj geološko tvorita polotok. Sicilijo in Afriko (tunizijski polotok) ločuje le 140 km širok Sicilski preliv.
Na vzhodu je Salento 70 km od albanske obale, na najožji točki Otrantske ožine. To je Capo d'Otranto (imenovan tudi Punta Palascìa), ki je na 40° 7' severne zemljepisne širine in 18° 31' vzhodne dolžine. Severno od Salenta leži dolg in ozek zaliv Jadranskega morja.
Otoka Sardinija in Korzika nato ločita Tirensko morje od Sardinskega morja.
Obalni razvoj italijanskega polotoka in otokov je velik; približno 8.000 kilometrov (5.000 milj), kar je veliko večje od tistega na Iberskem polotoku, vendar veliko manj kot na Balkanu.
V Italiji prevladujejo hribovita območja (41,6 % ozemlja) v primerjavi z gorskimi območji (35,2 % ozemlja) ali ravninska območja (23,2 %).
Današnja italijanska tla so posledica antropizacije in so deloma gorata, deloma hribovita, deloma vulkanska, deloma endolagunasta z izboklinami, polesinami, otoki, posušena z melioracijami (Bonifiche Circeo, Ferraresi, Comacchio, Ostiense, Pisana in tako naprej) večje dviganje nasipov (na primer odvzem 1,7 milijarde kubičnih metrov sveže vode na leto samo iz 20 konzorcijev iz Veneta).
Nobeno naseljeno središče v Italiji ni oddaljeno več kot 294 km (183 milj) od morja, italijanska občina, ki je najbolj oddaljena od morja, pa je Madesimo (provinca Sondrio), ki je 294 km (183 milj) od Ligurskega morja.
Meje Italija meji na Švico (698 km), Francijo (476 km), Avstrijo (404 km) in Slovenijo (218 km). San Marino (37 km) in Vatikan (3,4 km) sta enklavi. Skupna dolžina meje je 1836,4 km. Italija, vključno z otoki, ima 7900 km obale na Jadranskem morju, Jonskem morju, Tirenskem morju, Ligurskem morju, Sardinskem morju in Sicilijski ožini.
Geografski podatki Najsevernejša točka — Testa Gemella Occidentale, Prettau (Predoi), Južna Tirolska na najbolj južna točka — Punta Pesce Spada, Lampedusa, Sicilija na (celotno ozemlje); Capo Spartivento, Palizzi, Kalabrija na (celina) najbolj zahodna točka — Rocca Bernauda, Bardonecchia, Piemont na Najbolj vzhodna točka — Capo d'Otranto, Otranto, Apulia na Razdalja, ki ločuje Testa Gemella Occidentale od Punta Pesce Spada je 1291 km; največja razdalja med vzhodno in zahodno mejo je približno 600 km. Občine na koncih Italije so: Predoi, najsevernejša občina Lampedusa e Linosa, najjužnejša občina Otranto, najbolj vzhodna občina Bardonecchia, najbolj zahodna občina
Višine Najvišja točka: Mont Blanc (Dolina Aoste) 4810,90 m na 45°50′ N 6°51′ E Najnižja točka: Jolanda di Savoia (provinca Ferrara) −3,44 metra pri 44°53′ N 11°59′ E Najvišje naselje: Trepalle, Livigno 2209 metrov na 46°32′ N 10°11′ E
Pomorske zahteve Teritorialno morje: 12 nmi (22,2 km; 13,8 mi) epikontinentalni pas: 200 metrov globine ali do globine izkoriščanja Izključna ekonomska cona: 541.915 km2 (209.235 kvadratnih milj)
Geografski center Čeprav je Istituto Geografico Militare iz Firenc večkrat izjavil, da je nemogoče enolično določiti središče negeometrijske oblike, kot je ta v Italiji, obstaja več lokacij, ki se glede na sprejeta merila za merjenje potegujejo za primat geografskega središča Italije: Monteluco (Perugia); Narni (Terni); Orvieto (Terni); Rieti (Rieti).
Raba zemljišč Pozidano (urbano, industrijsko itd.): 4,9 % kmetijstvo: 52,2 % obdelovalne zemlje: 27,9 % stalno: 7,1 % Drugo: 17,2 % Gozd: 41,4 % Mokrišča: 0,4 % Voda (jezera itd.): 1,1 %
Namakane površine 39,510 km2 (2007)
Skupaj obnovljivi viri 191,3 km³ (2011)
Odvzem sladke vode (domači/industrijski/kmetijski) total: 45,41 km³/yr (24 %/43 %/34 %) per capita: 789,8 m³/yr (2008)
Enote
Italijanska geografska regija ima v svojem tradicionalnem in najbolj sprejetem obsegu površino približno 324.000 kvadratnih kilometrov, kar je več od površine celotne Italijanske republike (301.230 kvadratnih kilometrov). Italijanska geografska regija vključuje tudi ozemlja, ki so suvereni deli Hrvaške, Francije, Slovenije in Švice ter štiri majhne neodvisne države Kneževine Monako, Republike Malte, Republike San Marino in mestne države Vatikan (Sveti sedež). Italija in italijanska geografska regija sta razdeljeni na tri dele, čeprav z nekaterimi razlikami.
Kontinentalna Italija Kontinentalna Italija opredeljena kot južna stran Alp, Padska nižina, Ligurija in del Apeninov, omejen s konvencionalno črto, ki povezuje La Spezio z Riminijem. Regija Nica (ki ustreza zgodovinskemu okrožju Nica), italijanska Švica, del Julijske krajine in drugi manj obsežni deli ozemlja, kot so Valle Stretta, Gondo in Val Monastero, v svojem celinskem delu niso del Italijanske republike, ampak so del italijanske geografske regije. Nasprotno pa Val di Lei, Val di Livigno, porečje San Candido, dolina Rio Sesto in porečje Trbiža, čeprav del Italijanske republike, niso vključene v italijansko geografsko regijo.
Italijanski polotok Pod polotoško Italijo mislimo na celoten južni del od omenjene črte, do Punta Melito v Kalabriji (ki je najbolj južna točka polotoka) in Santa Maria di Leuca v Apuliji. San Marino in Vatikan sta tuji ozemlji, čeprav sta vključena v italijansko geografsko regijo.
Italijanski polotok zavzema srednji položaj med tremi glavnimi polotoki južne Evrope, ki se pojavlja v središču Sredozemskega morja, z velikimi otoki in nekaterimi arhipelagami.
Otoška Italija
Otoško Italijo sestavljajo Sardinija, Sicilija in številni manjši otoki, raztreseni ali združeni v arhipelage v morjih, ki oblivajo obale polotoka. Korzika politično ni vključena v otoško Italijo, saj pripada Franciji, je pa vključena v italijansko geografsko regijo.
Pet največjih otokov, ki pripadajo italijanski državi, je po velikosti: Sicilija (25,707 km²) Sardinija (24,090 km² ) Elba (223 km²) Sant'Antioco (108.9 km²) Pantellerija (83 km²).
Drugi otoki, ki pripadajo Italiji, so združeni v naslednje arhipelage: arhipelag zaliva La Spezia, ki ga tvorijo otoki Palmaria, Tino in Tinetto; Toskanski arhipelag, ki ga tvori otok Elba, največji in najpomembnejši iz skupine, iz katere se že stoletja pridobiva železo. Severno od otoka Elba se dvigata Capraia in Gorgona, na jugu Pianosa, Montecristo, Giannutri in otok Giglio. Manjši otočki so Cerboli in Palmaiola ob obali Elbe, otoček Sparviero na Punta Ala, Formiche di Grosseto, Formica di Burano, Formica di Montecristo (ali Scoglio d'Africa) in nekateri otočki ob obali rta Argentario, vključno z Argentarola, Isola Rossa in Isolotto, poleg Secche della Meloria in Secche di Vada. Flegrejsko otočje (Ischia in Procida) plus Capri v Neapeljskem zalivu; včasih so trije otoki vključeni v kampanjski arhipelag; Pontinsko otočje: Ponza, Palmarola, Zannone in Ventotene, v zalivu Gaeta; arhipelag Eolsko otočje ali Otočje Lìpari, ki vključuje otoke: Salina, Lipari, največji v skupini, Vulcano, Panarea in nato Stromboli, eruptivni stožec, ki še vedno deluje, ki so ga stari Grki imenovali Stronghilo, zaradi stožčaste oblike obrnjenega vrha na morju; tem je treba dodati otoka Filicudija in Alicudija; Egadsko otočje, torej otoki Favignana, Marettimo, Levanzo in Stagnone, ki ležijo med Marsalo in Trapanijem, zahodno od Sicilije; Pelagijsko otočje, vključno Linosa, Lampione in Lampedusa; Na Siciliji je Ustica ob Palermskem zalivu in Pantelleria sredi Sicilskega preliva; Tremitsko otočje in otok Pianosa, ki se dvigajo v Jadranskem morju; Severno od Sardinije Asinara in arhipelag La Maddalena, na jugu San Pietro in Sant'Antioco. Otoka Cheradi San Pietro in San Paolo v Tarantskem zalivu.
Orografija Gore
Skoraj 40 % italijanskega ozemlja je gorata, z Alpami kot severno mejo in Apeninskimi gorami, ki tvorijo hrbtenico polotoka in se raztezajo na dolžini 1350 km. Alpe so povezane z Apenini s prelazom Colle di Cadibona v Ligurskih Alpah. Devetnajst italijanskih dežel prečkajo bodisi Alpe bodisi Apenini ali njuni odrastki. Sardinija ima gore s svojimi značilnostmi in je vključena v sardinsko-korziški relief, saj vpliva tudi na Korziko.
Alpe (nastale v mezozoiku in kenozoiku) obdajajo Padsko nižino na severu, vzhodu in zahodu ter se razvijajo vzdolž celotne severne meje Italije (približno 1000 km) in ustvarjajo naravno mejo. Alpe vsebujejo najvišji vrh Evropske unije, Mont Blanc, s 4810 metri nadmorske višine, ki leži med dolino Aoste in Francijo.
Apenini (nastali v oligocenu) se dvigajo južno od Padske nižine in potekajo od severa proti jugu po celotnem italijanskem polotoku, od Ligurije do Kalabrije in se nadaljujejo na severni Siciliji in se končajo v Madonii, ki deluje kot razvodnica med Tirensko in Jadransko-jonsko obalo.
Najvišje vrhove v Italiji najdemo v Zahodnih Alpah, kjer so številni vrhovi, ki presegajo 4000 metrov, vključno z Monte Rosa (4634 metrov), Monte Cervino (4478 metrov) in Mont Blanc. Najvišja gora Apeninov je Gran Sasso d'Italia (2912 metrov).
Svetovno znane gore v Italiji so Monte Cervino (Matterhorn), Monte Rosa, Gran Paradiso v Zahodnih Alpah ter Bernina, Stelvio in Dolomiti ob vzhodni strani Alp.
Hribovje
Hribi pokrivajo večino italijanskega ozemlja. V glavnem so v srednje-južnem delu polotoka, ob straneh Apeninskega grebena, pa tudi v predalpskem območju, blizu Alp.
Hriboviti reliefi, ki se izmenjujejo z kotanjami in dolinami, so rahli in ne presegajo 800 metrov.
Prva dva hribovita sistema sta subalpsko hribovje in Preappennino, dva hribovita pasova, razporejena med Alpami in Padsko nižino ter med Apenini in Jadransko obalo. Subalpsko hribovje se bolj razširi v zahodnem delu Padske nižine, kjer tvori hribe Langhe in Montferrat. Dva druga sistema sta Tirenski Anti-Apeninski, ki se razteza od Colline Metallifere v Toskani do Vezuva in Beneventanskega hribovja v Kampaniji, ter Jadranski Anti-Apeninski, prisoten v Apuliji z griči Murge in Gargano.
Italijanski hribi imajo različen izvor:
Langhe, Monferrato, Chianti in Murge so sedimentni griči, ki so nastali z dvigom morskega dna.