Revolucija dostojanstva (), znana tudi kot majdanska revolucija,Ukraine profile - Timeline, BBC News je potekala v Ukrajini februarja 2014Everything you need to know about the Ukraine crisis, Vox (3 September 2014)
Ukraine's 2014 revolution to Trump's push for a Ukrainian probe of Biden: A timeline, ABC News (1 October 2019)
The February revolution, The Economist (27 February 2014)
Ukraine: Everything you need to know about how we got here, CNN (3 February 2017) ob koncu protestov Evromajdan, ko so smrtonosni spopadi med protestniki in varnostnimi silami v ukrajinski prestolnici Kijev dosegli vrhunec z odstavitvijo izvoljenega predsednika Viktorja Janukoviča in s strmoglavljenjem ukrajinske vlade.
Novembra 2013 je izbruhnil val obsežnih protestov (t. i. Evromajdan) kot odziv na nenadno odločitev predsednika Janukoviča, da ne bo podpisal sporazuma o političnem združevanju in prosti trgovini z Evropsko unijo (EU) ter se bo raje odločil za tesnejše vezi z Rusijo in Evrazijsko ekonomsko unijo. Februarja istega leta je vrhovna rada (ukrajinski parlament) z veliko večino potrdila dokončno sklenitev sporazuma z EU. Rusija je pritiskala na Ukrajino, naj ga zavrne. Protesti so se nadaljevali več mesecev, njihov obseg pa se je širil, saj so pozivali k odstopu Janukoviča in vlade Azarova.Kiev protesters gather, EU and Putin joust, Reuters (12 December 2013) Protestniki so nasprotovali po njihovem mnenju razširjeni vladni korupciji in zlorabi oblasti, vplivu oligarhov, policijski brutalnosti in kršenju človekovih pravic v Ukrajini.Yanukovych Offers Opposition Leaders Key Posts, Radio Free Europe/Radio Liberty (25 January 2014) Represivni zakoni proti protestom so še povečali jezo. Na Trgu neodvisnosti v središču Kijeva je med »majdansko vstajo« nastal velik zabarikadiran protestni tabor.
Januarja in februarja 2014 je v spopadih med protestniki in specialno policijo Berkut v Kijevu umrlo 108 protestnikov in 13 policistov, številni drugi pa so bili ranjeni. Prvi protestniki so bili ubiti v hudih spopadih s policijo na Ulici Mihajla Gruševskega med 19. in 22. januarjem. Protestniki so nato zasedli vladne stavbe po vsej državi. Najhujši spopadi so potekali od 18. do 20. februarja, ko je v Ukrajini prišlo do najhujšega nasilja od ponovne osamosvojitve. Na tisoče protestnikov se je pod vodstvom aktivistov s ščiti in čeladami podalo proti parlamentu, policijski ostrostrelci pa so jih obstreljevali. 21. februarja je bil podpisan sporazum med predsednikom Janukovičem in voditelji parlamentarne opozicije, ki je zahteval oblikovanje začasne vlade enotnosti, ustavne reforme in predčasne volitve. Naslednji dan se je policija umaknila iz središča Kijeva, ki so ga dejansko nadzorovali protestniki. Janukovič je pobegnil iz mesta in nato iz države. Tega dne je ukrajinski parlament s 328 glasovi za in 0 proti (od 450 poslancev) izglasoval odstavitev Janukoviča s položaja.
Janukovič je dejal, da je bilo glasovanje nezakonito in morda izsiljeno, ter zaprosil Rusijo za pomoč. Rusija je menila, da je bilo strmoglavljenje Janukoviča nezakonit državni udar, in ni priznala začasne vlade. V vzhodni in južni Ukrajini, kjer je Janukovič na predsedniških volitvah leta 2010 prejel veliko podporo, so potekali obsežni protesti za in proti revoluciji. Ti protesti so se stopnjevali, kar je privedlo do ruskega vojaškega posredovanja, priključitve Krima Rusiji ter ustanovitve samooklicanih separatističnih držav Doneck in Lugansk. To je sprožilo vojno v Donbasu.
Začasna vlada, ki jo je vodil Arsenij Jacenjuk, je podpisala pridružitveni sporazum z EU in razpustila Berkut. Na predsedniških volitvah leta 2014 je zmagal Petro Porošenko (54,7 % glasov v prvem krogu). Nova vlada je obnovila spremembe ukrajinske ustave iz leta 2004, ki so bile leta 2010 sporno razveljavljene kot neustavne, in začela obsežno čistko javnih uslužbencev, povezanih s strmoglavljenim režimom. V državi je potekala tudi vsesplošna dekomunizacija.
Začetek
Zaporedne ukrajinske vlade v 2000-ih letih so si prizadevale za tesnejše odnose z Evropsko unijo (EU). Vlada predsednika Viktorja Janukoviča se je od leta 2012 pogajala o pridružitvenem sporazumu z Evropsko unijo. Takšen celovit trgovinski sporazum z EU bi vplival na trgovinske sporazume Ukrajine z Rusijo, ki je bila takrat največja trgovinska partnerica Ukrajine. Janukovič je menil, da je zaplete mogoče odpraviti, in dejal, da namerava skleniti sporazum, vendar ga je še naprej odlašal. To je bilo razumljeno kot poskus odstopa od podpisa sporazuma, kar je povzročilo val protestov, ki so postali znani kot gibanje »Evromajdan«.
Protesti so izbruhnili novembra 2013, ko Janukovič na srečanju vzhodnega partnerstva v Vilni v Litvi ni hotel podpisati pridružitvenega sporazuma z EU in se je raje odločil za tesnejše vezi z Rusijo. Predsednik vlade Mikola Azarov je zaprosil za 20 milijard evrov posojil in pomoči. EU je bila pripravljena ponuditi 610 milijonov evrov posojil, Rusija pa 15 milijard dolarjev in nižje cene plina. Poleg tega je EU zahtevala velike spremembe ukrajinskih predpisov in zakonov, Rusija pa ne. Rusija je izvajala tudi gospodarski pritisk na Ukrajino in začela propagandno kampanjo proti sporazumu z EU.Russia's shifting role in Ukraine crisis, aljazeera, 2 March 2014
Janukovič je bil na zahodu Ukrajine zelo nepriljubljen, vendar je imel nekaj podpore na vzhodu, kjer je njegova materinščina ruščina veliko bolj razširjena, in na jugu. Sprva so bili shodi mirni, januarja 2014 pa so postali nasilni, potem ko je parlament, v katerem so prevladovali Janukovičevi privrženci, sprejel zakone za zatrtje protestov. Evropska unija in Združene države Amerike so Janukoviča pozvale, naj se pogaja o mirnem koncu konflikta, in napovedale, da bodo uvedle sankcije proti vladnim uradnikom, če bo ugotovljeno, da so odgovorni za nasilje. sličica|280x280_pik|Protestniki proevropskega Evromajdana v Kijevu, december 2013. Pred februarsko revolucijo je bil s protestniki sklenjen sporazum o amnestiji, po katerem proti njim v zameno za zapustitev zasedenih stavb ne bodo vložene kazenske obtožbe. Demonstranti so izpraznili vse zasedene stavbe regionalne državne uprave, aktivisti v Kijevu pa so zapustili Hruševsko ulico; 16. februarja je bila pod vladni nadzor vrnjena tudi kijevska mestna hiša. Vsi, ki so bili pred tem zaprti zaradi sodelovanja na protestih, naj bi bili izpuščeni po 17. februarju.
Janukovič je 14. februarja dejal: »Želim povedati, da sem bil in sem spodbujen, da uporabim različne metode in načine, kako rešiti situacijo, vendar želim povedati, da ne želim biti v vojni. Ne želim, da se odločitve sprejemajo na tako radikalen način.« Vse politike je pozval, naj se vzdržijo radikalizma in razumejo, da »obstaja meja, ki se je ne sme prestopiti, in ta meja je zakon«.
Pregled sličica|Pregled zasedbe središča Kijeva s strani protestnikov v začetku februarja 2014|280x280_pik Protesti, ki so se začeli v noči na 21. november 2013 z javnimi protesti na Majdanu nezaležnosti (Trgu neodvisnosti) v Kijevu, so še vedno potekali sredi februarja 2014. Proteste je sprožila odločitev ukrajinske vlade, da prekine podpis pridružitvenega sporazuma z Evropsko unijo (EU).
Obdobje relativnega miru med protivladnimi demonstracijami v Kijevu se je nenadoma končalo 18. februarja 2014, ko je prišlo do spopadov med protestniki in policijo. V naslednjih dneh je bilo ubitih najmanj 82 ljudi, od tega 13 policistov, več kot 1.100 ljudi pa je bilo ranjenih.
18. februarja se je približno 20.000 protestnikov Euromajdana odpravilo do vrhovne rade (ukrajinski parlament), da bi podprli vrnitev ustave Ukrajine v obliko iz leta 2004, ki jo je ukrajinsko ustavno sodišče razveljavilo kmalu po izvolitvi Janukoviča za predsednika leta 2010. Policija jim je zaprla pot. Spopad se je sprevrgel v nasilje; BBC je po navedbah dopisnikov poročal, da je vsaka stran obtoževala drugo. Policija je streljala z gumijastimi naboji in pozneje z ostrim strelivom (vključno z avtomatskim orožjem in ostrostrelskimi puškami), uporabljala pa je tudi solzivec in šok granate, da bi pregnala na tisoče demonstrantov. Protestniki so se bojevali s surovim orožjem (kot so veliki kamni in palice), strelnim orožjem in improviziranim eksplozivom (koktajli Molotova) ter vdrli na sedež proruske Stranke regij. Policisti so vdrli v glavni protestni tabor na Majdanu nezaležnosti in zasedli del trga. Zgradba sindikatov, ki je bila sedež Evromajdana, je bila požgana. Politični komentatorji so menili, da je Ukrajina na robu državljanske vojne. Nekatera območja, vključno z Lvovsko oblastjo, so se razglasila za politično neodvisna od centralne vlade.
Aktivisti Evromajdana so 18. februarja zasedli stavbe regionalne državne uprave (RDU) v več oblastih.
Oblasti so 19. februarja v Kijevu uvedle policijske kontrolne točke, omejitve javnega prevoza in zaprtje šol, kar so mediji označili kot de facto izredno stanje. sličica|Uradi regionalnih vlad, ki so jih 3. marca 2014 zasedli protestniki Evromajdana.|280x280_pik Minister za notranje zadeve Vitalij Zaharčenko je 20. februarja sporočil, da je podpisal odlok, ki dovoljuje uporabo ostrega streliva proti protestnikom. Zakharchenko officially allowed firearms to the security forces, TSN(20 February 2014) V središču Kijeva je prišlo do najhujšega nasilja doslej, število smrtnih žrtev v 48 urah spopadov pa je naraslo na najmanj 77.Ukraine protests timeline, BBC, 23 February 2014 Predsednik ukrajinskega parlamenta (ki je v drugih državah enakovreden položaju predsednika parlamenta) Volodimir Ribak je naslednji dan sporočil, da je podpisal parlamentarni odlok, v katerem je obsodil uporabo sile in pozval vse institucije (ministrstvo za notranje zadeve, kabinet ministrov itd. ), naj takoj prenehajo z vsemi vojaškimi akcijami proti protestnikom. Parlament je Zaharčenka suspendiral s položaja.
Predsednik Janukovič je 21. februarja podpisal kompromisni dogovor z voditelji opozicije. Obljubil je ustavne spremembe, s katerimi bi parlamentu povrnili nekatere pristojnosti, in pozval k predčasnim volitvam, ki naj bi bile izvedene do decembra.
Kljub dogovoru je v središču Kijeva še naprej protestiralo na tisoče ljudi, ki so v celoti prevzeli nadzor nad vladnim okrožjem: poslopjem parlamenta, predsednikovimi upravnimi prostori, vlado in notranjim ministrstvom.[tyzhden.ua] 21. februarja je bil v parlamentu vložen predlog zakona o odstavitvi Janukoviča. Istega dne je Janukovič odpotoval v Harkov.Ukraine Leader Was Defeated Even Before He Was Ousted, The New York Times (3 January 2015)
22. februarja naj bi protestniki nadzorovali Kijev, Janukovič pa naj bi iz prestolnice pobegnil v vzhodno Ukrajino. Parlament je z glasovi 328–0 podprl odstavitev Janukoviča s položaja in za 25. maj razpisal nove predsedniške volitve.
Parlament je 23. februarja za začasnega predsednika imenoval svojega predsednika Oleksandra Turčinova. Nova vlada je 24. februarja izdala nalog za prijetje Janukoviča. V naslednjih dneh so ruski nacionalistični politiki in aktivisti organizirali zborovanja na Krimu in pozivali Rusijo, naj pomaga braniti regijo pred napredovanjem »fašistov« iz preostale Ukrajine.Crimea: Next flashpoint in Ukraine's crisis?, BBC News (24 February 2014)
Posledice in nova vlada Julija Timošenko je bila 22. februarja izpuščena iz zapora in je na Trgu neodvisnosti nagovorila več kot 100.000 ljudi. Istega dne je parlament za vršilca dolžnosti notranjega ministra imenoval Arsena Avakova. Zakonodajalci so z glasovanjem o nezaupnici odstavili tudi Viktorja Pšonko z mesta generalnega državnega tožilca Ukrajine.