thumb|Knjiga s pravili madžarskega pravopisa iz leta 1982 Madžarski pravopis () sestavljajo pravila, ki opredeljujejo standardno pisno obliko madžarskega jezika. Med drugim vključuje pravila za črkovanje leksikalnih besed, lastnih imen in prevzetih besed (vključno s črkovanjem prevzetih besed s priponami in v tvorjenkah), pa tudi pravila za deljenje besed, uporabo ločil, krajšave, abecedno razvrščanje in druge informacije (npr. kako napisati datume).
Abeceda Madžarščina se piše z madžarsko abecedo, ki je osnovana na latinici.AkH. 2 b Črke madžarske abecede običajno označujejo glasove,AkH. 2 c) razen pri označevanju morfemov (glej spodaj). Razširitve vključujejo soglasnike, napisane z dvočrkji ali tročrkjem,AkH. 7. a) in samoglasniške črke, označene z diakritičnimi znaki. Dolgi soglasniki so označeni z dvema črkama ( > in > ),AkH. 7. b) medtem ko se dolgi samoglasniki označujejo z ostrivcem (npr. > ) ali pa se njihov preglas nadomesti z dvojnim ostrivcem ( > ).AkH. 4. b) Samo prva črka digrafov in trigrafa je pri običajnem besedilu napisana z veliko. V kraticah in napisih so vse črke zapisane z veliko.AkH. 8.
Črke q, x, y, w so le dodatek k madžarski abecedi in se v madžarskih besedah le redkoma uporabljajo – običajno te črke nadomestijo glasovne ustreznice iz madžarščine kv, ksz, i, v (samo x je relativno pogost, npr. ). Ch ni običajen del abecede, vendar se kljub temu pojavlja v nekaterih besedah (npr. , "tehnologija" ali "tehnika"). AkH. 10–11. V tradicionalnih priimkih se lahko pojavijo tudi druga dvočrkja, tako za samoglasnike kot za soglasnike.AkH. 12.
Štiri načela pravopisa Madžarski pravopis temelji na štirih glavnih načelih: sledenju izgovorjavi,AkH. 17. analizi besed (odražanje sestavnih morfemov),AkH. 49. ohranjanju tradicijeAkH. 86. in poenostavitvi.AkH. 92.
Glede na prvo načelo je madžarska pisava privzeto fonemična, torej, da črke ustrezajo fonemom (poenostavljeno povedano glasovom) in obratno. V nekaterih primerih se dolžina samoglasnika ali soglasnika razlikuje med izgovorjavo in zapisom (npr. [suɲog] 'komar', [kyzd] 'boj', [] 'žival', npr [eɟː] 'ena').OH. pp. 56–57, 60–61
Sestavljene besede ali besede s priponami običajno upoštevajo drugo glavno načelo, se pravi, analizo besed. To pomeni, da je treba osnovne dele (morfeme) besede zapisati na enak način, ne glede na dele, ki se pri izgovorjavi spojijo.AkH. 49. To velja le, če je nastala izgovorjava v skladu z običajnim vzorcem; nepravilna spajanja se odražajo tudi v pisni obliki. Na primer + ("morali bi zapustiti [nekaj]") se izgovarja kot "haggy", vendar se piše kot po principu analize besed. To je zato, ker se skupek in v madžarski fonologiji tako ali tako pretvori v dolgi in je zato črkovanje izvirnih morfemov jasnejše. Nasprotno pa se + ('morali bi verjeti') izgovarja kot "higgy" in tudi zapiše kot , saj te izgovorjave ni mogoče neposredno razbrati na podlagi morfemov in osnovnih fonoloških pravil. Sestavljene besede so v splošnem zapisane tako, da vsi sestavni deli ohranijo svoje črkovanje, vendar so nekatere sestavljenke postale dovolj nejasne, da se ne štejejo več za prave tvorjenke, še posebej, pri besedah v katerih je en del zastarel. Primer je 'rokavica', ki izvirno izvira iz 'roka' in zastarelega elementa in v tem primeru črkovanje ne odraža več izpeljave. AkH. 46.
Tretje načelo, tradicija, vpliva na primer na priimke, ki velikokrat vsebujejo črkovanje, ki je nastalo pred sodobnimi pravopisnimi pravili. Na primer "Kovač" se lahko piše , ali . Drug primer tradicije je, da se dvočrkje še vedno uporablja kljub temu, da označuje isti zvok kot v današnji standardni madžarščini. AkH. 89.
Četrto načelo, poenostavitev, vpliva le na nekaj primerov. Če se samostalnik, ki označuje občno ime, konča z dvojnim soglasnikom in se nanj veže pripona, ki se začne z istim soglasnikom, tretji soglasnik odpade, kot je vidno pri primeru + > . To pravilo velja tudi za madžarska imena (npr. + > "od Bernadette"). Po drugi strani pa se pri tvorjenkah in priponskih lastnih imenih (razen pri madžarskih imenih), ohranijo vsi trije zaporedni soglasniki. Kakorkoli, pa je med te samoglasnike vstavljen vezaj (npr. "šahovska skupina", "G. Wittmann", "z Bonnom"). Načelo poenostavitve se uporablja tudi za dvojne digrafe, kjer pride do spojitve znotraj digrafa, torej + postane (npr. + > "s Kovácsom"). Vendar pa pri tvorjenkah take poenostavitve ni: npr. "šop ključev". AkH. 93. V primerih ko gre za izpeljevalni element s karakteristikami pripone, kot sta na primer in "-like", je poenostavitev mogoče uporabiti samo za besede, ki se končajo z enojnimi digrafi, kot je + > "voskasto", in ne za njihove podvojene oblike: + > "podobno jazzu". AkH. 94.
Pisanje skupaj in narazen Tvorjenke so običajno zapisane z eno besedo (brez presledkov), besedne zveze pa so običajno napisane kot več besed (z enim ali več presledki), vendar temu ni vedno tako. Zapis z vezajem se šteje kot alternativni način pisanja ene same besede in se uporablja, na primer, če sestavljenka vsebuje lastno ime.
Priredne zveze Ponavljajoče se besede se običajno pišejo ločeno (z vejico),AkH. 96. vendar se uporablja vezaj, če je njihova povezava bolj ustaljena (npr. 'kdo' pa 'vsi').AkH. 97. Če se beseda ponovi z drugačno pripono ali zálogom (postpozicijo), se besede pišejo ločeno ( 'dan za dnem', dobesedno 'iz dneva v dan), razen če element obstaja samo v tej besedni zvezi - v tem primeru so besede zapisane z vezajem ( 'staro' "prastaro"). AkH. 98.
Priredno zložene besede se običajno pišejo ločeno.AkH. 100. a) Če je pomen končne besede drugačen od pomena obeh besed skupaj, vendar imata oba elementa končnice, se besedi zapišeta z vezajem (npr. „kuhar“, tvorjenka sestavljena iz besed, ki se nanašajo na kuhanje v pečici in kuhanje v vodi, "kuhajo"). Vezaj je potreben v primerih, ko se na besedno zvezo pripenjajo le določene pripone.AkH. 100. b), 102. a) Besedne zveze, ki so popolnoma spojene, dobijo končnice le na koncu drugega elementa in se zapisujejo z eno samo besedo (npr. 'žalost', 'biti prizadet od žalosti').AkH. 100. c), 102. b) Vendar pa obstajajo besedne zveze, ki imajo le končnice na koncu, a so njihovi elementi še vedno povezani z vezajem, kot pri besedah, ki izražajo nasprotje (npr. 'grenkega'). AkH. 101. a), 103. a) Nekatere besedne zveze lahko prejmejo pripone na koncu obeh elementov ali samo na koncu drugega elementa (npr. 'slava': ali "njegova/njena slava").AkH. 101. b), 103. b)
Podredje Podredje je verjetno najbolj problematično za večino domačih govorcev, vključno z akademiki, na kar kažejo natisnjene publikacije in ulični napisi. Glavno načelo je, da je treba te tvorjenke napisati brez presledkov, če je izpolnjen kateri koli od naslednjih treh kriterijev: AkH. 95.
če se pomen spremeni tako, da ga ni mogoče razbrati iz elementov samih, če se pregibna prepona izpusti, če tako zahteva tradicija (vendar so primeri v tej skupini omejeni).
To velja za besedne zveze in različne tvorjenke, na primer tiste, pri katerih je prvi element podrejen drugemu (pri katerih je drugi element deležnik),AkH. 106. ali je pridevnik AkH. 107. drugega (npr. pomeni 'hiter vlak', medtem ko pomeni 'hitri vlak' kot vrsto vlaka: zaradi spremembe pomena je treba slednjega napisati z eno besedo).
Problematična točka: v praksi je nemogoče predvideti, ali je sprememba pomena (glede na skupek pomenov posameznih elementov) pripisana enemu elementu ali celotni tvorjenki. Na primer, 'program v živo' je zapisan kot dve besedi, čeprav se beseda uporablja drugače, kot bi bilo pričakovano glede na njen osnovni pomen – verjetno zato, ker je bilo določeno, da lahko ta komponenta nosi spremembo pomena, zato pisanje tvorjenke z eno besedo ni potrebno. Po drugi strani pa je tvorjenka 'restavracija s hitro hrano' (dobesedno 'hitra restavracija') zapisana kot ena beseda – verjetno zato, ker je bila sprememba pomena pripisana celotni tvorjenki in je pomen besede nespremenjen. Nekatere besedne zveze brez spremembe pomena so zapisane kot ena beseda, npr. 'potovalni spremljevalec', medtem ko se večina drugih besednih zvez piše navadno: 'potovalna destinacija.'
Včasih se ohrani izvirni pomen pridevnika, vendar je pomen celotne tvorjenke še vedno nekaj bolj specifičnega kot zgolj vsota elementov. Na primer, , 'kislo zelje', ni zgolj zelje kislega okusa ampak vrsta vložene hrane. In vendarle se beseda piše s presledkom. Po drugi strani pa je »mobilni telefon« napisan z eno besedo, čeprav gre pravzaprav za telefon, ki je mobilen – pisanje z eno besedo je morda upravičeno, ker gre za drugačno tehnologijo, za razliko od brezžičnega telefona, ki je tudi prenosen.
Pri izpuščanju končnic pogosto obstaja slovnična povezava med dvema samostalnikoma tvorjenke, ki bi lahko bil izražena na bolj ekspliciten način: na primer 'podokno' bi lahko izrazili kot 'podokno pri oknu'. Na podlagi te izpeljave je tvorjenko potrebnoi zapisati kot eno besedo. Besedo 'zmedenost, nemir' je tudi treba zapisati kot eno besedo, da se izognemo dobesednemu pomenu 'hiša norcev' (1. primer), kljub temu, da je označena svojilnost. Druge tvorjenke, pri katerih prvi element deluje kot predmet, AkH. 123. prislov, AkH. 125. ali svojilnik, AkH. 128. so tudi zapisane z eno besedo, kjer je pripona izpuščena ali če je dejanski pomen drugačen od skupka njenih elementov. Torej, dobesedno "vetra branjen" je mogoče razbrati iz 'zaščiten pred vetrom' in se piše skupaj saj je pripona izpuščena. AkH. 125. c) Besedne zveze, kjer je končnica označena, so običajno zapisane v dveh besedah, tudi če je pomen figurativen (npr. 'sodeluj'), AkH. 123. a) medtem ko so druge besedne zveze z označeno končnico zapisane z eno besedo (npr. 'opazi, opazi', dobesedno "vzeti misli"). AkH. 125. b)
Problematična točka: obstaja več kot sto besednih besednih zvez OH. pp. 94–96, ki se uporabljajo natanko tako kot glagoli z besedno predpono (prim. "eat up" v angleščini), kot zgoraj, vendar se zapišejo kot dve besedi.
Glagolske predpone se pišejo skupaj z glagolom na katerega se pripenjajo le, če stojijo neposredno pred glagolom. Če se ista besedna predpona ponovi za izražanje ponavljajočega se dejanja, za prvo stoji vezaj, druga pa se pripne na besedo ( 'občasno se ustavi'). Če si sledita dve besedni predponi z nasprotnim pomenom, se obe pišeta ločeno od besede ( 'hodi gor in dol'). Glagolske predpone se lahko pišejo ločeno, če je pomen predpone poudarjen in je predpona mišljena v dobesednem pomenu. Če se pomen spremeni, morajo biti take predpone pisane skupaj z besedo na katero se pripenjajo (npr. 'ostani zgoraj' ampak 'preživeti, ostati'). Nekatere besedne predpone sovpadajo s prislovi, ki imajo lahko osebne končnice. V tem primeru jih lahko zapišemo kot eno besedo le, če so v tretji osebi množine in pripet element ni naglašen (še posebej, če bi se pomen spremenil). V nasprotnem primeru (če je uporabljena druga oseba in/ali je prislov/predpona poudarjena) jih je treba napisati v dveh besedah. AkH. 131.
Problematična točka: fonološko gledano so glagolske predpone vedno pritrjene na sledeči glagol, tudi če je vmes vrinjen pomožni glagol, ki izgubi lasten naglas. Na primer: pomeni 'ulovi' in pomeni 'glej, poglej'. Tako pomeni 'Ulovil bom metulja' in 'grem pogledat.' V prvem primeru spada pod ; v drugem pa pripada . Izgovorjava pa je ['megfogom] v obeh primerih. Te primere je mogoče ločiti, če upoštevamo posamezne besedne elemente. Po drugi strani pa glagolske predpone z osebnimi priponami nikoli ne moremo pisati skupaj z glavnim glagolom, čeprav so poudarjene na enak način kot brezkončne predpone, npr. ampak 's/on me gleda, tebe, njega/njo.'