Osmanska arhitektura je arhitektura Osmanskega cesarstva, ki je nastala v severozahodni Anatoliji v 13. stoletju. "The mosques of the classical period are more elaborate than those of earlier times. They derive from a fusion of a native Turkish tradition with certain elements of the plan of Haghia Sophia, the former cathedral of Constantinople, converted into a mosque in 1453 by Mehmet the Conqueror." Arhitektura cesarstva se je razvila iz starejše turške seldžuške arhitekture, z vplivi bizantinske in iranske arhitekture skupaj z drugimi arhitekturnimi tradicijami na Bližnjem vzhodu."Seljuk architecture", Illustrated Dictionary of Historic Architecture, ed. Cyril M. Harris, (Dover Publications, 1977), 485. Zgodnja osmanska arhitektura je v obdobju od 13. do 15. stoletja eksperimentirala z več tipi stavb, ki se je postopoma razvijala v klasični osmanski slog 16. in 17. stoletja. Ta slog je bil mešanica domače turške tradicije in vplivov iz Hagije Sofije, kar je povzročilo monumentalne mošejske stavbe, osredotočene okoli visoke osrednje kupole z različnim številom pol-kupol. Najpomembnejši arhitekt klasičnega obdobja je Mimar Sinan, katerega glavna dela so mošeja Şehzade, mošeja Sulejmanija in Selimova mošeja. V drugi polovici 16. stoletja so doživela vrhunec tudi nekatere dekorativne umetnosti, predvsem uporaba izniških ploščic.
Od 18. stoletja je na osmansko arhitekturo vplivala baročna arhitektura v Zahodni Evropi, kar je povzročilo osmanski baročni slog. Mošeja Nuruosmaniye je eden najpomembnejših primerov iz tega obdobja. V 19. stoletju je bilo več vplivov, uvoženih iz zahodne Evrope, ki so jih prinesli arhitekti, kot so tisti iz družine Balyan. Uvedeni so bili cesarski slog in neoklasicistični motivi in trend k eklekticizmu je bil očiten v številnih vrstah stavb, kot je Palača Dolmabahçe. V zadnjih desetletjih Osmanskega cesarstva so arhitekti, kot sta Mimar Kemaleddin in Vedat Tek, razvili nov arhitekturni slog, imenovan neoosmanski ali osmanski revivalizem, znan tudi kot Prvo nacionalno arhitekturno gibanje.
Osmansko dinastično pokroviteljstvo je bilo koncentrirano v zgodovinskih prestolnicah Bursa, Odrin in Carigrad (Konstantinopel), pa tudi v več drugih pomembnih upravnih središčih, kot sta Amasya in Manisa. Prav v teh središčih se je zgodil najpomembnejši razvoj osmanske arhitekture in da je mogoče najti najbolj monumentalno osmansko arhitekturo. Glavni verski spomeniki so bili običajno arhitekturni kompleksi, znani kot külliye, ki so imeli več komponent, ki so zagotavljale različne storitve ali ugodnosti. Poleg mošeje so to lahko medresa, hamam, imaret, sebil, tržnica, karavanseraj, osnovna šola ali drugo. Osmanske konstrukcije so bile še vedno v izobilju v Anatoliji in na Balkanu (Rumeliji), toda v bolj oddaljenih bližnjevzhodnih in severnoafriških provincah so starejši islamski arhitekturni slogi še naprej imeli močan vpliv in so se včasih mešali z osmanskimi slogi
Zgodnje osmansko obdobje Zgodnji razvoj Prvi Osmani so bili ustanovljeni v severozahodni Anatoliji blizu meja Bizantinskega cesarstva. Njihov položaj na tej meji je spodbudil vplive bizantinske arhitekture in drugih starodavnih ostankov v regiji, primeri podobnih eksperimentov pa so bili tudi v drugih lokalnih dinastijah v regiji. Ena od zgodnjih slogovnih razlik, ki se je pojavila, je bila tradicija oblikovanja popolnejših fasad pred mošejami, predvsem v obliki portika z oboki in stebri. Prve osmanske stavbe so bile zgrajene v Söğütu, najzgodnejši osmanski prestolnici, in v bližnjem Bileciku, vendar se v svoji prvotni obliki niso ohranile. Vključujejo nekaj majhnih mošej in mavzolej, zgrajen v Ertuğrulovem času (konec 13. stoletja). Burso je leta 1326 zavzel osmanski voditelj Orhan I.. Do leta 1402 je služil kot osmanska prestolnica in postal glavno središče pokroviteljstva in gradnje. Orhan je leta 1331 zavzel tudi İznik in ga spremenil v še eno zgodnje središče osmanske umetnosti. V tem zgodnjem obdobju so bile na splošno tri vrste mošej: mošeja z enojno kupolo, mošeja v obliki črke T in mošeja z več enotami ali več kupolami.
Mošeje z eno kupolo Mošeja Hacı Özbek (1333) v İzniku je najstarejša osmanska mošeja z napisom, ki dokumentira njeno gradnjo. Je tudi prvi primer osmanske mošeje z eno kupolo, sestavljene iz kvadratne komore, prekrite s kupolo. Zgrajena je v izmeničnih plasteh opeke in klesanega kamna, tehnika, ki je bila verjetno kopirana iz bizantinskih primerov in se je ponovila v drugih osmanskih strukturah. Kupola je pokrita s ploščicami iz terakote, kar je bila tudi navada zgodnje osmanske arhitekture, preden so bile poznejše osmanske kupole prekrite s svincem. Druge stavbe iz časa Orhana so bile zgrajene v İzniku, Bileciku in v Bursi. Po tem so se še naprej gradile enokupolne mošeje, kot je primer Zelene mošeje v Izniku (1378–1391), ki jo je zgradil osmanski paša. Zelena mošeja v Izniku je prva osmanska mošeja, za katero je znano ime arhitekta (Hacı bin Musa). Glavna kupola pokriva kvadratni prostor, zato je prehod med okroglo osnovo kupole in kvadratno komoro spodaj dosežen s serijo trikotnih rezbarij, znanih kot turški trikotniki, tip pendantiva, ki je bil običajen v anatolski seldžuški in zgodnji osmanski arhitekturi. Primer enokupolne mošeje z veliko večjo kupolo je mogoče najti v mošeji Yildirim Bajazid I. v Mudurnu, ki je iz leta 1389. Ambiciozna kupola s premerom 20 metrov je bila primerljiva z veliko poznejšimi osmanskimi mošejami, vendar da bi bila stabilna, jo je bilo treba zgraditi bližje k tlom. Namesto turških trikotnikov je prehod opravljen preko tromp, ki se začnejo nizko ob stenah.
Mošeje "T-tlorisa" ali zaviyes V letih 1334–1335 je Orhan zgradil mošejo zunaj Yenişehir vrat v İzniku, ki ne stoji več, ampak so jo izkopali in preučevali arheologi. Pomembna je kot najzgodnejši znani primer vrste stavbe, imenovane zaviye (sorodno arabskemu zawiya), mošeja T-tlorisa ali mošeja tipa Bursa. Za to vrsto stavbe je značilno osrednje dvorišče, običajno pokrito s kupolo, z ivani (kupolaste ali obokane dvorane, ki so odprte na dvorišče) na treh straneh, od katerih je ena usmerjena proti kibli (smer molitve) in vsebuje mihrab (stenska niša, ki simbolizira kiblo). Sprednja fasada je običajno vključevala portik po celotni širini. Ivani ob strani in druge različne sobe, pritrjene na te stavbe, so morda služile za bivanje sufijskih študentov in potujočih dervišev, saj so bile sufijske bratovščine ena glavnih podpornikov zgodnjih Osmanov. Različice tega tlorisa so bile najpogostejša vrsta velike verske strukture, ki so jo sponzorirale zgodnje osmanske elite. Oznaka tip Bursa izhaja iz dejstva, da je bilo v Bursi in okoli nje zgrajenih več tovrstnih primerov, vključno z mošejo Orhan Gazi (1339), mošejo Hüdavendigar (Murat I.) (1366–1385), Yildirim Bajazid I. Mošeja (dokončana leta 1395) in Zelena mošeja, ki jo je zgradil Mehmed I.. Zelena mošeja, ki se je začela graditi leta 1412 in je bila dokončana leta 1424, je znana po obsežni dekoraciji ploščic v tehniki cuerda seca (tehnika, ki se uporablja pri nanašanju barvnih glazur na keramične površine). To je prvi primer razkošne dekoracije ploščic v osmanski arhitekturi. Vse te mošeje so bile del večjih verskih kompleksov (külliye), ki so vključevali druge strukture, ki so ponujale storitve, kot so medresa (islamska šola), hamam (javna kopališča) in imaret (dobrodelne kuhinje).
Pomembni primeri stavb T-tlorisa izven Burse so mošeja Firuz Bey v Milasu, ki jo je leta 1394 zgradil lokalni osmanski guverner, in Nilüfer Hatun Imaret v Izniku, prvotno zaviye, zgrajen leta 1388 v čast materi Murata I.. Firuz-begova mošeja je znana po tem, da je zgrajena v kamnu in ima visokokakovostno izrezljano dekoracijo. Dva druga primera T-tlorisa, Beylerbeyi mošeja v Odrinu (1428–1429) in Yahşi Begova mošeja v İzmirju (približno 1441–1442), sta pomembni kot poznejši strukturi T-tlorisi z bolj zapletenimi dekorativnimi strešnimi sistemi. V obeh stavbah so običajne stranske ivane zamenjale ločene dvorane, do katerih se dostopa skozi vrata iz osrednjega prostora. Posledično so se molitve verjetno izvajale le v ivanu, usmerjenem v kiblo, kar je pokazalo, kako zaviye stavbe pogosto niso bile zasnovane kot preproste mošeje, ampak so imele namesto tega bolj zapletene funkcije. V obeh stavbah je kibla ivan pol osmerokotne oblike in je prekrit s polkupolo. Velike muqarnas, žlebovi ali druge geometrijske rezbarije krasijo kupole in polkupole.
Več kupolne stavbe Najbolj nenavadna mošeja tega obdobja je kongregacijska mošeja, znana kot Velika mošeja v Bursi ali Ulu Cami. Mošejo je naročil Bajazid I., financiral pa jo je s plenom njegove zmage v bitki pri Nikopolju leta 1396. Dokončana je bila nekaj let pozneje, v letih 1399–1400. Je večkupolna mošeja, sestavljena iz velike hipostilne dvorane, razdeljene na dvajset enakih travej v pravokotni mreži štirikrat na pet, od katerih je vsaka pokrita s kupolo, ki jo podpirajo kamniti slopi. Kupola nad srednjo travejo druge vrste ima okulus, njena tla pa zaseda vodnjak, ki ima podobno vlogo kot sahn (dvorišče) v mošejah drugih regij. Minbar (prižnica) mošeje je med najlepšimi primeri zgodnjih osmanskih lesenih minbarov, izdelanih s tehniko kündekari, v kateri so kosi lesa pritrjeni skupaj brez žebljev ali lepila. Njene površine so okrašene z napisi, cvetličnimi (arabesknimi) in geometrijskimi motivi.
Potem ko je Bajazid I. leta 1402 v bitki pri Ankari proti Timurju doživel katastrofalen poraz, se je prestolnica preselila v Odrin v Trakiji. Še eno večkupolno kongregacijsko mošejo je tukaj začel Sulejman Čelebi leta 1403, dokončal pa Mehmed I. leta 1414. Danes je znana kot Stara mošeja (Eski Cami). Je nekoliko manjša od Velike mošeje v Bursi, sestavljena je iz kvadratnega tlorisa, razdeljenega na devet kupolastih travej, ki jih podpirajo štirje slopi. To je bila zadnja večja mošeja z več kupolami, ki so jo zgradili Osmani (z nekaterimi izjemami, kot je kasnejša mošeja Piyale Paša). V kasnejših obdobjih je bil tip večkupolne stavbe prilagojen za uporabo v nereligioznih stavbah. Primer tega je bedesten – nekakšna tržnica v središču bazarja –, ki jo je Bajazid I. zgradil v Bursi v času njegove vladavine. Podoben bedesten je v Odrinu zgradil Mehmed I. med letoma 1413 in 1421.
Murat II. in Üç Şerefeli mošeja V obdobju Murata II. (med letoma 1421 in 1451) so se nekatere tradicije nadaljevale in uvedle novosti. Čeprav je bilo glavno mesto v Odrinu, je Murat II. dal zgraditi svoj pogrebni kompleks (kompleks Muradiye) v Bursi med letoma 1424 in 1426. Vključeval je mošejo (močno obnovljeno v 19. stoletju), medreso, imaret in mavzolej. Njegovo pokopališče se je razvilo v kraljevo nekropolo, ko so bili tu zgrajeni kasnejši mavzoleji, čeprav je bil Murat II. edini tu pokopan sultan. Mavzolej Murata II. je edinstven med kraljevimi osmanskimi grobnicami, saj ima osrednja kupola odprtino v nebo, mavzolej njegovega sina pa je bil zgrajen neposredno ob njem, po sultanovi zadnji želji. Medresa kompleksa je ena izmed najbolj arhitekturno dovršenih v tem obdobju in ena redkih tovrstnih iz tega obdobja, ki je preživela. Ima kvadratno dvorišče z osrednjim vodnjakom (šadirvan), obdanim s kupolastim portikom, za katerim so obokane sobe. Na jugovzhodni strani dvorišča je velika kupolasta učilnica (dershane), katere vhodna fasada (obrnjena proti dvorišču) je okrašena s ploščicami. V Odrinu je Murat II. leta 1435 zgradil še eno zaviye za sufije, zdaj znano kot Mošeja Murat II. Ponavlja tloris tipa Bursa in vsebuje tudi bogato dekoracijo ploščic, podobno Zeleni mošeji v Bursi, ter nove modro-bele ploščice s kitajskimi vplivi.