Ceuta (špansko: [ˈΘewta]; berbersko Sebta; ) je špansko avtonomno mesto na severni obali Afrike.
Ceuta meji samo na Maroko, kjer se stikata Sredozemsko morje in Atlantski ocean. Je eno od devetih španskih ozemelj v Afriki in je skupaj z Melillo eno od dveh naseljenih španskih ozemelj na afriški celini. Do 14. marca 1995 je bila del province Cádiz. Na ta datum sta Ceuta in Melilla postali avtonomni območji.
Ceuta je bila tako kot Melilla in Kanarski otoki razglašena za svobodno pristanišče še preden se je Španija pridružila Evropski uniji. Njeno prebivalstvo sestavljajo kristjani, muslimani in manjšine sefardskih Judov ter etničnih Sindijcev iz sodobnega Pakistana.
Španščina je edini uradni jezik. Darijsko arabščino govori 15–20% prebivalstva.
Imena Ime Abyla naj bi bilo punsko ime ("Visoka gora" ali "Božja gora") za Jebel Musa, ki naj bi bila južni Herkulov steber. Ime gore je dejansko Habenna (punsko bn "Kamen" ali "Stela") ali' Abin-HiQ , "Kamen zaliva"), glede na bližnji zaliv Benzú. Ime je različno helenizirano kot Ápini, Abýla (), Abýlē (), Ablýx () in Abílē Stḗlē (, "Abilin steber") in v latinščini kot ("Gora Abila") ali ("Abilin steber").
Naselje pod Jebel Muso se je kasneje preimenovalo v sedem hribov okoli mesta, skupaj imenovanih "sedem bratov" (Grško 'Heptádelphoi';Ptolemy, Geography, IV.i.5. ).In, e.g., Pomponius Mela. Rimska trdnjava na tem mestu je dobila ime "Utrdba pri sedmih bratih" (). To ime se je postopoma skrajšalo na Septem (, Sépton) ali občasno Septum ali Septa. V berberskem jeziku se je ime izgovarjalo kot Sebta in arabskem kot Sabtan ali Sabtah, iz katerega je v portugalščini ( ) in španščini (izgovorjava [ˈΘewta]) nastalo trenutno ime Ceuta.
Zgodovina
Antika desno|sličica|250x250_pik| Feneško arheološko najdišče iz 7. stoletja pred našim štetjem, poleg katedrale v Ceuti Gibraltarska ožina, ki nadzoruje prehod med Atlantskim oceanom in Sredozemskim morjem, je bila skozi zgodovino pomembna vojaška in gospodarska točka. Feničani so spoznali, da izjemno ozka ožina, ki povezuje polotok Almina z afriško celino, nudi odlično obrambo, zato so v začetku 1. tisočletja pred našim štetjem tam postavili postojanko. Grški geografi kraj beležijo z različicami imena Abyle, starodavnega imena bližnje gore Jebel Musa. Poleg Calpeja, drugega Herkulovega stebra, ki je zdaj znan kot Gibraltarska skala, so Feničani ustanovili Kart v današnjem San Roqueju v Španiji. Druga dobra pristanišča v bližini so postala feničanska in nato kartažinska v današnjem Tangerju in Cádizu .
Po uničenju Kartagine v punskih vojnah je bila večina severozahodne Afrike prepuščena rimskim državam Numidije in - okoli Abile - Mavretaniji. Punska kultura je še naprej uspevala na območju, ki so ga Rimljani poznali kot "Septem". Po bitki pri Thapzusu leta 46 pr.n.št. so Cezar in njegovi dediči severno Afriko priključili neposredno k rimskemu imperiju kot rimsko provinco, toda vse do cesarja Avgusta je večina berberskih prebivalcev Septema še naprej govorila in pisala v punskem jeziku.
Kaligula je leta 40 našega štetja ubil mavretanskega kralja Ptolomeja in nato zasedel njegovo kraljestvo. Leta 42 je Klavdij Septem umestil v provinco Tingitana in jo dvignil na raven kolonije. Posledično je bila kolonija romanizirana in je gospodarsko uspevala pozno v tretje stoletje. Veliko je trgovala z rimsko Španijo in postala dobro znana po svojih soljenih ribah. Ceste so jo povezovale s Tingisom (Tangiers) in Volubilisom. Pod Teodozijem I. je imel Septem v poznem 4. stoletju še vedno 10.000 prebivalcev, skoraj vsi so bili krščanski državljani in so govorili afriško-romansko (lokalno narečje latinščine).
Srednji vek sličica|Arabske kopeli v Ceuti, zgrajene med 11. in 13. stoletjem desno|sličica| Marinidski zidovi, ki jih je leta 1328 zgradil Abu Sa'id Uthman II Vandali, ki jih je verjetno povabil grof Bonifacija kot zaščito pred cesarico Gallo Placidio, so okoli leta 425 prečkali ožino blizu Tingisa in hitro preplavili rimsko severno Afriko. Njihov kralj Gajserik je svojo pozornost usmeril v bogate dežele okoli Kartagine. Čeprav so Rimljani sčasoma sprejeli njegova osvajanja in je vseeno nadaljeval z napadi nanje, je kmalu izgubil nadzor nad Tingisom in Septemom v vrsti berberskih uporov. Ko se je Justinijan odločil ponovno osvojiti vandalsko deželo, je njegov zmagoviti general Belizar napredoval vzdolž obale, s čimer je Septem okoli leta 533 postal najbolj zahodna postojanka Bizantinskega cesarstva. Za razliko od nekdanje starorimske uprave pa vzhodni Rim ni prodrl daleč v zaledje in je namesto Tingisa za regionalno prestolnico določil Septem, ki ga je bilo lažje braniti.
Epidemije, manj sposobni nasledniki in preobremenjene oskrbovalne linije so pustile Septem izoliran. Verjetno je, da so bili njegovi voditelji v 7. stoletju dolžni plačevati prispevke Vizigotskemu kraljestvu v Španiji. Ni zanesljivih podatkov o koncu islamskega osvajanja Magreba okoli leta 710. Namesto tega je hitro muslimansko osvajanje Španije povzročilo romance o grofu Julijanu Septemskem in njegovi izdaji krščanstva v maščevanje za sramoto, ki je doletela njegovo hčer na dvoru kralja Rodericka. Domnevno je z Julianovo spodbudo in navodili berberski spreobrnjenec in osvobojenec Tariq ibn Ziyad svojo garnizijo odpeljal iz Tangiersa čez ožino in tako hitro porazil Špance, da sta se tako on kot njegov gospodar Musa bin Nusayr sprla z ljubosumnim kalifom, ki jima je odvzel bogastvo in naslove.
Po smrti Juliana, včasih opisanega tudi kot kralja Ghomarskih Berberov, so Berberi, ki so se spreobrnili v islam, prevzeli neposreden nadzor nad tem, kar so imenovali Sebta. Ta je bila nato uničena med njihovim velikim uporom proti Omajadskemu kalifatu okoli leta 740. Sebta je ostala majhna vas muslimanov in kristjanov, obkrožena z ruševinami, dokler se 9. stoletju vanjo ni naselil Mâjakas, poglavar plemena Majkaških Berberov, ki je začel kratkotrajno dinastijo Banu Isam.. Njegov pravnuk je za kratek čas povezal svoje pleme z Idrisidi, vendar se je vladavina Banu Isama končala leta 931, ko je abdicral v korist Abd ar-Rahmana III., omajadskega kalifa iz Cordobe. Ceuta se je vrnila pod mavrsko andaluzijsko oblast leta 927 skupaj z Melillo in pozneje Tangerjem leta 951.
S padcem kalifata v Córdobi leta 1031 je nastalo brezvladje. Po tem so Ceuto in muslimansko Iberijo nadzorovale zaporedne severnoafriške dinastije. Od leta 1084 so Almoravidski Berberi vladali regiji do leta 1147, ko so Almohadi osvojili deželo. Poleg Ibn Hudovega upora leta 1232 so vladali, dokler tunizijski Hafsidi niso vzpostavili nadzora. Vpliv Hafsidov na zahodu se je hitro zmanjšal in prebivalci Ceute so jih na koncu leta 1249 izgnali. Po tem se je nadaljevalo obdobje politične nestabilnosti zaradi interesov kraljevine Fez in Granade ter avtonomno domačo oblastjo Banu al-Azafijem. Fez je končno osvojil regijo leta 1387 s pomočjo Aragonije.
Portugalci desno|sličica| Prikaz princa Henrika Navigatorja med osvajanjem Ceute in azulejos na železniški postaji São Bento desno|sličica| Upodobitev Ceute v 1572 desno|sličica| Kraljevo obzidje Ceute, zgrajeno od 962 do 18. stoletja, in plovni jarki desno|sličica| Eklektična hiša zmajev, zgrajena leta 1905 Zjutraj 21. avgusta 1415 je portugalski kralj Janez I. skupaj svojimi sinovi in vojsko napadel Ceuto. Portugalska vojska, ki je imela 45.000 mož in je potovala na 200 ladjah, je zalotila branilce Ceute popolnoma nepripravljene, zaradi česar so imeli le osem žrtev. Do noči je bilo mesto zavzeto. 22. avgusta zjutraj je bila Ceuta trdno v portugalskih rokah. Álvaro Vaz de Almada, 1. grof Avranches, je nad mestom dvignil novo zastavo Ceute, ki pa je bila enaka zastavi Lizbone, s tem da so na sredino zastave dodali grb Kraljevine Portugalske. Do danes je zastava Ceute ostala nespremenjena.
V bitki se je odlikoval Janezov sin Henrik Pomorščak, ki je bil med osvajanjem ranjen. Izkazalo se je, da je ropanje mesta manj donosno, kot so predvidevali. Janez I. se je zato odločil, da mesto obdrži in v njem razvija trgovino.
Med leti 1415 in 1437 je bil Pedro de Meneses prvi guverner Ceute.
Benemerinski sultan iz dinastije Marinidov je leta 1418 začel oblegati mesto, vendar ga je prvi guverner Ceute premagal, preden so iz Portugalske prišle okrepitve.
Pod sinom kralja Janeza I., Duartejem, Ceuta ni prinašala dobička, saj je dobičkonosna trans-saharska trgovina potovala v Tanger. Kmalu se je ugotovilo, da je brez mesta Tanger posest Ceute brez vrednosti. Leta 1437 sta ga Duartejeva brata Henrik Pomorščak in Fernando, sveti princ, prepričala, da je začel napad na Marinidski sultanat. Bitka pri Tangerju (1437), ki jo je vodil Henrik, je bila pravi polom. V nastali pogodbi je Henrik obljubil, da bo Ceuto izročil Marinidom v zameno za to, da bi ti portugalski vojski dovolil, da nemoteno odide, čemur pa se je odrekel.
Posest Ceute bi posredno vodila v nadaljnjo portugalsko širitev. Glavno območje portugalske ekspanzije je bila v tem času obala Magreba, kjer je bilo žito, govedo, sladkor in tekstil, pa tudi ribe, kože, vosek in med.Payne, Stanley G., A History of Spain and Portugal, Vol.1, Chap.10 "The Expansion"
Ceuta je morala sama zdržati 43 let, dokler ni bil položaj mesta utrjen z zavzetjem Ksar es-Seghir (1458), Arzila in Tangierja (1471) s strani Portugalcev.
Mesto je bilo priznano kot portugalska posest s pogodbo iz Alcáçovasa (1479) in s pogodbo iz Tordesillasa (1494).
V štiridesetih letih 16. stoletja so Portugalci začeli graditi kraljevo obzidje Ceute, kakršno je videti danes, vključno z bastioni, plovnim jarkom in dvižnim mostom. Nekateri od teh bastionov še vedno stojijo, kot so bastioni Coraza Alta, Bandera in Mallorquines.
Luís de Camões je živel v Ceuti med letoma 1549 in 1551. V bitki je izgubil desno oko, kar je vplivalo na njegovo pesniško delo Luzijada.
Iberska unija Leta 1578 je portugalski kralj Sebastian umrl v bitki pri Alcácer Quibirju (znani kot Bitka treh kraljev) v današnjem severnem Maroku. Ker je bil brez potomcev, je to leta 1580 sprožilo krizo portugalskega nasledstva. Njegov vnuk, ostareli kardinal Henry, ga je nasledil kot kralj, vendar tudi Henrik ni imel potomcev, saj je že prejel duhovniško posvečenje. Ko je dve leti po Sebastianovi smrti umrl tudi kardinal-kralj, so prestol prevzeli trije vnuki portugalskega kralja Manuela I.: infantinja Catarina, vojvodinja Braganza; António, prior Crate; in Filip II. Španski (stric nekdanjega portugalskega kralja Sebastiana). Med tremi je prevladal Filip II. in bil leta 1581 okronan za portugalskega kralja Filipa I., ki je združil obe kroni in čezmorski imperiji, ki se zgodovinsko imenuje Iberska unija.Philip of Spain. Yale University Press. p. 177. ISBN 9780300078008.
Med Ibersko unijo med leti 1580 in 1640 je Ceuta pritegnila številne prebivalce španskega porekla. Ceuta je postala edino mesto portugalskega cesarstva, ki se je postavilo na stran Španije, ko je Portugalska ponovno pridobila svojo neodvisnost v portugalski osvoboditveni vojni leta 1640.
Španija desno|sličica|250x250_pik| Utrdba Desnarigado, zgrajena v 19. stoletju. V njej je muzej. desno|sličica|250x250_pik| Bastion la Coraza Alta na obali plaže Playa del Chorrillo 1. januarja 1668 je portugalski kralj Alfonso VI priznal uradno zvestobo Ceute Španiji in z Lizbonsko pogodbo uradno prepustil Ceuto španskemu kralju Carlosu II.
Med obleganjem Ceute (1694–1727) so mesto napadle maroške sile pod vodstvom Moulaja Ismaila. Med najdaljšim obleganjem v zgodovini je mesto doživelo spremembe, ki so povzročile izgubo portugalskega značaja. Medtem ko je večina vojaških operacij potekala okoli kraljevega obzidja Ceute, je prišlo tudi do manjših prodorov španskih sil na različnih točkah maroške obale in zasegov ladij v Gibraltarski ožini.
Med Napoleonovimi vojnami (1803–1815) je Španija dovolila Veliki Britaniji, da zasede Ceuto. Okupacija se je začela leta 1810, Ceuta pa je bila ob koncu vojn vrnjena Španiji.