sličica|253x253_pik|Zemljevid Nemškega cesarstva pred izbruhom vojne. V prvi svetovni vojni je bila Nemčija članica centralnih sil, se je borila proti antantnim silam tako na vzhodni kot tudi na zahodni fronti, čeprav je nemško ozemlje večino vojne ostalo relativno varno pred širšo invazijo, razen za kratek čas leta 1914, ko je bila napadena Vzhodna Prusija. V vojno je vstopila 1. avgusta 1914, ko je napovedala vojno Rusiji. Tesna blokada kraljeve mornarice je povzročila hudo pomanjkanje hrane v mestih, zlasti pozimi 1916–17. Ob koncu vojne sta poraz Nemčije in splošno nezadovoljstvo ljudi sprožila nemško revolucijo 1918–19, ki je strmoglavila monarhijo in ustanovila Weimarsko republiko.
1914 - 1915 levo|sličica|225x225_pik|Mobilizacija nemške vojske 1. avgusta 1914, na dan, ko je Nemčija napovedala vojno Rusiji. Po Avstro-Ogrskem napadu na Srbijo konec julija 1914 je Rusija kot glavni zaveznik Srbije napovedala vojno Avstro-Ogrski, na kar je bila Avstro-Ogrska presenečena, česar ni pričakovala. Ker je bila Nemčija glavni zaveznik Avstro-Ogrske, se je odločila, da ji bo pomagala ter 1. avgusta napovedala vojno Rusiji in s tem vstopila v prvo svetovno vojno. Ker so Nemci resnično hoteli premagati Ruse, ki so bili njihovi največji sovražniki, so morali naprej premagati njihove zaveznike Francoze. Nemci so že prej vedeli, da bo Rusija, čeprav je velika, potrebovala veliko časa, da se pripravi na vojno, zato je nemška vojska naredila načrte, da bo svojo vojsko poslala najprej na zahod, kjer bo prvo napadla in premagala Francijo, preden se Rusi pripravijo na vojno, nato pa bo vojsko poslala na vzhod, kjer bo napadla in premagala še Rusijo. 3. avgusta je Nemčija napovedala vojno Franciji. Imela pa je eno težavo: Francozi so imeli na njihovi meji z Nemci veliko utrdb. In ker Nemčija ni hotela izgubljati časa z bojevanjem na francoskih utrdbah se je odločila, da bo v Francijo udrla skozi Belgijo. Belgija je ob začetku vojne razglasila nevtralnost, a ji je Nemčija 3. avgusta napovedala vojno. Hotela je v Belgijo poslati 750.000 svojih čet, da bi prišli mimo francoskih utrdb. Nemci so upali, da bodo Belgijci obupali in da se jim bodo pustili, a se niso in so se bojevali proti Nemcem, pa tudi dokaj dobri so bili v bitkah. Po nemški invaziji na Belgijo je Velika Britanija Nemčiji ukazala takojšen umik njenih čet z ozemlja Belgije, saj je ta imela iz leta 1839 podpisano zavezništvo in dogovor, da bodo Britanci branili Belgijo ob kakršnem koli nemškem napadu. Do tega ni prišlo in 4. avgusta je Velika Britanija napovedala vojno Nemčiji. Nemčija je ob angleški napovedi vojne izvedla podmorniško kampanjo proti Veliki Britaniji, čeprav jo je ta po začetku vojne blokirala. sličica|253x253_pik|Nemški vojaki na poti na zahodno fronto leta 1914. Sporočilo na tovornem vagonu piše "Izlet v Pariz", saj so na začetku vojne obe strani pričakovale, da bo spopad kratek. V nemškem načrtu napada na Francijo je bilo namenjen hiter napad na Francijo skozi nevtralno Belgijo, nato pa vrnitev proti jugu, da obkroži francosko vojsko na nemški meji. Belgijci so se uprli in sabotirali njihov železniški sistem, da bi Nemce ustavili. Nemci tega niso pričakovali in so zaradi tega naleteli na zamudo ter so se odzvali s sistematičnimi represijami nad civilisti, pri čemer so storili več grozodejstev, v katerih je bilo ubitih skoraj 6.000 belgijskih civilistov, vključno z ženskami in otroki ter požganih 25.000 hiš in zgradb.Jeff Lipkes, Rehearsals: The German Army in Belgium, August 1914 (2007) Načrt je zahteval, da se desna stran nemškega napredovanja približa Parizu in Nemci so bili sprva zelo uspešni, zlasti v bitki za meje med 14. in 24. avgustom. Francoska ofenziva v Nemčijo, ki se je začela 7. avgusta, je imela omejen uspeh. Do 15. avgusta je bila Rusija že pripravljena na vojno, na kar so bili Nemci zelo presenečeni. Nemci so prosili Avstrijce, če lahko zadržijo Ruse. Avstrijci so sprejeli nemško željo in izvedli manjšo invazijo na Rusijo, vendar pa je ruska vojska premagala avstrijsko vojsko ter nato še v več bitkah in vdrla na ozemlje Avstro-Ogrske. Zaradi tega je morala Nemčija poslati več sto vojakov na vzhodno fronto, da bi se lahko zaščitila pred Rusi, ki so takrat začeli napadati njihovo ozemlje ob rusko-nemški meji. levo|sličica|240x240_pik|Nemški vojaki, ki so bili poslani na vzhodno fronto Do 12. septembra so Francozi s pomočjo britanske vojske ustavili nemško napredovanje vzhodno od Pariza v prvi bitki pri Marni med 5. in 12. septembrom. Zadnji dnevi te bitke so pomenili konec mobilnega vojskovanja na zahodu.Barbara Tuchman, The Guns of August (1962) Medtem, ko je Nemčija nadaljevala z bitkami na ozemlju Francije, je na morju izvedla s podmorniško kampanjo proti Veliki Britaniji. Nemci so februarja 1915 britansko otočje in vso morje okrog otočja razglasili za vojno območje. Od takrat so njihove U-podmornice na tem območju polagale mine ter napadale in potapljale angleške ladje, kdaj tudi francoske, pri čemer so potopili na stotine angleških civilnih in vojaških ladij. Zelo znan primer je potopitev potniške ladje RMS Lusitania, ki jo je maja 1915 ob irski obali potopila nemška podmornica U-20 ker je sumila, da prevaža orožje ali strelivo (kar je bilo tudi res). V napadu je poleg velikega števila britanskih žrtev umrlo tudi 128 Američanov, zaradi česar je bil potop močno kritiziran tako v Angliji kot v ZDA. Takratni ameriški predsednik Woodrow Wilson je v Nemčijo poslal telegram v katerem je opozoril Nemce, da se morajo v prihodnosti izogniti takšnim napadom, kot je bil napad na Lusitanio in da bo, če bodo še naprej napadali civilne ladje, pri katerih bi lahko med žrtvami bili tudi Američani, ZDA prisiljene vstopiti vojno. Po tem poročilu je Nemčija septembra 1915 objavila, da bo napadala samo ladje, ki so dokončno britanske.
Poleti 1915 je Nemčija ugotovila, da so britanska in francoska vojska preveč dobro pripravljeni in uspešni na zahodni fronti, zato se je odločila upočasniti napade na Francijo ter napasti Rusijo. 26. avgusta 1915 je nato nemška vojska napadla Rusijo. Na vzhodu je le ena poljska armada branila vzhodno Prusijo in ko je Rusija napadla to območje, so Nemci preusmerili nemške sile, namenjene zahodni fronti. Nemčija je v nizu bitk, znanih kot prva bitka pri Tannenbergu med 17. avgustom in 2. septembrom 1915, premagala Rusijo, vendar je ta preusmeritev poslabšala težave zaradi nezadostne hitrosti napredovanja. Centralnim silam so tako preprečili hitro zmago in jih prisilili v vojno na dveh frontah. Nemci so tako zasedli velik del manjšega dela ruskega ozemlja na meji z Nemčijo in Avstro-Ogrsko. Nemška vojska si je v Franciji priborila dober obrambni položaj in je trajno onesposobila 230.000 francoskih in britanskih vojakov. Kljub temu so težave v komunikaciji in vprašljive poveljniške odločitve Nemčijo stale možnosti za zgodnjo zmago v vojni.
1916 sličica|253x253_pik|Nemški vojaki med gradnjo strelskih jarkov na zahodni fronti. V letu 1916 sta bili za Nemčijo značilni dve veliki bitki na zahodni fronti, pri Verdunu in Sommi. Verdun je postal ikonični simbol morilske moči sodobnega obrambnega orožja z 280.000 nemškimi žrtvami in 315.000 francoskimi žrtvami. Na Sommi je bilo več kot 400.000 nemških žrtev, proti več kot 600.000 antantim žrtvam. Na Verdunu so Nemci napadli tisto, za kar so menili, da je šibka francoska stran, kar pa so Francozi kljub temu branili zaradi nacionalnega ponosa. Somma je bila del večnacionalnega načrta zaveznikov za napad na različne fronte hkrati. Nemške težave je povečevala tudi velika "ofenziva Brusilova" v Rusiji, ki je preusmerila več vojakov in vojaških sredstev. Čeprav je Nemčija utrpela manj žrtev kot njeni zavezniki s 150.000 od 770.000 žrtev osrednjih sil, je sočasna ofenziva Verduna premagala nemške sile. Nemški strokovnjaki imajo o bitki na Sommi različne trditve. Nekateri pravijo, da je šlo za nasprotje, večina pa to vidi kot britansko zmago in trdi, da je bila dosežena točka, ko se je nemška sreča začela trajno zmanjševati in je bila strateška pobuda izgubljena, skupaj z nenadomestljivim osebjem in zaupanjem.Fred R. Van Hartesveldt, The Battles of the Somme, 1916: Historiography and Annotated Bibliography (1996), pp. 26-27.
1917 sličica|273x273_pik|Nemški vojaki pri sprožitvi ognja leta 1917 Januarja 1917 je Nemčija sporočila, da bo znova vodila svojo podmorniško kampanjo in da bo napadla ter potopila vsako ladjo za katero bo mislila, da je britanska. Februarja 1917 so angleški vohuni prestregli nemško ponudbo, ki je ponujala zavezništvo Mehiki, v zameno pa naj bi Mehika po zmagi Nemčije dobila ameriško ozemlje. Američani so bili jezni in zgroženi, zato je predsednik Wilson 4. februarja podpisal prekinitev javnih odnosov z Nemčijo, 6. aprila pa je ameriški kongres pod Wilsonovim dovoljenjem Nemčiji napovedal vojno.
Nemčiji so medtem k morali pripomogle nemške zmage proti Srbiji, Grčiji, Italiji in Rusiji, ki so Centralnim silam dale velike koristi. Morala je bila največja od leta 1914 konec leta 1917 in v začetku leta 1918.C.R.M.F. Cruttwell, A History of the Great War: 1914-1918 (1935) ch 15-29Holger H. Herwig, The First World War: Germany and Austria-Hungary 1914-1918 (1997) ch. 4-6. Nemci so ostali v bitki z Rusijo do novembra 1917, ko je Rusija zaradi oktobrske revolucije izstopila iz vojne. V zameno za izstop iz vojne je Nemčija zahtevala, da Rusija svoja zahodna ozemlja podari Nemčiji in Avstro-Ogrski. Čeprav Rusi niso hoteli tega storiti, je Vladimir Lenin, ki je takrat prevzel oblast, podpisal pogodbo in s tem Nemcem in Avstrijcem dal velik del ruskega zahodnega ozemlja, ki so jih Nemčija in Avstro-Ogrska takoj zasedle. Po izstopu Rusije iz vojne je Nemčija leta 1918 znova začela z napadi na Francijo.
1918 Spomladi 1918 je Nemčija ugotovila, da se vojna počasi bliža koncu. Pripravila se je na odločilen udarni napad z novimi vojskami in novo taktiko v upanju, da bo zmagala v vojni na zahodni fronti, preden se je v bitki pojavilo na milijone ameriških in britanskih čet. General Erich Ludendorff in feldmaršal Paul von Hindenburg sta imela popoln nadzor nad vojsko, imela sta veliko zalogo okrepitev, ki so jih premestili z vzhodne fronte, in usposabljali čete z novo taktiko, da bi tekli po jarkih in napadli sovražnikova poveljniška in komunikacijska središča. Nova taktika bi resnično vrnila uspehe nemške vojske na zahodni fronti, vendar je bila nemška vojska preveč optimistična.
Pozimi 1917–18 je bilo na zahodni fronti mirno, britanske žrtve so v povprečju znašale le 3000 smrti na teden. Resni napadi so bili pozimi nemogoči zaradi globokega karamelnega blata. Nemci so na skrivaj pripeljali svoje najboljše vojake z vzhodne fronte, izbrali najbolj izkušene čete in jih celo zimo učili o novi taktiki. S časovnim zamikom bi nemško topništvo povzročilo nenaden, strašljiv prepad tik pred napredujočo pehoto. Ko so se premeščali v manjših enotah in so streljali z lahkimi mitraljezi, bi pri tem najbolj izkušeni vojaki obšli sovražnikove točke in se napotili neposredno na mostove, poveljniška mesta, odlagališča in predvsem lokacije, kjer so bili nameščeni topovi. Z prekinitvijo sovražnikovih komunikacij bi ohromili odziv v kritični prvi polovici ure. Z zatrtjem topništva bi uničili sovražnikovo moč. Zaradi dolgih urnikov sta bili na fronto poslani še dve pehoti, da bi dosegli točke, katere so jih nameravali zasesti. Udarne enote so prestrašile in dezorientirale prvo vrsto vojakov, ki so v paniki pobegnili. Taktika vojakov je zagotovila mobilnost, vendar ni povečala nemške moči.Bruce I. Gudmundsson, Stormtrooper Tactics: Innovation in the German Army, 1914-1918 (1989), pp. 155-70. sličica|249x249_pik|Nemška vojska v Kijevu marca 1918