sličica|269x269_pik|Nemške čete na pohodu skozi belgijsko prestolnico Bruselj leta 1914 Nemška okupacija Belgije v prvi svetovni vojni je bila vojaška okupacija Belgije s strani sil Nemškega cesarstva med letoma 1914 in 1918. Čeprav je Belgija avgusta 1914 ob po začetku vojne razglasila nevtralnost, jo je Nemčija kljub temu napadla in v nekaj dneh okupirala. Belgijska vlada je po okupaciji pobegnila v izgnanstvo, medtem ko sta se kralj Albert I in belgijska vojska še naprej borili proti nemškemu okupatorju na delu Zahodne fronte. Pod poveljstvom nemške vojske je bila Belgija razdeljena na tri ločene upravne cone. Večina države je spadala pod generalno vlado, formalno okupacijsko upravo, ki ji je vladal nemški general, medtem ko so ostali, v bližini fronte, spadali pod bolj represivno neposredno vojaško oblast.   

Nemška okupacija se je sovpadala z obsežnim gospodarskim zlomom v Belgiji s pomanjkanjem in široko brezposelnostjo, pa tudi z verskim preporodom. Organizacije za pomoč, ki so se zanašale na tujo podporo pri prinašanju hrane in oblačil belgijskim civilistom, ki so bili zaradi zavezniške pomorske blokade in boji odrezani od uvoza, so prav tako postale izjemno pomembne za družbeno in kulturno življenje države.

Nemška okupacijska uprava je zatirala politično nesoglasje in sprožila številne nepriljubljene ukrepe, vključno z deportacijo belgijskih delavcev v Nemčijo in prisilnim delom na vojaških projektih. Podprla je tudi radikalno flamsko gibanje s številnimi popuščanji kot del Flamenpolitike, da bi pridobila podporo med prebivalstvom v državi. Posledično so bila ustanovljena številna odporniška gibanja, ki so poskušala sabotirati vojaško infrastrukturo, zbirati obveščevalne podatke za zaveznike ali natisniti podzemne časopise. Izrazi nestrinjanja na nizki ravni so bili pogosti, a pogosto zatrti. 

Od konca avgusta 1918 so zavezniki med stodnevno ofenzivo napredovali v okupirano Belgijo in osvobodili nekatera okupirana območja. Za večino države pa je bila okupacija končana šele po premirju 11. novembra 1918, ko je belgijska vojska vstopila v državo, da bi zagotovila red in mir pri razglasitvi premirja.

Ozadje sličica|Nemške čete na pohodu skozi okupirani Blankenberge leta 1914 Po svoji neodvisnosti leta 1830 se je Belgija s pogodbo iz leta 1839 kot del jamstva za svojo neodvisnost zavezala, da ostane za vedno nevtralna. Pred vojno je bila Belgija ustavna monarhija in je bila znana kot ena najbolj industrijsko razvitih držav na svetu. Ker pa so bili odnosi med Belgijo in Nemčijo slabi, so Britanci sklenili sporazum z Belgijci, da jih bodo branili ob kakršnemkoli napadu, ki ga bodo izvedli Nemci.

4. avgusta 1914 je nemška vojska napadla Belgijo le nekaj dni po tem, ko je belgijski vladi postavila ultimat, da dovoli prost prehod nemških čet čez njene meje. Nemška vojska je hitro napredovala v Belgijo, zasedla mesta Liège, Namur in Antwerpen ter premagala 200.000-člansko belgijsko vojsko, ki so jo podpirali njihovi francoski in britanski zavezniki, na skrajnem Zahodu. Veliko število belgijskih beguncev je zbežalo tudi v sosednje države. Oktobra 1914 so nemško napredovanje v bližini francoske meje končno ustavile belgijske sile pri Yserju in združene francosko-britanske sile pri Marni. Posledično se je bojna meja na fronti stabilizirala, večina Belgije pa je takrat že padla pod nemški nadzor. Ker ni bilo odločne ofenzive, je večina Belgije ostala pod nemškim nadzorom vse do konca vojne. 

Medtem ko je bila večina Belgije okupirana, je kralj Albert I. še naprej poveljeval belgijski vojski, ki se je skrivala ob zahodni fronti. Belgijska vlada, ki jo je vodil Charles de Broqueville, je pobegnila v Le Havre v severozahodni Franciji. Belgijska kolonialna posest v Afriki, belgijski Kongo, je prav tako ostala pod nadzorom antante in vlade v izgnanstvu v Le Havru.

Nemški vojni zločini v Belgiji Med vojaškim napredovanjem skozi Belgijo so Nemci na svoji poti napredovanja storili številne vojne zločine nad belgijskim civilnim prebivalstvom. Poboji so pogosto simbolizirali prihod na mesta, katerih prebivalstvo je bilo obtoženo, da se je borilo kot francoski tireurs ali gverilo proti nemški vojski. Civilisti so bili po hitrem postopku usmrčeni in več mest je bilo namerno uničenih v postopku kaznivih dejanj, ki so skupaj znani kot ropanje Belgije. Nemška vojska je med avgustom in novembrom 1914 pobila kar 6500 nedolžnih ljudi. V Leuvenu so namerno požgali zgodovinsko knjižnico mestne univerze. Novice o grozodejstvih, ki jih je tudi antanti tisk močno poročal, so vzbudile veliko naklonjenosti belgijskemu civilnemu prebivalstvu v okupirani Belgiji. Sočutje do stiske belgijskih civilistov in belgijskih beguncev se je nadaljevalo v zavezniških časopisih in propagandi vse do konca vojne.

Uprava in upravljanje sličica|261x261_pik|Zemljevid okupirane Belgije v letih 1914-1916 Do novembra 1914 je bila velika večina belgijskega ozemlja (2.598 od 2.636 občin) pod nemško okupacijo. Od novembra 1914 so Nemci okupirano Belgijo, skupaj z okupiranima francoskima obmejnima območjema Givet in Fumay, razdelili na tri cone. Prva, Operationsgebiet (Operativna cona), je vključevala manjšo površino ozemlja blizu frontne meje na skrajnem zahodu Belgije. Blizu tega območja se je nahajalo Etappengebiet (območje za odpiranje), ki je zavzemalo večino vzhodne in zahodne Flandrije ter dele Hainauta in Luksemburga. Preostali del države, največje od con, Generalgouvernement (generalna cona) je zavzemala večino države in francoska ozemlja. Za razliko od operativnih in uprizoritvenih con je bila generalna vlada mišljena kot popolna uprava in je bila tako izrazito manj represivna kot drugi dve območji, katerih upravljanje je temeljilo samo na vojaških interesih. Nemška vojska je civiliste v operativnih in uprizoritvenih conah uradno označila kot ujetnike.

Generalna vlada je bila dana poveljstvu nemškega generala, ki je bil odgovoren za vojsko. Po kratkem mandatu Colmarja von der Goltza leta 1914 je poveljeval Moritz von Bissing in kasneje, od aprila 1917, Ludwig von Falkenhausen. Nemške oblasti so nameravale okupacijo izkoristiti v korist nemškega gospodarstva in industrijske proizvodnje, vendar so upale, da bodo ohranile delovanje belgijske države in gospodarstva, če okupirana država ne bo ovirala njihovih glavnih ciljev.

Upravno je imela nemška uprava Zivilverwaltung (civilno upravo), ki je bilo zadolženo za reševanje vsakodnevnih zadev in mrežo lokalnih Kommandanturen v mestih po vsej Belgiji. Vpoklicali so lahko tudi do 80.000 vojakov. V večini primerov pa se je uprava zadovoljila z uporabo obstoječe belgijske javne službe in lokalne uprave za večji del svoje uprave.

Življenje v okupirani Belgiji

Organizacije za pomanjkanje in pomoč levo|sličica|259x259_pik|Škoda v Flandersu leta 1914, ki so jo povzročili nemški vojni spopadi. Pred vojno je bila Belgija velika uvoznica živil. Nemška invazija je skupaj z zavezniško blokado pomenila, da so se že septembra 1914 različne belgijske organizacije pripravljale na začetek lakote na okupiranem ozemlju. Pod vodstvom financerja Émile Francqui in drugih so ustanovili Comité National de Secours et d'Alimentation (CNSA ali "Nacionalni odbor za pomoč in hrano"), da bi zagotovili in prevažali hrano v Belgijo, kjer bi jo lahko prodali belgijski civilisti. Dobiček iz tega dela operacije je bil nato uporabljen za razdelitev pomoči. Po pogajanjih z antanto in centralnimi silami je CNSA uspelo pridobiti dovoljenje za uvoz hrane iz nevtralnih Združenih držav Amerike. Francqui je izkoristil svoje poznanstvo s Herbertom Hooverjem, bodočim ameriškim predsednikom, za uvoz hrane in druge pomoči preko ameriške organizacije, Komisije za pomoč v Belgiji (CRB), ki jo je nato znotraj Belgije ponudila CNSA. V okupirani Belgiji so delovale tudi številne manjše humanitarne organizacije, povezane z drugimi nevtralnimi državami.

CNSA je predstavljala pomemben del vsakdanjega življenja in kulture v okupirani Belgiji. Organizacija je izpolnjevala velik del vsakodnevnega delovanja socialnega sistema in na splošno preprečevala lakoto, čeprav je bilo pomanjkanje hrane in materiala izjemno pogosto v času okupacije. Na vrhuncu je imela CNSA več kot 125.000 agentov in distributerjev po vsej državi. Zgodovinarji so samo CNSA, s svojim osrednjim odborom in lokalnimi mrežami po vsej državi, opisali kot vzporednico z dejanji uradne belgijske vlade v miru. V očeh sodobnikov je CNSA postala simbol narodne enotnosti in pasivnega odpora.

Ekonomija sličica|Nemška poštna znamka, pretisnjena z besedo "Belgija", za uporabo pod okupacijo Na začetku vojne je belgijska vlada naglo odstranila srebrnike iz denarne valute in jih nadomestila z bankovci. Z nemško okupacijo so ti bankovci ostali legalni in njihova proizvodnja se je nadaljevala. Da bi nadomestila stroške okupacije, je nemška uprava zahtevala redne "vojne prispevke" v višini 35 milijonov belgijskih frankov vsak mesec. Prispevek je precej presegal belgijski predvojni davčni prihodek, zato so belgijske banke za njegovo plačilo uporabile nov papirnati denar za nakup obveznic. Prekomerno tiskanje denarja, skupaj z velikimi količinami nemškega denarja, ki so ga v državo prinesli vojaki, je povzročilo precejšnjo inflacijo. Nemci so tudi umetno določili menjalni tečaj med nemško marko in belgijskim frankom v korist lastnega gospodarstva v razmerju 1:1,25. Da bi se spopadli z gospodarskimi razmerami, je veliko število posameznih občin in regij začelo tiskati in izdajati svoj denar, znan kot nujni denar (monnaie de nécessité), ki se je lahko uporabljal lokalno.

Fiskalni kaos, skupaj s težavami s transportom in odvzemom kovine, je pripeljal do splošnega gospodarskega zloma, saj je tovarnam zmanjkalo surovin in so odpuščali delavce. Kriza je še posebej prizadela velike belgijske proizvodne industrije. Ker so surovine, običajno uvožene iz tujine, usahnile, je več podjetij odpuščalo delavce. Brezposelnost je postala velik problem in se je povečalo zanašanje na dobrodelnost, ki jo delijo civilne institucije in organizacije. Kar 650.000 ljudi je bilo brezposelnih med letoma 1915 in 1918. Nemške oblasti so krizo izkoristile za ropanje industrijskih strojev iz belgijskih tovarn, ki so bile v Nemčijo poslane nedotaknjene ali pretopljene. Politika se je stopnjevala po koncu nemške politike deportacije leta 1917, ki je kasneje povzročila velike težave za okrevanje belgijskega gospodarstva po koncu vojne.

Religija levo|sličica|219x219_pik|Kardinal Mercier, na sliki leta 1914, je postal pomemben disident v okupirani Belgiji Okupacija je sovpadala z verskim preporodom v Belgiji, ki je bila vedno večinoma katoliška. Belgijski verski voditelj Désiré-Joseph Mercier, je postal odkrit kritik nemškega okupacijskega režima. Mercier je na božični dan 1914 izdal slavno brošuro Patriotisme et Endurance (Domoljubje in vzdržljivost), ki je pozivalo civiliste, naj spoštujejo okupacijske zakone, če so skladni z belgijskim domoljubjem in krščanskimi vrednotami. Pamflet je napadal avtoriteto nemške okupacijske vlade in navajal, da ne bi smeli spoštovati nobenega pravila.

V odsotnosti kralja in vlade je Mercier postal prevladujoča osebnost v državi in ​​simbol odpornosti. Zaradi njegovega statusa niso mogli aretirati, in čeprav so ga leta 1915 poslali nazaj v Vatikan, da bi ga odstranili iz države, se je kmalu vrnil. Njegovi spisi pa so bili prepovedani, kopije njegovih del pa so bile zaplenjene. Leta 1916 je bilo Mercierju uradno prepovedano izdajati brošure, vendar je nadaljeval kampanjo proti deportaciji delavcev in različnim drugim nemškim politikam. Papež, ki mu je sprva nasprotoval papež Benedikt XV., ki je želel ostati nevtralen, je podpiral belgijsko cerkev, vendar jo je spodbujal, naj ublaži svoje stališče, da bi se izognila konfrontaciji.

Nemška politika

Deportacija in prisilno delo