Bonifacij (; 675 – 5. junij 754), rojen v Creditonu v anglosaški Angliji, je bil vodilna oseba v anglosaški misiji v germanskih delih Frankovskega cesarstva v osmem stoletju. Organiziral je pomembne temelje cerkve v Nemčiji in papež Gregor III. ga je imenoval za nadškofa Mainza. Leta 754 je bil mučen v Friziji, skupaj z 52 drugimi, njegovi posmrtni ostanki pa so bili vrnjeni v Fuldo, kjer počivajo v sarkofagu, ki je postal romarski kraj. Bonifacijevo življenje in smrt ter njegovo delo je postalo splošno znano, saj je bilo na voljo ogromno gradiva - številni življenjepisi, zlasti skoraj sočasno Vita Bonifatii auctore Willibaldi, pravni dokumenti, morda nekaj pridig in predvsem njegova korespondenca. V krščanski cerkvi ga častijo kot svetnika in postal je zavetnik Germanije, znan kot » apostol Nemcev «.
Norman F. Cantor omenja tri vloge, ki jih je Bonifacij igral in so ga naredile »enega zares izjemnih ustvarjalcev prve Evrope, kot apostola Germanije, reformatorja frankovske cerkve in glavnega pobudnika zavezništva med papeštvom in karolinško družino." Cantor 167-68. S svojimi prizadevanji za reorganizacijo in ureditev frankovske cerkve je pomagal oblikovati latinsko cerkev v Evropi in številne škofije, ki jih je predlagal, obstajajo še danes. Po mučeniški smrti so ga v Fuldi in drugih območjih v Nemčiji in Angliji kmalu pričeli častiti kot svetnika. Nemški katoličani ga še danes močno častijo. Bonifacija slavijo kot misijonarja; velja za združevalca Evrope, nemški katoličani pa za nacionalno osebnost. Leta 2019 je Svet okrožja Devon ob podpori anglikanske in katoliške cerkve v Exeterju in Plymouthu uradno priznal svetega Bonifacija za zavetnika Devona.
Zgodnje življenje in prva misija v Frizijo levo|sličica| Molitvena kartica, zgodnje 20. stoletje, prikazuje Bonifacija, ki zapušča Anglijo Najzgodnejši Bonifacijev življenjepis, Vilibaldov, ne omenja njegovega kraja rojstva, vendar pravi, da je v zgodnjem otroštvu obiskoval samostan, ki ga je vodil opat Wulfhard v Escancastre, Levison 6. ali Examchestru,Talbot 28. kar naj bi označevalo Exeter, in je bil morda eden od mnogih monasteriola, ki so jih zgradili lokalni posestniki in cerkveniki; nič drugega ni znanega o njem razen Bonifacijev življenjepis.Schieffer 76–77; 103–105. Verjame se, da je ta samostan bil na mestu cerkve sv. Marije Major v mestu Exeter, ki je bila porušena leta 1971, poleg katere je bila pozneje zgrajena katedrala v Exeterju. Poznejše izročilo postavlja njegovo rojstvo v Crediton, vendar je najzgodnejša omemba Creditona v povezavi z Bonifacijem iz zgodnjega štirinajstega stoletja,Orme 97; Hockey 106. v Legendi Sanctorum Johna Grandissona: Pravi pouk za dneve svetnikov glede na uporabo Exeterja.Levison xxix. V enem od svojih pisem Bonifacij omenja, da je bil "rojen in vzgojen ... [na] sinodi v Londonu", Emerton 81. vendar je morda govoril metaforično. Flechner 47. Njegovo angleško ime je zabeleženo kot Winfrid ali Winfred.
Po vitae je bil Winfrid iz spoštovane in uspešne družine. Proti očetovi volji se je že zgodaj posvetil samostanskemu življenju. Nadaljnje teološko izobraževanje je prejel v benediktinskem samostanu in duhovniku Nhutscelle (Nursling), Levison 9. nedaleč od Winchestra, ki je pod vodstvom opata Winberta prerasel v marljivo središče učenja v tradiciji Aldhelma.Schieffer 105–106. Winfrid je poučeval v opatijski šoli in pri 30 letih postal duhovnik; v tem času je napisal latinsko slovnico, Ars Grammatica, poleg razprave o verzih in nekaj ugank, ki jih je navdihnil Aldhelm.Gneuss 38. Čeprav je malo znanega o Nurslingu zunaj Bonifacijevega življenjepisa, se zdi jasno, da je bila tamkajšnja knjižnica pomembna. Da bi Bonifacija oskrbel z materiali, ki jih je potreboval, bi vsebovala dela Donata, Priscijana, Izidorja in mnogih drugih.Gneuss 37–40. Okoli leta 716, ko je umrl njegov opat Wynberth iz Nurslinga, so ga povabili (ali pričakovali), da prevzame njegov položaj - možno je, da sta bila v sorodu, in praksa dedne pravice med zgodnjimi Anglosasi bi to potrdila.Yorke. Winfrid pa je zavrnil položaj in se leta 716 odpravil na misijonarsko odpravo v Frizijo .
Zgodnje misijonsko delo v Friziji in Germaniji sličica| Sveti Bonifacij poseka Donarjev hrast Bonifacij je prvič odšel na celino leta 716. Odpotoval je v Utrecht, kjer je od leta 690 deloval Vilibrord, »apostol Frizijcev«. Eno leto je preživel z Vilibrordom in pridigal na podeželju, vendar so bila njihova prizadevanja zaman zaradi vojne, ki je takrat potekala med Karlom Martelom in Radbodom, kraljem Frizijcev. Vilibrord je pobegnil v opatijo, ki jo je ustanovil v Echternachu (v današnjem Luksemburgu), medtem ko se je Bonifacij vrnil v Nursling.
Bonifacij se je naslednje leto vrnil na celino in odšel naravnost v Rim, kjer ga je papež Gregor II. preimenoval v "Bonifacij" po (legendarnem) mučencu iz četrtega stoletja Bonifaciju iz Tarza in ga imenoval za misijonarskega škofa za Germanijo - postal je škof brez škofije za območje, ki ni imelo nobene cerkvene organizacije. Nikoli se ne bi vrnil v Anglijo, čeprav si je vse življenje dopisoval s svojimi rojaki in sorodniki.
Po vitae je Bonifacij posekal Donarjev hrast, ki ga je Vilibald latiniziral kot "Jupiterjev hrast," v bližini današnjega mesta Fritzlar v severnem Hessnu. Po njegovem zgodnjem življenjepiscu Vilibaldu je Bonifacij začel podirati hrast, ko je nenadoma močan veter, kot po čudežu, odpihnil starodavni hrast. Ko ga bogovi niso udarili, so bili ljudje presenečeni in so se spreobrnili v krščanstvo. Na tem mestu je iz njegovega lesa zgradil kapelo, posvečeno svetemu Petru Levison 31–32. — kapela je bila začetek samostana v Fritzlarju. Ta pripoved iz njegovega življenja je stilizirana tako, da prikazuje Bonifacija kot edinstvenega lika, ki edini deluje za izkoreninjenje poganstva. Lutz von Padberg in drugi poudarjajo, da je življenjepis izpustil to, da je bila akcija najverjetneje dobro pripravljena in široko oznanjena vnaprej za največji učinek ter da Bonifacij ni imel veliko razlogov za strah za svojo osebno varnost, saj je bila frankovska utrjena naselbina Büraburg v bližini.von Padberg 40–41. Po Vilibaldu je Bonifacij pozneje dal zgraditi cerkev s pripadajočim samostanom v Fritzlarju,Levison 35. po izročilu, na mestu prej zgrajene kapele.Rau 494 n.10.
Bonifacij in Karolingi desno|sličica| Zakramentar v Fuldi, sveti Bonifacij med krstom (zgoraj) in mučeništvom (spodaj) Za Bonifacijevo delo je bila bistvena podpora frankovskih majordomov palače (maior domos) in pozneje zgodnjih pipinidskih in karolinških vladarjev. Bonifacij je bil od leta 723 dalje pod zaščito Karla Martela.Greenaway 25. Krščanski frankovski voditelji so želeli premagati svojo rivalsko silo, poganske Sase, in vključiti saške dežele v svoj rastoči imperij. Bonifacijeva akcija uničenja avtohtonih germanskih poganskih krajev je morda koristila Frankom v njihovi kampanji proti Sasom.
Leta 732 je Bonifacij ponovno odpotoval v Rim, da bi poročal, in papež Gregor III. mu je podelil palij kot nadškofa z jurisdikcijo nad ozemljem, ki je današnja Nemčija. Bonifacij se je ponovno odpravil v nemške dežele in nadaljeval svoje poslanstvo, a je s svojo avtoriteto deloval tudi na odnosih med papeštvom in frankovsko cerkvijo. Rim je želel večji nadzor nad to cerkvijo, katera se mu je zdela preveč neodvisna in ki je bila v Bonifacijevih očeh podvržena posvetni korupciji. Karel Martel je po porazu sil Umajadskega kalifata med bitko pri Toursu (732) nagradil številne cerkve in samostane z zemljišči, vendar so običajno njegovi podporniki, ki so imeli cerkvene urade, smeli izkoristiti to posest. Bonifacij je moral počakati do leta 740, preden je lahko poskušal rešiti to situacijo, v kateri so bili frankovski cerkveni uradniki v bistvu sinekure, cerkev sama pa se je le malo ozirala na Rim. Med svojim tretjim obiskom v Rimu leta 737–38 je postal papeški legat za Nemčijo.Moore.
Po Bonifacijevem tretjem potovanju v Rim je Karel Martel ustanovil štiri škofije na Bavarskem ( Salzburg, Regensburg, Freising in Passau) in jih dal Bonifaciju kot nadškofu in metropolitu nad celotno Nemčijo vzhodno od Rena. Leta 745 je dobil Mainz za metropolitanski sedež.Good. Leta 742 je eden od njegovih učencev, Sturm (znan tudi kot Sturmi ali Sturmius), ustanovil opatijo Fulda nedaleč od Bonifacijeve prejšnje misijonarske postojanke v Fritzlarju. Čeprav je bil Sturm ustanovni opat Fulde, je Bonifacij zelo sodeloval pri ustanovitvi. Začetno donacijo za opatijo je podpisal Karlan, sin Karla Martela, in zagovornik Bonifacijevih reformnih prizadevanj v frankovski cerkvi. Sam Bonifacij je razložil svojemu staremu prijatelju Danielu Winchesterskemu, da brez zaščite Karla Martela "ne more niti upravljati svoje cerkve, braniti svoje duhovščine niti preprečiti malikovanja".
Po mnenju nemškega zgodovinarja Guntherja Wolfa je bil vrhunec Bonifacijeve kariere Concilium Germanicum, ki ga je organiziral Karlman na neznani lokaciji aprila 743. Čeprav Bonifacij ni mogel obvarovati cerkve pred zasegi lastnine s strani lokalnega plemstva, je dosegel en cilj, sprejetje strožjih smernic za frankovsko duhovščino,Wolf 2–5. ki je pogosto izhajala neposredno iz plemstva. Po Karlmanovem odstopu leta 747 je ohranil včasih turbulentne odnose s frankovskim kraljem Pipinom; trditev, da bi leta 751 v Soissonsu okronal Pipina, je zdaj na splošno diskreditirana. Wolf 5.
Bonifacij je uravnotežil to podporo in poskušal ohraniti nekaj neodvisnosti, tako da je pridobil podporo papeža in bavarskih vladarjev Agilolfingov. Na frankovskem, hesenskem in turinškem ozemlju je ustanovil škofiji Würzburg in Erfurt. Z imenovanjem svojih privržencev za škofe je lahko ohranil nekaj neodvisnosti od Karolingov, ki so mu najverjetneje bili zadovoljni, da so mu dali manevrski prostor, dokler je bilo krščanstvo vsiljeno Sasom in drugim germanskim plemenom.
Zadnja misija v Friziji sličica| Grobnica svetega Bonifacija, Fulda desno|sličica|200x200_pik| Luknja v Ragyndrudisovem kodeksu Glede na vitae, Bonifacij ni nikoli opustil upanja, da bi spreobrnil Frizijce, in se je leta 754 s spremstvom odpravil v Frizijo. Krstil je veliko število in sklical občni zbor za birmo v kraju nedaleč od Dokkuma, med Franekerjem in Groningenom. Namesto spreobrnjencev pa se je pojavila skupina oboroženih roparjev, ki so ubili ostarelega nadškofa. Življenjepis omenja, da je Bonifacij prepričeval svoje (oborožene) tovariše, naj položijo orožje: »Nehajte se bojevati. Položite orožje, kajti v Svetem pismu nam je rečeno, naj ne vračamo hudega za hudo, ampak premagujemo zlo z dobrim." Talbot 56.
Potem ko so ubili Bonifacija in njegovo družbo, so frizijski razbojniki preiskali njihovo posest, vendar so ugotovili, da prtljaga družbe ni vsebovala bogastva, ki so si ga obetali: »razbili so skrinje s knjigami in na njihovo grozo ugotovili, da vsebujejo rokopise namesto zlatih posod, strani svetih besedil namesto srebrnih plošč." Talbot 57. Te knjige so poskušali uničiti, piše že v najzgodnejšem življenjepisu, in to poročilo je podlaga za status Ragyndrudisovega kodeksa, ki je danes v Fuldi kot bonifacijeva relikvija in je domnevno ena od treh knjig, ki so jih na polju našli kristjani, ki so ga pozneje pregledali. Od teh treh knjig Ragyndrudisov kodeks ima poškodbe ali zareze, ki bi jih lahko naredili z mečem ali sekiro. Ta zgodba se zdi potrjena v utrechtski hagiografiji Vita altera, ki poroča, da je očividec videl, da je svetnik v trenutku smrti držal evangelij kot duhovno zaščito.Schieffer 272-73. Zgodba je pozneje ponovljena v Otlohovem življenjepisu; v tem času se zdi, da je bil Ragyndrudisov kodeks trdno povezan z mučeništvom.