Za japonsko arhitekturo (日本建築, Nihon kenčiku) so značilne lesene konstrukcije, nekoliko dvignjene od tal, s strehami iz ploščic ali slame. Namesto sten so bila uporabljena drsna vrata/stena (fusuma) in druge tradicionalne predelne stene, kar je omogočilo prilagajanje notranje konfiguracije prostora različnim priložnostim. Ljudje so običajno sedeli na blazinah ali drugače na tleh, tradicionalno; stoli in visoke mize niso bili razširjeni do 20. stoletja. Od 19. stoletja pa je Japonska v gradnjo in oblikovanje vključila večino zahodne, moderne in postmoderne arhitekture in je danes vodilna v vrhunskem arhitekturnem oblikovanju in tehnologiji.
Najzgodnejša japonska arhitektura je bila vidna v prazgodovini v preprostih zemljankah in kolibah, prilagojenih potrebam prebivalstva lovcev in nabiralcev. Vpliv Kitajske iz dinastije Han preko Korejskega polotoka je povzročil uvedbo bolj zapletenih skladišč žita in obrednih pogrebnih komor.
Uvedba budizma na Japonskem v 6. stoletju je bila katalizator za gradnjo velikih templjev z uporabo zapletenih tehnik v lesu. Vpliv kitajskih dinastij Sui in Tang je privedel do ustanovitve prve stalne prestolnice v Nari. Njena postavitev ulic s šahovnico je kot predlogo za oblikovanje uporabila kitajsko prestolnico Čangan.
Leta 894 v obdobju Heian (794–1185) je Japonska odpravila kentōši (japonske misijone v Tang Kitajski) in se začela oddaljevati od kitajske kulture ter kulture, imenovane Kokufu bunka (dobesedeno japonska kultura), ki je bila prilagojena japonskemu podnebju in je cvetel čut za estetiko. Slog šinden-zukuri, ki je bil arhitekturni slog rezidenc plemičev v tem obdobju, je pokazal izrazito edinstvenost japonske arhitekture in trajno določil značilnosti kasnejše japonske arhitekture. Njegove značilnosti so odprta struktura z nekaj stenami, ki jih je mogoče odpirati in zapirati z vrati, shitomi in sudare (tradicionalni japonski zasloni ali žaluzije), struktura, v kateri se čevlji sezujejo za vstop v hišo na hoduljah in sedenje ali spanje neposredno na tatami blazinah brez uporabe stolov in postelj.
Ko je razred samurajev pridobil moč v obdobju Kamakura (1185–1333), se je slog šinden-zukuri spremenil in v obdobju Muromači (1333–1573) se je pojavil slog šoin-zukuri. Ta slog je trajno vplival na poznejše japonske arhitekturne sloge in postal osnova modernih japonskih hiš. Njegove značilnosti so bile, da so bila popolnoma sprejeta drsna vrata, imenovana fusuma in papirnata okna, imenovana šodži, po vsej sobi pa so bili položeni tatamiji.
Uvedba obreda pitja čaja je poudarila preprostost in skromen dizajn kot kontrapunkt ekscesom aristokracije. V obdobju Azuči–Momojama (1568–1600) so se pod vplivom čajnice, imenovane čašicu, pojavile vile v slogu sukija-zukuri. Sprva je bil to arhitekturni slog za vile daimjo (japonskih fevdalcev) in dvornih plemičev, v obdobju Edo (1683–1807) pa so ga uporabili za rjōtei (restavracije v japonskem slogu) in čašicu, kasneje pa tudi uporablja za rezidence.sukiya-zukuri. Kotobank.
Med obnovo Meidži leta 1868 sta zgodovino japonske arhitekture korenito spremenila dva pomembna dogodka. Prvi je bil Zakon o ločitvi Kami in Bude iz leta 1868, ki je uradno ločil budizem od šintoizma in budistične templje od šintoističnih svetišč, s čimer je prekinil povezavo med obema, ki je trajala več kot tisoč let. Drugič, takrat je Japonska prestala obdobje intenzivne vesternizacije, da bi lahko konkurirala drugim razvitim državam. Sprva so bili na Japonsko uvoženi arhitekti in slogi iz tujine, vendar je država postopoma učila svoje arhitekte in začela izražati svoj slog. Arhitekti, ki so se vrnili s študija pri zahodnih arhitektih, so na Japonsko uvedli mednarodni slog modernizma. Vendar pa so šele po drugi svetovni vojni japonski arhitekti naredili vtis na mednarodnem prizorišču, najprej z delom arhitektov, kot je Kenzo Tange, nato pa s teoretskimi gibanji, kot je metabolizem.
Splošne značilnosti japonske tradicionalne arhitekture V tradicionalni japonski arhitekturi obstajajo različni slogi, značilnosti in tehnike, edinstvene za Japonsko v vsakem obdobju in uporabi, kot so rezidenca, grad, budistični tempelj in šintoistično svetišče. Po drugi strani pa je bila zlasti v starih časih pod močnim vplivom kitajske kulture, tako kot druge azijske države, zato ima značilnosti, ki so skupne arhitekturi v azijskih državah.(Hozumi (1996:9-11)
Deloma tudi zaradi raznolikosti podnebja na Japonskem in tisočletja med prvim in zadnjim kulturnim uvozom je rezultat izjemno heterogen, vendar je kljub temu mogoče najti več praktično univerzalnih značilnosti. Na prvem mestu je izbira materialov, vedno les v različnih oblikah (deske, slama, lubje, papir itd.) za skoraj vse konstrukcije. Za razliko od zahodne in nekatere kitajske arhitekture se uporabi kamna izogibajo, razen za nekatere posebne namene, na primer za temelje templjev in pagod.
Splošna struktura je skoraj vedno enaka: stebri in preklade podpirajo veliko in rahlo ukrivljeno streho, medtem ko so stene tanke kot papir, pogosto premične in nikoli nosilne. loki in ukrivljeni stropi so popolnoma odsotni. Zatrepi in napušč so blažji kot na Kitajskem, stebrna entaza (konveksnost v sredini) pa omejena.
Streha je vizualno najbolj impresivna komponenta, ki pogosto predstavlja polovico velikosti celotne stavbe. Rahlo ukrivljeni napušči segajo daleč čez stene in pokrivajo verande, zato morajo njihovo težo podpirati zapleteni sistemi nosilcev, imenovani tokjō, v primeru templjev in svetišč. V domačih strukturah so sprejete preprostejše rešitve. Predimenzionirani napušči dajejo notranjosti značilno temnost, ki prispeva k atmosferi objekta. Notranjost stavbe je običajno sestavljena iz ene same sobe v središču, imenovane moja, iz katere odstopajo vsi drugi manj pomembni prostori.
Razdelitve notranjega prostora so tekoče, velikost prostora pa je mogoče spremeniti z uporabo zaslonov ali premičnih papirnatih sten. Velik, enoten prostor, ki ga ponuja glavna dvorana, je torej mogoče razdeliti glede na potrebe. Na primer, nekatere stene je mogoče odstraniti in različne sobe začasno združiti, da naredite prostor za več gostov. Ločevanje med notranjostjo in zunanjostjo samo po sebi v določeni meri ni absolutno, saj je mogoče odstraniti celotne stene in s tem odpreti rezidenco ali tempelj obiskovalcem. Zunanjemu se verande zdijo del stavbe, tistim v stavbi pa del zunanjega sveta. Strukture so torej v določeni meri del svojega okolja. Poskrbljeno je, da se stavba zlije z okoliškim naravnim okoljem.
Uporaba konstrukcijskih modulov ohranja razmerja med različnimi deli stavbe konstantna in ohranja njeno celotno harmonijo.
Celo v primerih, kot je šintoistično svetišče Nikkō Tōšō-gū, kjer je vsak razpoložljiv prostor močno okrašen, ornamenti sledijo in zato poudarjajo, namesto da skrijejo osnovne strukture.
Te značilnosti so bile skupne tako sakralni kot profani arhitekturi in so olajšale pretvorbo laične stavbe v tempelj ali obratno. To se je na primer zgodilo v Hōryū-dži, kjer je bil dvorec plemkinje spremenjen v versko stavbo.
Prazgodovina Prazgodovinsko obdobje vključuje obdobja Džōmon, Jajoi in Kofun, ki segajo od približno 5000 pr. n. št. do začetka 8. stoletja n. št.
V treh fazah obdobja Džōmon je bilo prebivalstvo predvsem lovsko-nabiralsko z nekaterimi primitivnimi kmetijskimi veščinami, njihovo vedenje pa so pretežno določale spremembe podnebnih razmer in drugih naravnih stimulansov. Zgodnja bivališča so bila zemljanke, sestavljene iz plitvih jam s tlemi iz nabite zemlje in travnatih streh, namenjenih zbiranju deževnice s pomočjo posod za shranjevanje. Kasneje v tem obdobju je hladnejše podnebje z večjo količino padavin povzročilo upad prebivalstva, kar je prispevalo k zanimanju za obredje. V tem času so se prvič pojavili koncentrični kamniti krogi.
V obdobju Jajoi so Japonci začeli komunicirati s kitajsko dinastijo Han, katere znanje in tehnične veščine so začele vplivati nanje. Japonci so začeli graditi skladišča z dvignjenimi tlemi kot kašče, ki so bile zgrajene s kovinskimi orodji, kot so žage in dleta, ki so se začela pojavljati v tem času. Rekonstrukcija na arheološkem najdišču Toro, Šizuoka, je lesena škatla iz debelih desk, ki so v vogalih spojene v slogu brunarice in podpirajo osem stebrov. Streha je slamnata, vendar je za razliko od tipične štirikapne strehe jamskih bivališč preprosta dvokapnica v obliki črke V.Itoh (1973), p. 10 Nekateri avtorji pripisujejo dvignjenim strukturnim načrtom tega obdobja stik z avstronezijskimi ljudstvi, ki so gojili riž iz obalne vzhodne Kitajske ali Tajvana in ne s Hani.
Obdobje Kofun je zaznamovalo pojav grobnih gomil ali tumulusov z več komorami (kofun dobesedno pomeni »stare gomile«). Na podobne gomile na Korejskem polotoku naj bi vplivala Japonska.Keyhole-shaped tombs in Korean Peninsula Hideo Yoshii (Kyoto University) Na začetku tega obdobja so grobnice, znane kot kofun v obliki odprtine za ključavnico ali zenpō-kōen fun (ja: 前方後円墳, spredaj kvadratna, zadaj okrogla nagrobna gomila), pogosto uporabljale obstoječo topografijo in oblikovale in dodajanje umetnih jarkov, da se oblikuje značilna oblika ključavnice, tj. kroga, ki je med seboj povezan s trikotnikom. Dostop je bil preko navpičnega jaška, ki je bil zaprt, ko je bil pokop končan. V komori je bilo prostora za krsto in grobne pridatke. Gomile so bile pogosto okrašene s figurami iz terakote, imenovanimi haniva. Kasneje v tem obdobju so gomile postavljali na ravnih tleh, njihov obseg pa se je močno povečal. Med številnimi primeri v Nari in Osaki je najbolj opazna Daisen-kofun, označena kot grobnica cesarja Nintokuja. Grobnica obsega 32 hektarjev in naj bi bila okrašena z 20.000 figurami haniva.
Proti koncu obdobja Kofun so grobnice izginile, ko so postali priljubljeni budistični obredi upepeljevanja.
Asuka in Nara arhitektura K arhitekturnim spremembam v obdobju Asuka je največ prispevala uvedba budizma. Novi templji so postali središča čaščenja, pogrebne prakse pa so hitro postale prepovedane. Poleg tega je budizem pripeljal do ideje o stalnih svetiščih in dal šintoistični arhitekturi velik del njenega sedanjega besednjaka.
Nekatere najzgodnejše strukture, ki še obstajajo na Japonskem, so budistični templji, ustanovljeni v tem času. Najstarejše ohranjene lesene stavbe na svetu so v Horju-dži, severovzhodno od Nare. Prvič zgrajen v začetku 7. stoletja kot zasebni tempelj prestolonaslednika Šōtokuja, sestavlja ga 41 neodvisnih stavb; najpomembnejša, glavna bogoslužna dvorana ali Kon-dō (金堂, Zlata ali glavna dvorana) in petnadstropna pagoda), stojita v središču odprtega prostora, obdanega s pokritim križnim hodnikom (kairō). Kondo, v slogu kitajskih bogoslužnih dvoran, je dvonadstropna stavba iz stebrov in tramov, ki jo pokriva irimoya ali vzhodnoazijska dvokapna streha iz keramičnih ploščic.Bussagli (1989), pp. 163-165Parent, Mary Neighbour. "Irimoyazukuri" Japanese Architecture and Art Net Users System. Retrieved April 16, 2011.