Šintoistično svetišče (神社, džindža, arhaično: šinša, kar pomeni: »kraj boga(-ov)«)Stuart D. B. Picken, 1994. p. xxiii je stavba, katere glavni namen je namestitev (relikvije) enega ali več kamijev, božanstev sveta šintoistične religije.
Splošno Strukturno je šintoistično svetišče običajno sestavljeno iz več zgradb.
Honden (本殿), kar pomeni: »glavna dvorana«) je kraj, kjer je/so relikvije kami zavetnika svetišča. Honden je lahko odsoten v primerih, ko svetišče stoji na ali blizu svete gore, drevesa ali drugega predmeta, ki ga je mogoče častiti neposredno, ali v primerih, ko ima svetišče oltarju podobno strukturo, imenovano himorogi ali predmet, za katerega se verjame, biti sposoben pritegniti duhove, imenovan joriširo, ki lahko služi tudi kot neposredna vez s kamijem. Obstaja lahko tudi haiden (拝殿, kar pomeni: "dvorana za čaščenje") in druge strukture.
Čeprav se v slovenščini uporablja samo ena beseda (»svetišče«), lahko v japonščini šintoistična svetišča nosijo katero koli od mnogih različnih, neenakovrednih imen, kot so gongen, -gū, džindža, džingū, mori, mjōdžin, -ša, taiša, ubusuna ali jaširo. Ob cestah lahko občasno najdemo miniaturna svetišča (hokore). Velika svetišča imajo včasih na svojih območjih miniaturna svetišča, sesša (摂社) ali maša (末社). Mikoši, nosilnice, ki jih nosijo na palicah med festivali (macuri), prav tako vsebujejo kami in se zato štejejo za svetišča.
Leta 927 n. št. je bil razglašen Engi-šiki (延喜式, dobesedno: »postopki obdobja Engi«). To delo je naštelo vseh 2861 šintoističnih svetišč, ki so obstajala v tistem času, in 3131 uradno priznanih in posvečenih kamijev." Engishiki" in Stuart D. B. Pecken, ed., Historical Dictionary of Shinto. Second edition. (Lanham, MD, USA: Scarecrow Press, Inc., 2011) p. 92. Leta 1972 je Agencija za kulturne zadeve ocenila število svetišč na 79.467, večinoma povezanih z Združenjem šintoističnih svetišč (神社本庁).Japanese Religion: A Survey by the Agency for Cultural Affairs. Abe Yoshiya and David Reid, translators. (Tokyo: Kodansha International Ltd., 1972) p. 239. Nekatera svetišča, kot je svetišče Jasukuni, so popolnoma neodvisna od katere koli zunanje oblasti. Število šintoističnih svetišč na Japonskem je ocenjeno na okoli 100.000. Ta številka lahko vključuje ali ne vključuje zasebnih svetišč v domovih in v lasti majhnih skupin, zapuščenih ali zapuščenih svetišč, hokore ob cesti itd.
Že od antičnih časov so družine Šake (社家) prevladovale v šintoističnih svetiščih prek dednih položajev in v nekaterih svetiščih se dedno nasledstvo nadaljuje še danes.
Znak Unicode, ki predstavlja šintoistično svetišče (na primer na zemljevidih), je U+26E9 ⛩.
Rojstvo in evolucija Zgodnji izvor
Predniki so kami, ki jih je treba častiti. Vaški sveti iz obdobja Jajoj so iskali nasvet prednikov in drugih kamijev ter razvili instrumente, joriširo (依り代), da bi jih priklicali. Jošiširo pomeni »nadomestek pristopa« in je bil zasnovan za privabljanje kamijev, da jim omogoči fizični prostor, s čimer postane kami dostopen ljudem.
Zasedanja vaškega sveta so potekala na mirnih mestih v gorah ali v gozdovih v bližini velikih dreves ali drugih naravnih predmetov, ki so služili kot joriširo. Ti sveti kraji in njihov joriširo so se postopoma razvili v današnja svetišča, katerih izvor še vedno lahko vidimo v japonskih besedah za »goro« in »gozd«, kar lahko pomeni tudi »svetišče«. Mnoga svetišča imajo na svojem ozemlju enega od prvotnih velikih joriširo: veliko drevo, obdano s sveto vrvjo, imenovano šimenava (標縄・注連縄・七五三縄).
Prve stavbe na krajih, posvečenih bogoslužju, so bile kočam podobne stavbe, zgrajene za bivanje nekaterih joriširo. Sled tega izvora je mogoče najti v izrazu hokura (神庫), »skladišče božanstev«, ki se je razvil v hokora (zapisano z enakimi črkami 神庫) in velja za eno prvih besed za svetišče.
Prva začasna svetišča Prava svetišča so nastala z začetkom poljedelstva, ko se je pojavila potreba po privabljanju kamijev, da bi zagotovili dobre letine. Vendar so bile to le začasne strukture, zgrajene za določen namen, tradicijo katere je mogoče najti v nekaterih obredih.
Tu in tam se še najdejo namigi o prvih svetiščih. Svetišče Ōmiva v Nari, na primer, ne vsebuje svetih podob ali predmetov, ker naj bi služilo gori, na kateri stoji – slike ali predmeti so zato nepotrebni. Iz istega razloga ima bogoslužno dvorano, haiden (拝殿), vendar nima prostora za namestitev kamija, imenovanega šinden (神殿). Arheologija potrjuje, da so bili v obdobju Jajoi najpogostejši šintai (神体) (joriširo, v katerem so dejansko bili skriti kami) v najzgodnejših svetiščih bližnji gorski vrhovi, ki so oskrbovali ravnice, kjer so živeli ljudje, z vodo.Cambridge History of Japan (1993:524) Poleg že omenjenega svetišča Ōmiva je še en pomemben primer gora Nantai, gora v obliki falusa v Nikku, ki predstavlja šintai svetišča Futarasan. Pomembno je, da ime Nantai (男体) pomeni »moško telo«. Gora ne oskrbuje z vodo samo riževih polj pod seboj, ampak ima obliko faličnih kamnitih palic, ki jih najdemo na mestih pred kulturo Džōmon.
Obredi in slovesnosti Leta 905 n. št. je cesar Daigo ukazal zbirko šintoističnih obredov in pravil. Znano je, da so bili prejšnji poskusi kodifikacije, vendar niti Konin niti Džogan Gišiki "Jogan Gishiki" in Stuart D. B. Pecken, ed., Historical Dictionary of Shinto. Second edition. (Lanham, MD, USA: Scarecrow Press, Inc., 2011) p. 139. nista preživela. Sprva pod vodstvom Fudživara no Tokihira (državnik, dvorjan in politik 880-949) je projekt obstal ob njegovi smrti aprila 909. Njegov brat je prevzel vodenje in leta 912 Louis-Frédéric. (2005). "Engi-shiki" in Japan Encyclopedia, p. 178. ter leta 927 je bila v petdesetih zvezkih objavljena knjiga o zakonih in običajih Engi-šiki (延喜式, dobesedno: »Postopki dobe Engi«). Ta prva uradna kodifikacija šintoističnih obredov in Norita (liturgična besedila ali obredni zaklini), ki je preživela, je postala osnova za vso kasnejšo šintoistično liturgično prakso in prizadevanja." Engishiki" in Stuart D. B. Pecken, ed., Historical Dictionary of Shinto. Second edition. (Lanham, MD, USA: Scarecrow Press, Inv, 2011) p. 92. Poleg prvih desetih zvezkov tega dela v petdesetih zvezkih (ki je zadevalo bogoslužje in oddelek za bogoslužje) so razdelki v naslednjih zvezkih, ki obravnavajo ministrstvo za obrede (治部省) in ministrstvo za cesarsko hišo (宮内省), prav tako urejali šintoistično bogoslužje in je vsebovalo liturgične obrede in predpise. Felicia Gressitt Brock je leta 1970 izdala dvodelni komentirani angleški prevod prvih desetih zvezkov z uvodom Engi-šiki; procedures of the Engi Era.
Prihod in vpliv budizma Prihod budizma na Japonsko okoli 6. stoletja je uvedel koncept stalnega svetišča. Veliko število budističnih templjev je bilo zgrajenih poleg obstoječih svetišč v mešanih kompleksih, imenovanih džingū-dži (神宮寺, dobesedno: »svetišče tempelj«), da bi duhovništvom pomagali pri spopadanju z lokalnimi kamiji, zaradi česar so ta svetišča postala trajna. Nekaj časa v njihovem razvoju se je začela uporabljati beseda mija (宮), ki pomeni »palača«, kar kaže na to, da so svetišča do takrat postala impozantne strukture današnjega časa.
Ko so bila zgrajena prva stalna svetišča, je šintoizem razkril močno težnjo po upiranju arhitekturnim spremembam, težnjo, ki se je pokazala v tako imenovanem šikinen sengū-saidžu (式年遷宮祭), tradiciji zveste obnove svetišč v rednih intervalih ob strogem upoštevanju njihovega izvirnega oblikovanja. Ta običaj je razlog, da so se starodavni slogi ponavljali skozi stoletja do danes in so ostali bolj ali manj nedotaknjeni. Najboljši obstoječi primer tega je Veliko svetišče Ise, ki ga še vedno obnavljajo vsakih 20 let. Tradicija obnove svetišč ali templjev je prisotna tudi v drugih religijah. Izumo-taiša, Sumijoši-taiša in svetišče Nišina Šinmei pravzaprav predstavljajo vsak drugačen slog, katerega izvor naj bi bil pred budizmom na Japonskem. Ti trije slogi so znani kot taiša-zukuri, sumijoši-zukuri in šinmei-zukuri (glej spodaj).
Svetišča niso bila popolnoma imuna na spremembe in dejansko kažejo različne vplive, zlasti budizma, kulturnega uvoza, ki je zagotovil velik del besednjaka šintoistične arhitekture. Rōmon (楼門, stolpna vrata), haiden, kairo (回廊, koridor), tōrō ali kamnita svetilka in komainu ali levji psi (glej spodaj za razlago teh izrazov) so vsi elementi izposojeni iz budizma.
Šinbucu šūgō in džingūdži
Do obdobja Meidži (1868–1912) so bila svetišča, kot jih poznamo danes, redka. Z zelo redkimi izjemami, kot sta Veliko svetišče Ise in Izumo-taiša, so bili le del kompleksa templja in svetišča, ki ga je nadzorovala budistična duhovščina. Ti kompleksi so se imenovali džingū-dži (神宮寺, dobesedno: »tempelj svetišča«), kraji čaščenja, sestavljeni iz budističnega templja in svetišča, posvečenega lokalnemu kamiju. Kompleksi so nastali, ko je bil poleg svetišča postavljen tempelj, da bi pomagal kamiju pri karmičnih težavah. Takrat so mislili, da so tudi kamiji podvrženi karmi in zato potrebujejo odrešitev, ki jo lahko zagotovi samo budizem. Ko so se džingū-dži prvič pojavili v obdobju Nara (710–794), so ostali običajni več kot tisočletje, dokler niso bili z redkimi izjemami uničeni v skladu z novo politiko uprave Meidži leta 1868.
Šinbucu bunri Šintoistično svetišče je doživelo veliko spremembo, ko je administracija Meidži razglasila novo politiko ločevanja kamijev in tujih Bud (šinbucu bunri) z redom ločevanja (神仏判然令, Šinbucu Hanzenrei). Ta dogodek je velikega zgodovinskega pomena deloma zato, ker je sprožil haibucu kišaku, nasilno protibudistično gibanje, ki je v zadnjih letih šogunata Tokugava in med obnovo Meidži povzročilo prisilno zaprtje na tisoče budističnih templjev in zaplembo njihove zemlje, prisilno vrnitev menihov v laiško življenje in uničenje knjig, kipov in druge budistične lastnine..
Do konca obdobja Edo so bila lokalna verovanja o kami in budizem tesno povezana v tako imenovani šinbucu šūgō (神仏習合), vse do točke, ko so bile celo iste stavbe uporabljene kot šintoistična svetišča in budistične templje.
Po zakonu bi bila oba na silo ločena. To je potekalo v več fazah. Sprva je ukaz, ki ga je izdal Džingidžimuka aprila 1868, odredil odstavitev šasō in bettō (menihi v svetiščih, ki izvajajo budistične obrede v šintoističnih svetiščih).. Nekaj dni pozneje je 'Daidžōkan' prepovedal uporabo budistične terminologije, kot je gongen, za japonske kami in čaščenje budističnih kipov v svetiščih. Tretja stopnja je bila prepoved uporabe budističnega izraza Daibosacu (Veliki bodhisatva) za sinkretičnega kamija Hačimana v svetiščih Ivašimizu Hačiman-gū in Usa Hačiman-gū.. V četrti in zadnji fazi je bilo vsem razglašenim bettō in šasō rečeno, naj postanejo »duhovniki v svetiščih« (kannuši) in se vrnejo v svoja svetišča. Poleg tega je bilo menihom sekte Ničiren rečeno, naj nekaterih božanstev ne imenujejo kami.
Po kratkem obdobju, v katerem je užival naklonjenost ljudi, je proces ločitve Bud in kamijev vendarle zastal in je še vedno le delno zaključen. Do danes imajo skoraj vsi budistični templji na Japonskem majhno svetišče (čindžuša), posvečeno šintoističnemu kamiju in obratno, budistične figure (npr. boginja Kannon) so čaščene v šintoističnih svetiščih..
Šintai
Značilnosti svetišča so kami, ki ga vsebuje in šintai (ali go-šintai, če se uporablja častna predpona go-), v katerem je. Medtem ko ime dobesedno pomeni »telo kamija«, so šintaji fizični predmeti, ki se častijo v šintoističnih svetiščih ali blizu njih, ker se verjame, da v njih prebiva kami.Shintai, Encyclopedia of Shinto Kljub temu, kar morda nakazuje njihovo ime, šintaji sami po sebi niso del kamijev, temveč le simbolična skladišča, zaradi katerih so dostopni ljudem za čaščenje. Zato je rečeno, da jih naseljuje kami.. Šintai so prav tako nujni joriširo, to so predmeti po svoji naravi, ki lahko pritegnejo kami.