Veleti (nemško Wilzen, Wilsen, Wilciken, Welataben, poljsko Wieleci, Wieletowie, Wilcy) so bili skupina srednjeveških zahodnoslovanskih lehitskih plemen na ozemlju zahodnega Pomorjanskega, sorodnih Polabskim Slovanom, ki so ustanovila Veletsko plemensko zvezo.J. Sochacki. Związek Lucicki – między Polską a cesarstwem..., str. 26–27. Zveza naj bi obstajala od 6. do 10. stoletja, ko jo je nasledila Lužiška zveza.Thietmar of Merseburg. Thietmari merseburgiensis episcopi chronicon, VIII, 5 (4).
Ime Ime Veleti izhaja iz korena vel- (velik, visok). Imeli so tudi druga imena, ki so jih verjetno dobili od svojih sosedov, med njimi Ljutiči in Volki ali Volčki. Slednji pomenita verjetno 'volk(ovi)', prvo pa verjetno 'ljuta bitja' ali 'ljute zveri'.Sergent, Bernard (1991). "Ethnozoonymes indo-européens". Dialogues d'histoire ancienne. 17(2): 24. doi: 10.3406/dha.1991.1932 Tako kot druge skupine Slovanov med Labo in Odro so jih germanski viri pogosto imenovali Vendi. V poznem 10. stoletju so postal znani kot Ljutiči. V Einhardovem Vita Karoli Magni (Življenje Karla Velikega) naj bi Wilzi (Veleti) sami sebe imenovali Velatabi(jani)."Internet History Sourcebooks". www.fordham.edu.
Veletska plemena Prvo omembo plemena z imenom Veltae (Veleti) najdemo v Ptolemajevi Geografiji iz 2. stoletje, III. knjiga, V. poglavje, ki pravi: "Daleč od Oceana [Atlantik], blizu zaliva Venedicus [Baltsko morje] živijo Veltae [Veleti], med njimi tudi Ossi".
Srednjeveška listina anonimnega Bavarskega geografa, napisana v Regensburgu leta 830, vsebuje seznam plemen v srednji Evropi vzhodno od Labe. Med njimi so omenjeni tudi "Uuilci [Veleti], ki posedujejo 95 civitates".
Veleti niso dolgo ostali enotno pleme. Razvila so se lokalna plemena, med katerimi so bila najpomembnejša: Kissini (Kessiner, Chizzinen, Kyzziner) ob spodnjem toku Warnowa in okolici Rostocka, imenovana po glavnem mestu Kessin, Circipani (Zirzipanen) ob rekah Trebel in Peene, z domnevno glavnim mestom Teterow in trdnjavami v Demminu in verjetno celo Güstrowu, Tolensi vzhodno in južno od Peene ob reki Tollense, in Redarji južno in vzhodno od Tollenseseeja ob zgornjem Havlu. Del Veletov so nekoč morda bili tudi Heveli na območju Havela, in, čeprav bolj malo verjetno, Rujani iz Rugije. Po veletskem plemenu Lejti je morda dobila ime Leitha, mejna reka med Avstrijo in Madžarsko.
Politična delitev Veletov je verjetno nastala zaradi velikosti njihovega zemlja z naselji, zgoščenimi okoli rek in utrdb ter ločenimi z velikimi pasovi gozdov. Veletski knez Dragovit je bil leta 798 poražen in postal vazal Karla Velikega v njegovem edinem pohodu na slovansko ozemlje. Dragovitov poraz je pomenil propad osrednje veletske oblasti. Na ozemlje Veletov so med njihovimi nenehnimi pohodi v obodritske dežele vdirali Franki, čeprav so bili Obodriti njihovi zavezniki proti Sasom.
Po 10. stoletju so Veleti izginili iz pisnih virov. Nadomestili pa so jih Ljutiči, ki so vsaj delno nadaljevali izročila Veletov.
Opomba
Sklici
Vira
Christiansen, Erik (1997). The Northern Crusades. London: Penguin Books. str. 287. ISBN 0-14-026653-4. Herrmann, Joachim (1970). Die Slawen in Deutschland (nemško). Berlin: Akademie-Verlag GmbH.
Kategorija:Zahodni Slovani Kategorija:Polabski Slovani