Šogunat Tokugava (), znan tudi kot šogunat Edo (), je bila vojaška vlada Japonske v obdobju Edo od 1603 do 1868.Louis-Frédéric Nussbaum. (2005). "Tokugawa-jidai" in Japan Encyclopedia, p. 978.Nussbaum, "Edo-jidai" at p. 167.Nussbaum, "Kinsei" at p. 525.
Šogunat Tokugava je ustanovil Tokugava Iejasu po zmagi v bitki pri Sekigahari, s čimer so se končale državljanske vojne v obdobju Sengoku po propadu šogunata Ašikaga. Iejasu je postal šogun in klan Tokugava je upravljal Japonsko z gradu Edo v vzhodnem mestu Edo (sodobni Tokio) skupaj z daimjo - lordi iz razreda samurajev.Nussbaum, "Shogun" at pp. 878–879.Nussbaum, "Tokugawa" at p. 976. Šogunat Tokugava je organiziral japonsko družbo pod strogim razrednim sistemom Tokugava in prepovedal večino tujcev pod izolacionistično politiko Sakoku za spodbujanje politične stabilnosti. Šoguni Tokugava so Japonsko upravljali v fevdalnem sistemu, pri čemer je vsak daimjo upravljal han (fevdalno področje), čeprav je bila država nominalno še vedno organizirana kot cesarske province. Pod šogunatom Tokugava je Japonska doživela hitro gospodarsko rast in urbanizacijo, kar je pripeljalo do vzpona trgovskega razreda in hedonistične kulture ukijo (lebdeče življenje).
Šogunat Tokugava je propadel v obdobju Bakumacu (»končno dejanje šogunata«) od leta 1853 in so ga strmoglavili privrženci cesarskega dvora v obnovi Meidži leta 1868. Japonsko cesarstvo je bilo ustanovljeno pod vlado Meidži, lojalisti Tokugave pa so nadaljevali boriti se v Bošinski vojni do poraza republike Ezo v bitki pri Hakodateju junija 1869.
Zgodovina
Po obdobju Sengoku (»obdobje vojskujočih se držav«) je centralno vlado v veliki meri ponovno vzpostavil Oda Nobunaga v obdobju Azuči–Momojama. Po bitki pri Sekigahari leta 1600 je centralna oblast padla v roke Tokugave Iejasuja. Medtem ko je bilo veliko daimjojev, ki so se borili proti Tokugavi Iejasuju, ugasnjenih ali pa so se njihova posestva zmanjšala, je bil Iejasu zavezan obdržati daimjoje in han (domene) kot komponente pod svojim novim šogunatom. Dejansko so bili ti, ki so se postavili na Iejasujevo stran, nagrajeni, nekateri nekdanji vazali pa so postali daimjo in so bili strateško razporejeni po vsej državi.
Družba v obdobju Tokugava naj bi za razliko od prejšnjih šogunatov temeljila na strogi razredni hierarhiji, ki jo je prvotno vzpostavil Tojotomi Hidejoši. Daimjo (gospodarji) so bili na vrhu, sledila jim je bojevniška kasta samurajev, pod njimi pa so bili kmetje, obrtniki in trgovci. V nekaterih delih države, zlasti v manjših regijah, so bili daimjo in samuraji bolj ali manj enaki, saj so bili daimjo lahko izurjeni kot samuraji, samuraji pa so lahko delovali kot lokalni vladarji. V nasprotnem primeru je večinoma neprilagodljiva narava tega sistema družbene stratifikacije sčasoma sprostila moteče sile. Davki na kmete so bili določeni v fiksnih zneskih, ki niso upoštevali inflacije ali drugih sprememb denarne vrednosti. Posledično so bili davčni prihodki, ki so jih pobrali lastniki zemljišč samuraji, sčasoma vredni vse manj. To je pogosto vodilo do številnih spopadov med plemenitimi, a obubožanimi samuraji in premožnimi kmeti, ki so segali od preprostih lokalnih nemirov do veliko večjih uporov. Nobeden pa se ni izkazal za dovolj prepričljivega, da bi resno izpodbijal uveljavljeni red do prihoda tujih sil. Študija iz leta 2017 je pokazala, da so kmečki upori in kolektivna dezertacija ("beg") znižali davčne stopnje in zavirali rast države v šogunatu Tokugava.
Sredi 19. stoletja je zavezništvu več močnejših daimjo, skupaj z naslovnim japonskim cesarjem, uspelo strmoglaviti šogunat, ki se je uradno končal leta 1868 z odstopom 15. šoguna, Tokugava Jošinobuja, kar je vodilo do »obnove« (王政復古, Ōsei fukko) cesarske vladavine. Nekateri šogunovi zvesti spremljevalci so se še naprej borili med bošinsko vojno, ki je sledila, vendar so bili na koncu poraženi. Ne glede na njegovo morebitno strmoglavljenje v korist bolj modernizirane, manj fevdalne oblike upravljanja obnove Meidži, je šogunat Tokugava nadziral najdaljše obdobje miru in stabilnosti v zgodovini Japonske, ki je trajalo več kot 260 let.
Vlada Šogunat in domene Sistem bakuhan (bakuhan taisei 幕藩体制) je bil fevdalni politični sistem v obdobju Edo na Japonskem. Bakufu pomeni »vojaška vlada« - to je šogunat. Han so bile domene, ki jih je vodil daimjo. Od Iejasujevega imenovanja za šoguna leta 1603, zlasti pa po zmagi Tokugava v Osaki leta 1615, so bile uvedene različne politike za uveljavitev nadzora šogunata, kar je močno omejilo neodvisnost daimjojev. Njihovo število se je spreminjalo, vendar se je ustalilo pri približno 270.
Sistem bakuhan je razdelil fevdalno oblast med šogunat v Edu in daimjoje z domenami po vsej Japonski. Šogun in gospodarji so bili vsi daimjoji: fevdalni gospodje s svojo birokracijo, politiko in ozemlji. Province so imele določeno stopnjo suverenosti in jim je bila dovoljena neodvisna uprava hana v zameno za zvestobo šogunu, ki je bil odgovoren za zunanje odnose, nacionalno varnost, kovanje kovancev, uteži in mere ter transport.
Šogun je upravljal tudi najmočnejši han, dedni fevd hiše Tokugava, ki je vključeval tudi številne rudnike zlata in srebra. Proti koncu šogunata je imel klan Tokugava približno 7 milijonov kokujev zemlje (天領 tenrjō), vključno z 2,6–2,7 milijona kokujev, ki so jih imeli neposredni vazali, od 30 milijonov v državi. Ostalih 23 milijonov kokujev so imeli drugi daimjo.
Število hanov (približno 270) je nihalo skozi celotno obdobje Edo. Razvrščeni so bili po velikosti, ki je bila izmerjena kot število kokujev riža, ki jih je domena proizvedla vsako leto. En koku je bila količina riža, ki je bila potrebna za enoletno hranjenje enega odraslega moškega. Najmanjše število za daimjo je bilo deset tisoč kokujev; največje, razen šoguna, je bilo več kot milijon kokujev.
Politike za nadzor daimjojev Glavne politike šogunata glede daimjojev so vključevale: Načelo, da se je vsak daimjo (vključno s tistimi, ki so bili prej neodvisni od družine Tokugava) podredil šogunatu, vsak han pa je zahteval priznanje šogunata in je bil podvržen prerazporeditvi zemlje. Daimjo je prisegel zvestobo vsakemu šogunu in priznal zakone za hiše bojevnikov ali buke šohato. Sistem sankin-kōtai (参勤交代 »nadomestna prisotnost«), ki je od daimjojev zahteval, da potujejo v Edo in tam prebivajo vsako drugo leto, njihove družine pa morajo ostati v Edu med njihovo odsotnostjo. Ikoku ičijjō rei (一国一城令), ki je vsakemu hanu dovoljeval, da obdrži samo eno utrdbo v daimjojevem prebivališču. Zakoni o vojaških domovih (武家諸法度, buke šohato), od katerih je prvi leta 1615 prepovedoval gradnjo novih utrdb ali popravilo obstoječih brez odobritve bakufuja, sprejemanje ubežnikov šogunata in urejanje porok daimjojevih družin brez uradnega dovoljenja. Z leti so bila izdana dodatna pravila o samurajih.
Čeprav je šogun izdal določene zakone, kot je buke šohato, je vsak han upravljal svoj avtonomni sistem zakonov in obdavčevanja. Šogun se ni vmešaval v vladanje hana, razen če je bila dokazana večja nesposobnost (kot so veliki upori), niti niso bili izdani centralni davki. Namesto tega je vsak han zagotavljal fevdalne dolžnosti, kot so vzdrževanje cest in uradnih kurirski postaj, gradnja kanalov in pristanišč, zagotavljanje vojakov in lajšanje lakote. Daimjoji so bili strateško postavljeni, da so preverjali drug drugega, sistem sankin-kōtai pa je zagotovil, da so daimjōji ali njihova družina vedno v Edu in jih opazuje šogun.
Šogunat je imel moč zavreči, pripojiti in preoblikovati domene, čeprav so jih po prvih letih šogunata redko in skrbno izvajali, da bi preprečili daimjōjem združevanje. Sankin-kōtai sistem nadomestnega prebivališča je zahteval, da je vsak daimjo prebival v izmeničnih letih med hanom in dvorom v Edu. Med njuno odsotnostjo iz Eda je bilo tudi zahtevano, da pustita svojo družino kot talca do vrnitve. Talci in veliki izdatki sankin-kōtai, naloženi vsakemu hanu, so pomagali zagotoviti zvestobo šogunu. Do leta 1690 se je velika večina daimjojev rodila v Edu in večina ga je imela za svoj dom. Nekateri se niso veliko zanimali za svoje domene in so jih morali rotiti, naj se vrnejo »domov«.
V zameno za centralizacijo je bil ohranjen mir; za razliko od obdobja Sengoku, daimjojev niso več skrbeli medsebojni konflikti. Poleg tega je bilo zagotovljeno dedno nasledstvo, saj šogunat ni priznaval notranjih uzurpacij znotraj domen.
Klasifikacija daimjo Klan Tokugava je dodatno zagotovil zvestobo z ohranjanjem dogmatskega vztrajanja pri zvestobi šogunu. Daimjo so bili razvrščeni v tri glavne kategorije: Šinpan (»sorodniki« 親藩) je bilo šest klanov, ki so jih ustanovili Iejasujevi sinovi, pa tudi nekateri sinovi 8. in 9. šoguna, ki so postali daimjo. Šogunu bi zagotovili dediča, če ga šogun ne bi imel. Fudai (»dedni« 譜代) so bili pred bitko pri Sekigahari večinoma vazali Iejasuja in klana Tokugava. Vladali so svojemu hanu (posestvu) in služili kot visoki uradniki v šogunatu, čeprav je bil njihov han običajno manjši v primerjavi z domenami tozama. Tozama (»zunanji« 外様) je bilo približno 100 daimjojev, od katerih je večina po bitki pri Sekigahari postala vazal klana Tokugava. Nekateri so se borili proti silam Tokugava, čeprav so bili nekateri nevtralni ali pa so se celo borili na strani klana Tokugava kot zavezniki in ne kot vazali. Tozama daimjoji so po navadi imeli največji han, z 11 od 16 največjih daimyojev v tej kategoriji. Tozama daimjo, ki so se borili proti klanu Tokugava v bitki pri Sekigahari, je imelo znatno zmanjšanje posesti. Pogosto so bili nameščeni v gorskih ali oddaljenih območjih ali pa med najbolj zaupanja vredne daimje. Na začetku obdobja Edo je šogunat menil, da je tozama najmanj lojalen; sčasoma so se zaradi strateških porok in utrditve sistema tozama manj verjetno uprli. Na koncu pa so še vedno velike tozama Sacuma, Čošū in Tosa ter v manjši meri Hizen tiste, ki je zrušila šogunat. Te štiri države se imenujejo štirje zahodni klani ali na kratko Satčotohi.Nussbaum, "Satchotohi", pp. 826–827.
Odnos s cesarjem Ne glede na politični naziv cesarja so šoguni iz družine Tokugava nadzorovali Japonsko.Jansen 2002, pp. 144–148. Šogunat je družini Tokugava zagotovil nominalno dodelitev uprave (体制, taisei) s strani cesarskega dvora v Kjotu. Medtem ko je imel cesar uradno pravico do imenovanja šoguna in je prejemal velikodušne subvencije, ni imel praktično nobene besede pri državnih zadevah. Šogunat je izdal zakone za cesarske in dvorne uradnike (kinču narabini kuge šohato 禁中並公家諸法度), da bi določil svoje razmerje s cesarsko družino in kugeji (cesarski dvorni uradniki), ter določil, da se mora cesar posvetiti znanosti in poeziji. Šogunat je imenoval tudi zvezo, Kjoto Šošidai (Šogunov predstavnik v Kjotu), ki se je ukvarjal s cesarjem, dvorom in plemstvom.
Vendar pa se proti koncu šogunata, po stoletjih, ko je imel cesar zelo malo besede pri državnih zadevah in je bil osamljen v svoji kjotski palači, ter po vladajočem šogunu Tokugavi Iemočiju poročil s sestro cesarja Komeija (vladal 1846–1867), leta 1862 je cesarsko sodišče v Kjotu začelo uživati večji politični vpliv.Keene, Donald Emperor of Japan: Meiji and His World, 1852–1912 (2005, Columbia University Press) p. 62 S cesarjem so se občasno posvetovali o različnih politikah in šogun je celo obiskal Kjoto, da bi obiskal cesarja. Med obnovo Meidži leta 1868 je bila vladna uprava uradno vrnjena s šoguna na cesarja.
Šogun in zunanja trgovina
Zunanje zadeve in trgovino je monopoliziral šogunat, kar je prinašalo ogromen dobiček. Zunanja trgovina je bila dovoljena tudi v domenah Sacuma in Cušima. Riž je bil v tem času glavni trgovinski proizvod Japonske. Izolacionizem je bil zunanja politika Japonske in trgovina je bila strogo nadzorovana. Trgovci so bili zunaj japonske družbene hierarhije in so veljali za pohlepne.
Obiski ladij Nanban (南蛮 dobesedno »južni barbar«) iz Portugalske so bili sprva glavni vektor trgovinske izmenjave, sledile so jim nizozemske, angleške in včasih španske ladje.