Džongnanhaj () je nekdanji cesarski vrt v cesarskem mestu v Pekingu, ki meji na Prepovedano mesto. Služi kot osrednji sedež Komunistične partije Kitajske (KPK) in državnega sveta vlade Kitajske. V Džongnanhaiju sta Urad generalnega sekretarja Komunistične partije Kitajske in urad kitajskega predsednika. Izraz Džongnanhaj je tesno povezan s centralno vlado in visokimi uradniki KPK. Pogosto se uporablja kot metonim za kitajsko vodstvo na splošno (v enakem smislu, kot se izraz Bela hiša nanaša na ameriško izvršilno vejo oblasti in izraz Kremelj na rusko vlado).
Državni voditelji, vključno z Ši Džinpingom, sedanjim generalnim sekretarjem KPK in drugimi najvišjimi predstavniki KPK in LRK, opravljajo številne vsakodnevne upravne dejavnosti v kompleksu, na primer srečanja s tujimi visokimi predstavniki. Osrednja kitajska televizija pogosto prikazuje posnetke sestankov v kompleksu, vendar se pri poročanju omejuje predvsem na poglede na notranjost stavb. Čeprav obstajajo številni zemljevidi kompleksa iz obdobja pred ustanovitvijo Ljudske republike Kitajske, se je notranja ureditev Zhongnanhai-ja od takrat precej spremenila, vključno z večjimi prenovami v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja. Številne stavbe imajo danes enaka imena kot starejše stavbe iz obdobja pred ustanovitvijo LRK, vendar sta se njihova razporeditev in namen popolnoma spremenila. Kompleks je razdeljen na dva glavna dela, kar odraža vzporedno oblast najvišjih državnih in partijskih institucij v državi. Severni del Džongnanhaj-ja se uporablja kot sedež državnega sveta in vključuje pisarne najvišjih voditeljev ter glavne sejne sobe. Južni Džongnanhaj je sedež centralnega komiteja, vključno z njegovim uradom in njenimi najvišjimi usklajevalnimi institucijami, kot so stalni odbor politbiroja, politbiro in sekretariat KPK.
Sedanji osnovni obris Džongnanhaija je nastal v času dinastije Ming, ko je bilo leta 1421 zgrajeno najjužnejše od dveh jezer v kompleksu. Do konca dinastije Čing je bil Džongnanhaj de facto središče vlade, saj sta Ciši in pozneje princ Čun tam zgradila rezidenco namesto Prepovedanega mesta. Po ustanovitvi republike Kitajske je novi predsednik, Juan Šikai, preuredil Džongnanhaj v uradno središče vlade. Leta 1949 se je predsednik Mao Cetung po ustanovitvi LR Kitajske preselil v kompleks. Mao je v Džongnanhaj sprejel številne pomembne tuje voditelje, med drugim Nikito Hruščev, Che Guevara, Richarda Nixona, Georga Pompidouja, Kakueja Tanako in Zulfikarja Buta.French Presidents' China complex People's Daily Online Maova priljubljena kraja v Džongnanhaju sta bila Knjižnica dišav krizantem (njegova osebna rezidenca, polna knjižnih polic) in Hiša ob bazenu, poleg velikega notranjega plavalnega bazena, kjer je večino dneva plaval ali bral knjige in poročila. Po Maovi smrti je bila Knjižnica krizantem skupaj s številnimi njegovimi predmeti ohranjena kot muzej, ki ni dostopen širši javnosti.
Lokacija
Ime kompleksa Džongnanhaj, ki je zahodno od Prepovedanega mesta, pomeni »osrednje in južno morje/jezeri«, kar se nanaša na dve jezeri (»osrednje morje« () in »južno morje« (), ki sta v kompleksu; včasih se prevaja kot »morske palače«. Ti dve jezeri sta del vrste projektov, ki so jih izvedli med gradnjo bližnjega Prepovedanega mesta. Del istega sistema je tudi »Severno morje« ali Beihai (), zdaj javni park. Severno, Srednje in Južno morje se skupaj imenujejo Jezero Taije (); Šičahai (, ) je povezano z Beihaijem na severu.
Jezero Taije je bil prvotno cesarski vrt, imenovan Šijuan (Zahodni park, ) ali Šinei (Zahodni dvor, ), s parkom na obali, ki je bil obdan z rdečim zidom v zahodnem delu cesarskega mesta. Večina paviljonov, svetišč in templjev je ohranjenih iz tega obdobja. Medtem ko je bilo severno morje versko usmerjeno, so bile obale osrednjega in južnega morja posejane s številnimi palačami.
Zgodovina
V času dinastije Džin (1115–1234) je leta 1189 cesar Džangzong zgradil severno jezero. Severni del mesta Džongnanhaj je bilo jezero Taije s pripadajočo palačo, imenovano Palača velikega miru (Daninggong). V času dinastije Juan, ki je trajala od leta 1271 do 1368, je bilo jezero Taije vključeno v cesarsko mesto. Prav tako je bilo razširjeno in je obsegalo približno območje, ki ga danes zavzemata Severno in Srednje morje. Okoli jezera so bile zgrajene tri palače.
Ko je dinastija Ming leta 1403 po ukazu cesarja Jongleja svojo prestolnico preselila v Peking, se je leta 1406 začela gradnja obstoječega cesarske palače. Palača Ming je bila južno od palače dinastije Juan. Zato so južno od starega jezera izkopali novo Južno morje. Izkopana zemlja je bila skupaj z zemljo, ki je nastala pri gradnji jarka, nakopičena na hrib Džingšan, ki je severno od Prepovedanega mesta. V tem času so bila tri jezera povezana in so jih skupaj imenovali jezero Taije. Tri jezera so bila povezana z mostovi. Jezera so bila del obsežnega kraljevega parka, imenovanega Šijuan (zahodni vrt), zahodno od cesarske palače. V srednjem obdobju dinastije Ming sta cesarja Žengde in Džjadžjng okoli jezer zgradila številne palače, taoistične templje in paviljone ter tu preživela več časa kot v Prepovedanem mestu.
Ko je dinastija Čing ustanovila glavno mesto v Pekingu, je vlada zmanjšala velikost kraljevega parka na območje okoli treh jezer, ki je bilo ograjeno z majhnim zidom. Več zaporednih cesarjev je ob jezerih zgradilo paviljone in hiše, kjer so poleti opravljali vladne naloge. Med vladavino Ciši sta cesarica vdova in cesar pogosto živela v kompleksu Džongnanhaj in v Prepovedano mesto hodila le na slovesnosti.
Med Boksarsko vstajo v letih 1899-1901 so ruske enote zasedle Džongnanhaj. Izropali so skoraj vse predmete in okraske v kompleksu. Kasneje je v Džongnanhaju živel tudi poveljnik Zavezništva osmih držav. Ko je bil Puji okronan za cesarja, je njegov oče kot princ regent kratek čas živel v kompleksu.
Džongnanhaj je bil politično pomemben tudi v obdobju Republike Kitajske, ko je vlada Beijang pod Šikaijem leta 1911 v kompleksu Džongnanhaj postavila svojo predsedniško palačo. Ta odločitev je bila sprejeta, ker je režim želel imeti vlado blizu zgodovinskega središča oblasti, Prepovedanega mesta, čeprav samega Prepovedanega mesta ni mogel uporabljati, ker je tam še vedno živel abdicirani cesar Puji. Sedanja glavna vrata, Vrata Šinhua ali Vrata nove Kitajske, je postavil Juan Šikai. Sedanja vratarnica je bila prej paviljon na južni obali Južnega morja, blizu južnega obzidja. Vstop v kompleks je bil namesto tega neposredno iz Prepovedanega mesta. Juan je želel ustvariti nov vhod iz avenije Čangan, ki bi bil neodvisen od Prepovedanega mesta. Tako je bil paviljon spremenjen v vratarnico, bližnji zidovi pa so bili odrezani, tako da so nastali današnji poševni zidovi v bližini vhoda.
Po zasedbi Pekinga leta 1949 je vodstvo stranke začelo načrtovati selitev sedeža v staro prestolnico, vendar se sprva ni dogovorilo o lokaciji svojega osrednjega delovnega mesta. Mao Cetung in drugi partijski voditelji so svoj sedež sprva postavili v parku Šiangšan v predmestju mesta. V okviru načrtovanja prve kitajske ljudske politične posvetovalne konference Džov Enlaj odločil, da bi bila idealna dvorana Hauiren v Džongnanhaju, vendar je na sestankih na sedežu stranke sprva ni priporočil. V teh prvih mesecih se je Džov na delo vozil v Peking. Vendar je zaradi slabe kakovosti cest pogosto ostajal v Džongnanhaju, namesto da bi zvečer odpotoval domov. Začasni upravitelj Pekinga Je Džjanjing je na koncu zaradi varnostnih razlogov za sedež stranke priporočil Džongnanhaj. Mao Zedong se sprva ni želel preseliti v Džongnanhaj, saj ni želel, da bi ga enačili s cesarjem. Žou Enlai se je kljub temu strinjal s selitvijo, prav tako pa tudi večina politbiroja KPK. Od takrat je Džongnanhaj glavno vladno središče v LRK.
Vlada Ljudske republike je zgradila številne strukture, ki so danes vidne v kompleksu. V samem kompleksu sta bila sedež Centralnega komiteja KPK in državni svet. V njem so živeli prvi voditelji, kot so Mao Cetung, Džou Enlaj in Deng Šjaoping.
Džongnanhaj danes
Odkar je Džongnanhaj postal sedež osrednje vlade, je za širšo javnost večinoma nedostopen. Izjema so bila leta relativne svobode po koncu Kulturne revolucije, ko je bil kompleks odprt za javnost, ki je lahko pri pristojnih vladnih organih pridobila vstopnice za obisk kompleksa. Po političnih nemirih, ki so se končali s protesti in pokolom na Trgu nebeškega miru leta 1989, se je varnost močno povečala. Dostop je zdaj zaprt za širšo javnost, na območju pa peš patruljirajo številni vojaški uslužbenci v civilnih oblačilih. Vendar pa avtomobilom ni strogo prepovedano ustavljanje na odsekih sosednjih cest, taksijem pa je dovoljeno ustavljati, razen med pomembnimi konferencami ali dogodki. Na kitajskih zemljevidih Pekinga je Džongnanhaj prikazan kot nepomembno zeleno območje z vodnim telesom; v nasprotju s tem pa je občinska uprava označena z rdečo zvezdo.
Najpomembnejši vhod v kompleks je južni vhod Šinhuamen (vrata Šinhua ali Vrata nove Kitajske), ki ga obdajata dve gesli: »Naj živi velika Komunistična partija Kitajske« in »Naj živi nepremagljiva Mao Cetungova misel«. Pogled za vhodom ščiti tradicionalna stena z zaslonom z napisom »Služite ljudem«, napisanim z Mao Cetungovo pisavo. Vhod Šinhuamen je na severni strani zahodne avenije Čangan.
Džongnanhaj velja za de jure prebivališče članov stalnega odbora politbiroja in drugih visokih voditeljev za volilne namene. Čeprav je to njihova uradna rezidenca, številni visoki partijski voditelji dejansko ne živijo v Džongnanhaju, ampak raje živijo v domovih drugje v mestu. Več novejših voditeljev, kot je tedanji generalni sekretar in vrhovni voditelj Hu Džintao, naj bi se zaradi prenatrpanosti v mestu Džongnnahaj odločil živeti v kompleksu Jade Spring Hill v zahodnem Pekingu. V Džongnanhaiju še vedno ni standardiziranega sistema za dodeljevanje določenih hiš voditeljem določenega ranga. Po smrti višjega vodje je njihovemu zakoncu pogosto dovoljeno, da ostane v hiši za nedoločen čas. V več teh hišah so še v 1990-ih živele družine njihovih prvotnih lastnikov po revoluciji.
Notranja postavitev <div style="position:relative; float:right; width:400px; height=166px;"> Zemljevid Džongnanhaj s pojasnili.
Džonghaj Džonghaj (, dobesedno "Srednje morje") je sedež Državnega sveta Ljudske republike Kitajske in njegovih pridruženih institucij, vključno z uradi predsednika Ljudske republike Kitajske in podpredsednikov Ljudske republike Kitajske ter generalnega urada Državnega sveta. Pomembne goste, tako tuje kot domače, običajno sprejmejo v severnem Džongnanhaju.
Regentova palača () Na severozahodnem vogalu Džongnanhaja, na območju, ki ga je nekoč zasedala Regentova palača, so zdaj uradi predsednika in podpredsednikov vlade. V nasprotju s pisarnami uradnikov KPK v kompleksu zahodne stavbe, ki so dodeljene določenim posameznikom in se ne spremenijo nujno, če posameznik spremeni naziv ali vlogo, sta pisarni predsednika in podpredsednika vlade dodeljeni posebej trenutnim nosilcem teh položajev, njuni prebivalci pa se morajo izseliti, ko se jim izteče mandat.
V času dinastije Ming je cesar Džjadžing tu zgradil palačo Vanšou kot svojo glavno bivalno palačo v Džongnanhaju. Ime je dobila po Pujijevem regentu Zaifengu, ki je palačo prejel leta 1909. Stavba do konca dinastije Čing leta 1911 ni bila dokončana. V času Republike Kitajske je bil v stavbi sprva sedež urada predsednika vlade in sejna soba kabineta Republike Kitajske. Leta 1918 je predsednik Šu Šičang zamenjal rezidenco predsednika Republike Kitajske in pisarno predsednika vlade ter svojo rezidenco preselil v Regentovo palačo, medtem ko sta se predsednik vlade in kabinet preselila v dvorano Dianšu v Vrtu obilne blaginje.