Erich Hartmann

Erich Alfred »Bubi« Hartmann, nemški častnik, vojaški pilot in letalski as, * 19. april 1922, Weissach pri Stuttgartu, Nemčija, † 20. september 1993, Weil im Schönbuch.

Hartmann je bil najuspešnejši letalski as druge svetovne vojne, ki je v tridesetih mesecih bojevanja dosegel 352 potrjenih zračnih zmag (345 jih je dosegel proti Sovjetskemu vojnemu letalstvu; sestrelil je 260 lovskih letal). Ta dosežek ga hkrati umesti kot najboljšega letalskega asa vseh časov. V več kot 1200 bojnih misijah ni nikoli izgubil svojega letalskega spremljevalca. Štirinajstkrat je zasilno pristal s poškodovanim letalom; sam je trdil, da nikoli zaradi sovražnikove akcije, ampak le zaradi mehanskih okvar ali odpadlih delcev iz letal, ki jih je sam sestrelil.Toliver & Constable 1986, str. 12.

Pred drugo svetovno vojno je bil jadralni pilot in se je Luftwaffe pridružil leta 1940. Naslednji dve leti se je šolal za lovskega pilota. Po končanem šolanju je bil dodeljen Jagdgeschwader 52 (JG 52) na vzhodni fronti, kjer je pričel nabirati izkušnje pod okriljem nekaterih najboljših vojaških pilotov Luftwaffe. Z njihovo pomočjo je razvil lastne taktike, s katerimi je kmalu postal najuspešnejši letalski as vseh časov.

Zadnjo, 352. zmago je dosegel 8. maja 1945. S preostankom JG 52 se je predal enotam Kopenske vojske ZDA, ki pa jih je nato predala Rdeči armadi. Z namenom, da bi ga prisilili v služenje za vzhodnonemško Volksarmee, so ga obsodili za izmišljene vojne zločine, katerih ga je rusko sodišče posmrtno oprostilo. Obsojen je bil na 25 let težkega dela; 10 let je preživel v raznih sovjetskih zaporniških taboriščih in gulagih, dokler ga niso izpustili leta 1955.

Naslednje leto se je preselil k novoustanovljeni zahodnonemški Luftwaffe in je postal prvi poveljnika polka (Geschwaderkommodore) Jagdgeschwadra 71 Richthofen. Leta 1970 je izstopil iz Bundeswehra, ker je nasprotoval razvoju in uporabi letal F-104 Starfighter. Umrl je leta 1993Berger 1999, str. 107..

Življenjepis Zgodnje življenje Erich Hartmann se je rodil v Weissachu (Württemberg) zdravniku Alfredu Erichu Hartmannu in njegovi ženi Elisabethi Wilhelmini (rojeni Machtholf). Zaradi velike gospodarske krize po prvi svetovni vojni se je družina Hartmann preselila v mesto Čangša (Kitajska). Tu so ostali vse do leta 1928, ko je izbruhnila kitajska državljanska vojna in so se preselili nazaj v Nemčijo.

Imel je mlajšega brata, Alfreda, ki se je med drugo svetovno vojno tudi pridružil Luftwaffe. Služil je kot strelec v bombniku strmoglavcu Junkers Ju 87 v Severni Afriki. Tam je bil zajet in je preživel štiri leta v vojnem ujetništvuToliver & Constable 1986, str. 15–16..

Erich je obiskoval Volksschule v Weilu im Schönbuch (april 1928 – april 1932), gimnazijo v Böblingenu (april 1932 – april 1936), Nacionalni politični inštitut izobraževanja v Rottweilu (april 1936 – april 1937) in gimnazijo v Korntalu (april 1937 – april 1940), kjer je maturiral. Tu je srečal tudi svojo bodočo ženo, Ursulo Usch Paetsch. Bila je stara 15 let in njeni starši so sprva nasprotovali zvezi.Toliver & Constable 1986, str. 296.

Hartmannova letalska kariera se je pričela z vključitvijo v jadralno-letalski program Luftwaffe, kjer ga je letenja učila njegova mati, ena prvih ženskih jadralnih pilotk v Nemčiji. Hartmannovi so imeli tudi lahko letalo, ki pa so ga morali leta 1932 prodati zaradi ekonomskih razmer. Z vzponom NSDAP leta 1933 se je povečala državna pomoč za letalske šole, kar je omogočilo Elisabethi, da je leta 1936 ustanovila svojo lastno šolo v kraju Weil im Schönbuch, kjer je štirinajstletni Erich postal inštruktor. Leta 1939 je pridobil pilotsko licenco, s katero je lahko upravljal motorna letala.Kaplan 2007, str. 89.

Začetek vojaške kariere Vojaško kariero je pričel 1. oktobra 1940 v 10. letalskem polku (Neukuhren). 1. marca 1941 je pričel s šolanjem v 2. vojnoletalski šoli (Berlin-Gatow); štiri dni po prihodu je opravil prvi polet z inštruktorjem in že čez manj kot 3 tedne opravil prvi samostojni polet. Osnovno letalsko šolanje je končal oktobra 1941, nakar je 1. novembra istega leta nadaljeval z nadaljevalno pripravljalno šolo za lovske pilote (Lachen-Speyerdorf). Tu se je naučil bojnega letenja in streljanja; šolanje je končal 31. januarja 1942. Med 1. marcem in 20. avgustom 1942 je v Lovskoletalski šoli 2 (Zerbst/Anhalt) spoznaval osnovnega lovca nemškega vojnega letalstva – Messerschmitt Bf 109.Kaplan 2007, str. 90.

Hartmannov čas v šolah pa ni bil vedno najbolje izkoriščen, saj je zaradi svojih nepremišljenih dejanj večkrat prišel pred disciplinsko komisijo. 31. marca 1942 je tako med vajo streljanja z letalom izvajal akrobacije nad letališčem Zerbst. Zaradi tega je bil kaznovan s tremi meseci prepovedi letenja in izgubo dveh tretjin plače. Hartmann je pozneje povedal, da mu je ta dogodek rešil življenje:

Potem se je Hartmann popolnoma posvetil študiju. Med strelno vajo v juniju 1942 je uspel zadeti vadbeno tarčo s 24 od 50 strelov; dosežek, ki je veljal za zelo težko dosegljivega. V času svojega usposabljanja je postal kvalificiran pilot za 17 različnih motornih letal in je bil po končanju šolanja 21. avgusta 1942 dodeljen Lovski nadomestni skupini Vzhod (Gleiwitz, Zgornja Šlezija), kjer je ostal vse do 10. oktobra istega leta.

Na fronti 10. oktobra 1942 je kot poročnik prišel k 7./Jagdgeschwader 52 (JG 52), ki je bila na Kavkazu. Enota je bila opremljena z letali Messerschmitt Bf 109G, toda Hartmann in nekateri drugi piloti so sprva imeli zadolžitev, da opravljajo taksi polete z Ju 87 do Mariupola. Njegov prvi polet se je končal s strmoglavljenjem zaradi izgube zavor, pri čemer je bila uničena pilotska kabina.Toliver and Constable 1986, str. 32–33. Hartmann je bil nato dodeljen III./JG 52 pod poveljstvom Gruppenkommandeurja majorja von Bonina, pri čemer so mu za mentorja dodelili izkušenega Oberfeldwebla Edmunda Paule Rossmanna. Letel je še z drugimi izkušenimi piloti, kot so Alfredom Grislawskim, Hansom Dammersom, Josefom Zwernemannom, ... Po nekaj dneh intenzivnega preigravanja bojnih situacij je Grislawski zaključil, da je Hartmann kljub skromnim izkušnjam z bojnim letenjem dovolj talentiran pilot. Toda Rossmann ga je naučil osnov bliskovitega in prikritega napada, kar je predstavljalo osnovo za njegov poznejši slog letenja: Poglej – Odloči se – Napadi – Umakni se.Toliver and Constable 1986, str. 46–47, 54, 61, 84.

Prvi bojni polet je Hartmann opravil 14. oktobra 1942 kot Rossmannov partner. Ko sta naletela na deset sovražnikovih letal, je Hartmann v želji, da doseže svojo prvo zmago, povečal hitrost in se ločil od Rossmanna. Zapletel se je v boj s sovražnikovim lovcem, pri čemer ni dosegel nobenega zadetka, ampak se je skoraj zaletel vanj. Nato se je skril v skupino nizkoležečih oblakov; polet se je končal z zasilnim pristankom, ker mu je zmanjkalo goriva. Hartmann je tako prekršil skoraj vsa pravila bojnega letenja, zato ga je major von Bonin kaznoval s tremi dnevi dela na letališču. 22 dni pozneje je Hartmann dosegel svojo prvo zmago, ko je sestrelil Iljušina Il-2 iz 7. gardnega jurišnega polka. Do konca leta 1942 je uspel doseči le še eno zmago, saj se je izkazalo, da potrebuje več izkušenj.Deac 1998, str. 30.

Hartmannov mladostni izgled je zakrivil, da je dobil vzdevek Bubi, kar je nemška beseda za dečka ali fantiča. Tudi as Walter Krupinski, s katerim je Hartmann letel kot partner, ga je vedno nagovarjal: Hej, Bubi, pridi bližje.Toliver & Constable 1986, str. 54. 25. maja je sestrelil Lavočkina La-5, nakar se je zaletel z drugim sovjetskim lovcem, a mu je uspelo obdržati nadzor nad poškodovanim letalom.Kurowski 1996, str. 177. To je bil njegov peti zasilni pristanek; doživel je živčni zlom in bil poslan domov na okrevanje. Junija istega leta se je vrnil nazaj na vzhodno fronto.

7. julija 1943, med velikimi letalskimi boji v sklopu bitke za Kursk, mu je uspelo sestreliti 7 letal. Do začetka avgusta 1943 je dosegel 50 zmag in do konca istega meseca število zmag skoraj podvojil (98). Naslednji mesec je postal poveljnik (Staffelkapitän) devete eskadrilje 9./JG 52.Williamson 2006, str. 45.

V prvem letu na fronti je Hartmann pridobil samozavest glede spopadanja s sovjetskimi piloti, saj je opazil, da večina sovjetskih letal nima merkov za streljanje, zaradi česar so si jih nekateri piloti narisali sami na okno kabine:

Kljub temu, da je Hartmann smatral zahodne lovce (P-39 Airacobra, Curtiss P-40 in Hawker Hurricane) za slabše od Focke Wulf Fw 190 oz. Bf 109, so bili le-ti bolje opremljeni od zgodnjih sovjetskih lovcev.Kaplan 2007, str. 93.

Nemci pa so se vseeno naučili nekaj trikov od sovražnikov. Zaradi izjemno nizkih temperatur se je pogosto dogajalo, da je olje v motorju Daimler-Benz DB 605 zamrznilo in letalo zato ni moglo vžgati. Ruski ujetnik jim je nato pokazal, da lahko z vlivanjem goriva v rezervoar za olje odtajajo le-tega in tako omogočijo vžig. Druga rešitev iste težave pa je bilo zanetenje ognja pod motorjem.Kaplan 2007, str. 104.

Za sovražnikovimi linijami Do poznega avgusta 1943 je Hartmann dosegel 90 zračnih zmag, toda 19. avgusta, v spopadu z Il-2, je bilo njegovo letalo poškodovano zaradi letečih ostankov, zato je moral pristati za sovražnikovimi linijami. Hartmannov poveljnik Dietrich Hrabak je ukazal, da Hartmannova enota zagotavlja zračno kritje skupini štuk (iz Sturzkampfgeschwader 2), ki jih je vodil legendarni štuka as Hans-Ulrich Rudel. Nemci so naleteli na večje število ruskih Jak-9 in Lavočkin La-7, ki so prav tako spremljali jurišnike Il-2. V boju je Hartmann uspel sestreliti dve letali, a pri tem poškodoval svoje letalo zaradi ostankov sovražnikovih letal, zato je moral zasilno pristati. Medtem ko je po pravilih poskušal uničiti notranjo opremo letala, so ga zajeli sovjetski vojaki. Hartmann se je pretvarjal, da ima notranje poškodbe, zato so ga naložili na nosila in ga s tovornjakom (pod stražo le enega vojaka) poslali v zaledje.Kaplan 2007, str. 102.

Nato je izkoristil napad štuk na njihov konvoj, napadel stražarja, skočil iz tovornjaka in se do noči skril na polje sončnic. Ponoči je sledil sovjetski patrulji, ki je šla proti frontnim položajem, na koncu pa je vendarle dosegel nemške položaje. Medtem je Hartmannov poveljnik posadke, Heinz Bimmel Mertens, že izvedel za njegovo nesrečo in se sam odpravil iskat svojega poveljnika.Toliver and Constable 1986, str. 64–77.

Hrastovi listi k viteškemu križcu thumb|right|upright=1.5|Friedrich Lang, Erich Hartmann in Heinz-Wolfgang Schnaufer prejemajo hrastove liste z meči, Horst Kaubisch, Eduard Skrzipek in Adolf Glunz pa hrastove liste k viteškemu križcu železnega križca iz rok Adolfa Hitlerja

V oktobru 1943 je Hartmann dosegel novih 33 zmag, za kar je bil 29. oktobra odlikovan z viteškim križcem. V času odlikovanja je dosegel 148 zmag, do konca istega leta pa že 159.Deac 1998, str. 34. V prvih dveh mesecih leta 1944 je Hartmann dosegel novih 50 zmag in bil čedalje uspešnejši. Hartmannov izjemen pomen za njegovo enoto dokazuje naslednja statistika: od 76 letalskih zmag, ki jih je enota III./JG 52 zabeležila med 8. januarjem in 28. februarjem 1944, je bil Hartmann zaslužen za 40.

Zaradi Hartmannovega nizanja zmag so njegovi predstojniki postali pozorni nanj in so pričeli dvakrat ali pa celo trikrat preverjati njegove zračne zmage; to preverjanje je šlo tako daleč, da so mu med bojnimi poleti dodelili opazovalca. 2. marca 1944 je dosegel že svojo 202. zmago.Weal 2001, str. 73..