Pruska križarska vojna je bila niz križarskih pohodov rimskokatoliških križarjev v 13. stoletju, ki so jih vodili predvsem tevtonski vitezi, da bi nasilno pokristjanili poganske Pruse. Tevtonski vitezi, ki so jih po svojih neuspešnih pohodih proti Prusom povabili krščanski poljski kralji, so leta 1230 začeli vojno proti Prusom, Litovcem in Samogitom. Do konca stoletja so vitezi po zadušitvi več pruskih uporov vzpostavili nadzor nad Prusijo in jo vključili v svojo meniško državo. S kombinacijo fizičnega in ideološkega nasilja so sčasoma izbrisali pruski jezik, kulturo in predkrščansko vero. Nekaj Prusov se je zateklo v sosednjo Litvo.
Zgodnje misije in konflikti Wulfstan iz Hedebyja, predstavnik Alfreda Velikega, kralja Zahodnih Sasov, je Pruse, pomorščake in živinorejce, opisal kot močan in neodvisen narod.Christiansen, str. 38.
Mješko I., ki je pravkar osvojil ozemlje okoli ustja Odre vse do Prusije, je poskušal še razširiti ozemlje svojega kraljestva.Gieysztor, str. 50 Njegov sin Boleslav I. je leta 997 poskušal s pomočjo Adalberta Praškega osvojiti Pruse, vendar so njegovega misijonarja ubili domačini. Po skromnem začetnem uspehu med Prusi je bil leta 1009 ubit tudi Adalbertov naslednik Bruno Querfurtski.Wyatt, str. 22–23 Boleslav I. je nadaljeval z osvajanji okoliških dežel in leta 1015 opustošil velik del Prusije.
Poljaki so se v naslednjih dveh stoletjih vojskovali s sosednjimi Prusi, Jatvingi in Vendi.Wyatt, str. 24Gieysztor, str. 77Recent Issues in Polish Historiography of the Crusades Darius von Güttner Sporzyński. 2005. Medtem ko so si Poljaki prizadevali dobiti oblast nad Prusi z njihovo spreobrnitvijo v krščanstvo, so Prusi izvajali povračilne napade in lovili sužnje na mejnih ozemljih Helmno in Mazovija.Urban, str. 50 Številni Prusi so pod prisilo navidezno sprejeli krščanstvo, vendar so se po koncu sovražnosti vrnili k domačim verskim običajem. V boju s Prusi je bil leta 1166 ubit Henrik Sandomierski.Gieysztor, str. 69 Boleslav IV. in Kazimir II. sta z velikima vojskama napadla Prusijo. Boleslavovo vojsko so porazili z gverilskim bojevanjem, Kazimirju pa je uspelo vsiliti mir, ki je trajal do njegove smrti leta 1194.Wyatt, str. 29 Danski kralj Valdemar II. je pošiljal danske odprave proti Samlandu, dokler ga ni leta 1223 ujel schwerinski grof Henrik I.
Leta 1206 je cistercijanski škof Kristijan iz Olive ob podpori danskega kralja in poljskih vojvod ugotovil, da je kolonizacija staroselcev v boljšem stanju, kot je bilo pričakovano ob njegovem prihodu v vojno razdejano deželo Helmno. Navdihnjen je odpotoval v Rim, da bi se pripravil na večje poslanstvo. Ko se je leta 1215 vrnil v Helmno, je ugotovil, da so Prusi sovražni zaradi ogorčenja nad dejanji Livonskih bratov meča v LivonijiWyatt, str. 47. in strahu pred krščansko ekspanzijo iz Poljske.Urban, str. 51 Prusi so vdrli v Helmno in Pomerelijo,Gieysztor, str. 94 oblegali Helmno in Lubavo ter omogočili spreobrnjencem v krščanstvo, da so se vrnili k svojim izvornim predkrščanskim verovanjem.Wyatt, str. 32.
Zaradi naraščajoče intenzivnosti vzajemnih napadovGieysztor, str. 93. je papež Honorij III. marca 1217 Kristijanu poslal papeško bulo, ki mu je dovolila, da začne pridigati o križarski vojni proti upirajočim se Prusom. Naslednje leto so Prusi znova napadli deželo Helmnoin Mazovijo ter iz maščevanja oplenili 300 stolnic in cerkva.Wyatt, str. 33. Vojvoda Konrad Mazovski je s plačilom velikega davka uspel prepričati Pruse, da so odšli, kar pa je Pruse samo spodbudilo k ponovnim napadom.
Pohod leta 1222/1223 Papež Honorij III. je za vodjo križarskega pohoda imenoval Kristijana Olivskega in za svojega legata izbral nadškofa Gniezna Vincentija I. Nialka. Nemški in poljski križarji so se začeli zbirati v Mazoviji leta 1219, vendar se je pohod začel šele leta 1222 po prihodu plemičev, kot so vojvoda Henrik iz Šlezije, nadškof Lovrenc iz Breslaua (Vroclav) in Lovrenc iz Lebusa. Številni poljski plemiči so medtem začeli obdarjati Kristijanovo prusko škofijo s posestmi in gradovi v deželi Helmno. Gospodje so se strinjali, da bo glavni cilj pohoda obnova trdnjav v deželi Helmno, zlasti samega Helmna, katerega trdnjava je bila skoraj v celoti obnovljena.Wyatt, str. 34. Do leta 1223 je večina križarjev zapustila regijo in Prusi so ponovno opustošili deželo Helmno in Mazovijo, zaradi česar je bil vojvoda Konrad prisiljen poiskati zatočišče na gradu Plock. Sarmati, kot so takrat imenovali Pruse, so dosegli celo Gdansk (Danzig) v Pomereliji.Wyatt, str. 39.
Leta 1225McClintock, str. 720 ali 1228Perlbach, str. 61. sta Konrad in Kristijan rekrutirala štirinajst severnonemških vitezov, da so ustanovili vojaški red. Skupina je najprej dobila posest Cedlitz v Kujaviji in po izgradnji gradu v Dobrzyńu postala znana kot Dobrzyński ali Dobrinski red.Wyatt, str. 36. Dobrinski vitezi so sprva uspešno pregnali Pruse iz dežele Helmno, v protinapadu pa so Prusi večino vitezov pobili. Preživelim je vojvoda Svantopelk II. dal zatočišče v Pomorjanskem. Neučinkovit je bil tudi Kalatravski red, ki je dobil oporišče blizu Gdanska.
thumb|250px||Baltska plemena in pruski klani okoli leta 1200
Povabilo Tevtonskega reda thumb|upright|left|Hermann von Salza, veliki mojster Tevtonskega reda
Kristijan iz Olive se je med bivanjem v Rimu seznanil s Hermanom von Salzo, od 1209 do 1239 velikim mojstrom Tevtonskega reda. Z dovoljenjem vojvode Konrada Mazovskega in mazovskega plemstva je Kristijan leta 1226 zaprosil Tevtonski red za pomoč proti Prusom. Stabilnost meje s Prusi bi Konradu lahko omogočila postati veliki vojvoda Poljske.Christiansen, str. 82. Hermana je poljska ponudba zanimala, vendar se je osredotočil na pomoč cesarju Frideriku II. v peti križarski vojni. Ker je bil Tevtonski red pred kratkim izgnan iz Burzenlanda v Transilvaniji v Ogrskem kraljestvu, je Herman želel tudi večjo avtonomijo svojih sil v prihodnjih podvigih.
Herman se je s Friderikom II. srečal v Riminiju in predlagal, da bi podjarmljenje Prusov olajšalo obrambo meja Svetega rimskega cesarstva pred vsiljivci, pri čemer je domnevno mislil na litovske protinapade na krščanske križarske vojske.Wyatt, str. 81. Cesar je podvig odobril v zlati buli iz Riminija iz leta 1226, s čimer je vitezom podelil deželo Helmno (Kulmerland) in morebitna v prihodnosti osvojena ozemlja. Misija za spreobrnitev Prusov je ostala v pristojnosti škofa Kristijana iz Olive.Christiansen, str. 83.
Pred začetkom pohoda proti Prusom naj bi Tevtonski red 16. junija 1230 s Poljaki v Krušvici podpisal sporazum s katerim naj bi red prejel Kulmerland in morebitna v prihodnosti osvojena ozemlja, podobno kot v zlati buli iz Riminija. Sporazum so poljski zgodovinarji oporekali. Ker je bil dokument izgubljen, so številni poljski zgodovinarji dvomili v njegovo verodostojnost in ozemeljske zahteve Tevtonskega reda. Nedavne študije poljskih zgodovinarjev so legitimnost sporazuma potrdile.Dariusz Sikorski. 'Neue Erkenntnisse ueber das Kruschwitzer Privileg'. Zeitschrift für Ostmitteleuropa-Forschung, 51 (2002): 317-350. Z vidika vojvode Konrada naj bi se Kulmerland (Helmno) uporabljal le kot začasno oporišče proti Prusom, prihodnja osvajanja pa naj bi prišla pod oblast vojvode Mazovije. Herman von Salza je v nasprotju z njim videl dokument kot podelitev avtonomije reda na vseh ozemeljskih pridobitvah in izključno zvestobo Svetemu sedežu in cesarju Svetega rimskega cesarstva.Halecki, str. 35. Zlata bula iz Rietija, ki jo je leta 1234 izdal papež Gregor IX., je ponovno potrdila oblast reda nad osvojenimi deželami in jih postavila le pod oblast Svetega sedeža.
Kronist Peter von Dusburg iz 14. stoletja je omenil enajst okrožij v Prusiji: Bartija, Kulmerland, prej pod poljsko oblastjo, Galindija, Nadruvija, Natangija, Pogezanija, Pomezanija, Samland, Skalovija, Sudovija in Ermland. Peter je ocenil, da bi lahko večina plemen zbrala približno po 2.000 konjenikov, Samland 4.000 konjenikov in 40.000 pešakov in Sudovija 6.000 konjenikov in »skoraj nešteto drugih bojevnikov«.Urban, str. 43. Prusi iz opustošenega Kulmerlanda bi lahko zbrali manj vojakov kot druga plemena. Galindija, gozdnata divjina jezer in rek z majhnim številom prebivalcev, bi lahko zbrala le malo vojakov. Sodobne ocene kažejo, da je skupno prusko prebivalstvo štelo okoli 170.000 ljudi, kar je manj od tistega, ki ga navaja Peter von Dusburg.
Prvi pohodi tevtonskih vitezov Potem ko je leta 1230 prejel ali ponaredil listino za Kulmerland,Töppen, str. 276–279; Fahne, str. 50. je Hermann von Salza poslal Konrada von LandsbergaFahne, str. 50. kot svojega odposlancaTöppen, str. 276. z majhno enoto sedmih vitezov in 70–100 ščitonosci in narednikiUrban, str. 52. v Mazovijo. Vitezi so zavzeli grad Vogelsang nasproti bodočega Thorna (Torunj). Drugi viri omenjano, da sta grad zgradila dva viteza leta 1229, vendar so ju Prusi kmalu zatem ubili.Seward, str. 101. Konrad von Landsberg je kmalu po prihodu začel izvajati majhne napade na pogane južno od Visle. Ozemlje je bilo naseljeno z mešanim krščanskim in poganskim prebivalstvom in relativno varno. Po dokončanju gradu Vogelsang so tja začele prihajati okrepitve. Pod vodstvom Hermana Balka je leta 1230 prispela skupina dvajsetih vitezov in 200 narednikov.
Medtem ko so bile prejšnje poljske ekspedicije običajno usmerjene proti vzhodu v prusko divjino, se je red osredotočil na zahod, da bi vzpostavil niz trdnjav ob reki Visli. Kampanjo so izvajali vsako leto, ko so prišli križarski vitezi z zahoda. Prve pohode so v glavnem sestavljali poljski, nemški in pomorjanski križarji ter nekatere pomožne pruske enote. Poljski in pomereljski vojvode so se izkazali za bistvene, saj so zagotovili vojake in oporišča. Večina posvetnih križarjev se je po koncu pohodov vrnila na svoje domove, meniškim tevtonskim vitezom pa prepustila nalogo utrjevanja pridobitev in vzdrževanja posadk v novo zgrajenih utrdbah, ki so bile večinoma majhne in lesene.Christiansen, str. 106 Nekaterim posvetnim poljskim vitezom so bila dodeljena neposeljena ozemlja, zlasti v Kulmerlandu, večino osvojenega ozemlja pa je obdržal Tevtonski red. Na vzhod so se začeli priseljevati kolonisti iz Svetega rimskega cesarstva, kar je vsako leto omogočilo ustanovitev novega mesta. Številna mesta so dobila Kulmske pravice.Urban, str. 57
Križarji so najprej napadli sosednje Pomezane. S prevaro so ujeli njihoveg vodjo Pipina, s čimer je končal pruski odpor v Kulmerlandu.Wyatt, str. 92–93, Do leta 1232 so vitezi ustanovili ali obnovili trdnjavi v Helmnu in Torunju. Na poziv papeža Gregorja IX. k okrepitvam se je odzvalo 5.000 veteranov pod vodstvom magdeburškega grofa.Wyatt, str. 95.
Poleti 1233 so križarji zbrali vojsko 10.000 možUrban, str. 56 in ustanovili trdnjavo Kwidzyn v Pomezaniji. Pomerelska vojvoda Svantopelk in Sambor sta pozimi 1233–1234 zbrala manjšo vojsko za vdor v Pogezanijo in po tesni bitki na zamrznjeni reki Sirgune po prihodu konjenice uničila Pogezane. Bojišče je bilo kasneje znano kot »Polje mrtvih«.Wyatt, str. 99. Križarji so z izgradnjo trdnjave v Rehdnu (Radzyń Chełmiński) leta 1234 utrdili svoj položaj v vzhodnem Kulmerlandu.Christiansen, str. 105.
Pruski škof Kristijan iz Olive je zase zahteval dve tretjini osvojenega ozemlja, eno tretjino pa podelil Tevtonskemu redu. Med obema stranema je posredoval papeški legat Viljem iz Modene, ki je vitezom podelil dve tretjini ozemlja, vendar je za škofa pridržal dodatne pravice. Tevtonski vitezi so si prizadevali tudi za vključitev majhnega Dobrinskega reda v svoj večji red. Konrad Mazovski je bil zaradi tega predloga besen in zahteval vrnitev dežele Dobrzyń, česar pa vitezi niso hoteli storiti. Vojvoda Konrad je kasneje zavrnil vsako pomoč križarjem.Wyatt, str. 101 Z odobritvijo papeža in škofa Płocka so tevtonski vitezi z bulo 19. aprila 1235 asimilirali Dobrinski red in nezadovoljnemu Konradu Mazovskemu vrnili grad Dobrzyń. Leta 1237 so Tevtonski vitezi asimilirali tudi Livonski red, potem ko so ga Litovci skoraj izbrisali v bitki pri Sauleju.