Dedžima (japonsko: 出島, »izhodni otok«), v 17. stoletju imenovan tudi Cukišima (築島, »zgrajeni otok«),V starih zahodnih dokumentih spremenljivo latinizirano kot Deshima, Decima, Decuma, Desjima, Dezima, Disma ali Disima. je bil umetni otok ob Nagasakiju na Japonskem, ki je služil kot trgovska postaja za Portugalce (1570 –1639) in nato Nizozemce (1641–1854). 220 let je bila osrednji kanal za zunanjo trgovino in kulturno izmenjavo z Japonsko v izolacionističnem obdobju Edo (1600–1869) in edino japonsko ozemlje, odprto za Zahodnjake.
Dedžima, ki je obsegala 120 m × 75 m ali 9000 m², je nastala leta 1636 tako, da so izkopali kanal skozi majhen polotok in ga povezali s celino z majhnim mostom. Otok je zgradil Šogunat Tokugava, katerega izolacionistična politika je skušala ohraniti obstoječi družbenopolitični red tako, da je tujcem prepovedala vstop na Japonsko, medtem ko je večini Japoncev prepovedala odhod. Dedžima je nastanila portugalske trgovce in jih ločila od japonske družbe, medtem ko bi še vedno omogočala donosno trgovino z Zahodom.
Po uporu večinoma katoliških spreobrnjencev so bili leta 1639 vsi Portugalci izgnani, Nizozemci pa so bili leta 1641 preseljeni v Dedžimo, čeprav pod strožjim nadzorom: javno izražanje krščanstva je bilo prepovedano, stiki med nizozemskimi in japonskimi trgovci pa strogo regulirani. Do sredine 19. stoletja so bili Nizozemci edini zahodnjaki z ekskluzivnim dostopom do japonskega blaga ter v manjši meri do družbe in kulture. Dedžima je posledično igrala ključno vlogo v japonskem gibanju rangaku (蘭學, »nizozemsko učenje«), organiziranem znanstvenem prizadevanju za učenje nizozemskega jezika, da bi razumeli zahodno znanost, medicino in tehnologijo.
Po Kanagavski pogodbi leta 1854, ki je Japonsko v celoti odprla za zunanjo trgovino in diplomatske odnose, je bila Dedžima ukinjena in pozneje združena v mesto Nagasaki z melioracijo zemlje. Leta 1922 je bila »Nizozemska trgovska postaja Dedžima« označena za japonsko nacionalno zgodovinsko mesto in v 21. stoletju potekajo nenehna prizadevanja za obnovitev Dedžime kot otoka.
Zgodovina Leta 1543 se je zgodovina neposrednega stika med Japonsko in Evropo začela s prihodom portugalskih trgovcev, ki so jih viharji zanesli na Tanegašimo, danes eden izmed otokov Ōsumi, ki pripada prefekturi Kagošima. Šest let pozneje je jezuitski misijonar Frančišek Ksaverij pristal v Kagošimi. Sprva so imeli portugalski trgovci sedež v Hiradu, vendar so se preselili v iskanju boljšega pristanišča. Leta 1570 se je daimjo Ōmura Sumitada spreobrnil v katolištvo (za svoje krščansko ime je izbral Bartolomeu) in sklenil dogovor s Portugalci o razvoju Nagasakija; kmalu je bilo pristanišče odprto za trgovino. Leta 1580 je Sumitada dal pristojnost Nagasakija jezuitom, Portugalci pa so pridobili dejanski monopol nad trgovino s svilo s Kitajsko preko Macaua. Šogun Tokugava Iemicu je leta 1634 odredil gradnjo umetnega otoka, da bi naselil portugalske trgovce, ki so živeli v Nagasakiju in preprečil širjenje njihove vere. To je bil eden od mnogih ediktov, ki jih je Iemicu izdal med letoma 1633 in 1639 in ublažil stike med Japonsko in drugimi državami. Vendar pa se je vlada Tokugava leta 1639 kot odgovor na vstajo pretežno krščanskega prebivalstva v regiji Šimabara-Amakusa odločila Portugalce izgnati.
Od leta 1609 je Nizozemska vzhodnoindijska družba vodila trgovsko postajo na otoku Hirado. Odhod Portugalcev je pustil nizozemske zaposlene v Vereenigde Oostindische Compagnie (VOC) kot edine zahodnjake s trgovskim dostopom do Japonske. 33 let so lahko razmeroma svobodno trgovali. V največjem obsegu je trgovska postojanka Hirado (平戸オランダ商館, Hirado Oranda Šōkan) pokrivala veliko območje.Edo-Tokyo Museum exhibition catalog. (2000). "A Very Unique Collection of Historical Significance: The Kapitan (the Dutch Chief) Collection from the Edo Period – The Dutch Fascination with Japan", p. 206.
V letih 1637 in 1639 so bila na območju trgovske postaje Hirado zgrajena kamnita skladišča. Letnice krščanske dobe so bile vklesane na kamnitih delih novih skladišč in leta 1640 so bile uporabljene kot pretveza za rušenje stavb in selitev trgovske postaje v Nagasaki.Dutch Trading Post Heritage Network, 2021. Hirado.
Z izgonom zadnjega Portugalca leta 1639 je Dedžima postala propadla trgovska postaja in brez letnega trgovanja s portugalskimi ladjami iz Macaua je gospodarstvo Nagasakija močno trpelo. Vladni uradniki so Nizozemce prisilili, da so se preselili iz Hirada v Dedžimo pri Nagasakiju.Edo-Tokyo Museum exhibition catalog, p. 207. Od leta 1641 naprej so smele na Japonsko pripluti samo kitajske in nizozemske ladje, pristanišče Nagasaki pa je bilo edino pristanišče, v katerega so lahko vstopile.
Organizacija Na upravni ravni je bil otok Dedžima del mesta Nagasaki. 25 lokalnih japonskih družin, ki so imele v lasti zemljo, je od Nizozemcev prejelo letno najemnino. Dedžima je bil majhen otok, 120 krat 75 metrov,Ken Vos – The article "Dejima als venster en doorgeefluik" in the catalog (Brussels, 5 October 1989 – 16 December 1989) of the exhibition Europalia 1989: "Oranda: De Nederlanden in Japan (1600–1868)" povezan s celino z majhnim mostom, varovanim na obeh straneh in z vrati na nizozemski strani. Na njem so bile hiše za približno dvajset Nizozemcev, skladišča in bivališča za japonske uradnike. Nizozemce je opazovalo več japonskih uradnikov, vratarjev, nočnih čuvajev in nadzornika (otona 乙名) s približno petdesetimi podrejenimi. Številni trgovci so dobavljali blago, služilo pa je približno 150 tolmačev (cūdži 通詞). Vse jih je moral plačati VOC. Kot mesto Nagasaki je bila Dedžima pod neposrednim nadzorom Eda preko guvernerja (Nagasaki bugjō).
Vsaka ladja, ki je prispela v Dedžimo, je bila pregledana. Njena jadra so zadržali Japonci, dokler ladje niso izpustili. Zaplenili so nabožne knjige in orožje. Krščanske cerkve so bile na otoku prepovedane in Nizozemci niso smeli opravljati nobenih verskih obredov.
Kljub finančnemu bremenu vzdrževanja izolirane postojanke na Dedžimi je bila trgovina z Japonsko za Nizozemce zelo donosna, saj je na začetku prinašala 50 % ali več dobička. Trgovina je v 18. stoletju upadla, saj sta lahko le dve ladji na leto pristali v Dedžimi. Po bankrotu Vzhodnoindijske družbe leta 1795 je nizozemska vlada prevzela menjavo z Japonsko. Časi so bili še posebej težki, ko je bila Nizozemska (takrat imenovana Batavska republika) pod francosko napoleonsko oblastjo. V Dedžimi so bile pretrgane vse vezi z domovino in nekaj časa je bil to edini kraj na svetu, kjer je plapolala nizozemska zastava.
Šefa trgovinske postaje VOC na Japonskem so Nizozemci imenovali Opperhoofd (vrhovni glavar v nizozemščini), Japonci pa Kapitan (iz portugalščine capitão). Ta opisni naslov se ni spremenil, ko je VOC bankrotiral in je trgovanje z Japonsko nadaljevala nizozemska indijska družba v Bataviji. V skladu s pravili Sakoku Šogunata Tokugava je moral VOC vsako leto prenesti in zamenjati opperhoofda z novim. In od vsakega se je pričakovalo, da bo odpotoval v Edo, da bi se poklonil šogunu.
Trgovina Prvotno so Nizozemci trgovali predvsem s svilo, bombažem in materia medica iz Kitajske in Indije, kasneje pa je postal pomembnejši sladkor. Iz Formoze (sodobni Tajvan) so na Japonsko prepeljali tudi jelenove kože in kožo morskega psa, iz Evrope pa tudi knjige, znanstvene instrumente in številne druge redkosti. V zameno so nizozemski trgovci kupovali japonski baker, srebro, kafro, porcelan, lakirane predmete in riž.
K temu je bila dodana osebna trgovina zaposlenih VOC na Dedžimi, ki je bila pomemben vir dohodka za njih in njihove japonske kolege. Japoncem so od konca 18. do začetka 19. stoletja prodali več kot 10.000 tujih knjig o različnih znanstvenih temah. Ti so postali osnova znanja in dejavnik v gibanju Rangaku ali nizozemsko učenje.
Ladje V dveh stoletjih poselitve, od 1641 do 1847, je v Dedžimo priplulo skupaj 606 nizozemskih ladij. Prvo obdobje, od leta 1641 do 1671, je bilo precej svobodno in vsako leto je bilo v povprečju sedem nizozemskih ladij (12 se jih je v tem obdobju potopilo). Od leta 1671 do 1715 je smelo približno pet nizozemskih ladij vsako leto obiskati Dedžima. Od leta 1715 sta bili vsako leto dovoljeni le dve ladji, leta 1790 pa je bil to število zmanjšano na eno, leta 1799 pa ponovno povečano na dve ladji. Med napoleonskimi vojnami (1803–1815), v katerih je Nizozemsko zasedla Francija, nizozemske ladje niso plule neposredno na Japonsko zaradi možnosti, da bi jih zajele ladje kraljeve mornarice. Zanašali so se na »nevtralne« ameriške in danske ladje. Nizozemsko je priključil Napoleon Bonaparte (1810–1813), medtem ko je Britanija zavzela več nizozemskih kolonialnih posesti in po invaziji na Javo leta 1811 je bila Dedžima edini kraj na svetu, kjer je še vedno plapolala nizozemska zastava, kot je ukazal komisar Hendrik Doeff. Leta 1815 je bila Nizozemska vzhodna Indija vrnjena pod nadzor Nizozemske in reden nizozemski trgovski promet je bil ponovno vzpostavljen.
Trgovinska politika Dvesto let tujim trgovcem na splošno ni bilo dovoljeno oditi iz mesta Dedžima v Nagasaki. Japonskim civilistom je bil prav tako prepovedan vstop v Dedžimo, razen tolmačem, kuharjem, mizarjem, uradnikom in žensk za užitek iz čajnic Marujama. Te jūdžo so od leta 1642 ročno izbirali Japonci, pogosto proti njihovi volji. Od 18. stoletja je bilo nekaj izjem od tega pravila, zlasti po doktrini Tokugave Jošimuneja o spodbujanju evropskih praktičnih znanosti. Nekaj Oranda-jukijem ("tistih, ki so ostali pri Nizozemcih") je bilo dovoljeno ostati dlje časa, vendar so se morali redno javljati japonski stražarski postaji. Enkrat na leto so se Evropejci v spremstvu smeli udeležiti slovesnosti v svetišču Suva. Včasih so bili zdravniki, kot so Engelbert Kaempfer, Carl Peter Thunberg in Philipp Franz von Siebold, poklicani k visokim japonskim pacientom z dovoljenjem oblasti.In the context of Commodore Perry's "opening" of Japan in 1853, American naval expedition planners incorporated reference material written by men whose published accounts of Japan were based on first-hand experience. J. W. Spaulding brought with him books by Japanologists Engelbert Kaempfer, Carl Peter Thunberg, and Isaac Titsingh. Screech, T. (2006). Secret Memoirs of the Shoguns: Isaac Titsingh and Japan, 1779–1822, p. 73. Od 18. stoletja je Dedžima postala znana po vsej Japonski kot središče medicine, vojaške znanosti in astronomije. Mnogi samuraji so tja potovali zaradi »nizozemskih študij« (Rangaku).
Poleg tega je bil Opperhoofd obravnavan kot predstavnik tributarne države, kar je pomenilo, da je moral obiskati in se pokloniti šogunu v Edu. Nizozemska delegacija je v Edo potovala vsako leto med letoma 1660 in 1790, nato pa enkrat na štiri leta. Ta pravica je bila kitajskim trgovcem zavrnjena. Dolgotrajno potovanje do šogunskega dvora je prekinilo dolgčas nizozemskega bivanja, a je bilo drago. Vladni uradniki so jim vnaprej in podrobno povedali, katera (draga) darila pričakujejo na dvoru, kot so astrolabi, par očal, teleskopi, globusi, medicinski instrumenti, medicinske knjige ali eksotične živali in tropske ptice. V zameno je nizozemska delegacija od šoguna dobila nekaj daril. Ob prihodu v Edo so morali Opperhoofd in njegovo spremstvo (običajno njegov pisar in zdravnik) počakati v Nagasakiju (長崎屋), njihovem obveznem prebivališču, dokler niso bili poklicani na dvor. Med vladavino nekoliko ekscentričnega šoguna Tokugave Cunajošija naj bi izvajali nizozemske plese in pesmi za zabavo šoguna, pravi Engelbert Kaempfer. Priložnost približno dvo- do tritedenskega bivanja v prestolnici pa sta izkoristila tudi za izmenjavo znanja z učenimi Japonci in za ogled mesta v spremstvu.
Novitete uvedene na Japonsko
Fotografija, prva predavanja o fotografiji, ki jih je Japoncem leta 1856 dal otoški zdravnik dr. J. K. van den Broek. Badminton, šport, ki izvira iz Indije, so v 18. stoletju uvedli Nizozemci; omenjeno je v Sayings of the Dutch.