Rangaku (Kyūjitai: 蘭學/Shinjitai: 蘭学, dobesedno "nizozemsko učenje" in v nadaljevanju "zahodno učenje") je skupek znanja, ki ga je razvila Japonska s svojimi stiki z nizozemsko enklavo Dedžima, kar je Japonski omogočilo, da je bila na tekočem z Zahodno tehnologijo in medicino v obdobju, ko je bila država zaprta za tujce od 1641 do 1853 zaradi politike nacionalne izolacije (sakoku) Šogunata Tokugava.
Skozi Rangaku so nekateri ljudje na Japonskem spoznali številne vidike znanstvene in tehnološke revolucije, ki se je takrat odvijala v Evropi in pomagali državi zgraditi začetke teoretične in tehnološke znanstvene baze, ki pomaga razložiti japonski uspeh pri radikalni in hitri modernizaciji po prisilnem ameriškem odprtju države za zunanjo trgovino leta 1854.
Zgodovina
Nizozemski trgovci v Dedžimi v Nagasakiju so bili edini Evropejci, ki so bili na Japonskem tolerirani od leta 1639 do 1853 (Nizozemci so imeli trgovsko postojanko v Hiradu od 1609 do 1641, preden so se morali preseliti v Dedžimo), njihovo gibanje pa je bilo skrbno opazovano in strogo nadzorovano, sprva omejeni na eno letno potovanje, da bi se poklonili šogunu v Edu. Vendar so postali ključnega pomena pri prenosu nekaj znanja o industrijski in znanstveni revoluciji, ki se je dogajala v Evropi, na Japonsko: Japonci so kupovali in prevajali znanstvene knjige od Nizozemcev, od njih pridobivali zahodne zanimivosti in izdelke (kot so ure, medicinski instrumenti, nebesni in zemeljski globusi, zemljevidi in rastlinska semena) ter bili deležni predstavitev zahodnih inovacij, vključno z električnimi pojavi, pa tudi poleta z balonom na vroč zrak v začetku 19. stoletja. Medtem ko so se druge evropske države soočale z ideološkimi in političnimi bitkami, povezanimi s protestantsko reformacijo, je bila Nizozemska svobodna država, ki je pritegnila vodilne mislece, kot je René Descartes.
Skupaj je bilo izdanih, natisnjenih in razširjenih na tisoče takih knjig. Japonska je imela eno največjih urbanih populacij na svetu, z več kot milijonom prebivalcev v Edu in številnih drugih velikih mestih, kot sta Osaka in Kjoto, ki so ponujala velik, pismen trg za takšne novosti. V velikih mestih so nekatere trgovine, odprte za širšo javnost, specializirane za tuje zanimivosti.
Začetki (1640–1720) Prva faza Rangakuja je bila precej omejena in zelo nadzorovana. Po preselitvi nizozemske trgovske postojanke v Dedžimo je bila trgovina, pa tudi izmenjava informacij in dejavnosti preostalih Zahodnjakov (imenovanih "Rdečeglavci" (kōmōdžin)) precej omejena. Zahodne knjige so bile prepovedane, z izjemo knjig o navtiki in medicini. Sprva je majhna skupina dednih japonsko-nizozemskih prevajalcev delala v Nagasakiju, da bi olajšala komunikacijo s tujci in posredovala delčke zahodnjaških novosti.
Nizozemci so bili pozvani, naj obveščajo o svetovnih dogodkih in vsako leto na svojih potovanjih v Edo priskrbijo novosti za šōguna. Nazadnje je bilo nizozemskim podjetjem v Nagasakiju poleg njihovega uradnega trgovanja s svilo in jelenovimi kožami dovoljeno, da se ukvarjajo z določeno stopnjo »zasebne trgovine«. Tako se je razvil majhen, donosen trg za zahodne radovedneže, osredotočen na območje Nagasakija. Z ustanovitvijo stalnega delovnega mesta kirurga v nizozemski trgovski postaji Dedžima, so visoki japonski uradniki začeli prositi za zdravljenje v primerih, ko lokalni zdravniki niso bili v pomoč. Eden najpomembnejših kirurgov je bil Caspar Schamberger, ki je sprožil stalno zanimanje za medicinske knjige, instrumente, zdravila, metode zdravljenja itd. V drugi polovici 17. stoletja so visoki uradniki naročili teleskope, ure, oljne slike, mikroskope, očala, zemljevide, globuse, ptice, pse, osle in druge redkosti za njihovo osebno zabavo in znanstvene študije.Wolfgang Michel-Zaitsu, Medicine and Allied Sciences in the Cultural Exchange between Japan and Europe in the Seventeenth Century. In: Hans Dieter Ölschleger (Hrsg.): Theories and Methods in Japanese Studies. Current State & Future Developments. Papers in Honor of Josef Kreiner. Vandenhoeck & Ruprecht Unipress, Göttingen 2007, , S. 285–302 pdf.
Liberalizacija zahodnega znanja (1720–)
Čeprav je bila večina zahodnih knjig od leta 1640 prepovedana, so bila pravila leta 1720 pod šogunom Tokugavo Jošimunom omiljena, kar je sprožilo pritok nizozemskih knjig in njihovih prevodov v japonščino. Eden od primerov je objava Nizozemskih izrekov Morišime Čūrjōja iz leta 1787 (紅毛雑話, Kōmō Zatsuwa, slov. Rdečelaso klepetanje), ki prikazuje veliko znanja, prejetega od Nizozemcev. Knjiga podrobno obravnava široko paleto tem: vključuje predmete, kot so mikroskopi in baloni na vroč zrak; razpravlja o zahodnih bolnišnicah in stanju poznavanja bolezni; oriše tehnike slikanja in tiska z bakrenimi ploščami; opisuje sestavo generatorjev statične elektrike in velikih ladij; in se nanaša na posodobljeno geografsko znanje.
Med letoma 1804 in 1829 so šole, ki jih je po vsej državi odprl šogunat (Bakufu), ter terakoja (tempeljske šole) pripomogle k nadaljnjemu širjenju novih idej.
Do takrat so imeli nizozemski odposlanci in znanstveniki veliko bolj prost dostop do japonske družbe. Nemški zdravnik Philipp Franz von Siebold, pridružen nizozemski delegaciji, je vzpostavil izmenjave z japonskimi študenti. Povabil je japonske znanstvenike, da bi jim pokazali čudeže zahodne znanosti, v zameno pa izvedeli veliko o Japoncih in njihovih navadah. Leta 1824 je von Siebold na obrobju Nagasakija ustanovil medicinsko šolo. Kmalu je ta Narutaki-džuku (鳴滝塾) prerasel v stičišče približno petdesetih študentov iz vse države. Medtem ko so prejeli temeljito medicinsko izobrazbo, so pomagali pri naravoslovnih študijah von Siebolda.
Razširitev in politizacija (1839–)
Gibanje Rangaku se je vse bolj vpletalo v japonsko politično razpravo o tuji izolaciji in trdilo, da bo posnemanje zahodne kulture okrepilo Japonsko in ne škodovalo. Rangaku je vedno bolj širil sodobne zahodne inovacije.
Leta 1839 so učenjaki zahodnih študij (imenovani 蘭学者 "rangaku-ša") za kratek čas utrpeli represijo s strani šogunata Edo v incidentu Banša no goku (蛮社の獄, v prevodu »zapor družbe za barbarske študije«) zaradi njihoegah nasprotovanja uvedbi smrtne kazni za tujce (razen Nizozemcev), ki pridejo na obalo, ki jo je pred kratkim sprejel Bakufu. Incident so izzvala dejanja, kot je incident Morrison, v katerem so streljali na neoboroženo ameriško trgovsko ladjo v skladu z ukazom o odbijanju tujih ladij. Leta 1842 je bil edikt končno razveljavljen.
Rangaku je na koncu postal zastarel, ko se je v zadnjih desetletjih Tokugava režima (1853–67) Japonska odprla. Študenti so bili poslani v tujino, tuji uslužbenci (o-jatoi gaikokudžin) pa so prišli v velikem številu na Japonsko poučevat in svetovat, kar je vodilo do hitre modernizacije države brez primere.
Pogosto se trdi, da je Rangaku preprečil, da bi bila Japonska popolnoma neobveščena o kritični fazi zahodnega znanstvenega napredka v 18. in 19. stoletju, kar je Japonski omogočilo, da zgradi začetke teoretične in tehnološke znanstvene baze. Ta odprtost bi lahko delno pojasnila uspeh Japonske pri njeni radikalni in hitri modernizaciji po odprtju države za zunanjo trgovino leta 1854.
Vrste Medicinska znanost
Od okoli leta 1720 so knjige o medicinskih vedah pridobivali od Nizozemcev, nato pa so jih analizirali in prevajali v japonščino. Med zagovorniki tradicionalne kitajske medicine in zagovorniki novega zahodnega učenja so potekale velike razprave, ki so vodile do valov poskusov in seciranja. Natančnost zahodnega učenja je zbudila veliko pozornosti med prebivalstvom in nove publikacije, kot sta Anatomija (蔵志, Zōši, lit. Shranjena oporoka) iz leta 1759 in Novo besedilo o anatomiji (解体新書, Kaitai Šinšo, lit. Razumevanje [telesnega novega besedila]) iz leta 1774 so postale reference. Slednja je bila kompilacija, ki jo je naredilo več japonskih učenjakov, pod vodstvom Sugite Genpakuja, večinoma temelji na nizozemskem Ontleedkundige Tafelen iz leta 1734, ki je sam prevod Anatomische Tabellen (1732) nemškega avtorja Johanna Adama Kulmusa.
Leta 1804 je Hanaoka Seišū izvedel prvo splošno anestezijo na svetu med operacijo raka dojke (mastektomija). Operacija je vključevala kombinacijo kitajske zeliščne medicine in zahodnih kirurških tehnik,"The first use of general anaesthesia probably dates to early nineteenth century Japan. On 13 October 1804, Japanese doctor Seishu Hanaoka (1760–1835) surgically removed a breast tumor under general anaesthesia. His patient was a 60-year-old woman named Kan Aiya." Source 40 let pred bolj znanimi zahodnjaškimi inovacijami Longa, Wellsa in Mortona, z uvedbo dietil etra (1846) in kloroforma (1847) kot splošnih anestetikov.
Leta 1838 je zdravnik in učenjak Ogata Kōan ustanovil šolo Rangaku, imenovano Tekidžuku. Med slavnimi alumni Tekidžukuja sta Fukuzava Jukiči in Ōtori Keisuke, ki sta postala ključna akterja pri modernizaciji Japonske. Bil je avtor Uvoda v preučevanje bolezni iz leta 1849 (病学通論, Bjōgaku Csūron), ki je bila prva knjiga o zahodni patologiji, ki je bila objavljena na Japonskem.
Fizikalne vede Nekateri od prvih učenjakov Rangakuja so bili vključeni v asimilacijo teorij iz 17. stoletja o fizikalnih znanostih. To je primer Šizuki Tadao (ja: 志筑忠雄), potomca osme generacije družine Šizuki nizozemskih prevajalcev iz Nagasakija, ki je po tem, ko je prvič opravil sistematično analizo nizozemske slovnice, nadaljeval s prevajanjem nizozemske izdaje Introductio ad Veram Physicam britanskega avtorja Johna Keila o Newtonovih teorijah (japonski naslov: Rekišō Šinšo (暦象新書, približno: "Novo besedilo o tranzitivnih učinkih"), 1798). Šizuki je skoval več ključnih znanstvenih izrazov za prevod, ki se še vedno uporabljajo v sodobni japonščini; na primer »gravitacija« (重力, džūrjoku), »privlačnost« (引力, inrjoku) (kot v elektromagnetizmu) in »centrifugalna sila« (遠心力, enšinrjoku). Drugi učenjak Rangakuja, Hoaši Banri (帆足万里), je leta 1810 izdal priročnik fizikalnih znanosti – Kjūri-Cū (窮理通, približno »O naravnih zakonih«) – ki temelji na kombinaciji trinajstih nizozemskih knjig, potem ko se je naučil nizozemščine iz samo enega nizozemsko-japonskega slovarja.
Elektrotehnične vede
Električni poskusi so bili zelo priljubljeni od okoli leta 1770. Po izumu Leydenske steklenice leta 1745 je Hiraga Gennai na Japonskem prvič dobil podobne elektrostatične generatorje od Nizozemcev. Statična elektrika je nastala s trenjem steklene cevi s pozlačeno palico, kar je povzročilo električne učinke. Steklenice so reproducirali in prilagodili Japonci, ki so jih poimenovali Elekiteru (エレキテル, Erekiteru). Tako kot v Evropi so bili ti generatorji uporabljeni kot zanimivost, na primer za ustvarjanje iskric iz glave subjekta ali za domnevne psevdoznanstvene medicinske prednosti. V Sayings of the Dutch je elekiteru opisan kot stroj, ki omogoča, da iz človeškega telesa vzame iskre, da zdravi bolne dele. Elekiterus so množično prodajali javnosti v trgovinah z zanimivostmi. Veliko električnih strojev, izpeljanih iz elekiteruja, je bilo takrat izumljenih, zlasti Sakuma Šōzan.
Prvi japonski priročnik o elektriki, Osnove elekiteruja, ki so ga obvladali Nizozemci (阿蘭陀始制エレキテル究理原, Oranda Šisei Erekiteru Kjūri-Gen) Hašimota Soukičija (ja:橋本宗吉), objavljen leta 1811, opisuje električne eksperimentalne pojave, kot so z električnimi generatorji, prevodnostjo skozi človeško telo in 1750 poskusi Benjamina Franklina s strelo.
Kemija
Leta 1840 je Udagava Jōan objavil svoja Uvodna načela kemije (舎密開宗, Seimi Kaisō), zbirko znanstvenih knjig v nizozemščini, ki opisuje široko paleto znanstvenih spoznanj z Zahoda. Zdi se, da večina nizozemskega izvirnega gradiva izhaja iz Elementov eksperimentalne kemije Williama Henryja iz leta 1799. Knjiga vsebuje še posebej podroben opis električne baterije, ki jo je izumil Volta štirideset let prej, leta 1800. Samo baterijo je izdelal Udagava leta 1831 in jo uporabil v poskusih, vključno z medicinskimi, na podlagi prepričanja, da lahko elektrika pomaga pri zdravljenju bolezni.