The Trials of Life: A Natural History of Behavior je BBC-jeva dokumentarna serija o naravi, ki jo je napisal in predstavil David Attenborough, prvič pa so jo predvajali v Združenem kraljestvu 3. oktobra 1990.
Študija o vedenju živali je bila tretja v trilogiji velikih serij (začenši z Life on Earth (Življenje na Zemlji)), ki je imela širok pregled narave, namesto bolj specializiranih pregledov kasnejših Attenboroughovih produkcij. Vsaka od dvanajstih 50-minutnih epizod prikazuje drugačen vidik potovanja skozi življenje, od rojstva do odraslosti in nadaljevanja vrste skozi razmnoževanje.
Serijo so producirali v sodelovanju z Australian Broadcasting Corporation in Turner Broadcasting System Inc. Izvršni producent je bil Peter Jones, glasbo pa je zložil George Fenton.
Del serije 'Življenje' Davida Attenborougha, pred njim je bil The Living Planet (1984), sledil pa mu je Life in the Freezer (1993).
Ozadje Serijo so snemali več kot tri leta in pol, v tem času pa je Attenborough prepotoval skoraj četrt milijona milj. Produkcijska ekipa je skušala še naprej premikati meje ustvarjanja naravoslovnih filmov, pri čemer je sledila napredku, doseženemu v The Living Planet, in je dobila več novih izzivov.
Zaporedje šimpanzov, ki lovijo opice colobus (Piliocolobus badius), je bilo mogoče le s prizadevanji Hedwige in Christopheja Boescha, ki sta pet let preučevala opice v gozdovih Slonokoščene obale v Zahodni Afriki.
Medtem so lahko mravljiče vojaških mravelj v Panami interno posneli s pomočjo medicinskega endoskopa. Poleg tega je nova vrsta objektiva kamere omogočila, da so drevesne mravlje posneli v povečanem bližnjem planu tik pred Attenboroughom – z ostrim fokusom obeh subjektov. To je dalo iluzijo, da so bile žuželke veliko večje od njihove dejanske velikosti.
Snemanje kritičnih trenutkov v življenju črede slonov je zahtevalo strokovno znanje Cynthie Moss, ki je 25 let posvetila raziskovanju živali v Keniji. Znala je svetovati produkcijski ekipi o pravih trenutkih za snemanje določenih dogodkov.
Snemalna ekipa je imela samo eno priložnost, da je posnela 60.000-glavo jato pobrežnikov, ki je letela nad glavo Davida Attenborougha v Norfolku, in RSPB je bil angažiran, da napove njihovo pot leta. Nasprotno pa floridske grmičaste šojke (Aphelocoma coerulescens) ne bi mogle biti bolj kooperativne: ker so posamezno skupino, ki so jo posneli, natančno preučevali in so bili navajeni na ljudi, bi lahko ptič pristal na Attenboroughovi roki takoj, ko namigne.
Notranjost termitnjaka se je za Attenborougha izkazala kot poseben izziv: bila je tako utesnjena, da se je lahko obrnil samo v eno smer. Zato se je moral pri ponavljanju počasi splaziti nazaj iz kadra.
Vedenje, ki smo ga videli prvič, je vključevalo zaporedje, ki je bilo na koncu izbrano za ponazoritev naslovnice DVD-ja serije: orka, ki plane na kolonijo morskih levov na patagonski plaži in se 'igra' s svojim mladim plenom, preden ga zaužije. To je pomenilo, da so snemalci tvegali, saj so se postavili v vodo le nekaj metrov stran od bitij, da bi dobili bližnje posnetke napada.Background section sourced from The Making of The Trials of Life documentary
Epizode
1. "Prihod"
Prva epizoda, predvajana 3. oktobra 1990, preučuje različne metode, s katerimi bitja pridejo na svet. Attenboroughova uvodna izjava namiguje na letno drstenje rdečega raka Božičnega otoka (Gecarcoidea natalis), ki naj bi jih bilo okoli 120 milijonov. Vaja je še toliko bolj nevarna, ker je vrsta kopenskega raka, jajčeca pa je treba odložiti v morje – kjer še vedno živijo in se razmnožujejo najstarejše živali na planetu. Eden najplodnejših proizvajalcev jajčec v vodi je orjaška zeva (Tridacna gigas), vendar tudi nekatere kopenske živali znesejo ogromne količine, na primer bogomolka. Na zahodu Združenih držav Amerike Attenborough opazuje oso, ki izkoplje jamo, jo skrije in založi s svežimi gosenicami za svoje mlade. Ličinke začnejo življenje znotraj gosenic in pojedo nič hudega sluteče gostitelje. Težave večjih živali ponazarjajo snežne gosi na Arktiki, ki morajo svoja jajca braniti pred arktičnimi lisicami. Podrobno je prikazan proces rasti zarodka v jajčecu, od zlaganja do izvalitve. Avstralska kokoš Leipoa ocellata segreva svoja jajca z gnijočimi listi, Attenborough pa dokazuje skrbnost, s katero jih uravnava, z dodajanjem peska na kup. Morska uš (Caligidae) je ceponožec, ki naredi samomor: njene ličinke materi požrejo toliko energije, da po rojstvu umre. Prikazani sesalci, ki skotijo popolnoma oblikovane mladiče, vključujejo gnuje, antilope, morske leve in činčile.
2. "Odraščanje" Ta epizoda opisuje načine, kako različne vrste skrbijo za svoje mladiče. Attenborough definira otroštvo kot doseganje dveh nalog: rasti in preživetja. Morskega slona izpostavi kot žival, ki doživi stisnjeno otroštvo, po treh tednih ga zapustijo in pustijo samega še do osem, medtem ko postane dovolj velik, da lahko plava. Za čigre je varnost v številu, saj gosta populacija sodeluje pri preganjanju roparskih galebov. Snežne gosi v ruski Arktiki izkazujejo izjemno predanost, ko svoje gosi spremljajo peš do približno 50 kilometrov oddaljene obale. Ščipalci nosijo svoje mladiče na hrbtu, rovka pa svoje pusti pod kamnom, medtem ko se gre hranit. Gaga je bitje, ki deli odgovornost za svoje potomce: samice redno nadzorujejo račke drugih v skupini. Patagonska mara (Dolichotis) je še ena, ki uporablja sistem jasli, tako kot netopir, katerega jaslice lahko štejejo do milijon osebkov. Floridska šojka ima zapleten sistem vzgoje mladičev, znan kot kooperativna vzreja, kjer mladiči ostanejo kot pomočniki v gnezdu svojih staršev. Takšno vedenje v večjem obsegu izkazujejo sloni, kjer se vse samice zanimajo za vzgojo enega mladiča. Šimpanzovo otroštvo je socialno zapleteno, saj se mora posameznik naučiti, kako se obnašati do drugih, pa tudi obvladati uporabo orodij. Albatrosi morajo čim prej postati uspešni letalci – prikazani so piščanci, ki jih lovijo morski tigri (Galeocerdo cuvier).
3. "Iskanje hrane" Naslednja epizoda je posvečen načinom, kako živali pridobivajo hrano. Attenborough začne v južnoameriškem deževnem gozdu, kjer širjenje živalskega in rastlinskega sveta ne olajša nujno iskanja hrane. Nekateri listi so strupeni, zato morajo biti tisti, ki jih uživajo, previdni. Druge rastline uporabljajo hrano (ali nektar) kot podkupnino za prenos cvetnega prahu in več vrst kolibrijev je razvilo ekskluzivne odnose z nekaterimi od njih. V ponudbi je tudi sadje, spet kot sredstvo za razmnoževanje in bitja, kot so opice veverice, jedo malo drugega. Medtem pa papige in ara jemljejo kaolinit kot protistrup svoji prehrani s strupenimi semeni. Attenborough je priča, kako 60.000-glava jata velikega prodnika (Calidris canutus) in spremenljivega prosnika (Calidris alpina) nenadoma izkoristi oseko, da se hrani z drobnimi mehkužci, ki živijo v blatu. Barakude lovijo majhne ribe in njihove jate ženejo v zalive, kjer jih pojedo tudi pelikani, ki jih oblegajo galebi, ki jim poskušajo ukrasti ulov. Ena vrsta gekona lahko razlikuje med termiti delavci in nevarnejšimi vojaki. Mreža pajka križevca velja za eno najelegantnejših naprav za lovljenje hrane, metode dveh drugih, nephile (zlati mrežar) in njegovega kleptoparazitskega obiskovalca, argyrodesa, pa so podrobno raziskane. Ne nazadnje, tropske ptice, katerih vrečke so polne hrane na poti nazaj v gnezda, v zraku napadajo skupine burnic, katerih cilj je, da jim predajo tovor.
4. "Lov in pobeg"
Ta epizoda obravnava tiste, ki lovijo druga bitja in načine, kako seizogniti ujetju. Attenborougha napade par govnačk, ko se približa njihovemu gnezdu, kar kaže na agresivno vedenje te posebne ptice, tako pri jemanju hrane kot pri obrambi mladičev. Ob obalah Patagonije se ista skupina ork vsako leto vrne, da bi ujela mladiče morskih levov, ki zaidejo iz varnejših plitvih voda. Ko plen pograbijo, ga odnesejo nazaj v morje in se z njim nekaj časa 'igrajo', preden ga ubijejo. Strup se lahko uporablja kot orožje in kot odvračilno sredstvo, na primer gad in paradižnikova žaba. Nekatere živali svoje obrambne ukrepe oglašujejo vnaprej, v primeru, da pride do uporabe prepozno. Med njimi so skunk, ki oddaja grozljiv vonj, in nekateri močeradi, ki pokažejo svojo strupenost tako, da ostanejo pri miru, z vidnimi opozorilnimi oznakami. Prikazanih je več vrst paličnjakov in njihova dovršena kamuflaža. Vendar pa nobeden od teh načinov zaščite ne predstavlja težav vojaškim mravljam, ki lahko ukrotijo kateri koli svoj plen zgolj zaradi svoje velikosti in velikega števila. Rjavoperuti kanjar (Parabuteo unicinctus) je nenavaden, saj lovi v skupinah, skupina šestih pa je prikazana, kako vadi svoje veščine v puščavi Nove Mehike. Zadnja sekvenca prikazuje trop šimpanzov, ki prikazuje strategijo in koordinacijo, medtem ko uspešno zasleduje opice kolobuse skozi gozd na Slonokoščeni obali.
5. "Iskanje poti" Ta epizoda raziskuje oblike navigacije. Attenborough začne v Afriki v mraku z opisom nekaterih vrst, ki se ne zanašajo na vid. Lisasta hijena uporablja svoj izostren voh, ki jo vodi med nočnim lovom, medtem ko galagosi urinirajo na roke, da lahko popolnoma zaznamujejo svoje gibanje. Nekatere živali uporabljajo eholokacijo, med njimi so hudourniki, netopirji in rečni delfini. Nasprotno pa električne jegulje (Electrophorus) uporabljajo električna polja za zaznavanje svojega okolja. V dnevni svetlobi se uporabljajo druge metode: rdečerjava slonja rovka ima s svojo skrbno razčiščeno mrežo poti ostro miselno sliko svojega habitata – celo pozna različne bližnjice, s katerimi se lahko izogne ujetju. Attenborough obišče Saharo, da bi ponazoril vrsto, ki opravi najdaljšo kopensko pot med vsemi žuželkami: saharska puščavska mravlja uporablja položaj sonca, da se vrne v svoje gnezdo v ravni črti. Jastogi na Bahamih so prikazani, kako korakajo v kolonah, da bi se rešili nevihtnih voda. V iskanju večne dnevne svetlobe za ribolov, polarna čigra opravi 19.000 kilometrov dolgo pot z enega konca sveta na drugega. Albatrosa izpostavljajo kot enega najbolj spretnih navigatorjev: v iskanju hrane za svoje piščance lahko prepotuje tudi do 1300 kilometrov po morju in še vedno najde pot nazaj do gnezda. Nazadnje Attenborough stoji na slapu na Irskem in pripoveduje o triletnem 10.000 kilometrov dolgem potovanju, ki so ga opravile jegulje.
6. "Ustvarjanje doma" Ta epizoda govori o tem, kako si živali zgradijo svoja zatočišča pred vremenskimi vplivi in plenilci. Rovi in luknje so lahko veliko zatočišča, zato Attenborough pregleda dom ameriškega prerijskega psa, dovršeno konstrukcijo, ki ima lasten klimatski sistem. Svila je tako dragoceno blago, da jo tisti, ki je ne zmorejo, ukradejo. Kolibri puščavnik jo uporablja za pritrditev gnezda na spodnjo stran lista, medtem ko indijski krojač sešije dva lista skupaj. Vendar pa je strokovnjak za kompleksno gradnjo gnezd tkalec, ki si ustvari svoje bivališče iz več kot 1000 kosov trave, ki so popolnoma prepleteni – in ga razstavi, če ne uspe privabiti partnerja. Bober je odgovoren za eno največjih živalskih bivališč: njegova lesena hiša, ki se dviga iz rečne struge, ostaja na mestu iz roda v rod in zato zahteva nenehno vzdrževanje. Nekatere čebele brez žela uporabljajo svoj vosek in smolo drevesnega lubja, da ustvarijo labirintne strukture, ki vsebujejo različne predelke. Tudi blato uporabljajo številna bitja, na primer lončarska osa (Eumeninae) in pečinska lastovka (Petrochelidon pyrrhonota). Zapletene stvaritve termitov omogočajo varnost, ogrevanje, klimatizacijo, samostojne drevesnice in vrtove ter sanitarne sisteme. Attenborough pozdravlja to vrsto kot popolnega ustvarjalca domov in raziskuje 15-metrsko kolonijo v Zahodni Afriki, ki vsebuje 1,5 milijona žuželk: zleze se noter, da bi preučil način prezračevanja.
7. "Živeti skupaj"