The Life of Mammals (Življenje sesalcev) je dokumentarna serija o naravi, ki jo je napisal in predstavil David Attenborough, prvič pa so jo v Združenem kraljestvu predvajali 20. novembra 2002.
Študija o razvoju in navadah različnih vrst sesalcev je bila četrta Attenboroughova specializirana raziskava po njegovi glavni trilogiji, ki se je začela z Life on Earth (Življenjem na Zemlji). Vsaka od desetih epizod obravnava eno (ali več tesno povezanih) skupin sesalcev in razpravlja o različnih vidikih njihovega vsakodnevnega obstoja in njihovem evolucijskem izvoru. Vse epizode so dolge 50 minut, razen zadnje, ki je dolga 59 minut.
Serijo je producirala BBC Natural History Unit v sodelovanju z Discovery Channel. Izvršni producent je bil Mike Salisbury, glasbo pa sta zložila Dan Jones in Ben Salisbury. Kasneje so jo prikazali tudi na Animal Planet.
Del serije Življenje Davida Attenborougha je bil pred njim The Life of Birds (Življenje ptic, 1998), sledila pa mu je Life in the Undergrowth (Življenje v podrasti, 2005). Toda med prvo in to serijo je David Attenborough predstavil State of the Planet (Stanje planeta, 2000) in pripovedoval The Blue Planet (Modri planet, 2001).
Ozadje Sesalci so tako razširjena, raznolika in uspešna skupina živali, da jim je Attenborough pred tem posvetil nič manj kot pet epizod Life on Earth. Kljub temu je ostalo marsikaj neizrečenega in vedenje, ki doslej ni bilo posneto. Življenje sesalcev naj bi bilo njegovo dokončno poročilo o tej temi.
Attenborough se je serije lotil na predlog BBC-jeve enote za naravoslovje. Naravoslovčeva žena Jane je umrla leta 1997, sredi nastajanja serije The Life of Birds, zaradi česar je bilo snemanje preloženo. Vendar pa je bil Attenborough hvaležen za dejstvo, da je treba opraviti še nekaj dela, da bi zagotovili njegovo dokončanje. Podobno je bil vesel še ene priložnosti, da se zaposli:
Produkcija Attenborough je kljub svoji starosti potoval prav tako veliko kot v vseh svojih prejšnjih produkcijah, pri čemer je vsako epizodo preskočil na številne lokacije po vsem svetu.
Snemanje je kot vedno postreglo s številnimi izzivi. Da bi prvič posneli posnetke skunkov, ki iščejo hrano v jami netopirjev, je bilo treba za posadko sprejeti dodatne zaščitne ukrepe, saj je bilo okolje zelo sovražno. Zrak je bil poln amoniaka, glavni stanovalci so obilno urinirali od zgoraj, med drugimi prebivalci pa so bili mesojedi črvi in klopotača.
Za sekvenco medvedov grizlijev od blizu je snemalno ekipo spremljal Buck Wilde, specialist za ursine. Ko je bil medved preveč radoveden, mu je lahko preprosto z dvigom rok ukazal, naj se obrne stran. Vendar pa je snemalec priznal, da je bil takrat prepričan, da bo prišel trenutek, ko bo žival kar tako nadaljevala proti njim.Sourced from behind the scenes features on the DVD.
Da bi se povzpeli v krošnje tropskega deževnega gozda, je posadka s katapultom izstrelila ribiško vrvico 100 metrov v najvišje veje. To je bilo nato pritrjeno na protiutežni sistem vrvi in škripcev. Težave, ki so bile vključene, so bile najprej dejansko iskanje idealnega drevesa, nato pa, ko so se odločili za opazovanje mimoidočih kač in primatov na poti do vrha.
Velike mačke, ki lovijo ponoči, kot so levi, leopardi in tigri, še nikoli niso bile obširno posnete pri tem. Toda najnovejša infrardeča tehnologija je razkrila vedenje, o katerem so prej ugibali iz dokazov, odkritih naslednji dan.
Serija je bila med prvimi, ki je izkoristila prednosti digitalne televizije. Po prenosu vsake epizode na BBC One so zemeljskim gledalcem prikazali desetminutni igrani film o vidiku njenega ustvarjanja. Tisti z digitalno opremo so imeli možnost preklopa na interaktivni kviz, ki ga je gostil Attenborough.
Teme Attenborough je bil v svoji prejšnji naravoslovni seriji zadržan do opisovanja človekovega vpliva na naravno okolje (razen če je bilo pomembno za vsebino, kot v zadnji epizodi The Living Planet ali The First Eden). Vendar pa je voditelj od State of the Planet postal bolj odkrit v javnosti o tej temi. V zadnji epizodi te serije, "Hrana za razmislek", je izkoristil priložnost in izrecno predstavil primer iskanja načinov za reševanje prenaseljenosti.
Epizode
1. "Zmagovalna oblika"
Prva epizoda, ki je bila predvaja 20. novembra 2002, daje splošen pregled sesalcev, preden preide na stokovce in vrečarje. Attenborough začne na visoki Arktiki, kjer primerja zmožnost polarne lisice, da tam ves čas živi (zahvaljujoč njenemu gostemu kožuhu) in svojo potrebo po zaščitni obleki, čeprav sta oba sesalca. Od tam odpotuje v Avstralijo, da bi ponazoril razvoj vrste s pomočjo kljunatih ježkov in kljunaša. Obe bitji, za razliko od vseh drugih sesalcev, odlagata jajca – podobno kot ptice in plazilci – in obstajata že 100 milijonov let. Z optično sondo je mogoče prvič prikazati notranjost kljunaševega gnezda. Značilna značilnost vrečarja je njegova vreča, znotraj katere se razvijajo mladiči, ki so bili rojeni zunaj. Kenguruji in koale sta dva primera, ki prebivata v toplem okolju, medtem ko vombat kaže svojo sposobnost, da prenese hladno podnebje. Zlasti rdeči kenguruji so bolj doma v sušnih, puščavskih razmerah, medtem ko so njihovi sivi bratranci (Macropus giganteus) družabni in imajo raje bolj zmerno podnebje. Jezik sesalcev je zelo prilagodljiv, jezik numbatov (Myrmecobius fasciatus) in medenih oposumov (Tarsipes rostratus) pa je postal močno razširjen, da omogoča nabiranje žuželk oziroma nektarja. Vendar pa so najuspešnejša skupina sesalcev višji sesalci. Attenborough je priča rojstvu gnuja in pojasnjuje tako nevarnosti kot prednosti tega načina razmnoževanja.
2. "Lovci na žuželke" Ta epizoda obravnava žužkojede živali. Rovke so potomci najzgodnejših sesalcev, ki so bili begajoča bitja, ki so se prehranjevala z žuželkami. Njihova topla kri jim je omogočala lov ponoči, medtem ko so dinozavri spali; negovale so svoje mladiče in jim dajale mleko. Ko so dinozavri izumrli pred približno 65 milijoni let, so značilne lastnosti preživelih sesalcev pomenile, da so se lahko razmnoževali. Ta rovki podobna bitja so se razvila: rilčasti skakač (Macroscelides) je prikazan poleg pripravljene poti za pobeg; drugi pa so se nadalje prilagodili vrstam krtov, vključno z zlatim krtom. Povečana relativna velikost pasavcev je nastala, ker so razširili svojo prehrano. Druge živali so se povečale, ker je bilo na voljo več njihove najljubše prehrane: med njimi sta veliki mravljinčar (Myrmecophaga tridactyla) in luskavci. Vendar pa Attenborough pozdravlja razvoj netopirja – krilatega lovilca žuželk sesalcev, ki lahko krmari z uporabo eholokacije – kot "čarobnega". Evropski rjavi uhati netopir izklopi svojo eholokacijo in nato s svojim izostrenim sluhom s svojimi gibi zazna lokacijo žuželke. Povzpne se 3 kilometre v nočno nebo nad Teksasom, da bi raziskal, zakaj mora biti na takšni višini toliko netopirjev. Izkazalo se je, da so to tudi višine, na katere se med selitvijo povzpnejo nočni metulji iz Tropov. Medtem ko so netopirji v Teksasu pozimi prisiljeni migrirati, Attenborough obišče jamo v Kanadi, kjer ostanejo vse leto in se spustijo v globoko hibernacijo, ko pride hladno vreme. Zdi se, da so se na Novi Zelandiji netopirji vrnili k lovskim tehnikam svojih prednikov in so prikazani, kako se lotevajo žuželk na tleh.
3. "Rastlinski plenilci" Naslednja epizoda obravnava rastlinojede sesalce. Lenivci so listojedci, vendar so pomanjkanje hranil v prehrani nadomestili z manj dela (njihove reakcije so za četrtino hitrejše od človeških). To ne velja za vse rastlinojede živali, ki se zanašajo na bakterije v želodcu, da prebavijo celulozo iz listov. Rastline so lahko strupene, vendar se južnoameriški tapirji (Tapirus terrestris)– največji prebivalci južnoameriškega deževnega gozda – spopadajo z njimi tako, da pojedo malo vsake vrste in jo nato dopolnijo s kaolinom. Žvižgači nabirajo in shranjujejo rastline, da preživijo zimo. Attenborough v Vzhodni Afriki prek infrardečih kamer opazuje čredo slonov, ki se stiskajo v temni jami in z okli dolbejo stene, da bi izkopali sol za svojo prehrano. Pašne živali, kot sta severni jelen in gnu, se morajo na začetku zime preseliti in opraviti dolga potovanja, da bi našle nove pašnike. Kljub bodičasti obrambi imajo akacijo najraje antilope, sloni in žirafe, ki imajo vse prilagoditve, da dosežejo njene liste. Manjše pašnike vedno ogrožajo mesojede živali: zato so razvili sredstva, s katerimi jih odkrijejo in se jim izognejo in to pogosteje, kot se morda domneva. Prikazana je čreda bivolov, ki brani enega od svojih tako, da napade leve, ki ga napadajo. Vendar pa se rogovi antilope uporabljajo predvsem za boj med seboj, da bi določili položaj znotraj svoje skupine in ohranili harem. Topiji (Damaliscus lunatus jimela) so prikazani, kako to počnejo do te mere, da so tako izčrpani, da zlahka podležejo krdelu hijen.
4. "Glodavci"
Četrta epizoda obravnava glodavce, za katere so značilni močni, ostri, nenehno rastoči sekalci. Te živalim omogočajo, da jedo hrano, ki se drugim zdi nemogoča, na primer orehe ali les, in so jim omogočile, da postanejo najuspešnejši in najštevilčnejši od vseh sesalcev. Attenborough obišče gozdove Virginije, kjer lahko sive veverice (Sciurus carolinensis) razlikujejo med želodom rdečega hrasta in belega hrasta: slednjega pojedo, prvega pa shranijo. Semenojedci lahko živijo skoraj povsod, kengurujeva podgana, ki živi v puščavi, pa uporablja svoje lične vrečke, da svojo zalogo prenese v svoj rov. Družina bobrov je prikazana v Wyomingu. Njihove gradbene sposobnosti so omogočile izgradnjo jezu, ki jim je dal jezero, da lahko varno plavajo in iščejo hrano v bližnjem gozdu. Pozimi so v njihovem brlogu namestili infrardeče kamere in odkrili so, da si ga delijo s parom pižmovk. Številni glodavci so nočni in prikazan je afriški ježevec (Hystrix cristata), ki grozi mlademu leopardu. Gola miš (Heterocephalus glaber) je ropar, ki tako kot čebele in mravlje, za razliko od drugih sesalcev, živi kolonialno s kastami posameznikov. Podgane in miši so največja skupina glodalcev, saj jih je okoli 1300 vrst. Hitro se razmnožujejo: samica hišne miši lahko zanosi pri petih tednih, prikazana pa je kuga teh bitij, ki izkoriščajo skladišče žita. Patagonska mara (Dolichotis) se mora prehranjevati s travo na planjavah, vendar še vedno gnezdi v rovih. Največji glodalec na svetu je kapibara je polvodna žival iz Južne Amerike.
5. "Mesojedci" Ta epizoda je posvečena mesojedim sesalcem. Attenborough začne na angleškem podeželju, kjer poleg ljudi, ki redijo ovce, velika podlasica zasleduje in ujame zajca. Meso je eno izmed najbolj energijsko bogatih živil, kar obstaja, in obstaja več skupin, ki se prehranjujejo izključno z njim. Med najplodnejšimi, ki to počnejo, so mačke in psi. Prilagoditve psov so različne in jih ponazarjajo razlike med feneki in polarnimi lisicami. Medtem je največja koncentracija mesa na ravnicah Afrike; afriški hijenski psi so prikazani, kako z učinkovitim timskim delom ujamejo gnuja. Vendar pa je največji divji kanid volk in Attenborough uspešno komunicira s tropom teh v Severni Ameriki, preden se ti podajo na naporen lov na lose. V Afriki uporabljajo infrardeče kamere za pregledovanje nočnih aktivnosti levov, ki zrušijo zebro. Čez dan samotarski gepard – najhitrejša žival na štirih nogah – hitro prehiti impalo in jo požre. Ena izmed najbolj prilagodljivih velikih mačk je leopard in infrardeča tehnologija se spet uporablja za opazovanje enega od njih, ko v indijski vasi išče domače koze. Pri tem se nevarno približa koči, kjer Attenborough sedi s svojo opremo za opazovanje. Nazadnje Attenborough obišče zamrznjeni sever, da bi bil priča najmočnejšemu plenilcu živalskega kraljestva, sibirskemu tigru, čeprav tistemu, ki je v ujetništvu.
6. "Oportunisti"