Angkor (, ), znan tudi kot Jasodharapura (ៈ; ),Headly, Robert K.; Chhor, Kylin; Lim, Lam Kheng; Kheang, Lim Hak; Chun, Chen. 1977. Cambodian-English Dictionary. Bureau of Special Research in Modern Languages. The Catholic University of America Press. Washington, D.C. Chuon Nath Khmer Dictionary (1966, Buddhist Institute, Phnom Penh). je bilo glavno mesto Kmerskega imperija. Mesto in imperij sta cvetela približno od 9. do 15. stoletja. V mestu je Angkor Vat, ena najbolj priljubljenih turističnih znamenitosti Kambodže.
Ime Angkor izhaja iz nokor (), kmerske besede, ki pomeni »kraljestvo«, ta pa iz sanskrta nagara (), kar pomeni »mesto«. Angkorsko obdobje se je začelo leta 802 našega štetja, ko se je kmerski hindujski monarh Džajavarman II. razglasil za »univerzalnega monarha« in »božjega kralja«, in je trajalo do poznega 14. stoletja, ko je leta 1351 prvič padlo pod oblast Ajutaje. Kmerski upor leta 1431 proti Siamski oblasti je povzročil plenjenje Angkorja s strani Ajutaje, zaradi česar se je njegovo prebivalstvo selilo na jug v Longvek.
Ruševine Angkorja so sredi gozdov in obdelovalnih površin severno od Velikega jezera (Tonlé Sap) in južno od hribovja Kulen, blizu današnjega mesta Siem Reap (13°24′ N, 103°51′ E), v provinci Siem Reapu. Templjev na območju Angkorja je več kot tisoč, obseg pa sega od nevpadljivih kupov opečnih ruševin, raztresenih po riževih poljih, do Angkor Vata, ki naj bi bil največji verski spomenik na svetu. Številni templji v Angkorju so bili obnovljeni in skupaj predstavljajo najpomembnejše mesto kmerske arhitekture. Celotno območje, vključno z Angkor Vatom in Angkor Thomom, je kolektivno zaščiteno kot Unescova svetovna dediščina. Priljubljenost mesta med turisti predstavlja številne izzive za ohranjanje ruševin.
Leta 2007 je mednarodna skupina raziskovalcev s satelitskimi fotografijami in drugimi sodobnimi tehnikami ugotovila, da je bilo Angkor največje predindustrijsko mesto na svetu z izdelanim infrastrukturnim sistemom, ki je povezoval urbano območje na najmanj 1000 kvadratnih kilometrih do dobro znanih templjev v svojem jedru. Angkor velja za »hidravlično mesto«, ker je imelo zapleteno omrežje za upravljanje vode, ki se je uporabljalo za sistematično stabilizacijo, shranjevanje in razprševanje vode po celotnem območju. To omrežje naj bi se uporabljalo za namakanje, da bi nadomestili nepredvidljivo monsunsko sezono in tudi podprli naraščajoče prebivalstvo. Čeprav je velikost prebivalstva še vedno predmet raziskav in razprav, so na novo ugotovljeni kmetijski sistemi na območju Angkorja morda podpirali med 750.000 in milijon ljudi.Metropolis: Angkor, the world's first mega-city, The Independent, August 15, 2007.
Zgodovinski pregled
Prestolnica Kmerskega imperija Angkorsko obdobje se je morda začelo kmalu po letu 800 našega štetja, ko je kmerski kralj Džajavarman II. razglasil neodvisnost Kambujadese (Kambodža) od Jave. Po napisu Sdok Kok ThomHigham, C. (2014). Early Mainland Southeast Asia. Bangkok: River Books Co., Ltd., . približno 781 je bila Indrapura prva prestolnica Džajavarmana II., ki je bila v Banteay Prei Nokorju, blizu današnjega Kompong Chama.Higham 1989, pp. 324 ff. Ko se je končno vrnil na svoj dom, nekdanje kraljestvo Chenla, je hitro zgradil svoj vpliv, osvojil vrsto tekmovalnih kraljev in leta 790 postal kralj kraljestva, ki so ga Kmeri imenovali Kambuja. Nato je svoj dvor preselil severozahodno v Mahendraparvata, v današnje gore Kulen, daleč v notranjost severno od velikega jezera Tonlé Sap.Higham, The Civilization of Angkor, pp. 53 ff.; Chandler, A History of Cambodia, pp. 34 ff.
Ustanovil je tudi mesto Hariharalaja (zdaj znano kot Roluos) na severnem koncu Tonlé Sapa. S programom vojaških akcij, zavezništev, porok in podeljevanja zemljišč je dosegel združitev države, ki je mejila na Kitajsko na severu, kraljestvo Champa (danes Srednji Vietnam) na vzhodu, ocean na jugu in kraj, označen s kamnom z napisom kot »dežela kardamoma in manga« na zahodu. Leta 802 je Džajavarman ubesedil svoj novi status tako, da se je razglasil za »univerzalnega monarha« (chakravartin) in v potezi, ki so jo posnemali njegovi nasledniki in ki ga je povezala s kultom Šive, prevzel epitet »bog-kralj« (devaradže).Higham, The Civilization of Angkor, pp. 53 ff.; Chandler, A History of Cambodia, pp. 34 ff. Pred Džajavarmanom je bila Kambodža sestavljena iz številnih politično neodvisnih kneževin, ki so jih Kitajci skupaj poznali pod imenoma Funan in Chenla.Chandler, A History of Cambodia, p. 26; Coedès, Pour mieux comprendre Angkor, p. 4.
Leta 889 se je na prestol povzpel Jasovarman.Higham, The Civilization of Angkor, pp. 63 ff. Velikega kralja in uspešnega gradbenika je slavil en napis kot »človeka leva; sovražnika je raztrgal s kremplji svoje veličine; njegovi zobje so bili njegova politika; njegove oči so bile Vede«.Chandler, A History of Cambodia, p. 40. Blizu stare prestolnice Hariharalaja je Jasovarman zgradil novo mesto, imenovano Jasodharapura. Po tradiciji svojih predhodnikov je zgradil tudi ogromen rezervoar, imenovan baraj.Coedès, Pour mieux comprendre Angkor, p. 10.
O pomenu takšnih zbiralnikov so razpravljali sodobni učenjaki, nekateri med njimi so v njih videli sredstvo za namakanje riževih polj, drugi pa so jih imeli za religiozno obremenjene simbole velikih mitoloških oceanov, ki obdajajo goro Meru, bivališče bogov. Goro je predstavljal dvignjen tempelj, v katerem je bil »bog-kralj« predstavljen z lingamom.Coedès, Pour mieux comprendre Angkor, p. 10. V skladu s to kozmično simboliko je Jasovarman zgradil svoj osrednji tempelj na nizkem hribu, znanem kot Phnom Bakheng, ki ga je obdal z jarkom, ki se je napajal iz baraja. Zgradil je tudi številne druge hindujske templje in ašrame ali zatočišča za askete.Higham, The Civilization of Angkor, p. 60; Chandler, A History of Cambodia, p. 38 f.
V naslednjih 300 letih, med letoma 900 in 1200, je Kmerski imperij ustvaril nekaj najveličastnejših arhitekturnih mojstrovin na svetu na območju, znanem kot Angkor. Večina jih je skoncentriranih na območju približno 24 km od vzhoda proti zahodu in 8,0 km od severa proti jugu, čeprav arheološki park Angkor, ki upravlja območje, vključuje tudi oddaljen Kbal Spean, približno 48 km proti severu. Približno 72 večjih templjev ali drugih stavb je najdenih na tem območju, ostanki več sto dodatnih manjših templjev pa so raztreseni po pokrajini onkraj.
Zaradi nizke gostote in razpršene narave srednjeveškega kmerskega poselitvenega vzorca Angkorju manjka uradna meja, zato je njegov obseg težko določiti. Vendar je določeno območje v velikosti vsaj 1000 km² onkraj večjih templjev opredeljeno s kompleksnim sistemom infrastrukture, vključno s cestami in kanali, ki kažejo na visoko stopnjo povezanosti in funkcionalne integracije z mestnim jedrom. Glede na prostorski obseg (ne glede na število prebivalcev) je to največja urbana aglomeracija v zgodovini pred industrijsko revolucijo, ki je zlahka presegla najbližjo trditev majevskega mesta Tikal. Na svojem vrhuncu je mesto zasedalo območje, večje od sodobnega Pariza, njegove stavbe pa uporabljajo veliko več kamna kot vse egipčanske strukture skupaj.
Gradnja Angkor Vata
Glavni tempelj regije Angkorian, Angkor Vat, je med letoma 1113 in 1150 zgradil kralj Surjavarman II. Na prestol se je povzpel potem ko je zmagal v bitki z rivalskim princem. Napis pravi, da je med bojem Surjavarman skočil na bojnega slona svojega tekmeca in ga ubil, tako kot mitični ptičji človek Garuda ubije kačo.
Potem ko je utrdil svoj politični položaj z vojaškimi akcijami, diplomacijo in trdno domačo upravo, je Surjavarman začel graditi Angkor Vat kot svoj osebni tempeljski mavzolej. Ker je prelomil s tradicijo kmerskih kraljev in morda pod vplivom sočasnega vzpona višnavizma v Indiji, je posvetil tempelj Višnuju in ne Šivi. Z zidovi, dolgimi skoraj pol milje na vsaki strani, Angkor Vat veličastno prikazuje hindujsko kozmologijo, z osrednjimi stolpi, ki predstavljajo goro Meru, dom bogov; zunanje stene, gore, ki oklepajo svet in jarek, oceani onstran.Chandler, A History of Cambodia, p. 49-50 f.
Tradicionalna tema istovetenja kmerskega dževaradže z bogovi in njegovega prebivališča z nebesniki je zelo očitna. Same meritve templja in njegovih delov v razmerju drug do drugega imajo kozmološki pomen. Surjavarman je dal stene templja okrasiti z nizkimi reliefi, ki prikazujejo ne le prizore iz mitologije, ampak tudi iz življenja njegovega kraljevskega dvora. V enem od prizorov je sam kralj upodobljen kot večji od svojih podložnikov, sedi s prekrižanimi nogami na dvignjenem prestolu in drži dvori, medtem ko ga skupina spremljevalcev poskrbi za udobje s pomočjo senčnikov in pahljač.
Džajavarman VII.
Po smrti Surjavarmana okrog leta 1150 našega štetja je kraljestvo zapadlo v obdobje notranjih sporov. Njegovi sosedje na vzhodu, Chami v današnjem južnem Vietnamu, so leta 1177 izkoristili situacijo, da so začeli invazijo navzgor po reki Mekong in čez Tonlé Sap. Chamske sile so uspele opleniti kmersko prestolnico Jasodharapura in ubiti vladajočega kralja. Vendar je kmerski princ, ki naj bi postal kralj Džajavarman VII., zbral svoje ljudstvo in premagal Chame v bitkah na jezeru in na kopnem. Leta 1181 je Džajavarman prevzel prestol. Bil naj bi največji med angkorskimi kralji.Higham, The Civilization of Angkor, p. 120 ff.
Nad ruševinami Jasodharapure je Džajavarman zgradil obzidano mesto Angkor Thom, pa tudi njegovo geografsko in duhovno središče, tempelj, znan kot Bayon. Niski reliefi v Bayonu ne prikazujejo samo kraljevih bitk s Chami, ampak tudi prizore iz življenja kmerskih vaščanov in dvorjanov. Džajavarman je nadzoroval obdobje najplodnejše gradnje Angkorja, ki je vključevalo gradnjo dobro znanih templjev Ta Prohm in Preah Khan, ki ju je posvetil svojim staršem.Tom St John Gray, Angkor Wat: Temple of Boom , World Archeology, 7 November 2011.
Ta obsežen program gradnje je sovpadel s prehodom državne vere iz hinduizma v mahajanski budizem, saj je sam Džajavarman slednjega sprejel kot svojo osebno vero. Med Džajavarmanovo vladavino so hindujske templje spremenili v podobe Bude, Angkor Vat pa je za kratek čas postal budistično svetišče. Po njegovi smrti je oživitev hinduizma kot državne vere vključevala obsežno kampanjo oskrunjenja budističnih podob in se je nadaljevala, dokler se teravadski budizem ni uveljavil kot prevladujoča vera dežele od 14. stoletja.Higham, The Civilization of Angkor, p. 116.
Zhou Daguan Leta 1296 je v Angkor prišel kitajski diplomat Zhou Daguan, predstavnik dinastije Juan. Zhoujevo enoletno bivanje v kmerski prestolnici med vladavino kralja Indravarmana III. je zgodovinsko pomembno, saj je napisal še ohranjeno poročilo, Običaji Kambodže, na približno štiridesetih straneh, v kateri podrobno opisuje svoja opažanja kmerske družbe. Nekatere teme, ki jih je obravnaval v poročilu, so bile religija, pravičnost, kraljevanje, poljedelstvo, suženjstvo, ptice, zelenjava, kopanje, oblačila, orodje, vprežna živina in trgovina.
V nekem odlomku je opisal kraljevo procesijo, sestavljeno iz vojakov, številnih služabnic in priležnic, ministrov in princev ter končno »suverena, ki stoji na slonu in drži svoj sveti meč v roki«. Skupaj z napisi, ki so jih našli na angkorskih stelah, templjih in drugih spomenikih, ter z nizkimi reliefi v Bayonu in Angkor Vatu je Zhoujev dnevnik najpomembnejši vir informacij o vsakdanjem življenju v Angkorju. Poln živih anekdot in včasih neverjetnih opažanj civilizacije, ki se je Zhouju zdela barvita in eksotična, je tudi zabaven popotniški spomin.Higham, The Civilization of Angkor, p. 134 ff.; Chandler, A History of Cambodia, p. 71 ff.
Konec Angkorskega obdobja