Bitka za Moskvo je bila vojaški spopad, ki sta ga sestavljali dve obdobji strateško pomembnega bojevanja na 600 kilometrov dolgem sektorju vzhodne fronte v drugi svetovni vojni. Odvijala se je med septembrom 1941 in januarjem 1942. Sovjetska obramba je ustavila Hitlerjev napad na Moskvo, prestolnico in največje mesto Sovjetske zveze. Moskva je bila eden od vojaških in političnih ciljev sil osi v invaziji na Sovjetsko zvezo.
Nemška strateška ofenziva, imenovana operacija Tajfun, naj bi bila sestavljena iz dveh kleščastih ofenziv, ene severno of Moskve proti kalininski fronti s strani 3. in 4. tankovske armade, ki bi istočasno presekala železniško progo Sankt Peterburg–Moskva, in ene na jugu Moskovske oblasti z napadom na zahodno fronto južno od Tule s strani 2. tankovske armade, 4. armada pa bi z zahoda napredovala neposredno proti Moskvi.
Sprva so sovjetske sile izvajale strateško obrambo Moskovske oblasti z grajenjem treh obrambnih pasov in nameščanjem novooblikovanih rezervnih armad ter krepitvijo z enotami iz Sibirskega in Daljnovzhodnega vojaškega okrožja. Ko so se nemške ofenzive ustavile, so se začele sovjetske strateške protiofenzivne in manjše ofenzivne operacije, ki so prisilile nemške armade v umik na položaje okrog mest Orjol, Vjazma in Vitebsk ter skoraj obkolile tri nemške armade. To je bil velik udarec za Nemce, ki je pomenil konec njihovega prepričanja v hitro zmago nad ZSSR. Zaradi spodletele ofenzive je bil feldmaršal Walther von Brauchitsch odstavljen kot vrhovni poveljnik nemške vojske in zamenjal ga je Hitler osebno.
Ozadje
Operacija Barbarossa, nemški načrt invazije, je terjal zavzetje Moskve v štirih mesecih. 22. junija 1941 so sile osi začele invazijo na Sovjetsko zvezo. Na tleh so uničile večino Vojnega letalstva Sovjetske zveze in napredovale globoko na sovjetsko ozemlje. Z uporabo taktike blitzkrieg so uničile cele sovjetske armade. Nemška armadna skupina sever se je premikala v smeri Leningrada, armadna skupina jug je prevzela nadzor nad Ukrajino, armadna skupina center pa je napredovala proti Moskvi. Julija 1941 je armadna skupina center na poti proti Moskvi prečkala Dneper.
15. julija 1941 so nemške sile zavzele Smolensk, pomembno utrdbo na poti do Moskve. Čeprav je bila Moskva na tej točki ranljiva, bi ofenziva na mesto izpostavila nemške boke. Zaradi tega tveganja in da bi si zagotovil prehranske, vodne in mineralne surovine Ukrajine, je Hitler ukazal, naj se napad preusmeri na sever in jug ter uniči sovjetske sile pri Leningradu in Kijevu.Alan F. Wilt. "Hitler's Late Summer Pause in 1941". Military Affairs, Vol. 45, No. 4 (December 1981), pp. 187–91 To je odložilo nemško napredovanje proti Moskvi. 30. septembra 1941, ko se je napredovanje nadaljevalo, so bile nemške sile oslabljene, medtem ko so Sovjeti zbrali nove sile za obrambo mesta.
Prvotni nemški napredek (30. september–10. oktober)
Načrti
Za Hitlerja je bila sovjetska prestolnica drugotnega pomena, saj je verjel, da je edini način, da so Sovjetsko zvezo spravi na kolena, da se jo porazi gospodarsko. Menil je, da bi bilo to možno doseči s prevzemom gospodarskih virov Ukrajine vzhodno od Kijeva. Waltherju von Brauchitschu, vrhovnemu poveljniku Wehrmachta, ki je zagovarjal neposreden napad na Moskvo, je povedal, da »bi le okosteneli možgani lahko prišli na takšno zamisel«. Franz Halder, poveljnik generalštaba Wehrmachta, je bil prav tako prepričan, da bi pohod na Moskvo uspel, če bi nemška vojska prej zadala dovolj škode sovjetskim silam. S tem se je strinjala večina v poveljstvu nemške vojske. Toda Hitler ni upošteval svojih generalov in se je namenil obkoliti sovjetske sile okrog Kijeva na jugu ter zavzeti Ukrajino. Ta poteza je bila uspešna in do 26. septembra je bilo več kot 700.000 vojakov Rdeče armade ubitih, zajetih ali ranjenih, sile osi pa so zavzele nova ozemlja.
Ob koncu poletja je Hitler svojo pozornost preusmeril na Moskvo in za to nalogo zadolžil armadno skupino center. Za operacijo Tajfun so bile namenjene sile treh pehotnih armad (2., 4. in 9. armada), treh oklepnih armad (2., 3. in 4. tankovska armada) in Luftflotte 2 Luftwaffeja. Za operacijo je bilo namenjenih do dva milijona nemških enot, poleg 1000–2470 tankov in jurišnih topov ter 14.000 topov. Nemška zračna moč je bila po poletnem bojevanju sicer močno zmanjšana. Luftwaffe je izgubila 1603 letal, 1028 pa je bilo poškodovanih. Luftflotte 2 je imela za operacijo Tajfun na razpolago samo 549 delujočih letal, od tega 158 srednjih bombnikov in strmoglavcev ter 172 lovcev.Bergstöm 2007, p. 90. Napad se je zanašal na standardno taktiko blitzkrieg, z oklepnimi (Panzer) skupinami, ki bi prodirale globoko v sovjetske enote in izvajale dvojne kleščaste premike ter obkoljevale in uničevale rdečearmejske divizije.Guderian, pp. 307–09.
Nasproti Wehrmachtu so stale tri sovjetske fronte, ki so oblikovale obrambno črto med mestoma Vjazma in Brjansk ter blokirale pot do Moskve. Te fronte so bile sestavljene iz armad, ki so prestale težko bojevanje, vendar so bile kljub temu mogočna koncentracija sil z 1.250.000 možmi, 1000 tanki in 7600 topovi. Vojno letalstvo Sovjetske zveze (Vojenno-Vozdušnije Sili, VVS) je utrpelo strahotne izgube okrog 7500Hardesty, 1991, p. 61. do 21.200Bergström 2007, p. 118. letal. Izjemni industrijski dosežki so omogočili začetek nadomestitve teh letal in ob začetku operacije Tajfun je imelo VVS 936 letal, od tega 578 bombnikov.Bergström 2007, pp. 90–91.
Ko je bil sovjetski odpor vzdolž fronte Vjazma-Brjansk strt, so nemške sile pritisnile proti vzhodu in obkolile Moskvo s severa in juga. Neprestano bojevanje je zmanjšalo njihovo učinkovitost in logistične težave so postale bolj akutne. General Guderian, poveljnik 2. oklepne armade, je zapisal, da ob začetku operacije del njegovih uničenih tankov ni bil zamenjan in da se je soočal s pomanjkanjem goriva.Guderian, p. 307
Bitki za Vjazmo in Brjansk
Nemški napad je potekal po načrtih in 4. tankovska skupina je napredovala po sredini skoraj brez odpora, nakar je razdelila svoje mobilne sile na sever, kjer so s 3. tankovsko skupino zaključile obkolitev Vjazme, in jug, kjer so skupaj z 2. tankovsko armado zaprle obroč okrog Brjanska. Prebile so sovjetske obrambne položaje, ki so bili še v gradnji, in konici 3. in 4. tankovske skupine sta se 10. oktobra 1941 srečali v Vjazmi.Clark Chapter 8,"The Start of the Moscow Offensive", p. 156 (diagram)Glantz, chapter 6, sub-ch. "Viaz'ma and Briansk", pp. 74 ff. V velikem žepu zahodno od mesta so bile obkoljene štiri sovjetske armade (16., 19., 20., 24. in del 32. armade).Vasilevsky, p. 139.
Obkoljene sovjetske sile so se borile naprej in Wehrmacht je moral uporabiti 28 divizij, da jih je uničil. Te enote bi bile sicer lahko uporabljene za ofenzivo na Moskvo. Ostanki sovjetske Zahodne in Rezervne fronte so se umaknili na nove obrambne linije okrog Možajska. Izgube so bile visoke, vendar je del obkoljenih enot pobegnil v majhnih skupinah v velikostih od voda do polnih strelskih divizij. Sovjetski upor pri Vjazmi je sovjetskemu poveljstvu tudi priboril čas za okrepitev štirih armad, ki so branile Moskvo (5. rdečezastavna, 16., 43. in 49. armada). Iz vzhodne Sibirije so bile premeščene tri strelske in dve tankovski diviziji, ki so jim sledile še druge.
Vreme se je začelo spreminjati, kar je oviralo obe strani. 7. oktobra je padel prvi sneg, ki se je hitro stopil, kar je spremenilo ceste in odprt prostor v blatno močvirje, pojav, v Rusiji znan kot rasputica. Nemške oklepne skupine so bile močno upočasnjene, kar je omogočalo sovjetskim silam umik in regrupacijo.Guderian, p. 316.Clark, pp. 165–66.
Sovjetskim silam je uspelo nekaj protinapadov. Tako je 4. tankovska divizija pri Mcensku padla v zasedo v naglici oblikovanega 1. gardnega specialnega strelskega korpusa Dmitrija Leliušenka (ki je vključeval 4. tankovsko brigado Mihaila Katukovega). Nemške oklepne enote so se premikale mimo gozda, v katerem so bili skriti novozgrajeni tanki T-34. Začasna enota sovjetske pehote je zaustavila njihovo napredovanje in takrat so sovjetske oklepne enote napadle z obeh bokov ter se znesle nad tanki Panzer IV. Za Wehrmacht je bil ta poraz tako velik šok, da je bila ukazana posebna preiskava. Guderian in njegove enote so bili zaprepadeni, ko so ugotovili, da so sovjetski tanki T-34 skoraj neprebojni za nemške protitankovske topove. General je napisal, »Naši tanki Panzer IV s svojimi kratkimi 75 mm topovi lahko uničijo T-34 samo, če zadenejo motor od zadaj«. Guderian je v svojih spominih dodal tudi, da »so se Rusi že naučili nekaj stvari«.Guderian, p. 318. Leta 2012 je Niklas Zetterling oporekel temu, da je bil dogodek pri Mcensku velik nemški neuspeh, saj naj bi se borila samo bojna skupina 4. tankovske divizije, večina divizija pa naj bi se borila drugje, po boju naj bi se obe strani umaknili z bojišča in Nemci naj bi izgubili samo šest tankov ter imeli tri tanke poškodovane. Za nemške poveljnike, kot sta bila Hoepner in Bock, spopad ni imel posledic; zanje je bila največja skrb upor z notranjosti žepa, ne pa z njegove zunanjosti.
Drugi protinapadi so še naprej zaustavljali nemško ofenzivo. 2. armada Wehrmachta, ki je delovala severno od Guderianovih sil in se je pripravljala na obkolitev Brjanske fronte, je bila prav tako podvržena močnemu pritisku Rdeče armade in Sovjetskega vojnega letalstva.Bergström 2007, p. 91.
V začetnem sovjetskem porazu je Wehrmacht v žepih Vjazme in Brjanska po nemških ocenah zajel 673.000 vojakov,Geoffrey Jukes, The Second World War – The Eastern Front 1941–1945, Osprey, 2002, , p. 29. čeprav nedavne raziskave navajajo manjšo — a še vedno ogromno — številko 514.000 zapornikov, s čimer se je sovjetska moč zmanjšala za 41 %.Jukes, p. 31. Sovjetsko poveljstvo je izračunalo izgube 499.001 vojaka (stalne in začasne).Glantz, When Titans Clashed p. 336 n15. 9. oktobra je Otto Dietrich z nemškega ministrstva za propagando, navajajoč samega Hitlerja, na tiskovni konferenci napovedal skorajšnje uničenje armad, ki so branile Moskvo. Ker Hitlerju ni bilo nikoli treba lagati o specifičnih in preverljivih vojaških dejstvih, je Dietrich tuje novinarje prepričal, da je do zloma sovjetskega upora mogoče le še nekaj ur. Nemška civilna morala, ki je bila od začetka operacije Barbarossa nizka, se je občutno izboljšala in pojavile so se govorice, da bodo vojaki doma do božiča in da bo bodoči Lebensraum na vzhodu prinesel velika bogastva.
Rdeča armada je začela z odporom, ki je Wehrmacht upočasnil. 10. oktobra so Nemci prispeli do Možajske obrambne linije zahodno od Moskve, na kateri so bili sveže vpoklicani vojaki. Istega dne je obrambo Moskve prevzel Georgij Žukov, ki je bil 6. oktobra premeščen z Leningrajske fronte, njegov namestnik pa je postal generalpolkovnik Ivan Konjev. V obrambi sta sodelovali kombinirani Zahodna in Rezervna fronta.The Great Soviet Encyclopedia, 3rd Edition (1970–1979). 2010 The Gale Group, Inc. 12. oktobra je Žukov ukazal koncentracijo vseh razpoložljivih sil na okrepljeni Možajski liniji, kar je podpiral general Vasiljevski iz generalštaba.Zhukov, tome 2, p. 10. Luftwaffe je še vedno nadzirala nebo, kjer se je pojavila, skupine Štuk in težjih bombnikov pa so izvedle 537 napadov in uničile okrog 440 vozil ter 150 kosov artilerije.Plocher 1968, p. 231.Bergström 2007, p. 93
15. oktobra je Stalin naročil evakuacijo komunistične partije, generalštaba in civilnih vladnih služb iz Moskve v Kujbišev (zdaj Samara), v Moskvi pa je ostala samo manjšina uradnikov. Evakuacija je med Moskovčani povzročila paniko. Med 16.–17. oktobrom je veliko civilnega prebivalstva pobegnilo, kar je povzročilo gnečo na razpoložljivih vlakih in cestah iz mesta. Kljub temu je Stalin ostal v sovjetski prestolnici in s tem nekoliko pomiril strah in kaos.
Možajska obrambna linija (13.–30. oktober)