V francoski gotski arhitekturi je rayonnant (francoska izgovorjava [ʁɛjɔnɑ̃]) obdobje od približno sredine 13. stoletja do sredine 14. stoletja. Britannica, 492572, Rayonnant Style Britannica, 239728, Gothic art Zanj je bil značilen odmik od visokogotskega iskanja vse večje velikosti k večji prostorski enotnosti, prečiščeni dekoraciji ter dodatnim in večjim oknom, ki so prostor napolnila s svetlobo. Pomembne lastnosti rayonnant vključujejo razvoj rozete; več oken v zgornjem nadstropju; zmanjšanje pomena transepta; in večje odprtine v pritličju za vzpostavitev večje komunikacije med glavno ladjo in stranskimi ladjami. Povečala se je notranja dekoracija, dekorativni motivi pa so se razširili navzven, na fasado in opornike z uporabo velikega merila in prostorskega racionalizma v smeri večje skrbi za dvodimenzionalne površine in ponavljanja dekorativnih motivov v različnih merilih. Uporaba risb se je postopoma razširila z vitrajev na območja kamna in na arhitekturne značilnosti, kot so zatrepi.
Prvi večji primer v Franciji je bila stolnica v Amiensu (1220–1270). Najvidnejši in najbolj dovršen francoski primer je bila obnova delov Notre Dame de Paris (začetek leta 1250), vključno z dodatkom velikih rozet. Najboljši primer poznega rayonnanta je kraljeva kapela v Parizu, Sainte-Chapelle, v kateri je zgornje nadstropje videti kot velika kletka iz obarvanega stekla.
Iz srednjeveške Francije se je slog hitro razširil v Anglijo, kjer je bilo francosko krogovičje rayonnant pogosto vključeno v bolj tradicionalne angleške elemente, kot so kolonete in obočna rebra. Pomembna primera rayonnant sloga v Angliji sta Angelski kor stolnice v Lincolnu in stolnice v Exeteru (začetek pred letom 1280). Osupljiv retrokor stolnice v Wellsu (začetek pred letom 1280), kor svetega Avguština v Bristolski stolnici in Westminstrska opatija so drugi pomembni primeri.
Po sredini 14. stoletja je Rayonnant slog postopoma nadomestil bolj okrašen in bogato okrašen Flamboyant slog.
Ime Izraz rayonnant izhaja iz žarečih naper rozet večjih stolnic. V Angliji se včasih imenuje Decorated style.
Izraz so prvi uporabili francoski umetnostni zgodovinarji iz 19. stoletja (zlasti Henri Focillon in Ferdinand de Lasteyrie) za razvrščanje gotskih slogov na podlagi okenskih krogovičij.
Rayonnant v Franciji Izvor rayonnant sloga se je zgodil med vladavino Ludvika IX. ali svetega Ludvika, ki je vladal od leta 1226 do 1270. Med njegovo vladavino je bila Francija najbogatejša in najmočnejša država v Evropi. Ludvik je bil predano veren in je bil glavni pokrovitelj katoliške cerkve in umetnosti. Univerza v Parizu ali Sorbona je bila ustanovljena pod njegovim vladanjem kot teološka šola. Glavne stolnice sloga rayonnant so imele njegovo pokroviteljstvo in njegova kraljeva kapela, Sainte-Chapelle, ki jo je zgradil za svojo obsežno zbirko relikvij svetnikov, velja za eno glavnih znamenitosti gotike rayonnant. Pomembno je vplival tudi na angleško gotiko; angleški kralj Henrik III. je bil Ludvikov svak, obiskal je Pariz in dal po letu 1245 spremeniti Westminstrsko opatijo v novem slogu. Udeležil se je tudi posvetitve Sainte-Chapelle v Parizu in dal leta 1258 preoblikovati vzhodni del stolnice sv. Pavla, da bi ji bil podoben.
Stolnica Notre-Dame d'Amiens
Prva stolnica, zgrajena v slogu je bila stolnica v Amiensu (1220–1270). Njen graditelj, škof Evrard de Fouilly, si je zadal zgraditi največjo stolnico v Franciji; dolga 145 metrov in široka 70 metrov, s površino 7700 kvadratnih metrov. Oboki so visoki 42,5 metra. Ladja je bila dokončana do leta 1240, kor je bil dokončan med letoma 1241 in 1269. Arhitekti so bili Robert de Luzarches ter Thomas in Renaud de Cormont; njihova imena in podobe najdemo v labirintu stolnice.
Najbolj presenetljiva značilnost ladje je ogromna višina velikih arkad v ladji, 18 metrov, ki se ujemajo s skupno višino triforija in zgornjih stopenj cerkve. Nova ureditev so bila tudi visoka okna; skupine štirih zašiljenih oken, ki jih zaključujejo tri majhne rozete v ladji in osem oken v transeptu, ki prinašajo poplavo svetlobe. Natančna študija timpanona leta 1992 je razkrila sledi barve, kar kaže, da je bil v celoti pobarvan v svetlih barvah. Prvotni videz je danes ob posebnih priložnostih simuliran z barvnimi lučmi.
Stolnica sv. Dionizija, Saint-Denis in Notre-Dame de Paris
Kmalu po začetku dela na stolnici v Amiensu je bila bazilika Saint-Denis, ki je v Pariz vnesla elemente gotskega sloga, prenovljena v rayonnant slogu. Ladja in transepta so bili obnovljeni z začetkom leta 1231, s čimer so odprli več notranjega prostora (čeprav so do nerazpoznavnosti spremenili nekatere prvotne gotske značilnosti, ki jih je ustvaril Suger). Stene so bile prezidane z veliko večjimi okni, ki so odprla zgornjo višino od glavnih arkad do vrhov obokov. Apsida, nekoč temna, je bila napolnjena s svetlobo.
Tudi stolnica Notre-Dame de Paris je bila deležna velike preobrazbe v nov slog. Med letoma 1220 in 1230 so bili zgrajeni ločni oporniki, ki so nadomestili stare zidne opore in podprli zidove zgornjega nivoja. Vgrajenih je bilo sedemintrideset novih oken, vsako visoko šest metrov, vsako z dvoločno odprtino na vrhu z rozeto. (Petindvajset jih je še vedno na svojem mestu, dvanajst v ladji in trinajst na koru).
Prva rozeta Notre-Dame je bila zgrajena na zahodni fasadi leta 1220. V srednjem veku je bila rozeta simbol Device Marije, ki ji je bila posvečena stolnica. Zahodno okno je bilo manjše, z debelimi kamnitimi naperami. Večja transeptna okna so bila dodana okoli leta 1250 (severno) in 1260 (južno) z veliko bolj okrašenimi oblikami in tanjšimi stebri ali rebri med steklom. Severno okno je bilo posvečeno dogodkom iz Stare zaveze, južno pa Kristusovim naukom in Novi zavezi.
Le Mans in Tours Rayonnant se je hitro razširil iz Ile de Francea v druge dele francoske Normandije, v številnih projektih, ki so že bili v izgradnji. V stolnici v Le Mansu v Normandiji je škof Geoffrey de Loudon spremenil načrte, da bi dodal dvojne loke in visoka okna, razdeljena na lancete, ter krog novih kapel v slogu rayonnant. Stolnica v Toursu je imela še bolj ambiciozen program, financiran s pomočjo Ludvika IX. med letoma 1236 in 1279. Njena najbolj presenetljiva značilnost je bila zlitje oken triforija in oken svetlobnega nadstropja, da bi ustvarili zaveso iz barvnega stekla, podobno tistemu Sainte-Chapelle.
Sainte-Chapelle Sainte-Chapelle, kapela, ki jo je zgradil Ludvik IX. za relikvije Kristusovega trpljenja, ki jih je prinesel iz križarskih vojn, posvečena leta 1248, velja za vrh rayonnant sloga. Služila je kot model več podobnih kapel po Evropi, v Aachnu, Riomu in Sainte-Chapelle de Vincennes na robu Pariza. Steklo je bilo močno obarvano, stene so bile živo pobarvane, deli sten, ki niso bili prekriti s steklom, pa so bili gosto pokriti z izklesanimi in poslikanimi krogovičji.
Rayonnant ali "Decorated" v Angliji Angleška različica rayonnant sloga se je začela pojavljati v Angliji sredi 13. stoletja. Poznejši učenjaki so angleški različici dali izraz "Okrašeno (decorated) obdobje". Angleški zgodovinarji včasih ta slog razdelijo na dve obdobji, ki temeljita na prevladujočih motivih oblik. Prvi, geometrični slog (decorated style), je trajal (približno 1245 ali 50 do 1315 ali 1360), kjer je ornament običajno temeljil na ravnih črtah, kockah in krogih, sledil pa mu je avtohtoni slog krivuljastega krogovičja (curvilinear style - od približno 1290 ali 1315 do 1350 ali 1360), ki je uporabil graciozno ukrivljene črte.Smith, A. Freeman, English Church Architecture of the Middle Ages (1922), pp. 45–47
Henrik III. Angleški je bil svak Ludvika IX. Francoskega in se je leta 1248 udeležil posvetitve Sainte-Chapelle v Parizu. Leta 1245 je začel rekonstruirati dele Westminstrske opatije. Po obisku Pariza je začel dodajati elemente rayonnant. Naročil je tudi rekonstrukcijo vzhodnega dela stolnice sv. Pavla po vzoru Sainte Chapelle. Za razliko od francoskega rayonnant sloga je bila angleška različica v Westminstru močneje okrašena z izrezljanimi kamnitimi deli.
Slog so kmalu začeli uporabljati v drugih stolnicah in cerkvah po vsej Angliji. Stolnici v Lincolnu so dodali več pomembnih značilnosti rayonnant; obokan strop kapitlja (1220); in rozeta Dean's Eye (1237); galilejska veranda in angelski kor (1256–1280). Drugi pomembni primeri rayonnant vključujejo stolnico v Exeteru (začetek pred letom 1280); v koru svetega Avguština v Bristolski stolnici; in v nenavadnem retrokoru stolnice v Wellsu. V teh strukturah so bili francoski motivi in dekoracije pogosto pomešani s tipičnimi angleškimi okrasnimi značilnostmi, vključno s koloneti, in dodana zelo okrasna rebra na stropne oboke.
V 14. stoletju se je tehnika grizaj pogosteje uporabljala v angleških stolnicah, kot so okna ladje v Yorški stolnici (1300–38). To je bilo enobarvno slikanje v velikih oknih na steklo, običajno sivo ali belo, ki je omogočalo vstop več svetlobe in je bilo običajno obdano z manjšimi ploščami barvnega stekla. Britannica, 562530, stained glass
Srednja Evropa Slog rayonnant se je iz Pariza postopoma razširil proti vzhodu in se prilagodil lokalnim slogom. Ladja Strasbourške stolnice, takrat v Svetem rimskem cesarstvu, je bila pomemben zgodnji primer. Gradnja se je začela leta 1277, zgrajena je bila na temeljih starejše romanske cerkve, ki je nekoliko odstopala od običajne rayonnant ureditve arkad, ki so bile ločene s snopi stebrov. Tridelna višina je bila velika okna z lancetami in rozetami vzdolž ladij, več oken zgoraj na ozkem triforju in dramatična visoka okna s štirimi lancetami, nad katerimi so bila okna s kvadrilami, ki so cerkev napolnila s svetlobo. Nenavaden vidik stolnice je bila njena barva; rdečkasto siv kamen v različnih odtenkih je postal del dekoracije. Imel je tudi zelo fino rozeto na zahodu, razdeljeno na šestnajst soufflets ali podolgovatih oblik v obliki srca.
Drug pomemben primer je bila Kölnska stolnica. Dela so se začela leta 1248, vzhodni krak pa je bil posvečen leta 1322, vendar so se dela ustavila v 14. stoletju in se nadaljevala šele v 19. stoletju ter končala šele leta 1880.
Italija in Španija Rayonnant arhitektura je bila v Italiji precej redka in bi jo običajno našli v samostanskih cerkvah, katerih redovi so delovali v Franciji in drugih delih Evrope. Eden od pomembnih primerov je stolnica v Orvietu (začetek leta 1310), ki je bila znana po dovršenih dvodimenzionalnih okrasnih vzorcih na fasadi in notranjosti. Fasada stolnice v Sieni je bila prav tako načrtovana v rayonnant slogu, čeprav so jo v poznejših letih spremenili. Znana je po izjemni notranji dekoraciji iz barvnega marmorja in fini skulpturi, ki pokriva fasado. Pročelje zvonika Firenške stolnice je okrašeno z dovršenimi vzorci v marmorju, ki spominjajo na rayonnant krogovičje.
Rayonnant se je pojavil tudi v Španiji, zlasti v ladji in transeptih stolnice v Leónu (začetek leta 1255), na katero so vplivali francoski načrti, tudi španske stolnice so težile k velikanskim arkadam, vendar je imela vsaka svoj zelo značilen slog, ki ga je bilo težko razvrstiti. Drugi primeri v Španiji so stolnica v Burgosu, čeprav je bila v času flamboyant gotike precej spremenjena; Gironska stolnica (začetek 1292); in Barcelonska stolnica (ne zamenjujte je s Sagrado Familio (začetek leta 1298).
Značilnosti Značilnosti arhitekture rayonnant so močno povečana količina svetlobe v notranjosti zaradi povečanja arkad in zlasti povečanja števila in velikosti oken ter uporabo grizaja namesto barvnega stekla. Pojavila se je tudi v prikazu uporabe zatrepov, fial in odprtih krogovičij.