Orakeljske kosti () so kosi volovske lopatice ali želvjega oklepa, ki so jih uporabljali za piromantijo – obliko vedeževanja – v starodavni Kitajski, predvsem v času pozne dinastije Šang. Če so za vedeževanje uporabljali volove lopatice, je pravilni izraz skapulimanca, če pa so uporabljali želvje oklepe, pa je pravilno poimenovanje plastromantija.
Vedeževalci so božanstvom postavljali vprašanja o vremenu, sajenju pridelkov, prihodnosti članov kraljeve družine, vojaških prizadevanjih in podobnih temah. Ta vprašanja so bila z ostrim orodjem vklesana na kost ali želvji oklep v orakljski kostni pisavi. Nato so z močno segreto kovinsko palico potisnili ob kost ali želvji oklep, dokler ni zaradi toplotnega raztezanja počila. Vedeževalec je nato interpretiral vzorec razpok in na kos zapisal tudi napoved. Piromantija s kostmi se je na Kitajskem nadaljevala v dinastiji Džou, vendar so bila vprašanja in napovedi vse pogosteje pisana z uporabo čopiča in cinober črnila, ki je sčasoma propadlo.
Orakeljske kosti nosijo najzgodnejši znani pomembnejši korpus starodavne kitajske pisave, ki uporablja zgodnjo obliko kitajskih znakov. Napisi vsebujejo približno 5000 različnih znakov, čeprav jih je bilo z gotovostjo identificiranih le okoli 1200. Zagotavljajo pomembne informacije o poznem obdobju dinastije Šang in učenjaki, so bili zmožni rekonstruirati kraljevo genealogijo Šangov iz cikla žrtvovanja prednikov, ki so ga zabeležili. Ko so bili konec 19. stoletja te zapisi odkriti in v zgodnjem 20. stoletju dešifrirani, so potrdili obstoj dinastije Šang, o čemer so nekateri učenjaki do takrat dvomili.
Orakulologija je disciplina za preučevanje orakeljskih kosti in orakeljske kostne pisave.
Odkritje sličica| Wang Yirong, kitajski politik in učenjak, je bil prvi, ki je orakeljske kosti prepoznal kot starodavno pisanje Koščenke iz dinastije Šang naj bi občasno izkopavali lokalni kmetje že od časa dinastij Sui in Tang in morda že prej, v času dinastije Han, vendar lokalni prebivalci sami niso vedeli kaj so izkopali in so kosti pogosto ponovno zakopali. V 19. stoletju so med obdelavanjem polj, prebivalci tega območja odkrili številne kosti in jih uporabili kot »zmajeve kosti« (), kar pripada praksi tradicionalne kitajske medicine mletja pleistocenskih fosilov v tonike ali obkladke. Delce oklepa želve so kot zdravilo predpisovali za zdravljenje malarije, medtem ko so druge živalske kosti uporabljali v prahu za zdravljenje ran z nožem.
Leta 1899 je trgovec s starinami iz province Šandong, ki je v tem območju iskal kitajske bronaste izdelke, pridobil veliko število orakeljskih kosti od lokalnih prebivalcev, katerih je večina bila prodanih kanclerju cesarske akademije v Pekingu, Wang Yirongu. Wang je bil poznan zbiratelj kitajskih bronastih izdelkov in poznan kot prvi človek v modernem času, ki je prepoznal oznake na orakeljskih kosteh kot starodavno kitajsko pisavo podobno tisti na bronastih izdelkih v dinastiji Džou. Legendarna zgodba pripoveduje, da je Wang zbolel za malarijo in njegov prijatelj, učenjak Liu E, ga je takrat obiskoval in pomagal raziskati njegova zdravila. Skupaj sta ugotovila, preden je bilo njegovo zdravilo zmleto v prah, so bili na njem razvidni nenavadni glifi. Saj sta sama tudi preučevala starodavne zapise na bronastih izdelkih, sta te glife prepoznala kot starodavno pisavo. Kot pravi Xu Yahui:
Nihče zares ne ve, kako sta Wang in Liu našla te »zmajeve kosti«, ampak Wang je poznan kot prvi, ki je prepoznal njihov pomen. Wang je leta 1900 naredil samomor v povezavi z njegovimi vezmi v Boksarski vstaji in njegov sin je orakeljske kosti prodal njegovemu prijatelju Liu E-ju, ki je leta 1903 objavil prvo knjigo odrgnin zapisov na orakeljskih kosteh. Novice o odkritju orakeljskih kosti so se hitro razširile po celotni Kitajski in v krogu tujih zbirateljev in učenjakov, kar je sprožilo velik razpon trga za orakeljskih kosti, vendar je veliko število zbirateljev hotelo njihovo lokacijo obdržati kot skrivnost. Čeprav so učenjaki lokacijo želeli razkriti, so trgovci s starinami napačno trdili, da so orakeljske kosti prišle iz okrožja Tangyin in Henana. Leta 1908, je učenjak Luo Zhenyu odkril njihov vir blizu okrožja Anyang in spoznal, da je bilo območje poznano kot glavno mesto dinastije Šang.
Sledila so desetletja nenadziranih izkopavanj, da bi lahko vzdrževali trg starin in veliko jih je vstopilo tudi v zbirke v Evropi, ZDA, Kanadi in na Japonskem. Prvi zbiratelj iz zahoda je bil ameriški misijonar Frank H. Chalfant (1962–1914). Chalfant je tudi prvi uporabil poimenovanje »orakeljska kost« v njegovi knjigi Zgodnja kitajska pisava, ki je izšla leta 1906. Okoli leta 1930 je bil ta izraz izposojen iz angleščine v kitajščino kot .
Samo majhno število tgovcev in zbirateljev je vedelo ali obiskalo lokacijo vira orakeljskih kosti dokler jih ni našel kanadski misijonar James Mellon Menzies, ki jih je kot prvi človek začel znanstveno izkopavati, preučevati in dešifrirati. Prvi je prišel do najdbe, da so bile kosti zapisi vedeževanj iz časa dinastije Šang in kot prvi iznašel tudi metodo datiranja, da bi se izognil ponaredkom. Prvo znanstveno raziskavo kosti je objavil leta 1917 in je vključevala 2369 risb in napisov ter na tisoče odrgnin s črnilom. Z donacijami lokalnih prebivalcev in pomočjo njegovih lastnih arheoloških izkopavanj je uspel pridobiti največjo privatno zbirko na svetu s skupaj več kot 35.000 kosov. Vztrajal je, da njegova zbirka ostane na Kitajskem vendar je bilo klub temu nekaj kosov poslanih nazaj v Kanado iz strani njegovih sodelavcev, kateri so bili mišljenja, da bi bile kosti uničene med drugo kitajsko-japonsko vojno leta 1937. Kitajci vseeno prepoznajo Menzijevo pionirsko kontribucijo kot »vodilni zahodni raziskovalec kulture Yin-Shang in napisov na orakeljskih kosteh«. Njegova prejšnje prebivališče je bilo leta 2004 razglašeno kot »Varovani zaklad« in vzpostavljen je bil spominski muzej James Mellon Menzies za študiranje oraklejskih kosti.
Uradna izkopavanja desno|sličica|Jama orakeljskih kosti v Jinšuju, Anjang Do ustanovitve Inštituta za zgodovino in filologijo, ki ga vodi Fu Sinian iz akademije Sinica v letu 1928, je bil vir orakeljskih kosti izsleden nazaj do moderne Šjǎotún () vasi v provincah Anjang in Henan. Uradna arheološka izkopavanja v letu 1928–1937 pod vodstvom Li Jija, očeta kitajske arheologije, odkrijejo 20.000 orakeljskih kosti, ki zdaj predstavljajo večinski del zbirke v akademiji Sinica na Tajvanu in skupno tvorijo 1/5 vseh odkritih kosov. Ko so bili kosi dešifrirani, se je izkazalo, da napisi opisujejo vedeževanja, izvedena s strani ali za kraljevo družino. Skupaj s kraljevskimi grobnicami so te najdbe doprinesle nedvomen dokaz dinastije Šang in njenega glavnega mesta Jin, katere obstoj je bil vse do sedaj dvomljiv. Dandanes, je Šjǎotún v Anjangu torej poznan tudi kot ruševine Jin ali Jinšu.
Publikacija Napisi na orakeljskih kosteh so bili objavljeni medtem ko so jih odkrivali v svežnjih. Pozneje so bile objavljene tudi številne zbirke napisov, glavne izmed njih pa so:
(1954)
(1951)
Ker je navajanje teh različnih del postajalo nepregledno, so poskušali izčrpno objaviti vse doslej odkrite kosti. Rezultat je bila publikacija (, 1978–1982), ki jo je uredil Hu Houxuan in njen dodatek leta 1999, ki je je uredil Pang Bangjiong, najobsežnejši katalog odlomkov orakeljskih kosti. Vseh 20 izdaj vsebuje reprodukcijo več kot 50,000 fragmentov. Ločen del, objavljen leta 1999, pa vsebuje transkripcije zapisov na kosteh v standardnih kitajskih pismenkah. sličica| Volova lopatica, ki prikazuje vedeževanje od v času vladavine kralja Wu Dinga
Večina popisanih orakeljskih kosti je bila najdena na najdišču Jinšu v moderni provinci Anjang in so datirane vse do vladavine zadnjih devetih kraljev dinastije Šang. Vedeževalci, ki so poimenovani na kosteh, so bili pripisani petim časovnim obdobjem iz strani arheologa Dong Zuobina: Časovno obdobje Kralji Pogosti vedeževalci I Wu Ding , , , II Zu Geng, Zu Jia , , , , , III Lin Xin, Kang Ding IV Wu Yi, Wen Wu Ding V Di Yi, Di Xin Kralji so se vedeževanja udeleževali v vseh obdobjih, v kasnejših obdobjih pa je večino vedeževanj opravljal kar kralj sam. Ohranjeni napisi na kosteh niso enakomerno porazdeljeni po vseh obdobjih, saj jih 55 % prihaja iz obdobja I in 31 % iz obdobij III in IV. Nekaj koščenk je datiranih do začetka naslednje dinastije Džou.
Najzgodnejše orakeljske kosti (vezane na vladavino Wu Dinga in Zu Genga) so datirane le z uporabo 60 dnevnega cikla stebel in vej, včasih pa je primanjkovalo tudi zapis meseca. Poizkusi ugotovitve pravilnega kronološkega zaporedja se osredotočijo na zapise luninih mrkov, ki so v napisih opisani iz strani skupine Bīn (delovala v času vladavine Wu Dinga in delno v čas vladavine Zu Genga). Ob predpostavki, da se je 60-dnevni cikel neprekinjeno nadaljeval tudi v točno datiranem obdobju, so znanstveniki poskušali uskladiti zapisane datume z izračunanimi datumi mrkov. Splošno soglasje velja za štiri od njih, ki zajemajo datume od 1198 do 1180 pred našim štetjem. Peti del nekateri učenjaki uvrščajo v leto 1201 pred našim štetjem. Na podlagi teh podatkov je kronološki projekt Xia–Shang–Zhou, ki se opira na izjavo v poglavju »Proti razkošni lahkotnosti« v Knjigi dokumentov, da je vladavina Wu Dinga trajala 59 let, datiral vladavino med letoma 1250 in 1192 pred našim štetjem. David Keightley je trdil, da poglavja »Proti razkošni lahkotnosti« ne smemo obravnavati kot zgodovinsko besedilo, saj je nastalo veliko pozneje, dolžino vladanja predstavlja kot moralno sodbo in navaja druge dolžine vladanja, ki so v nasprotju z dokazi iz orakeljskih kosti. Wu Dingovo vladavino je datiral približno od leta 1200 do 1181 pred našim štetjem. Ken-ichi Takashima je datiral najzgodnejše napise na orakeljskih kosteh v leto 1230 pred našim štetjem. Šestindvajset preročišč iz kosti iz časa vladavine Wu Dinga je bilo radiokarbonsko datiranih na obdobje 1254–1197 pr. n. št. ± 10 let.
V napisih iz obdobja V so pogosto navedeni oštevilčeni obredni cikli, zato je lažje oceniti dolžino vladanja zadnjih dveh kraljev. Začetek tega obdobja Keightley datira v obdobje 1100-1090 pr. n. št., projekt XSZ pa v obdobje 1101 pr. n. št. Večina znanstvenikov se zdaj strinja, da je bila osvojitev dinastije Šang s strani dinastije Džou blizu leta 1046 ali 1045 pred našim štetjem, kar je več kot stoletje pozneje od tradicionalnega datuma.
Vedeževanje dinastije Šang Ker se je vedeževanje (-mantija) izvajalo s pomočjo toplote ali ognja (piro-) in najpogosteje na plastronu ali lopatici, se za ta postopek pogosto uporabljajo izrazi piromantija, plastromantija in lopaticimantija.
Materiali desno|sličica| Želvji plastron z vedeževalskim napisom