Lutherhaus Eisenach ali Lutrova hiša v Eisenachu je ena najstarejših ohranjenih polesenih hiš v Turingiji. Tradicija pravi, da je tam živel Martin Luther z družino Cotta med svojimi šolskimi dnevi v Eisenachu od leta 1498 do 1501. Lutherhaus je bila od 19. stoletja eno najpomembnejših zgodovinskih krajev reformacije in je bila kot taka imenovana leta 2011 za evropsko kulturno dediščino. Lutherhaus od leta 1956 deluje kot kulturnozgodovinski muzej.
Luthrova zgodovina v Eisenachu Martin Luther je večkrat v življenju prebival v svojem ljubljenem mestu Eisenachu. Tam je preživel tri leta šolanja in na gradu Wartburg prevedel Novo zavezo.
Kot šolar (1498 do 1501) Martin Luther, sin Hansa (1459−1530) in Margarethe Luder, rojene Lindemann (1459–1531), se je rodil 10. novembra 1483 v srednjenemškem mestu Eisleben. Luther je obiskoval latinsko šolo v sosednjem mestu Mansfeld, preden se je leta 1497 preselil v Magdeburg, kjer je eno leto obiskoval stolnično šolo. Naslednje leto se je Luther preselil v Eisenach,Scott H. Hendrix, Martin Luther. Visionary Reformer, New Haven 2015, p. 16-23; Heinz Schilling, Martin Luther. Rebell in einer Zeit des Umbruchs. Eine Biographie, Munich 2012, p. 68ff. domače mesto kjer je sprva živel pri družinskih sorodnikih v mamini hiši. Ker je moral še nekaj zaslužiti, je hodil od hiše do hiše zborski pevec – za tiste čase nekaj običajnega za dijake. Luthrov prvi življenjepisec, Johann Mathesius, pripoveduje, da je bila mlada ženska Ursula Cotta tako zadovoljna s šolarjevim petjem, da ga je vzela k sebi domov.Johann Mathesius, Historien von des ehrwirdigen inn Gottseligen theuren Manns Gottes, D. Martin Luthers Anfang, Lehre, Leben [...] Sterben, Nürnberg 1588, p. 3r. Bila je žena mestnega svetnika Conrada (Cunza) Cotte in hči Heinricha Schalbeja. Njen oče je bil v svojem času eden najvplivnejših prebivalcev Eisenacha.Ernst-Otto Braasch, Die Familie Schalbe in Eisenach, in: Amtsblatt der Evangelisch-Lutherischen Kirche in Thüringen 34 (1981) No. 10, p. 85–87, here: p. 86. V tistem času so imeli Cottas tudi velik vpliv in posest v Eisenachu. Ker so imeli v začetku 16. stoletja v lasti več hiš v mestu, vključno z današnjo Lutherhaus, je zelo verjetno, da je Luther tam nekaj časa našel prostor in hrano.Braasch, Schalbe, p. 86ff.
Poleg tega, kar se je naučil na župnijski šoli sv. Jurija, je na njegovo duhovno rast v dneh v Eisenachu še posebej vplival Collegium Schalbense. Ta krog pobožnih laikov okrog Heinricha Schalbeja je bil tesno povezan s frančiškani in ga je oblikovala njihova pobožnost. Luther se je udeležil tudi srečanj na domu škofijskega duhovnika Johannesa Brauna, kjer so zbrani ustvarjali glasbo, molili in razpravljali o verskih in humanističnih knjigah.Jochen Birkenmeier, Das/The Lutherhaus in Eisenach, Eisenach 2015, p. 9–12; Hendrix, Luther, p. 25; Schilling, Luther, p. 69. Luther je v začetku leta 1501 zapustil Eisenach, da bi hodil na univerzo v Erfurtu. Vedno se je z veseljem spominjal svojih šolskih dni ynn meiner lieben Stad (v mojem ljubljenem mestu)Martin Luther, D. Martin Luthers Werke. Kritische Gesamtausgabe, Vol. 30/2, Weimar 1909, p. 576. in je vse življenje ostal v stiku z več prebivalci Eisenacha.Hendrix, Luther, p. 25.
V gradu Wartburg (maj 1521 do marec 1522) Novoizvoljeni cesar Svetega rimskega cesarstva Karl V. je marca 1521 Luthra poklical pred cesarski zbor v Wormsu zaradi njegovih reformacijskih spisov. Luther je bil 17. aprila 1521 pozvan, naj odstopi od svojih spisov, vendar je to zavrnil, potem ko je dobil dan za razmislek. Luther je 26. aprila odpotoval iz Wormsa in se vrnil v Wittenberg. 4. maja so oboroženi konjeniki prisilili njegovo spremstvo in njega, da so se ustavili blizu palače Altenstein v Turinškem gozdu. »Ugrabili« so Luthra, ki je za načrt vnaprej vedel in ga pripeljali na grad Wartburg nad Eisenachom. Pravzaprav je bil skrit zaradi lastne varnosti, saj je bil ogrožen zaradi cesarske prepovedi zaradi njegove zavrnitve odstopa v Wormsu. Wormski edikt, ki je bil izdan kmalu zatem, ni samo prepovedal Luthra in ga razglasil za heretika, ampak je tudi uradno prepovedal tiskanje in razširjanje njegovih spisov.Volkmar Joestel, Martin Luther. Rebel and Reformer. A Biographical Sketch. Engl. Transl. by Stephen P. Glinsky, 4th Edition, Wittenberg 2013, p. 30ff.
Luther, ki je prevzel vzdevek Junker Jörg v aluziji na sv. Jurija, zavetnika mest Eisenach in Mansfeld, je obdobje samote in osamljenosti v gradu Wartburg izkoristil za intenzivno preučevanje novozaveznih besedil Svetega pisma. Ko je v bližini Altensteina padel v zasedo, je hitro zgrabil hebrejsko Sveto pismo in grško Novo zavezo. Luther jih je sprva uporabil za nadaljevanje svoje eksegeze posameznih biblijskih odlomkov, preden je začel svoje epohalno delo: od sredine decembra 1521 naprej je prevedel celotno Novo zavezo iz grščine v nemščino v samo enajstih tednih. Ker v njegovem času ni bilo knjižnega nemškega jezika, je Luther za svoje prevode uporabil jezik saške kanclerske pisarne, ki je bil relativno razširjen zaradi uporabe v diplomatski korespondenci. Za razliko od svojih predhodnikov Luther ni prevedel Svetega pisma na podlagi latinske Vulgate. Namesto tega je za izhodišče vzel izvirno grško besedilo, Vulgato pa je uporabil le kot dodatek. To mu je omogočilo, da se je osvobodil značilnega latinskega sloga in ustvaril berljivo, a kljub temu elegantno svetopisemsko besedilo. Luther ni mogel najti natančnih nemških ustreznic za številne svetopisemske izraze, zato je med prevajanjem Svetega pisma ustvaril številne nove besede in idiomatske izraze.Birkenmeier, Lutherhaus, p. 40f.; Hendrix, Luther, p. 107-115 and 126ff. Heinrich Bornkamm, Martin Luther in der Mitte seines Lebens. Das Jahrzehnt zwischen dem Wormser und dem Augsburger Reichstag. Aus dem Nachlass herausgegeben v. Karin Bornkamm, Göttingen 1979, p. 81.
Luther je imel dokončan prevod rokopisa v svoji prtljagi, ko se je v začetku marca 1522 vrnil v Wittenberg, da bi se soočil z nemiri, ki so tam izbruhnili. Rokopis je temeljito predelal skupaj s Philippom Melanchthonom, profesorjem grščine v Wittenbergu in hkrati enim od Luthrovih zaupnikov, preden ga je poleti izročil v tisk Melchiorju Lotterju mlajšemu. Prva izdaja tako imenovane septembrske zaveze je izšla 20. septembra 1522. Luther se je medtem že posvetil prevajanju Stare zaveze. Luther je potreboval do leta 1534, preden je lahko predstavil popoln prevod Svetega pisma s sodelovanjem številnih strokovnjakov.Hendrix, Luther, p. 240; Schilling, Luther, p. 272ff.
Arhitekturna zgodovina Arhitekturna zgodovina zgodovinske stavbe je bila obsežno preučena in dokumentirana pred obnovo in prenovo med letoma 2013–2015.Dokumentation zur bauhistorischen Untersuchung des Lutherhauses in Eisenach. Erstellt vom Restaurierungsatelier Wolfgang Petzholdt, March 2012. Dendrokronološki testi, opravljeni v tem času, so razkrili, da je bila manjša predhodna stavba iz leta 1269. Zaradi tega je Lutherhaus v Eisenachu ena najstarejših lesenih hiš v Turingiji. Leta 1356 je bilo južno domače gospodarsko poslopje znatno prizidano, s čimer se je Lutherhaus razširila na sedanji arhitekturni volumen. Natančen datum, ko je družina Cotta dobila v posest Lutherhaus, ki je sprva obsegala več posameznih stavb, ni dokumentiran. Vendar pa je gotovo, da so imeli Cottas današnjo Lutherhaus že okoli leta 1500.Hans Eberhard Matthes, Das Eisenacher Lutherhaus mit einem Anhang "Das Geschlecht Cotta", Eisenach 1939, p. 25.
V začetku leta 1560 je Hans Leonhard, renesančni gradbeni mojster v Eisenachu, kupil stavbo, ki se je takrat uporabljala kot pivovarna. Dolgo se je domnevalo, da je Leonhard ustvaril tudi veličastno renesančno fasado Lutherhaus, vendar nedavne raziskave arhitekturne zgodovine kažejo, da je bilo pročelje, čeprav je ustvaril renesančni portal, prvotno del sosednje palače volilnega kneza in je bilo Lutherhausu dodano šele po rušenje palače leta 1742.Abschlussbericht Hauptuntersuchung, p. 45f.
Sporen je tudi datum prizidave polovice. Medtem ko starejše upodobitve Lutherhaus kažejo, da je bila postavljena šele po požaru v mestu leta 1636,Hans-Dieter Meister, Das Lutherhaus in Eisenach, (East)Berlin 1989, p. 8–10; Willy Quandt, Martin Luther als Schüler in Eisenach und das Eisenacher Lutherhaus, (East)Berlin 1965, p. 13. sedanje analize kažejo, da so bila gradbena dela končana že v 16. stoletju.Abschlussbericht Hauptuntersuchung, p. 51; Abschlussbericht Nachuntersuchung, p. 19. Lutherhaus je v zgodnjem novem veku pogosto menjavala lastnike, ki so jo uporabljali v različne namene.
V stavbi je bila od leta 1898 dalje restavracija, tako imenovana »Lutherkeller«. Lastnik Adolf Lukass je svoj lokal opremil v »staronemškem slogu«, za doplačilo pa je svojim gostom razkazal tudi zgodovinske »Luthrove komore«, v katerih naj bi Luther živel kot študent. Lutherhaus je preživela vse vojne in mestni požar večinoma nepoškodovana do druge svetovne vojne. Britanska bomba je eksplodirala nad Luthrovim trgom 23. novembra 1944.Michael Weise: The Lutherhaus in Eisenach, at: Website of the Lutherhaus Eisenach (retrieved February 3, 2023). Eksplozija je močno poškodovala severno fasado stavbe. Južni del, v katerem so Lutrove komore in lesena dvorana, je kljub temu ostal nedotaknjen. Poškodovano stavbo so po koncu vojne hitro sanirali.Birkenmeier, Lutherhaus, p. 7.
Muzejska zgodovina Lutherhaus od 1956 do 2013 Ko je bila hiša obnovljena, je družina Lukass do leta 1953 nadaljevala z vodenjem restavracije Lutherkeller. Potem ko je del družine pobegnil v Zahodno Nemčijo, je Evangeličansko-luteranska cerkev v Turingiji leta 1955 v hiši najela prostor. Še naprej je razširil obstoječe zgodovinsko mesto Luther, v njem nastanil »protestantski župnijski arhiv« in leta 1956 odprl mesto spomina v Lutherhausu, ki je bilo mešanica zgodovinskega mesta, zbirke in muzeja. Leta 1965 je deželna cerkev Turingije dobila polovico hiše v zapuščino od žene pokojnega gospoda Lukassa, Karoline Schneider, ki je bila lastnica polovice hiše do svoje smrti. Cerkev je drugo polovico pridobila od dedičev družine Lukass leta 1997. Lutherhaus je po ponovni združitvi ostala v lasti deželne cerkve Turingije in je bila uporabljena kot zgodovinsko mesto reformacije. Wartburg Verlag GmbH je vodil Lutherhaus od leta 2006 do 2013.Uta Schäfer, Das Jubiläum als Chance, in: Glaube + Heimat, 29.10.2010, online at: http://www.glaube-and-heimat.de/2010/10/29/das-jubilaum-als-chance/
Kljub večkratnim restavriranjem in prenovam (med drugim v letih 1976-77 in 1983)Meister, Lutherhaus, p. 7–10. je hiša kmalu dosegla svoje arhitekturne meje. Pogoji so se izkazali za neustrezne tudi za hrambo fonda župnijskega arhiva. Stalna razstava »Ponovno odkrivanje Martina Luthra«, popolnoma prenovljena leta 1996, je bila eden zadnjih projektov modernizacije. Takrat je bil najsodobnejši in je služil kot model za posodobitev Lutherhaus v Wittenbergu. Kljub temu je Lutherhaus z leti postajala manj privlačna in manj sodobena kot druga zgodovinska mesta reformacije.Birkenmeier, Lutherhaus, p. 21f.
Nova Lutherhaus (2013 do danes)