Jan Žižka iz Trocnova in Kaliha (češko Jan Žižka z Trocnova a Kalicha) je bil češki vojskovodja, sodobnik in sledilec Jana Husa, radikalen husit in vodja taboritov, * okoli 1360, Trocnov, Kraljevina Češka, † 11. oktober 1424, Žižkovo polje pri Přibyslavu, Kraljevina Češka.
Žižka je bil uspešen vojskovodja, zdaj pa je češki narodni heroj. Dobil je vzdevek "Enooki Žižka", ker je izgubil eno. Kasneje je izgubil še drugo. Vodil je husitske sile proti trem križarskim vojskam in ni izgubil niti ene bitke, čeprav je bil v zadnjih obdobjih svojega življenja popolnoma slep.
Rojen je bil v majhni vasici Trocnov v južni Češki v češki plemiški družini.Count Lützow (1911). "Žižka, John". V Chisholm, Hugh (ur.). Encyclopædia Britannica. Vol. 28 (11th ed.). Cambridge University Press. str. 992. Po Piccolominijevi Historia Bohemica je imel že od mladosti nekaj vezi s kraljevim dvorom, pozneje pa je opravljal funkcijo komornika bavarske kraljice Sofije. Boril se je v bitki pri Grunwaldu 15. julija 1410, kjer je branil Radzyń pred tevtonskimi vitezi. Kasneje je igral vidno vlogo v husitskih vojnah na Češkem. Vodil je husite v bitkah pri Sudoměřu (1420) in Vítkovu (1420). V bitki pri Kutni Hori (1421) je premagal vojsko Svetega rimskega cesarstva in Ogrskega kraljestva. V tej bitki je igralo pomembno vlogo njegovo učinkovito poljsko topništvo.
Žižkova taktika je bila neobičajna in inovativna. Razen tega, da je uril in opremljal svojo vojsko v skladu z njenimi sposobnostmi, je uporabljal oklepne vozove, opremljene z majhnimi topovi in mušketami. Vozovi so bili nekakšni predhodniki tankov, ki so se pojavili petsto let kasneje. Kar najbolj je izkoriščal geografske značilnosti in vzdrževal dobro disciplino v svojih enotah. Na hitro je moral usposobiti kmete, da so se večkrat soočili z visoko izurjenimi in oklepljenimi nasprotniki, ki so bili običajno tudi številčnejši.
Na hribu Vítkov v Pragi so postavili spomenik v čast Janu Žižki in njegovi zmagi na tem hribu leta 1420. Njegov kip je tretji največji bronasti kip konjenika na svetu. About Zizka's and other bronze horse statues (češko).
Mladost Jan Žižka je bil rojen v eni od dveh pristav v vasi Trocnov (danes del Borovanov) v južni Češki. Stara legenda pravi, da se je rodil v gozdu pod hrastom, ki je rasel tik ob poljih in ribnikih, ki so pripadali pristavi.Tomek, Václav Vladivoj (2014). Jan Žižka z Trocnova (češko). Praga: Dobrovský. str. 9. ISBN 978-80-7390-108-0. Žižkova družina je pripadala nižjemu češkemu plemstvu (zemané), vendar ni imela veliko posesti. O preostalih družinskih članih je malo znanega. Jan Žižka je imel več bratov in sester, vendar sta zgodovinarjem znani le imeni brata Jaroslava in sestre Neže. Družina je imela v grbu raka.
Datum Žižkovega rojstva ni znan. Dokument z datumom 3. april 1378 omenja Johannesa dictus Zizka de Trocnov (Jan, imenovan Žižka, iz Trocnova) kot pričo na ženitni pogodbi. Na podlagi tega dokumenta se domneva, da je moral biti Žižka takrat polnoleten, torej rojen okoli leta 1360. Omeniti je treba, da ni nobenega neposrednega dokaza, da je bil Jan Žižka, naveden na tem dokumentu, istoveten s husitskim generalom. Češki zgodovinar Tomek in njegovi privrženci so domnevali, da bi priča lahko bil oče vojskovodje. Trdili so: če bi bil Žižka leta 1378 odrasel, bi bil prestar, da bi po letu 1419 postal tako sposoben poveljnik.Šmahel, František (1969). Jan Žižka z Trocnova (češko). Praga: Melantrich. str. 22–25. Drugi, na primer Šmahel, so temu ugovarjali in trdili, da mu tudi taka starost morda ne bi preprečila uspešnega poveljevanja. Nadalje zgodovinar Petr Čornej ugotavlja, da Žižka ni bilo družinsko ime, temveč vzdevek, ki ni izpričan pri nobenem drugem Žižkovem družinskem članu.
V letih 1378–1384 se Žižkovo ime pojavi na več posestnih listinah, ki kažejo, da se je ubadal z dolgotrajnimi finančnimi težavami. Leta 1381 je Žižka izpričan v Pragi, v zvezi z reševanjem dediščine na posesti Trocnov. Njegovo bivanje v Pragi je težko povezati s kasnejšim Piccolominijevim poročilom,Aeneas Silvius Piccolomini. Historia Bohemica. Band I: Historisch-kritische Ausgabe des lateinischen Testes, ed. Josef Hejnic, deutsche Übersetzung Eugen Udolph. Koln-Weimar-Wien 2005. str. 268. da se je mladi Žížka izobraževal na praškem kraljevem dvoru. Dokument iz leta 1384 omenja tudi neko Kateřino, ženo Johannesa dictusa Zizke. V tem dokumentu piše, da je Žižka njivo, ki jo je nekoč pridobil od Kateřine, prodal kot doto. Po tem datumu Žižkovo ime za 20 let izgine iz zgodovinskih dokumentov. Na splošno se domneva, da je postal najemniški vojak. Izobčenec Nekaj južnočeškega plemstva pod vodstvom Henrika III. Rosenberga je na prehodu 14. v 15. stoletje sodelovalo v več uporih proti češkemu kralju Venčeslavu IV. Kralj je bil celo ujet in nekaj časa priprt v Rosenbergovih gradov Příběnice in Český Krumlov. Za Žižkovo udeležbo v teh spopadih ni nobenega dokaza. Domneva se, da je v prvih letih 15. stoletja vodil svojo družinsko posest.Tomek, str.12. Družina je verjetno zašla v finančne težave in začela prodajati dele svoje premoženje. Nekateri viri nakazujejo, da je Žižkov oče prevzel mesto kraljevega lovskega čuvaja, in da je bil v kraljeti službi tudi Žižka, vendar dokazi niso dovolj jasni.
Po letu 1406 se je Žižkovo ime začelo pojavljati v črni knjigi (acta negra maleficorum) posestva Rosenberg. Obtožen je bil razbojništva.Šmahel, str. 26. Razlogi za takšno spremembo njegovega vedenja na žalost niso znani. Dejstvo, da je kazal odkrito sovraštvo do Henrika Rosenberškega in tudi do mesta Budějovice in njihovih zaveznikov kaže,Tomek, str. 12–13., da se je poskušal boriti proti neki krivici, ki se je zgodila njegovi hiši, in na ta način uveljaviti svoje pravice.
Takratni razmah razbojništva na južnem Češkem Šmahel pripisuje nenehnemu povečevanju Rosenbergovih in cerkvenih posesti ter hkratnemu zadolževanju in obubožanju nižjega plemstva skupaj z žejo po zemlji med podložniki. Vse to je povzročilo socialne napetosti na tem območju.Šmahel, str. 28. Okoliščine so morda Žižko sčasoma prisilile, da je zapustil svojo posest v Trocnovu. Zgodovinar Tomek je ugibal tudi, da so mu morda na silo odvzeli majhno dedno premoženje, kar za tisti čas ni bilo nič nenavadnega. Posledično je začel živeti življenje razbojnika, ki ga je delno podpiral lokalni plemič Valkoun.
Žižka je skušal ob vsaki priložnosti škodovati svojim sovražnikom. Za zaveznike je uporabljal tudi lokalne razbojnike, ki jih vodili Matěj Vůdec. Slednji so iskali samo finančne koristi. Skupina je taborila na različnih krajih, med drugim na kmetiji v vasi Sedlo (danes del Číměř), mlinu nedaleč od Lomnic nad Lužnicí, v hiši neznane ženske v Hlavatcih ali preprosto v gozdu.Tomek, str. 15–16. Glavni dohodki razbojniške skupine so bili ropi, zadrževanje ljudi za odkupnino in napadi na majhna mesta. Dohodke so porabili za svoje vzdrževanje in plačevanje začasnih gostiteljev in vohunov.Šmahel, str. 28. Žižka je sodeloval pri teh akcijah in vsaj enem umoru človeka, ki je pripadal kohorti Henrika Rosenberga. Žižka in razbojniki so imeli stike tudi z nekaterimi močnejšimi sovražniki Henrika Rosenberga. Žižka je na primer leta 1408 sodeloval pri pripravah za osvojitev gradu Hus pri Prachaticah. Graščak Husa je bil Mikuláš Husov, ki je na začetku Husitskih vojn postal eden prvih poveljnikov v Žižkovi vojski. Pogajal se je tudi z Alešem iz Bítova, ki je potreboval Janovo pomoč pri poskusu osvojitve mest Nové Hrady in Třeboň. Drug plemič, ki je Jana prosil za pomoč, je bil Erhart iz Kunštáta, ki je hotel zavzeti trdnjavo Slovenice.Tomek, str. 14–15.
Nekaj Žižkovih spremljevalcev so nazadnje ujeli, mučili in usmrtili, vključno z Matějem Vůdcem.Tomek, str. 6. Žižkov položaj se je spremenil 25. aprila 1409, ko se je kralj Venčeslav IV. strinjal, da se njegov spor z mestom Budějovice konča. 27. junija je Jana Žižko s posebnim odlokom pomilostil in istočasno ukazal, naj to stori tudi mestni svet Budějovic.Šmahel, str. 33–32. Kraljevo dejanje kaže njegovo priznanje, da je bilo Žižkovo uporništvo vsaj delno upravičeno.
Grunwald (1410) Po poljskem kronistu Janu Długoszu Joannis Dlugossii Annales seu Cronicae incliti Regni Poloniae. Liber decimus et undecimus. 1406-1412. Ur. Danuta Turkowska, Cristophorus Baczkowski, Franciscus Sikora, Varsaviae 1997, str. 57. je Žižka leta 1410 služil kot plačanec med poljsko-litovsko-tevtonsko vojno. Domneva se, da je bil v bitki pri Grunwaldu, imenovani tudi prva bitka pri Tannenbergu, na zmagovalni poljsko-litovski strani. Bitka je bila ena največjih v srednjeveški Evropi. V bitki, ki je potekala 15. julija 1410, sta zaveznika Kraljevina Poljska in Velika litovska kneževina, ki sta ju vodila poljski kralj Vladislav II. Jagelo in veliki litovski vojvoda Vitautas (Vitold Veliki), odločilno premagala tevtonske viteze pod poveljstvom velikega mojstra Ulricha von Jungingena. Večina vodstva tevtonskih vitezov je bila ubita ali ujeta. Vitezi niso nikoli povrnili svoje nekdanje moči. Finančno breme vojnih odškodnin je povzročilo notranje konflikte in gospodarsko krizo v njihovih deželah. Bitka je spremenila tudi razmerje moči v vzhodni Evropi. Długosz poroča, da je Žižka po bitki služil v garniziji mesta Radzyń.
Bivanje v Pragi Žižkovo delovanje v letih 1411–1419 ni povsem znano. Po kasnejšem poročilu Lukáša Praškega iz leta 1527 je vstopil v službo Sofije Bavarske, žene Venčeslava IV., kot njen komornik in jo spremljal, ko je obiskovala pridige Jana Husa. Glede na to, da je bil Jan Hus leta 1413 izgnan v južno Češko, se je moralo Lukáševo poročilo nanašati na leti 1411–1412. Po husitskem zgodovinarju Vavřincu z Březová,Vavřinec z Březové. Historia hussitica [Husitska kronika]. ki je Žižko osebno poznal in se skliceval na dogodke iz leta 1419, je bodoči husitski voditelj tedaj služil kot familiaris regis Bohemiae (dobesedno družinski član češkega kralja, se pravi kraljev dvorjan). To potrjujejo kasnejše kronike iz 16. stoletja, ki posebej poudarjajo izjemen položaj, ki ga je imel Žižka med služabniki Venčeslava IV. Možno je, da je Žižka sodeloval v neuspešni vojni poljskega kralja proti tevtonskemu redu leta 1414, vendar konkretnih dokazov za to ni. Zanimivo pa je, da je le mesec dni po koncu te vojne akcije, 7. novembra 1414, hišo v ulici Na Příkopě v Pragi kupil enooki kraljevi "vratar" Janek (Janek portulanus regius). Češko zgodovinopisje na splošno verjame, da je bil ta "vratar" Jan Žižka. 27. maja 1416 je Janek to hišo prodal in kupil drugo, manjšo v Starem mestu.
Vzpon thumb|Jan Žižka na čelu svoje vojske, ilustracija iz rokopisa iz poznih 1400. let
Žižka se je prvič pomembno zapisal v zgodovino 30. julija 1419 v Pragi, ko se je pridružil husitski procesiji, ki jo je vodil duhovnik Jan Želivský. Množica se je zbrala pred mestno hišo Novega mesta in zahtevala izpustitev več zaprtih husitov. Ko so svetniki te zahteve zavrnili, je množica vdrla v mestno hišo in svetnike zmetala skozi okna. Ta tako imenovana prva praška defenestracija velja za začetek husitske revolucije. Venčeslav IV. je umrl 17 dni po tem, ko je izvedel za te dogodke, verjetno zaradi srčnega infarkta. Husiti so nato zavzeli mesto in izgnali vse svoje nasprotnike.
13. novembra 1419 je bilo med privrženci kralja Sigismunda, zadnjega cesarja iz hiše Luksemburžanov, in meščani Prage sklenjeno začasno premirje. Žižka tega kompromisa ni odobraval in je s svojimi privrženci odšel iz Prage v Plzen, eno najbogatejših mest kraljestva. Mesto je kmalu zapustil in 25. marca 1420 premagal Sigismundove pristaše pri Sudoměřu v prvi veliki bitki v husitskih vojnah. Kasneje je odšel v Tábor, malo pred tem ustanovljeno oporišče husitskega gibanja. Cerkvena organizacija v Táboru je imela nekoliko puritanski značaj z zelo strogo vojaško disciplino, čeprav je bila oblast vzpostavljena na povsem demokratični podlagi. Žižka je veliko sodeloval pri organizaciji nove vojaške občine in postal eden od štirih ljudskih stotnikov/hetmanov, ki so poveljevali husitski vojski.
Taktika bojnih voz