Poverílno písmo (, angleško letter of credence) ali poverílnica Pravni terminološki slovar, https://doi.org/10.3986/9789610501732, vpogled: 9. 4. 2023. je uradno diplomatsko pismo, ki imenuje diplomata za veleposlanika v drugi suvereni državi. Splošno znano kot diplomatska poverilnica, je pismo naslovljeno od enega voditelja države do drugega, s čimer prosi, da izrazi verodostojnost () na trditev veleposlanika, da govori v imenu svoje države. Pismo osebno izroči imenovani za veleposlanika vodji države sprejemnice na uradni slovesnosti, ki označuje začetek veleposlaniškega mandata.
Poverilna pisma so tradicionalno napisana v francoščini, ki je lingua franca diplomacije. Lahko pa so napisani tudi v uradnem jeziku države pošiljateljice.
Predaja poverilnih pisem desno|sličica|219x219px| Poverilno pismo za češkoslovaškega veleposlanika v Litvi (1992), napisano v tradicionalni francoščini in podpisano s strani predsednika Václava Havla sličica| Britanski diplomat Sir Charles Stuart izroča svoja poverilna pisma brazilskemu cesarju Pedru I., ob ga spremljajo žena Maria Leopoldina, njuna hčerka Maria da Glória (kasnejša portugalska kraljica Marija II.) in drugi dostojanstveniki (alegorija), c. 1825 sličica| Veleposlanik Jugoslavije Zdravko Pečar ob predaji poverilnega pisma državnemu voditelju Gane Ignatiusu Kutu Acheampongu leta 1974. Ob prihodu na svoje delovno mesto se kandidat za veleposlanika sestane z zunanjim ministrom, da se dogovorita za avdienco pri voditelju države. Prinesejo zapečateni izvirnik in nezapečateno kopijo njegove poverilnice. Nezapečatena kopija se ob prihodu izroči zunanjemu ministru, izvirnik pa se osebno izroči vodji države na uradni slovesnosti. Veleposlaniki nastopijo svoje dolžnosti šele po sprejemu poverilnih pisem, njihova prednost v diplomatskem zboru pa je določena z datumom predaje poverilnih pisem. Upravičeni so do diplomatske imunitete takoj, ko vstopijo v državo.
Kadar državi vzdržujeta odnose na ravni odpravnikov poslov, poverilno pismo napiše zunanji minister države pošiljateljice in naslovi na zunanjega ministra države sprejemnice. Pristojna poverilna pisma predata zunanjemu ministru. Voditelja države ne nagovorijo in ne izročijo poverilnih pisem, kar simbolizira nižjo raven diplomatskih odnosov med državama. Odpravnik poslov nima pravice do vojaškega spremstva ali službenega avtomobila.
Razmerja na ravni odpravnikov Kadar državi vzdržujeta odnose na ravni odpravnikov poslov (chargé d'affaires), poverilno pismo napiše zunanji minister države pošiljateljice in naslovi na zunanjega ministra države sprejemnice. Pristojna bosta poverilna pisma predala zunanjemu ministru. Voditelja države ne nagovorijo in ne izročijo poverilnih pisem, kar simbolizira nižjo raven diplomatskih odnosov med državama. Obtoženi nima pravice do vojaškega spremstva ali službenega avtomobila.
Commonwealth Visoki komisarji iz držav Commonwealtha ne izročajo poverilnih pisem. Ko imata dve državi Commonwealtha istega monarha kot vodjo države, predsednik vlade države pošiljateljice napiše neformalno predstavitveno pismo predsedniku vlade države prejemnice.Alison Quentin-Baxter and Janet McLean, This Realm of New Zealand: The Sovereign, the Governor-General, the Crown, 2017 Ko je država Commonwealtha republika ali ima svojega ločenega monarha, so visoki komisarji odposlani in sprejeti s pismi komisije (letters of commission), ki jih napiše en voditelj države in predstavi drugemu voditelju države. Obe obliki pisem sta bili standardizirani v letih 1950–1951, potem ko je Indija postala republika, s čimer je bil nadomeščen kaotičen sistem, v katerem so nekateri visoki komisarji nosili pisma predsednika vlade, nekateri pisma ministra za zunanje odnose, drugi pa pisem sploh niso imeli.
Sklici <div class="reflist">
Lloyd, Lorna (2007). Diplomacy with a Difference: the Commonwealth Office of High Commissioner, 1880-2006. Martinus Nijhoff. pp. 138–140. ISBN 9789047420590 Kategorija:Diplomacija