thumb|rught|Kopija listine s prvo pisno omembo Črnovic iz leta 1408 thumb|Czarnowce na zemljevidu Le Vasseur de Beauplana, 1639 (v Vlaški ali Majhni Moldaviji) Črnovice [čŕnovice] (, ; , ; glej tudi druga imena) je mesto na jugozahodu Ukrajine na obeh bregovih zgornjega toka reke Prut. Kot središče zgodovinske regije Bukovina, ki je sedaj razdeljena med Romunijo in Ukrajino, so Črnovice (Černovci) upravno središče Črnoviškega rajona, Črnoviške mestne gromade, in oblasti same. Ob popisu prebivalstva leta 2001 je imelo mesto 240.600 prebivalcev, leta 2022 pa že 264.298.
Prvi dokument, ki omenja to mesto, sega v leto 1408, ko so bile Črnovice v Moldaviji, pred tem pa obrambna fortifikacija na levem bregu Pruta od druge polovice 12. stoletja. Leta 1488 so postale središče Bukovine in so prejele Magdeburške pravice. Leta 1538 so bile Črnovice pod nadzorom Kneževine Moldavije pod suzerenetom Osmanskega cesarstva, moldavski nadzor pa je trajal dve stoletji do leta 1774, ko je Nadvojvodina Avstrija po rusko-turški vojni s Kučukkajnarškim mirom leta 1775 prevzela nadzor nad Bukovino. Črnovice (tedaj znane z nemškim imenom kot ) so leta 1789 postale središče galicijskega Bukovinskega okrožja () in leta 1849 znotraj Avstrijskega cesarstva nastale Vojvodine Bukovina. Po 1. svetovni vojni se je Kraljevina Romunija leta 1918 združila z Bukovino, zaradi česar so mesto preimenovali v , kar je trajalo, dokler Sovjetska zveza ni okupirala Besarabije in Severne Bukovine. Črnovice so bile pod nadzorom Sovjetske zveze od leta 1940 do 1941, nato pa je mesto spet pridobila Kraljevina Romunija. Sovjetska zveza je imela nadzor nad mestom ponovno od leta 1944 do njenega razpada, po katerem je mesto postalo del neodvisne Ukrajine.
Črnovice veljajo za eno glavnih kulturnih središč zahodne Ukrajine. Mesto velja tudi za eno pomembnih ukrajinskih izobraževalnih in arhitekturnih znamenitosti. Bile so zgodovinsko kozmopolitska skupnost, nekoč imenovane »mali Dunaj« in »Jeruzalem ob Prutu«. Črnovice so pobratene z enajstimi drugimi mesti po vsem svetu. Mesto je glavno regionalno železniško in cestno prometno središče, kjer je tudi mednarodno letališče. Letališče se od septembra 2018 imenuje po astronavtu Leonidu Kadenjuku.
Na Univerzi v Črnovicah je poučeval Josip Plemelj. Leta 1907 je postal izredni in leta 1908 redni profesor matematike do leta 1917. Med letoma 1912 in 1913 je bil dekan njene filozofske fakultete. Univerza se je tedaj med letoma 1875 in 1918 uradno imenovala Univerza Franca Jožefa v Črnovicah. S Plemljevim prihodom na Univerzo v Črnovicah je bil razvoj matematične znanosti v njej bistveno oživljen. V teh letih je bil Plemelj tuji član Nemškega matematičnega društva, užival je avtoriteto med matematično skupnostjo Avstro-Ogrske, ter je pomembno prispeval k razvoju matematičnega izobraževanja in znanosti v Bukovini. Leta 1917 ga je avstrijska vlada zaradi njegovih političnih prepričanj prisilila, da je zapustil Črnovice, in se preselil na severozahod, na Češko (Moravsko). V tem času je v mestu med letoma 1901 in 1912 kot pravnik in politik deloval tudi Peter Laharnar.
Etimologija in imena
Poleg sedanjega slovenskega in ukrajinskega imena je mesto znano tudi po več drugih različnih imenih v različnih jezikih, ki jih posamezne skupine prebivalstva še vedno uporabljajo tako kot v zgodovini mesta, bodisi v povezavi z vladavino ene države ali drugo ali neodvisno od nje: [černéuci]; (); ; , , , (v ).ž
Zastarelo slovensko ime, ki je bilo prevzeto iz češčine in slovaščine je Černovice (dosledno ga navaja tamkajšnji univerzitetni profesor Josip Plemelj v vseh biografijah, zato včasih prihaja do nesporazumov glede njegove današnje identitete).
Herodot omenja reko Prut (skitsko Porata ()), na kateri stoji mesto Porta Pyretos ().
Za časa Gališko-volinske kneževine je bilo ime mesta Čern (Черн, Чернъ, Чернъ на Прутѣ). (glej tudi razdelek Pod Gališko kneževino.) Raziskovalec Lenkovškega gradišča na jugu Gališke kneževine Boris Timoščuk je postavil domnevo, da se je to mesto imenovalo Čern (Черн). Tako mesto – Čern na Prutu je omenjeno v kroniki Seznam ruskih mest, daleč in blizu s konca 14. stoletja kot eno od »vlaških« mest. Ime bi lahko izhajalo iz dejstva, da so bili zidovi narejeni iz temnega okvirja, ponovno tlakovanega s krajevno črnico. Črnovice, ki so nastale po uničenju mesta v začetku 15. stoletja na nasprotnem bregu, bi lahko bile katoikonim Černa, to je ime njegovih prebivalcev. Obstajajo pa tudi druge domneve o lokalizaciji letopisnega Černa, zlasti Alčedarsko gradišče v Moldaviji.
Do leta 1377 je Bukovina (staro ime – Šipinska dežela) pripadala madžarskemu kraljestvu. Madžarski guverner Šipinske dežele (Bukovine) je bil šlezijski knez Vladislav I. Opolski. Gospodar neodvisne, pravoslavne, ukrajinsko govoreče Moldavije (1375–1391), Petru II., je jeseni 1377 dokončno priključil Šipinsko deželo (s trdnjavami Hmeljiv, Hotin in Čečjun (ali Cecin; sedaj mesto Črnovice)) v moldavsko kneževino.
V »Aktih Zahodne Rusije« (), objavljenih v Sankt Peterburgu leta 1846 (zvezek 1, stran 32, dokument št. 21), je mesto omenjeno kot 'Černovьci' (rusko ). Mesto se je uradno imenovalo 'Černovici' (ukrajinsko , rusko ) do leta 1944. Po mnenju raziskovalcev je to ime pomenilo »novi Čern«.
Zgodovina
thumb|left|100px|Mestni grb do leta 1918 thumb|left|100px|Mestni grb od leta 1918 do 1940.
Prazgodovina
Arheološki dokazi, odkriti na območju okrog Črnovic, kažejo, da ga je prebivalstvo naseljevalo že od neolitika. Poznejše naselbine so vključevale naselbine kulture Cucuteni-Tripillja, in kulture trakaste keramike. V mestu so našli tudi artefakte iz bronaste in železne dobe. V srednjem veku so tam živela vzhodnoslovanska plemena Beli Hrvati in Tiverci.
Pod Gališko kneževino
Utrjeno naselje na levem (severovzhodnem) bregu Pruta sega v čas Gališke kneževine in naj bi ga zgradil veliki knez Jaroslav Osmomisl. Legendarna poročila to mesto-trdnjavo omenjajo kot Čern ali Črno mesto. Svoje ime naj bi dobilo po črni barvi mestnega obzidja, zgrajenega iz temnega hrasta, pokritega s krajevno črno obarvano zemljo. To zgodnjo trdnjavo je uničil Boroldai med mongolsko invazijo na Evropo leta 1259. Preostala obzidja trdnjave so še vedno uporabljali za obrambo – v 17. stoletju so jih povečali z več bastijoni, od katerih je en še ohranjen.
thumb|right|250px|Zemljevid Združenih držav Velike Avstrije, predlagan leta 1906, prikazuje mesto (Chernivtsi) na meji območij, naseljenih z Romuni in Ukrajinci. thumb|right|250px|Črnovice () na zemljevidu romunskih cinutov (1939).
Po uničenju trdnjave so se poznejše naselitve tega območja osredotočile na desni (jugozahodni) breg reke Prut, na strateško ugodnejšo, dvignjeno lego. Leta 1325, ko je Kraljevina Poljska prevzela nadzor nad Galicijo in prišla v stik z zgodnjimi vlaškimi (romunskimi) fevdalnimi tvorbami, je bila utrdba omenjena pod imenom Țețina – branila je brod in prehod na reki Prut. Bila je del skupine treh utrdb. Drugi dve sta bili utrdba Hotin na Dnestru na vzhodu in utrdba na reki Kolačin, zgornjem pritoku Pruta.
Pod moldavsko kneževino
Med letoma 1359 in 1775 je bilo mesto z okolico del moldavske kneževine, ene od zgodovinskih provinc Romunije. Mesto je bilo upravno središče istoimenskega cinuta (okrožja). Ime Cernăuți/Černivci (staroukrajinsko Černovci (Черновцы)) je kot moldavsko mesto prvič potrjeno v listini Aleksandra Dobrega 8. oktobra 1408, ki je bila podeljena trgovcem iz Lvova in Podilska s pravico do proste trgovine.
V osmanskih virih je bilo mesto omenjeno kot »Çernovi« [černóvi], fonetična transliteracija latinskega kognomena, kar pomeni novi grad (glej francosko Castelnau ali valižansko Carno).
Pod avstro-ogrsko oblastjo
Leta 1775 je bil severozahodni del ozemlja Moldavije priključen Habsburškemu cesarstvu; ta regija je postala znana kot Bukovina. Mesto je postalo glavno mesto regije, organizirano kot Bukovinsko okrožje (), del Kraljevine Galicije in Lodomerije, ki je leta 1849 dobilo status in postalo znano kot Vojvodina Bukovina, kronska dežela Avstrijskega cesarstva. Mesto je leta 1488 prejelo Magdeburške pravice. Mesto je začelo cveteti leta 1778, ko so viteza Karla von Enzenberga imenovali za načelnika vojaške uprave. Številne trgovce, obrtnike in podjetnike je povabil k pomoči pri razvoju trgovine in drugih poslov. Petrovi sejmi (1.–15. julij) so dali nov živahen zagon razvoju trga od leta 1786. V poznem 19. stoletju je nemški jezik – zaradi habsburškega in zelo pomembnega judovskega vpliva – postal lingua franca, vedno več časopisov so urejali v nemščini, v tem obdobju se je začela tudi izjemna literarna produkcija v nemščini, v kateri je bil najvidnejši Karl Emil Franzos.
V 19. in začetku 20. stoletja so Črnovice postale središče tako romunskega kot ukrajinskega nacionalnega gibanja. Leta 1908 je mesto gostilo prvo konferenco o jidišu, Črnoviško konferenco, ki jo je povezoval Nathan Birnbaum. Ko je Avstro-Ogrska leta 1918 razpadla, čemur sta sledili dve leti politične negotovosti v Evropi zaradi posledic 1. svetovne vojne, sta mesto in njegova okolica postala del Kraljevine Romunije, ki je do konca leta 1920 pridobila svetovno diplomatsko priznanje. V teh dveh letih tudi večina prebivalcev mesta ni vedela, katere države so državljani, večina pa je domnevala, da Czernowitz še vedno pripada Avstro-Ogrski. Nemščina je ostala lingua franca v mestu in njegovih predmestjih še desetletje. Leta 1930 je mesto doseglo 112.400 prebivalcev: 26,8 % Judov, 23,2 % Romunov, 20,8 % Nemcev, 18,6 % Ukrajincev, preostanek Poljakov in drugih. Bilo je eno od petih univerzitetnih središč medvojne Romunije.
Sovjetska okupacija in oblast
thumb|right|Sovjetske okupacijske sile vstopajo v Črnovice leta 1940 thumb|right|Črnovice () na zemljevidu Bukovine po 28. juniju 1940
Leta 1940 je območje zasedla Rdeča armada. Območje okrog mesta je postalo znano kot Črnoviška oblast, Sovjetska zveza pa ga je dodelila Ukrajinski SSR. Številna romunska inteligenca v mestu je našla zatočišče v Romuniji, bukovinske Nemce so »repatriirali« po sovjetskonacističnem dogovoru. Pod režimom vojaškega diktatorja Iona Antonescuja je Romunija iz zaveznice Francije in Britanije postala zaveznica nacistične Nemčije; pozneje, julija 1941, je romunska vojska ponovno zavzela mesto kot del napada osi na Sovjetsko zvezo med 2. svetovno vojno. Črnovice so postale glavno mesto romunskega Guvernata Bukovina. Avgusta 1941 je Antonescu ukazal ustanovitev geta v nižinskem delu mesta, kamor so strpali 50.000 bukovinskih Judov, od katerih naj bi jih dve tretjini oktobra 1941 in v začetku 1942 deportirali v Transnistrijo, kjer je večina umrla. Romunski župan Črnovic Traian Popovici je uspel prepričati Antonescuja, da je število Judov, izvzetih iz deportacije, dvignil z 200 na 20.000.
Leta 1944, ko je Rdeča armada pregnala sile osi, so mesto ponovno vključili v Ukrajinsko SSR. V naslednjih letih se je večina Judov izselila v Izrael. Mesto je bilo pomembno vozlišče mreže Berihah – podtalnega organiziranega prizadevanja, ki je judovskim preživelim holokavsta pomagalo pobegniti iz Evrope po 2. svetovni vojni v podmandatno Palestino, kar je kršilo MacDonaldovo Belo knjigo iz leta 1939. Mreža je prenehala delovati leta 1948, ko je Izrael razglasil neodvisnost in razveljavil Belo knjigo. Bukovinske Poljake so po 2. svetovni vojni izgnali Sovjeti. Mesto je postalo pretežno ukrajinsko.
Neodvisnost
Od leta 1991 so Črnovice del neodvisne Ukrajine. Maja 1999 je Romunija v mestu odprla generalni konzulat.
Do 18. julija 2020 so bile Črnovice označene kot mesto regijskega pomena in niso pripadale nobenemu rajonu. Kot del upravne prenove Ukrajine, ki je zmanjšala število rajonov Črnoviške oblasti na tri, je bilo mesto združeno v Črnoviški rajon.
Ruska invazija na Ukrajino leta 2022
Od začetka ruske invazije so Črnovice gostile begunce iz spopadov v vzhodni in osrednji Ukrajini in bile počivališče za begunce na poti v bližnjo Romunijo. Državo so zapustili tudi nekateri prebivalci Črnovic.