Abdulaziz bin Abdul Rahman Al Saud (; 15. januar 1875Ibn Saudova letnica rojstva je bila vir razprav. Na splošno velja za leto 1875, čeprav ga nekaj virov navaja kot leto 1880. Glede na knjigo britanskega avtorja Roberta Laceyja Kraljestvo je vodilni savdski zgodovinar našel zapise, ki kažejo, da je Ibn Saud leta 1891 pozdravil pomembna plemenska delegacija. Zgodovinar je menil, da bi bil 10 ali 11-letni otrok (glede na datum rojstva 1880) premlad, da bi smel pozdraviti takšno delegacijo, medtem ko bi bil mladostnik, star 15 ali 16 let (glede na datum 1875). ) bi bilo verjetno dovoljeno. Ko je Lacey intervjuval enega od Ibn Saudovih sinov, preden je napisal knjigo, se je sin spomnil, da se je njegov oče pogosto smejal zapisom, ki kažejo, da je bil datum njegovega rojstva 1880. Ibn Saudov odgovor na takšne zapise naj bi bil: »Požrl sem štiri leta svojega življenja.« str. 561" – 9. november 1953), na Zahodu znan kot Ibn Saud (; Ibn Suʿūd),Ibn Saud, kar pomeni "Saudov sin", je bil nekakšen naslov, ki so ga nosili prejšnji voditelji Saudove rodbine, podoben poglavarju škotskega klana naslov "MacGregor" ali "MacDougal". Ko se uporablja brez komentarja, se nanaša samo na Abdulaziza bin Abdula Rahmana, čeprav se je pred zavzetjem Rijada leta 1902 nanašalo na njegovega očeta Abdul Rahman bin Faisala. je bil arabski politični in verski voditelj, ki je ustanovil Saudovo Arabijo – tretjo saudsko državo – in kot njen prvi kralj vladal od 23. septembra 1932 do svoje smrti leta 1953. Vladal je delom kraljestva od leta 1902, pred tem pa je bil emir, sultan in kralj Nedžda ter kralj Hedžasa.
Ibn Saud je bil sin Abdula Rahmana bin Faisala, emirja Nedžda, in Sare bint Ahmed Al Sudairi. Družina je bila leta 1890 izgnana iz svoje rezidence v mestu Rijad. Ibn Saud je ponovno osvojil Rijad leta 1902, s čimer se je začelo tri desetletja osvajanj, zaradi katerih je postal vladar skoraj celotne osrednje in severne Arabije. Leta 1922 je utrdil svoj nadzor nad Nedždom, nato pa je leta 1925 osvojil Hedžas. Leta 1932 je razširil svoje oblasti v to, kar je kasneje postalo Kraljevina Saudova Arabija. Ibn Saudova zmaga in njegova podpora islamskim preporoditeljem je močno okrepila pan-islamizem po vsej državi islamski svet. V skladu z vahabitskimi prepričanji je ukazal rušenje nekaterih najsvetejših krajev islama, pokopališča Al-Baqi in Jannat al-Mu'alla. Kot kralj je vodil odkritje nafte leta 1938 in začetek obsežne proizvodnje nafte po drugi svetovni vojni. Rodil se mu je veliko otrok, vključno s 45 sinovi, in vse naslednje kralje Saudove Arabije do leta 2023.
Zgodnje življenje in družinski izvor
Rodbina Saud je bila moč v osrednji Arabiji zadnjih 130 let. Pod vplivom in navdihom vahabizma so Saudijci pred tem poskušali nadzorovati velik del Arabskega polotoka v obliki emirata Dirija, prve saudove države, dokler ga ni uničila osmanska vojska v osmansko-vahabitski vojni v začetku 19. stoletja.
Abdulaziz bin Abdul Rahman, znan tudi kot Ibn Saud, se je rodil 15. januarja 1875 v Rijadu. Bil je četrti otrok in tretji sin Abdula Rahmana bin Faisala, enega zadnjih vladarjev emirata Nedžd, druge saudske države, plemenskega šejka s središčem v Rijadu. Ibn Saudova mati je bila Sara bint Ahmed Al Sudairi iz rodbine Sudairi. Umrla je leta 1910. Njegovi bratje in sestre so bili Faisal, Noura, Bazza, Haya in Saad. Imel je tudi številne polbrate in sestre iz očetovih drugih zakonov, vključno z Muhammadom, Abdulahom, Ahmedom in Musaidom, ki so vsi imeli vlogo v saudski vladi. Ibn Sauda je učil Kur'an Abdullah Al Kharji v Rijadu.
Izgnanstvo in ponovno zavzetje Rijada Leta 1891 so dolgoletni regionalni tekmeci Saudove hiše pod vodstvom Mohameda bin Abdulaha Al Rašida osvojili Rijad. Ibn Saud je bil takrat star 15 let. On in njegova družina so se sprva zatekli k beduinskemu plemenu Al Murrah v južni Arabski puščavi. Kasneje so se preselili v Katar in tam ostali dva meseca. Njihova naslednja postaja je bil Bahrajn, kjer so ostali na kratko. Osmanska država jim je dovolila, da se naselijo v Kuvajtu, kjer so se naselili in živeli skoraj desetletje. Ibn Saud je razvil odnos s kuvajtskim vladarjem Mubarakom Al Sabahom in pogosto obiskoval njegov madžlis (dnevna soba). Njegov oče, Abdul Rahman, ni podpiral teh obiskov, saj je Mubarakov življenjski slog dojemal kot nemoralen in neortodoksen.
14. novembra 1901 so se Ibn Saud in nekateri sorodniki, vključno z njegovim polbratom Mohamedom in več bratranci (med njimi Abdullah bin Džiluvi), odpravili na plenilno ekspedicijo v Nedžd, ki je ciljala predvsem na plemena, povezana z Rašidi. 12. decembra so dosegli Al Ahso in nato ob podpori različnih plemen nadaljevali proti jugu proti Prazni četrti. Ob tem je Abdulaziz Al Rašid poslal sporočilo katarskemu vladarju Jassimu bin Mohammedu Al Thaniju in osmanskemu guvernerju Bagdada ter ju prosil za pomoč, da bi zaustavil Ibn Saudove napade na plemena, zvesta Al Rašidu. Ti dogodki so pripeljali do zmanjšanja števila Ibn Saudovih napadalcev, njegov oče pa ga je tudi prosil, naj prekliče svoje načrte za zavzetje Rijada. Vendar Ibn Saud ni preklical napada in je uspel doseči Rijad. V noči na 15. januar 1902 je vodil 40 mož čez mestno obzidje na nagnjenih palmah in zavzel mesto. Rašidijskega guvernerja mesta, Ajlana, je ubil Abdullah bin Džiluvi pred njegovo lastno trdnjavo. Saudsko ponovno zavzetje mesta je pomenilo začetek tretje saudske države.<ref>Current Biography 1943', pp. 330–334</ref>
Kmalu po zmagi Ibn Sauda mu je kuvajtski vladar Mubarak Al Sabah poslal dodatnih sedemdeset bojevnikov, ki jih je vodil Ibn Saudov mlajši brat Saad. Ibn Saud je začel živeti v palači svojega dedka Faisala bin Turkija v Rijadu, ko se je naselil v mestu.
Vzpon na oblast
Po zavzetju Rijada so se številni nekdanji podporniki hiše Saud zbrali na Ibn Saudov poziv k orožju. Bil je karizmatičen voditelj in svoje može je oskrboval z orožjem. V naslednjih dveh letih je s svojimi silami Rašidijem ponovno zavzel skoraj polovico Nedžda.
Leta 1904 je Abdulaziz bin Mutaib Al Rašid zaprosil Osmansko cesarstvo za vojaško zaščito in pomoč. Osmani so odgovorili s pošiljanjem vojakov v Arabijo. 15. junija 1904 so Ibn Saudove sile utrpele velik poraz od združenih osmanskih in rašidijskih sil. Njegove sile so se ponovno zbrale in začele voditi gverilsko vojno proti Osmanom. V naslednjih dveh letih mu je uspelo prekiniti njihove oskrbovalne poti in jih prisiliti k umiku. Vendar so Osmani februarja 1905 Ibn Sauda imenovali za qaimmaqama južnega Nedžda. Ibn Saudova zmaga v Rawdat Muhanni, v kateri je umrl Abdulaziz Al Rašid, je končala osmansko prisotnost v Nedždu in Qassimu do konca oktobra 1906. Ta zmaga je tudi oslabila zavezništvo med Mubarakom Al Sabahom, vladarjem Kuvajta, in Ibn Saudom zaradi nekdanje zaskrbljenosti glede povečanja saudske moči v regiji.
Ibn Saud je leta 1912 dokončal osvojitev Nedžda in vzhodne obale Arabije. Nato je ustanovil Ihvan, vojaško-versko bratovščino, ki naj bi pomagala pri njegovih poznejših osvajanjih, z odobritvijo lokalnih salafijskih ulemov. Istega leta je uvedel agrarno politiko za naselitev nomadskih pastirskih beduinov v kolonije in zamenjavo njihovih plemenskih organizacij z zvestobo Ihvanu.
Maja 1914 je Ibn Saud sklenil tajni sporazum z Osmani kot rezultat njegovih neproduktivnih poskusov, da bi dobil zaščito pred Britanci. Vendar zaradi izbruha prve svetovne vojne ta sporazum, ki je Ibn Sauda postavil za valija ali guvernerja Nadžda, ni bil uresničen in zaradi osmanskega poskusa vzpostaviti povezavo z Ibn Saudom je britanska vlada kmalu vzpostavila diplomatske odnose z njim. Beduini so dobro sprejeli britanskega agenta, stotnika Williama Shakespearja. Podobne diplomatske misije so bile ustanovljene s katero koli arabsko silo, ki bi lahko poenotila in stabilizirala regijo. Britanci so decembra 1915 sklenili Darinsko pogodbo, s katero so dežele Saudove rodbine postale britanski protektorat in poskušale določiti meje razvijajoče se Saudove države.John C. Wilkinson. (1993). Arabia's Frontiers: the Story of Britain's Boundary Drawing in the Desert. London u.a.: Tauris, pp. 133–39. Print V zameno se je Ibn Saud zavezal, da se bo ponovno vojskoval proti Ibn Rašidu, ki je bil zaveznik Osmanov.
Britansko zunanje ministrstvo je pred tem začelo podpirati Huseina bin Alija, šarifa iz Meke in emirja iz Hedžasa, tako da mu je leta 1915 poslalo T. E. Lawrencea. Saudski Ihvan je začel konflikt s Huseinom leta 1917, ravno ko sta v Damask vstopila njegova sinova Abdullah in Faisal. Darinska pogodba je ostala v veljavi, dokler je ni nadomestila konferenca v Džidi leta 1927 in konferenca v Damamu leta 1952, med katerima je Ibn Saud razširil svoje meje preko anglo-osmanske modre črte. Po Darinu je kopičil orožje in zaloge, ki so mu jih priskrbeli Britanci, vključno z 'dankom' v višini 5000 funtov na mesec. Po prvi svetovni vojni je prejel dodatno podporo Britancev, vključno s kopico odvečnega streliva. Leta 1920 je začel svojo kampanjo proti Al Rashidi; do leta 1922 so bili skoraj uničeni.
Poraz Al Rašidija je podvojil velikost saudskega ozemlja, ker je po vojni Ha'il Ibn Saud poslal svojo vojsko, da zavzame Al Džouf in vojsko, ki jo je vodil Eqab bin Mohaya, vodja plemena Talhah. To je Ibn Saudu omogočilo vzvod za pogajanja o novi in ugodnejši pogodbi z Britanci leta 1922, podpisani v Uqairu. Srečal se je s Percyjem Coxom, britanskim visokim komisarjem v Iraku, da bi začrtal mejeIbn Saud meets Sir Percy Cox in Uqair to draw boundaries in s pogodbo je Britanija priznala številne ozemeljske pridobitve Ibn Sauda. V zameno se je Ibn Saud strinjal s priznanjem britanskih ozemelj na tem območju, zlasti ob obali Perzijskega zaliva in v Iraku. Prvi od teh je bil za Britance bistvenega pomena, saj je bil trgovski promet med Britansko Indijo in Združenim kraljestvom odvisen od premogovniških postaj ob pristopu k Sueškemu prekopu.
Leta 1925 so Ibn Saudove sile zavzele sveto mesto Meko od Šarifa Huseina in s tem končale 700-letno vladavino Hašemitov. Po tem je izdal prvi odlok o pobiranju zekata. 8. januarja 1926 so vodilne osebe v Meki, Medini in Džidi razglasile Ibn Sauda za kralja Hedžasa in slovesnost bayaa (prisege zvestobe) je potekala v Veliki mošeji v Meki.
Ibn Saud je 29. januarja 1927 povzdignil tudi Nedžda v kraljestvo. 20. maja 1927 je britanska vlada podpisala pogodbo iz Džide, ki je odpravila sporazum o zaščiti Darina in priznala neodvisnost Hedžasa in Nedžda z Ibn Saudom kot njunim vladarjem. Naslednjih pet let je Ibn Saud upravljal oba dela svojega dvojnega kraljestva kot ločeni enoti. Prav tako je nasledil svojega očeta, Abdula Rahmana, kot imam.
Z mednarodnim priznanjem in podporo je Ibn Saud še naprej utrjeval svojo moč. Do leta 1927 so njegove sile prevzele večino osrednjega Arabskega polotoka, vendar je zavezništvo med Ihvanom in Al Saudom propadlo, ko je Ibn Saud prepovedal nadaljnje napade. Nekaj delov osrednje Arabije, ki jih saudsko-ihvanske sile niso prevzele, je imelo pogodbe z Londonom in Ibn Saud je bil dovolj trezen, da je videl neumnost provociranja Britancev s prodorom na ta območja. To Ihvanu ni ustrezalo, saj so ga učili, da so vsi ne-vahabiti neverniki. Ibn Saud je leta 1928 organiziral srečanje v Rijadu, da bi rešil težave z ihvanskimi voditelji, vključno s Faisalom Al Duwaishem, Sultanom bin Bajadom in Dhaydanom bin Hithlainom, vendar se nihče od njih ni udeležil srečanja. Napetosti so dokončno zavrele, ko se je Ikhwan uprl. Po dveh letih bojev jih je Ibn Saud zatrl v bitki pri Sabilli marca 1929.
23. septembra 1932 je Ibn Saud uradno združil svoje kraljestvo v Kraljevino Saudovo Arabijo, sam pa je postal njen kralj. Leta 1938 je svoj dvor prenesel v palačo Murabba iz trdnjave Masmak in palača je ostala njegova rezidenca in sedež vlade do njegove smrti leta 1953.
Ibn Saud je moral najprej odpraviti pravico lastnega očeta do vladanja, nato pa oddaljiti in zadržati ambicije svojih petih bratov, zlasti svojega brata Mohameda, ki se je boril z njim v bitkah in osvajanjih, ki so rodila državo.