Ameriška revolucionarna vojna (19. april 1775 – 3. september 1783), znana tudi kot revolucionarna vojna ali ameriška vojna za neodvisnost je bila oboroženi konflikt, ki je obsegal zadnjih osem let širše ameriške revolucije, v kateri so ameriške patriotske sile, organizirane kot Kontinentalna vojska in pod vodstvom Georga Washingtona premagale britansko vojsko. Konflikt se je odvijal v Severni Ameriki, Karibih in Atlantskem oceanu. Izhod vojne se je za večino vojne zdel negotov. A odločilna zmaga Washingtona in Kontinentalne vojske v obleganju Yorktowna leta 1781 je prisilila kralja Jurija III. in Kraljevino Veliko Britanijo, da sta se dve leti kasneje leta 1783, dogovorila za konec vojne Pariškem sporazumu, v katerem je britanska monarhija priznala neodvisnost Trinajstih kolonij, kar je pripeljalo do ustanovitve Združenih držav Amerike kot neodvisne in suverene države.
Leta 1763, potem ko je Kraljevina Velika Britanija pridobilo prevlado v Severni Ameriki po zmagi nad Francozi v Sedemletni vojni, so napetosti in spori med Britanci in Trinajstimi kolonijami začeli naraščati, še posebej po sprejetju Zakona o znamkah (1765) in "Townshend Acts" s strani britanskega parlamenta. Britanska vojska je odgovorila z vojaško okupacijo Bostona, kar je vodilo v bostonski pokol 5. marca 1770.
Sredi leta 1774, ko so se napetosti še dodatno zaostrile med britansko vojsko in kolonijami je britanski parlament uvedel "Intolerable Acts", to je bil poskus, da bi razorožili Američane, kar je vodilo v bitki pri Lexingtonu in Concordu aprila 1775, prve bitke revolucionarne vojne. Junija 1775 je Drugi kontinentalni kongres, ki je vključeval 56 kolonialnih delegatov, zasedal v kolonialni prestolnici Filadelfiji, kjer so glasovali za vključitev kolonialnih patriotskih milic v centralno vojsko - Kontinentalno vojsko - in soglasno imenovali Washingtona za njenega vrhovnega poveljnika.
Dva meseca kasneje, avgusta 1775 je britanski parlament razglasil kolonije za v stanju upora. Julija 1776 je Drugi kontinentalni kongres sprejel in formaliziral vojno, sprejel »Lee Resolution« 2. julija in dva dni kasneje soglasno sprejel deklaracijo o neodvisnosti 4. julija.
Marca 1776, v zgodnjem uspehu za novoustanovljeno Kontinentalno vojsko pod Washingtonovim poveljstvom po uspešnem obleganju Bostona, je Kontinentalna vojska uspela izgnati britansko vojsko iz Bostona. Britanski vrhovni poveljnik William Howe, 5. baron Howe je odgovoril z začetkom kampanje v New Yorku in New Jerseyju, ki je rezultirala v Howeovem zajetju New Yorka novembra. Washington je odgovoril s prečkanjem reke Delaware in z manjšima, a pomembnima zmagama v bitki pri Trentonu in bitki pri Princetonu.
Poleti 1777, ko se je Howe pripravljal na zajetje Filadelfije je Kontinentalni kongres zbežal v Baltimore. Oktobra 1777 je bila severna britanska sila pod poveljstvom Johna Burgoyna prisiljena, da se preda v bitki pri Saratogi, v ameriški zmagi, ki se je izkazala za ključno pri prepričevanju Francije in Španije, da je neodvisna Združena država mogoča možnost. Francija je podpisala trgovinski sporazum z uporniki, sledil je zavezniški sporazum februarja 1778. Leta 1779 je Sullivanova ekspedicija je izvajala kampanjo proti Irokezom, ki so bili večinoma zavezniki Britancev. Indijanski napadi na ameriški meji so kljub temu ostali težava. Prav tako je leta 1779 Španija sklenila zavezništvo z Francijo proti Veliki Britaniji z "Pogodbo iz Aranjueza", čeprav Španija ni uradno sklenila zavezništva z Američani.
Novi britanski vrhovni poveljnik Henry Clinton je nameraval vojno proti Američanom prenesti v Južne kolonije. Kljub nekaterim začetnim uspehom je britanski general Charles Cornwallis, 1. markiz Cornwallis je bil septembra in oktobra 1781 oblegan z franco-ameriškimi silami v Yorktownu. Cornwallis je bil prisiljen predati se oktobra. Britanske vojne s Francijo in Španijo so se nadaljevale še dve leti, a so se boji v veliki meri ustavili v Severni Ameriki. V pogodbi iz Pariza, ratificirani 3. septembra 1783, je Velika Britanija priznala suverenost in neodvisnost Združenih držav, kar je privedlo do konca ameriške revolucionarne vojne. Pogodba iz Pariza (1783) je rešila konflikte Velike Britanije z Francijo in Španijo ter prisilile Veliko Britanijo, da je Franciji odstopila Tobago, Senegala in majhna ozemlja v Indiji ter Španiji Menorco in Florido.Lawrence S. Kaplan, "Pogodba iz Pariza, 1783: Historiografski izziv", International History Review,, sept 1983, letnik 5, številka 3, str. 431–442Wallace 2015, "Ameriška revolucija"
Pot do vojne
Francoska in indijanska vojna, del širšega globalnega konflikta, znanega kot Sedemletna vojna, se je končala s Pogodbo iz Pariza leta 1763, ki je izgnala Francijo iz njihovih posesti v Novi Franciji.Calloway 2007, str. 4 Kraljeva proklamacija iz leta 1763 je bila zasnovana za preusmeritev kolonialne ekspanzije na sever v Novo Škotsko in jug v Florido z reko Mississippi kot ločnico med britanskimi in španskimi posestmi v Ameriki. Naselitev je bila strogo omejena onkraj omejitev iz leta 1763 in zahtevki zahodno od te meje, vključno z Virginijo in Massachusettsom, so bili preklicani. Sicer so kolonialne skupščine soglašale o mejah, a se niso strinjale, kje naj jih postavijo. Mnogi naseljenci so se popolnoma uprli omejitvam in izvajanje je zahtevalo stalna stražo ob meji, kar je privedlo do vedno bolj ogorčenih sporov glede tega, kdo naj to plačuje.Calloway 2007, str.12
Obdavčevanje in zakonodaja
Ogromne dolgove, ki so nastali zaradi Sedemletne vojne in zahteve britanskih davkoplačevalcev po zmanjšanju državnih izdatkov so pomenile, da je britanski parlament pričakoval, da bodo kolonije same financirale svojo obrambo. Med 1763 in 1765 je Grenvilloco ministrstvo naročilo Kraljevi mornarici, naj preneha trgovati s tihotapskimi blagom in uveljavlja carinske dajatve, ki so bile naložene v ameriških pristaniščih. Najpomembnejši je bil "Molasses Act" iz leta 1733; pred letom 1763 so ga običajno ignorirali, imel pa je pomemben gospodarski vpliv, saj je bilo 85 % izvoza ruma iz Nove Anglije proizvedenega iz uvožene melase. Temu sta sledila "Sugar Act ali Zakon o sladkorju (1764)" in Stamp Act ali Zakon o žigih, ki sta naložila dodatne davke kolonijam za financiranje obrambe zahodne meje.Watson in Clark 1960, str. 183–184 Davki so se izkazali za zelo obremenjujoče, zlasti za revnejše razrede in so kmalu postali vir nezadovoljstva. Julija 1765 so "Whigi ali Vigovci" oblikovali "First Rockingham ministry", ki je razveljavila Zakon o žigih in znižala davek na tujo melaso, da bi pomagala gospodarstvu Nove Anglije, a je ponovno potrdila parlamentarno avtoriteto v "Declaratory Act".Watson in Clark 1960, str. 116, 187
Vendar to ni prineslo konca nezadovoljstvu; leta 1768 je v Bostonu izbruhnil nemir, ko so oblasti zasegle ladjo HMS Liberty zaradi suma tihotapstva.Morgan 2012, str. 40 Napetosti so eskalirale marca 1770, ko so britanske čete streljale na civiliste, ki so metali kamenje in ubile pet ljudi, kar je postalo znano kot Bostonski masaker.Ferling 2007, str. 23 Pokol je sovpadal s delno razveljavitvijo "Townshend Acts" s strani Toryevske vlade "North Ministry". Lord North je vztrajal, da se ohrani davek na čaj, da bi utrdil pravico parlamenta do obdavčevanja kolonij; znesek je bil majhen, a je zanemaril to, da je to predstavljalo Američanom sporno dejanje.Morgan 2012, str. 52
Aprila 1772 so kolonialisti izvedli prvi ameriški davčni upor proti britanski kraljevski oblasti v "Weare, New Hampshire", ki je bil kasneje imenovan "Pine Tree Riot". To bo navdihnilo zasnovo zastave "Pine Tree Flag". Napetosti so se stopnjevale po uničenju carinske ladje v junijski "Gaspee aferi" leta 1772, nato pa so se na vrhuncu oblikovale leta 1773. Bančna kriza leta 1772 je skoraj privedla do kolapsa Britanske vzhodnoindijske družbe, ki je obvladovala britansko gospodarstvo; za podporo družbi je parlament sprejel "Tea Act ali Zakon o čaju", ki ji je dal trgovinski monopol v Trinajstih kolonijah. Ker so večino ameriškega čaja pretihotapili Nizozemci, so dejanju nasprotovali tisti, ki so upravljali nezakonito trgovino, hkrati pa so ga razumeli kot še en poskus vsiljevanja načela obdavčitve s strani parlamenta.Greene & Pole 2008, str. 155–156
Decembra 1773 je skupina, imenovana Sinovi svobode ali "Sons of Liberty", oblečena v Mohawke indijance vrgla zaboje čaja v bostonsko pristanišče, dogodek, ki je bil kasneje znan kot Bostonska čajanka. Britanski parlament je na to odgovoril z uvedbo tako imenovanih "Intolerable Acts", ki so bili usmerjeni posebej proti Massachusettsu, čeprav so mnogi kolonisti in člani whigovske opozicije menili, da predstavljajo grožnjo svobodi nasploh. To je povečalo simpatije za patriotsko stvar lokalno, v britanskem parlamentu in v londonskem tisku.Ammerman 1974, str. 15
Prekinitev z britansko krono
V 18. stoletju so izvoljeni spodnji domovi v kolonialni zakonodaji postopoma prevzeli oblast od svojih guvernerjev.Olsen 1992, str. 543–544 Ti domovi, ki so jih obvaldovali manjši zemljiški lastni in trgovci, so zdaj ustanovili ad-hoc provincialne zakonodaje, s čimer so učinkovito nadomestili kraljevo oblast. Skladno z izjemo Georgije je dvanajst kolonij poslalo predstavnike na Prvi kontinentalni kongres, da bi se dogovorili o enotni reakciji na krizo.Ferling 2003, str. 112 Mnogi od delegatov so se bali, da bi bojkot privedel do vojne in so zato poslali peticijo kralju, ki je klical po odpravi "Intolerable acts".Ferling 2015, str. 102 Po nekaj razpravah je 17. septembra 1774 kongres potrdil "Suffolk Resolves" predlagane s strani Massachusettsa in 20. oktobra sprejel "Kontinentalno združenje", ki je uvedlo ekonomske sankcije in bojkot blaga proti Britaniji.Greene & Pole 2008, str. 199
Kljub temu, da je zanikala svojo pristojnost nad notranjimi ameriškimi zadevami, je frakcija, ki jo je vodil James Duane in prihodnji lojalist Joseph Galloway, vztrajala, da kongres prizna pravico parlamenta, da ureja kolonialno trgovino. V pričakovanju odstopkov s strani lord Northove administracije je kongres pooblastil kolonialne spodnje domove, da izvajajo bojkot; to je uspelo zmanjšati britanske uvoze za 97% od 1774 do 1775.Paine, Kramnick (ur.) 1982, str. 21 Vendar pa je 9. februarja parlament razglasil Massachusetts za v uporu in uvedel blokado kolonije.Ferling 2007, str. 62–64 Julija so "Zakonodaje o omejitvi omejile" kolonialno trgovino z Britansko zahodno Indijo in Britanijo ter preprečile plovbo ladjam iz Nove Anglije na ribišča trske na Newfoundlandu. Napetosti so privedle do hitenja po nadzoru nad skladišči milice, ki jih je moral vsak zbor zakonito vzdrževati za obrambo.Axelrod 2009, str. 83 19. aprila je britanska poskus za pridobitev Concordskega orožja kulminiral v bitko pri Lexingtonu in Concordu, ki so začele revolucionarno vojno.Fischer, D. 2004, str. 76
Politične reakcije
Po zmagi patriotov v Concordu je zmerno krilo v kongresu, ki ga je vodil John Dickinson pripravil "Peticijo oljčne veje", ki je ponudila sprejetje kraljeve oblasti v zameno za posredovanje kralja Jurija III. Britanskega v sporu.O'Shaughnessy 2013, str. 25 Vendar je bila peticija takoj po njej spremljana še z "Deklaracijo vzrokov in nujnosti oborožitve" od Kontinentalnega kongresa, kolonialni sekretar William Legge, 2. grof od Dartmoutha je zato mirovno ponudbo videl kot neiskreno in je zavrnil, da bi jo predstavil kralju.Brown 1941, str. 29–31 Čeprav je bila zakonodajno pravilna, ker se monarh ni mogel upreti svoji vladi, je razočarala tiste Američane, ki so upali, da bo posredoval v sporu, medtem ko je neprikrito sovraštvo odgovora Britanske vlade vzbudilo jezo celo med lojalnimi člani kongresa. V kombinaciji z "Proklamacijo o uporu", ki je bila izdana 23. avgusta kot odgovor na bitko pri Bunker Hillu, so končali upanje na mirno rešitev.Ketchum 2014a, str. 211