Dolge ladje so bile vrsta specializiranih skandinavskih vojnih ladij, ki imajo dolgo zgodovino v Skandinaviji, njihov obstoj pa je arheološko dokazan in dokumentiran vsaj v 4. stoletju pr. n. št. Prvotno so jo izumili in uporabljali Normani (splošno znani kot Vikingi) za trgovino, raziskovanje in vojskovanje v vikinški dobi, mnoge značilnosti dolge ladje pa so prevzele druge kulture, kot so Anglosasi, in so še stoletja vplivale na ladjedelništvo.
Zasnova dolge ladje se je razvijala skozi stoletja in nadaljevala do 6. stoletja z ladjami, zgrajenimi iz prekrivajočih desk, kot je Nydam. Dolga ladja se je v popolni obliki pojavila med 9. in 13. stoletjem. Značaj in videz teh ladij se odražata v skandinavski tradiciji gradnje čolnov vse do danes. Posebne veščine in metode, ki se uporabljajo pri izdelavi dolgih ladij, se še vedno uporabljajo po vsem svetu, pogosto s sodobnimi prilagoditvami. Vse so bile narejeni iz lesa, s platnenimi jadri (tkana volna), na trupu pa so imele več detajlov in rezbarij.
Značilnosti Dolge ladje so bile označene kot elegantne, dolge, ozke in lahke, s trupom s plitkim ugrezom, zasnovanim za hitrost. Plitek ugrez ladje je omogočal plovbo v le en meter globokih vodah in poljubne pristanke na obali, njena majhna teža pa je omogočala, da so jo lahko prevažali čez prevozne poti ali jo uporabljali od spodaj navzgor za zavetje v taborih. Dolge ladje so bile opremljene z vesli po skoraj celotni dolžini samega čolna. Kasnejše različice so imele pravokotno jadro na enem jamboru, ki je bilo uporabljeno za nadomestitev ali povečanje napora veslačev, zlasti med dolgimi potovanji. Povprečna hitrost vikinških ladij se je razlikovala od ladje do ladje, vendar je bila v razponu od 5–10 vozlov (9,3–18,5 km/h), največja hitrost dolge ladje v ugodnih razmerah pa je bila okoli 15 vozlov (28 km/h). Muzej vikinških ladij, Oslo hrani ostanke treh takih ladij, Oseberg, Gokstad in ladja Tune.
Zgodovina Vikinške dolge ladje so bile v svojem času močno pomorsko orožje in so bile zelo cenjena lastnina. Arheološke najdbe kažejo, da vikinške ladje niso bile standardizirane. Ladje so se razlikovale od oblikovalca do oblikovalca in kraja do kraja ter so imele pogosto regionalne značilnosti. Izbiro materiala so na primer narekovali predvsem regionalni gozdovi, kot sta bor iz Norveške in Švedske ter hrast iz Danske. Poleg tega je imela vsaka vikinška dolga ladja posebne značilnosti, prilagojene naravnim razmeram, v katerih je plula.
Bile so v lasti obalnih kmetov in po sistemu vodenja je kralj v času spopadov lahko hitro sestavil veliko in močno vojno floto. Medtem ko so Norvežani uporabljali dolge ladje v vojskovanju, so jih večinoma uporabljali kot prevoz vojakov, ne kot vojne ladje. V 10. stoletju so bile dolge ladje včasih povezane v bitkah na morju, da bi tvorile stabilno platformo za bojevanje pehote. Na vrhuncu vikinške ekspanzije v 9. stoletju so se velike flote odpravile napadati propadajoče Frankovsko cesarstvo z napadi na plovne reke, kot so Ren, Sena, Loara in druge. Rouen je bil oplenjen leta 841, leto po smrti Ludvika Pobožnega, sina Karla Velikega. Quentovic, blizu sodobnega Étaplesa, je bil napaden leta 842 in 600 danskih ladij je napadlo Hamburg leta 845. Istega leta se je 129 ladij vrnilo, da bi napadle Seno.Magnus Magnusson. The Vikings. p. 71, History Press. 2008, Sovražniki, kot so Angleži, so jih imenovali zmajeve ladje, ker so nekatere imele okras v obliki zmaja na vrhu premca. Norvežani so imeli močan smisel za pomorsko arhitekturo in so bili v zgodnjem srednjem veku napredni za svoj čas.
Vrste dolgih ladij Dolge ladje lahko razvrstimo v več različnih vrst, odvisno od velikosti, konstrukcijskih podrobnosti in prestiža. Najpogostejši način za razvrščanje dolgih ladij je po številu veslaških mest na krovu.
Karvi Karvi (ali Karve) je najmanjše plovilo, ki velja za dolgo ladjo. Po zakonu Gulatinga iz 10. stoletja je ladja s 13 klopmi za veslanje najmanjša ladja, primerna za vojaške namene. Ladja s 6 do 16 klopmi bi bila razvrščena kot Karvi. Te ladje so veljale za ladje za splošne namene, ki so se večinoma uporabljale za ribolov in trgovino, vendar so bile občasno naročene za vojaške namene. Medtem ko je večina dolgih ladij imela razmerje med dolžino in širino 7:1, so bile ladje Karvi bližje 9:2. Ladja Gokstad je znana ladja Karvi, zgrajena okoli konca 9. stoletja, ki jo je leta 1880 izkopal Nicolay Nicolaysen. Dolga je bila približno 23 m s 16 položaji za veslanje.
Snekkja
Snekkja (ali snekke) je bila običajno najmanjša dolga ladja, ki se je uporabljala v vojskovanju in je bila razvrščena kot ladja z najmanj 20 klopmi za veslanje. Tipična snekkja ima lahko dolžino 17 m, širino 2,5 m in ugrez le 0,5 m. Prevažala bi posadko približno 41 mož (40 veslačev in en krmar).
Snekkja je bila ena najpogostejših vrst ladij. Po vikinškem izročilu jih je Knut Veliki leta 1028 na Norveškem uporabil 1200.
Norveški tip snekkja je imel običajno večji ugrez kot danske ladje, zasnovane za nizke obale in plaže. Snekkja je bila tako lahka, da ni potrebovala pristanišč – preprosto so jo lahko nasukali na obalo in jo celo prenesli čez prevozno pot.
Snekkja se je po koncu vikinške dobe še naprej razvijala, poznejši norveški primerki pa so postali večji in težji od ladij iz vikinške dobe. Sodobna različica se še vedno uporablja v Skandinaviji in se zdaj imenuje snipa v švedščini in snekke v norveščini.
Skeid Skeid (skeið), kar pomeni 'drsnik' (nanaša se na sley, tkalsko trstiko ali na nožnico, v katero zdrsne nož) in verjetno pomeni speeder (nanaša se na tek) (Zoega, Old Icelandic Dictionary). Te ladje so bile večje vojne ladje, sestavljene iz več kot 30 klopi za veslanje. Ladje tega tipa so ene izmed največjih dolgih ladij, kar so jih kdaj odkrili. Skupino teh ladij so odkrili danski arheologi v Roskildeju med razvojem na območju pristanišča v letih 1962 in 1996–97. Leta 1962 odkrita ladja Skuldelev 2 je dolga ladja tipa skeid, zgrajena iz hrastovine. Domneva se, da je bila zgrajena na območju Dublina okoli leta 1042. Skuldelev 2 bi lahko prevažala približno 70–80 članov posadke in je v dolžino merila nekaj manj kot 30 m. Imela je okoli 30 veslaških stolov. V letih 1996–97 so arheologi v pristanišču odkrili ostanke druge ladje. Ta ladja, imenovana Roskilde 6, je s 37 m najdaljša vikinška ladja, kar so jih kdaj odkrili in je datirana v leto okoli 1025. Skuldelev 2 je bila ponovljena kot Seastallion iz Glendalougha v muzeju vikinških ladij v Roskildeju in splovljena leta 2004. Leta 2012 so na Norveškem splovili 35-metrsko dolgo ladjo skeid z imenom Draken Harald Hårfagre. Strokovnjaki so ga zgradili iz nič, z uporabo izvirnih vikinških in eksperimentalnih arheoloških metod.
Drakar
Drakar ali dreki 'zmaj' je vrsta ladje s tridesetimi klopmi za veslanje in več, ki je znana le iz zgodovinskih virov, kot je saga Göngu-Hrólfs iz 13. stoletja. Tu so ladje opisane kot najbolj nenavadne, elegantne, bogato okrašene in so jih uporabljali tisti, ki so plenili. Te ladje so bile najverjetneje skeidi, ki so se razlikovali le po izrezljanih grozečih zvereh, kot so zmaji in kače, na premcu ladje.
Najzgodneje omenjeni drakar je bila ladja neznane velikosti v lasti Haralda Lepolasega v 10. stoletju. Prva ladja drakar, katere velikost je bila omenjena v viru, je bil Olava Tryggvasona tridesetklopni Tranin, zgrajen v Nidarosu okoli leta 995. Daleč najbolj znana v tem obdobju je bila njegova kasnejša ladja Ormrinn Langi ("Dolga kača") s štiriintridesetimi klopmi, zgrajena pozimi od 999 do 1000. Z arheološkimi izkopavanji ni bila najdena nobena prava zmajeva ladja, kot je opisana v sagah.
Mestni pečat Bergna na Norveškem, ustvarjen leta 1299, prikazuje ladjo z zmajevo glavo na obeh koncih, ki bi lahko predstavljala ladjo drakar.
Gradnja Prve dolge ladje segajo med 500 in 300 pred našim štetjem, ko je bila zgrajena danska ladja Hjortspring. Pritrjena je bila z vrvico, ne pribita, s prostimi enolistnimi vesli. Imela je zaobljene prereze in čeprav je bila dolga 20 m, je bil širok le 2 m. Zaobljeni deli so dajali največji izpodriv za najnižjo namočeno površino, podobno kot pri sodobnem ozkem veslaškem enijcu, zato so bili zelo hitri, vendar so imeli majhno nosilnost. Oblika nakazuje predvsem rečno rabo. Za razliko od kasnejših čolnov je imela nizek premec in krmo. Posebna značilnost je dvokraki zarezan lok.
Najzgodnejša prava dolga ladja na vesla, ki so jo našli, je ladja Nydam, zgrajena na Danskem okoli leta 350 našega štetja. Imela je tudi zelo zaobljene podvodne dele, vendar je imela bolj izrazito izboklino na vrhu, kar ji je dajalo večjo stabilnost in tudi zadrževalo več vode iz čolna pri hitrosti ali v valovih. Ni imela jadra. Bila je narejena iz prekrivajočih desk, pritrjenih z železnimi žeblji. Premec in krma sta bila rahlo dvignjena. Kobilica je bila sploščena deska, ki je bila približno dvakrat debelejša od običajne deske, vendar še vedno ni bila dovolj močna, da bi zdržala sunek jambora navzdol.
Dolga ladja Sutton Hoo, včasih imenovana tudi ladja duhov Wulflingov, ima največjo širino približno 27 m × 4,5 m in je bila zgrajena okoli leta 625 našega štetja. Povezana je s Sasi. Ladja je bila zmečkana zaradi teže zemlje, ko je bila zakopana, vendar je večina podrobnosti rekonstruiranih. Ladja je bila v delu trupa podobna ladji Nydam z razširjenimi zgornjimi stranicami. V primerjavi s poznejšimi dolgimi ladjami so hrastove deske široke – približno 250 mm, vključno s krogi, z manj zožitve na premcu in krmi. Deske so bile debele 25 mm. 26 težkih okvirjev je v sredini razporejenih na 850 mm. Vsak okvir se zoži od zavoja kaluže do notranjega dela. To nakazuje, da so bila kolena uporabljena za oporo zgornjih dveh ali treh zgornjih desk, vendar so zgnila. Trup je imel značilno listnato obliko s premčnimi deli, ki so bili veliko ožji od krmnih četrti. Na vsaki strani je bilo devet širokih desk. Ladja je imela rahlo kobilico, vendar izrazito deblo in krmo. Rekonstrukcija kaže, da je bila krma precej nižja od premca. Imela je krmilno veslo na desni bok, ki ga je podpiral dodatni okvir. Dvignjen premec je segal približno 3,7 m nad kobilico, trup pa naj bi potegnil 750 mm, ko je bil rahlo obremenjen. Med vsakim zatičem so bile deske prekrite v običajnem slogu in pritrjene s šestimi železnimi zakovicami na desko. Ni dokazov o jamboru, jadru ali ojačitvi kobilice na sredini ladje, toda pol manjša replika Soe Wylfing je zelo dobro plula s skromno površino jadra.
Jadra so se začela uporabljati verjetno od 8. stoletja. Prva so imela pleten ali karo vzorec z ozkimi trakovi, prišitimi skupaj.Magnus Magnusson. The Vikings. p. 90, History Press. 2008,
V poznem 8. stoletju je bila zgrajena ladja Kvalsund. Je prva s pravo kobilico. Njena oblika prečnega prereza je bila bolj položna na dnu z manjšo širino proti zgornjim stranem. Ta oblika je veliko bolj stabilna in sposobna obvladovati bolj razburkano morje. Imela je visok premec kasnejših dolgih ladij. Po več stoletjih evolucije se je popolnoma razvita dolga ladja pojavila nekje sredi 9. stoletja. Njena dolga, graciozna, grozeča glava, izklesana na krmi, kot je ladja Oseburg, je odmevala zasnove svojih predhodnikov. Jambor je bil zdaj kvadratnega preseka in je bil proti sredini ladje ter ga je bilo mogoče spuščati in dvigovati. Strani trupa so bile pritrjene skupaj, da se je lahko upogibala z valovi, kar združuje lahkotnost in preprosto rokovanje na kopnem. Ladje so bile dovolj velike za prevoz tovora in potnikov na dolgih čezoceanskih potovanjih, vendar so še vedno ohranjale hitrost in okretnost, zaradi česar je bila dolga ladja vsestranska vojaška ladja in prevoznik tovora.
Navigacija in pogon Navigacija