Obdobje vojskujočih se držav (tradicionalno kitajsko 戰國時代, poenostavljeno kitajsko 战国时时, pinjin Zhànguó Shídài) je bilo obdobje v starodavni kitajski zgodovini, za katero so značilne vojne, pa tudi birokratske in vojaške reforme ter konsolidacija. Obdobje vojn je sledilo obdobju pomladi in jeseni in se končalo z osvajalnimi vojnami Čina, v katerih so bile k Činu priključene vse druge udeležene države. Leta 221 pr. n. št. je nastal prvi kitajski imperij pod vladajočo dinastijo Čin.
Različni učenjaki začetek obdobja vojn datirajo različno, od leta 481 pr. n. št. do leta 403 pr. n. št. Najpogosteje se omenja leto 475 pr. n. št., ki ga je določil Sima Čjan. Obdobje vojskujočih se držav se prekriva z drugo polovico obdobja Vzhodnega Džova, čeprav je suveren, znan kot kralj Džova, vladal le kot figura.
Ime obdobja izvira iz imena v Letopisih vojskujočih se držav (kitajsko Džan guo ce), zbranih v začetku vladavine dinastije Han.
Geografija thumb|250px | Usnjen konjski oklep iz grobnice markiza Jija iz Dzenga; okoli 433 pr. n. št.
V politični geografiji obdobja vojn je dominiralo sedem vojskujočih se držav: Čin na skrajnem zahodu s središčem v dolini reke Vej in Guandžongu. Geografski položaj jim je nudil zaščito pred drugimi državami, a je hkrati omejeval njihov začetni vpliv. Trije Džini v središču planote Šanši so bili nasledniki drčave Dži: Han na jugu v porečju Rumene reke je nadziral dostope v Džin. Vej na sredini je obsegal približno ozemlje sedanje province Henan. Džao najbolj severno je približno ustrezal južnemu delu sedanje province Hebei in severnemu delu province Šanši. Či je bil na vzhodu na polotoku Šandong. Ču na jugu je imel središče v dolinah reke Han in kasneje reke Jangce. Jan je bil na severovzhodu s središčem v sedanjem Pekingu. Kasneje se je širil proti severovzhodu in začel okupirati polotok Ljaodong.
Poleg teh sedmih velikih držav so v tem obdobju obstajale tudi manjše države, med njimi: Kraljevo ozemlje kralja Džova blizu Luojija na ozemlju Hana ob Rumeni reki. Jue na jugovzhodni obali v bližini Šanghaja je bila zelo aktivna v poznem obdobju pomladi in jeseni, a jo je pozneje priključil Ču. Džongšan med državama Džao in Jan je leta 296 pr. n. št. priključil Džao. Zvezne države Sečuana: na skrajnem jugozahodu sta bili državi Ba na vzhodu in Šu na zahodu. Ta starodavna kraljestva je kasneje v obdobju vojn osvojil Čin. Druge manjše države: veliko majhnih držav, ki so bile sateliti večjih, so absorbirale večje države. Mnogo jih je bilo v osrednjih nižinah med tremi Džini na zahodu, Čijem na vzhodu ter Čujem na jugu. Med najpomembnejšimi so bile Song, Lu, Dženg, Vej, Teng, Jue in Dzov.
Začetek thumb|250px|Ročaj bodala iz dinastije Džov Začetek obdobja pomladi in jeseni je označil beg dvora Džova na vzhod leta 771 pr. n. št., začetka obdobja vojskujočih se držav pa ni označil noben posamezen dogodek. Politična situacija tistega obdobja je predstavljala vrhunec zgodovinskih trendov osvajanja in priključevanja, kar se je dogajalo tudi v obdobju pomladi in jeseni. Posledično je začetek obdobja vojn predmet polemik. Med predlagane začetke spadajo:
Leto 481 pr. n. št.: datum je predlagal Lu Dzučjan, znan tudi kot Li Bogong, zgodovinar iz obdobja Songa, ker so s tem letom končali Letopisi pomladi in jeseni. Leto 476–475 pr. n. št.: Sima Čjan, avtor Zapisov velikega zgodovinarja, je ta datum izbral za inavguracijsko leto kralja Juana iz Džova. Leto 453 pr. n. št.: tega leta so z delitvijo/uničenjem Džina, ključne države prejšnjega obdobja, nastale tri od sedmih vojskujočih se držav: Han, Džao in Vej. Leto 441 pr. n. št. je bilo inavguracijsko leta kraljev Džova, ki so se začeli s kraljem Ajem. Leto 403 pr. n. št.: tega leta je dvor Džova uradno priznal države Han, Džao in Vej. Sima Guang, avtor Dzidži tongdžjana, objavljenega leta 1084, zagovarja ta datum kot simbol razpadle avtoritete dinastije Džov.
Zgodovina Ozadje in začetek thumb|300px|Zemljevid kitajskih držav na začetku obdobja vojskujočih se držav
Moč dinastije Vzhodni Džov je začel okoli 5. stoletja pr. n. št. padati. Dinastija se je morala zanašati na vojske svojih zavezniških državah in ne na svojo. Več kot 100 manjših držav je bilo vključenih v sedem večjih držav: Ču, Han, Čin, Vej, Jan, Či in Džao. Zavezništva med državami so se spreminjala, ker so vsi vladarji želeli biti neodvisni. Proces je v obdobju od leta 535 pr. n. št. do 286 pr. n. št. povzročil množico vojn. Država zmagovalka je dobila oblast in nadzor nad celo Kitajsko.
Sistem fevdalnih držav, ki ga je ustvarila dinastija Zahodni Džov, je po letu 771 pr. n. št. doživel ogromne spremembe z begom dvora dinastije Džov v sedanji Luojang in zmanjšanjem njegovega pomena in moči. V obdobju pomladi in jeseni je nekaj držav pridobilo moč na račun številnih drugih, pri čemer slednje niso bile več zmožne biti odvisne od centralne oblasti. V obdobju vojskujočih se držav so številni vladarji zahtevali nebeški mandat, da bi upravičili svoje osvajanje drugih držav in razširili svoj vpliv.
Boj za hegemonijo je sčasoma ustvaril državni sistem, v katerem je prevladovalo več velikih držav, kot so bile Džin, Ču, Čin, Jan in Či, medtem ko so bile manjše države osrednjega nižavja običajno njihovi sateliti in davkoplačevalci. Obstajale so tudi druge večje države, kot sta bili Vu in Jue na jugovzhodu. Zadnja desetletja obdobja pomladi in jeseni je zaznamovala povečana stabilnost kot posledica mirovnih pogajanj med Džinom in Čujem, ki sta vzpostavila vsak svojo vplivno sfero. To stanje se je končalo z razdelitvijo Džina med hiše Han, Džao in Vej, s čimer se je število velikih vojskujočih se držav povečalo s pet na sedem.
Delitev Džina (453-403 pr. n. št. Vladarji Džina so od sredine 6. stoletja pr. n. št. vztrajno izgubljali politično moč v korist svojih nominalno podrejenih plemičev in vojaških poveljnikov. Dogajanje je bilo posledica tradicionalne politike Džina, ki je prepovedovala podeljevanje fevdov članom vladarske hiše. Prepoved je drugim klanom omogočilo pridobitev tako fevdov kot vojaške moči. Po nekaj desetletjih notranjih bojev se je oblast zbrala v štirih velikih družinah: Han, Džao, Vej in Dži.
V bitki pri Džinjangu so zavezniki Han, Džao in Vej leta 453 pr. n. št uničili družino Dži in si razdelili njihovo ozemlje. S tem so postali de facto vladarji večine ozemlja Džina, čeprav je bilo to stanje uradno priznano šele pol stoletja pozneje. Delitev Džina je ustvarila politični vakuum, ki je v prvih 50 letih omogočil širitev Čuja in Jueja proti severu ter Čija proti jugu. Čin je povečal svoj nadzor nad lokalnimi plemeni in se začel širiti jugozahodno od Sečuana.
Zgodnje vojskujoče se države Priznanje treh Džinov (403-364 pr. n. št.) left|thumb|Nagrobnik varuha kraljestva Ču; Birminghamski muzej umetnosti
Leta 403 pr. n. št. je dvor Džova na čelu s kraljem Veilejem uradno priznal Džao, Vej in Han kot svoje neposredne vazale in jih s tem povzdignil v rang drugih vojskujočih se držav.
Od leta 405 do 383 pr. n. št. so bili trije Džini združeni pod vodstvom Veja in se širili v vse smeri. Najpomembnejša osebnost je bil markiz Ven iz Veja (445–396 pr. n. št.), ki je leta 408–406 pr. n. št. je osvojil državo Džongšan na severovzhodu in ozemlje do reke Luo na zahodu.
Naraščajoča moč Veja je povzročila, da se je Džao umaknil iz zavezništva. Leta 383 pr. n. št. je svojo prestolnico preselil v Handan in napadel majhno državo Vej. Vej se je obrnil na kraljestvo Vej, ki je z zahoda napadel Džao. Slednji je na pomoč poklical Ču, ki je klic na pomoč izkoristil za pretvezo za prodor na sever. To je omogočilo Džau, da zasede del Veja. Ti konflikti so zaznamovali konec moči združenega Džina in začetek obdobja menjavanja zavezništev in vojn na več frontah.
Leta 376 pr. n. št. so države Han, Vej in Džao odstavile vojvodo Džinga iz Džina in med seboj razdelile zadnje preostalo ozemlje Džina, kar je pomenilo njegov dokončni konec.
Leta 370 pr. n. št. je markiz Vu iz Veja umrl, ne da bi imenoval naslednika, kar je vodilo v vojno za nasledstvo. Po treh letih državljanske vojne sta Džao s severa in Han z juga napadla Vej. Na pragu njegove osvojitve sta se voditelja Džaa in Hana spopadla zaradi nesoglasja, kaj storiti z Vejem, in obe vojski sta se nenadoma umaknili. Posledično se je kralj Hui iz Veja, takrat še markiz, lahko povzpel na prestol Veja.
Do konca tega obdobja se je Džao razširil od planote Šanši čez ravnino do meja Čija, Vej pa na vzhod do Čija, Luja in Songa. Na jugu je šibkejša država Han obdržala del doline Rumene reke in območje severno od Luojanga, imenovano Šangdang.
Oživitev Čija pod Tjani (370-340 pr. n. št.) thumb|right|250px|Zmaj iz žada, okrasek iz obdobja vojskujočih se držav
Vojvoda Kang iz Čija je leta 379 pr. n. št. umrl brez naslednika iz družine Džjang, ki je Čiju vladala od ustanovitve države. Prestol je namesto na Džjange prešel na bodočega kralja Veija iz zelo vplivne hiše Tjan.Shi Ji, 15. poglavje
Novi vladar se je lotil vračanja izgubljenih ozemelj. Začel je uspešno kampanjo proti Džau in Veju in ozemlje Čija ponovno razširil do Velikega zidu. Sima Čjan piše, da so bile druge države tako osuple, da si več kot dvajset let nihče ni upal napasti Čija. Izkazana vojaška moč je imela pomirjujoč učinek tudi na Čijevo lastno prebivalstvo, ki je med Veijevo vladavino doživljalo dolgoleten mir.Shi Ji, 46. poglavje
Či je bil do konca Veijeve vladavine najmočnejša država. On sam se je razglasil za kralja in vzpostavil neodvisnost od dinastije Džov.
Vojne Veja thumb|250px|Huang z dvema zmajevima glavama, izrezljan iz žada v obdobju vojskujočih se držav, Muzej Šanghaja
Kralj Hui iz Veja (vladal 370–319 pr. n. št.) se je lotil obnove države. V letih 362–359 pr. n. št. je zamenjal ozemlja s Hanom in Džaojem, da bi meje treh držav postale bolj racionalne.
Leta 364 pr. n. št. ga je v bitki pri Šimenu premagal Či. Rešil ga je šele poseg Džaoja. Leta 362 pr. n. št. je Čin ponovno zmagal in leta 361 pr. n. št. je bila prestolnica Veja premaknjena na vzhod, da bi bila izven dosega Čina.
Leta 354 pr. n. št. je kralj Hui iz Veja začel obsežen napad na Džao. Do leta 353 pr. n. št. je Džao močno izgubljal in doživel obleganje prestolnice Handan. Posredovala je država Či. Njen slavni strateg Sun Bin, pra-pra-pravnuk Sun Tzuja, avtorja Umetnosti vojne, je predlagal napad na prestolnico Veja, medtem ko je Vejeva vojska oblegala Džao. Strategija je bila uspešna. Vojska Veja se je naglo premaknila proti jugu, da bi zaščitila svojo prestolnico, in bila na poti domov v bitki pri Guilingu odločilno poražena.
Doma je bil kralj Hui pokrovitelj filozofije in umetnosti in na svojem dvoru gostil konfucijanskega filozofa Mencija (Meng Dzi). Njuni pogovori tvorijo prvi dve poglavji knjige z naslovom Meng Dzi.
Vojvode postanejo kralji Či in Vej postaneta kraljestvi (344 pr. n. št.) Naziv kralj (王, vang) so imeli samo vladarji dinastije Džov, medtem ko so vladarji večine drugih držav imeli naziv vojvoda (公, gong) ali markiz (侯, hov). Velika izjema je bil Ču, katerega vladarje so imenovali kralji, odkar je začel ta naslov okoli leta 703 pr. n. št. uporabljati kralj Vu.
Leta 344 pr. n. št. sta se vladarja Čija in Veja vzajemno priznala za kralja, s čimer sta dejansko razglasila svojo neodvisnost od dvora Džova. To je pomenilo veliko prelomnico: v nasprotju z vladarji v obdobju pomladi in jeseni se nova generacija vladarjev, ki se je povzpela na prestole v obdobju vojskujočih se držav, ni niti pretvarjala, da so vazali dinastije Džov, temveč se je razglasila za popolnoma neodvisne.
Šang Jang reformira Čin (356-338 pr. n. št.) thumb|250px|left|Bjendžong markiza Jija iz Dzenga, najden v njegovi grobnici; provinca Hubei, 433 pr. n. št.