Jame Elora so večverski v skalo vklesan jamski kompleks z napisi iz obdobja 6. stoletja našega štetja naprej v okrožju Sambhadžinagar v Maharaštri v Indiji. Na tem mestu je več kot 100 jam, vse izkopane v bazaltnih pečinah v hribih Čaranandri, od katerih jih je 34 odprtih za javnost. Te sestavljajo 17 hindujskih (jame 13–29), 12 budističnih (jame 1–12) in 5 džainističnih (jame 30–34) jam. Vsaka skupina predstavlja božanstva in mitologije, razširjene v 1. tisočletju našega štetja, kot tudi samostane vsake posamezne religije. Zgrajene so bile blizu drug druge in ponazarjajo versko harmonijo, ki je obstajala v starodavni Indiji.Time Life Lost Civilizations series: Ancient India: Land Of Mystery (1994) Zaradi svoje izjemne arhitekture starodavne Indije so bile jame Elora leta 1983 vpisane na Unescov seznam svetovne dediščine., Quote: »Teh 34 samostanov in templjev, ki se razprostirajo na več kot 2 km, so bili drug ob drugem vkopani v steno visoke bazaltne pečine, ne daleč od Aurangabada v Maharaštri. Elora s svojim neprekinjenim zaporedjem spomenikov, vključno z veličastnim Indra Sabho, z Indro, meditacijskimi vedskimi adživikami, Natarajo, oživi civilizacijo starodavne Indije. Ne samo, da je kompleks Elora edinstvena umetniška stvaritev in tehnološki izkoristek, s svojimi svetišči, posvečenimi vedskim načelom, ponazarja kozmološki vidik, ki je bil značilen za starodavno Indijo.«
Vsi spomeniki v Elori so bili zgrajeni v obdobju Satavahana, ki je sestavljala del vedske dinastije in veliko kasneje so bile imenovane budistične jame in džainistične jame.
Čeprav so jame služile kot templji in počivališča za romarje, je mesto na starodavni južnoazijski trgovski poti naredilo tudi pomembno trgovsko središče v Dekanski regiji.
Jame Elora so 29 kilometrov severozahodno od Aurangabada in približno 300 kilometrov vzhodno-severovzhodno od Mumbaja. Danes so jame Elora, skupaj z bližnjimi jamami Adžanta, glavna turistična atrakcija v regiji Marathvada v Maharaštri in so zaščiteni spomenik v okviru Arheološkega zavoda Indije (ASI).
Etimologija Ellora, imenovana tudi Verul ali Elura, je kratka oblika starodavnega imena Elloorpuram. Starejša oblika imena je bila najdena v starodavnih virih, kot je napis Baroda iz leta 812 n. št., ki omenja »veličino te zgradbe« in da je »to veliko zgradbo na hribu zgradil Krišnaraja v Elapuri, zgradba v napisu je tempelj Kailasa«. V indijski tradiciji je vsaka jama poimenovana in ima pripono Guha (sanskrt), Lena ali Leni (marathi), kar pomeni jama.
Prav tako se domneva, da izhaja iz Ilvalapurama, poimenovanega po asuri Ilvali, ki je vladal tej regiji, ki ga je premagal modrec Agastja.
Lega
Jame Elora so v zvezni državi Maharaštra približno 29 kilometrov severozahodno od mesta Sambhadži Nagar, 300 kilometrov vzhodno-severovzhodno od Mumbaja, 235 kilometrov od Pune in približno 100 kilometrov zahodno od jam Adžanta, 2,3 kilometra od templja Grišnešvar (Indija).
Elora zavzema razmeroma ravno skalnato območje Zahodnih Gatov, kjer je starodavna vulkanska dejavnost ustvarila večplastne bazaltne formacije, znane kot Deccan Traps. Vulkanska dejavnost, ki je oblikovala proti zahodu obrnjeno pečino, v kateri so jame Elora, se je zgodila v obdobju krede. Nastala navpična ploskev je olajšala dostop do številnih plasti kamnitih formacij, kar je arhitektom omogočilo, da izberejo bazalt s finejšimi zrni za podrobnejše kiparstvo.
Kronologija Gradnjo v Elori so preučevali od britanske kolonialne vladavine. Vendar pa je zaradi prekrivajočih se slogov med budističnimi, hindujskimi in džainističnimi jamami težko doseči soglasje glede kronologije njihove gradnje. Spori se na splošno nanašajo na: prvo, ali so bile najprej izklesane budistične ali hindujske jame, in drugo, relativno datiranje jam znotraj določene tradicije. Široko soglasje, ki se je pojavilo, temelji na primerjavi rezbarskih slogov v Elori z drugimi datiranimi jamskimi templji v Dekanski regiji, besedilnih zapisih različnih dinastij in epigrafskih dokazih, najdenih na različnih arheoloških najdiščih blizu Elore in drugod v Maharaštri, Madja Pradešu in Karnataki. Geri Hockfield Malandra in drugi so izjavili, da so imele jame Elora tri pomembna gradbena obdobja: zgodnje hindujsko obdobje (~550 do 600 n. št.), budistično fazo (~ 600 do 730 n. š.) ter poznejšo hindujsko in džainistično obdobje (~730 do 950 n. št.).
Najzgodnejše jame so bile morda zgrajene med dinastijama Traikutaka in Vakataka, pri čemer je slednja znana po tem, da je sponzorirala jame Adžanta. Vendar pa velja za verjetno, da je nekatere od najzgodnejših jam, kot je jama 29 (hindujska), zgradila dinastija Kalačuri, ki jo je navdihnil Šiva, medtem ko je budistične jame zgradila dinastija Čalukja. Kasnejše hindujske jame in zgodnje džainistične jame je zgradila dinastija Raštrakuta, medtem ko je zadnje džainistične jame zgradila dinastija Jadava, ki je sponzorirala tudi druge džainistične jamske templje.
Hindujski spomeniki: jame 13–29
Hindujske jame so bile zgrajene v obdobju Kalačuri, od sredine 6. stoletja do konca 8. stoletja v dveh fazah. Devet jamskih templjev je bilo izkopanih v začetku 6. stoletja, sledile pa so jim še štiri jame (jame 17–29). Dela so se najprej začela po vrstnem redu v jamah 28, 27 in 19, nato v jamah 29 in 21, ki so bile izkopane sočasno z jamama 20 in 26. Jami 17 in 28 sta se začeli zadnji.
Kasnejše jame, 14, 15 in 16, so bile zgrajene v obdobju Raštrakuta, nekatere pa so datirane med 8. in 10. stoletje. Dela so se najprej začela v jami 14 in 15, pri čemer je jama 16, največji monolit na svetu, zadnja od treh, ki so bile zgrajene. Te jame so bile dokončane v 8. stoletju s podporo kralja Krišne I.
Zgodnji hindujski templji: Dhumar Lena, jama 29
Gradnja zgodnjih hindujskih jam se je začela pred budističnimi ali džainističnimi jamami. Te zgodnje jame so bile na splošno posvečene hindujskemu bogu Šivi, čeprav ikonografija kaže, da so obrtniki drugim bogovom in boginjam hinduizma dajali vidno in enako spoštovanje. Skupna značilnost teh jamskih templjev je bil v skalo vklesan linga-joni v jedru svetišča, pri čemer je bil vsak obdan s prostorom za kroženje (parikrama).
Jama 29, imenovana tudi Dhumar Lena, je ena najzgodnejših izkopanin v Elori in med največjimi. Zgradba zgodnjega hindujskega templja v jami s središčem okoli Vale Ganga, naravnega slapa, ki je bil vključen v spomenik. Slap je viden z balkona, vklesanega v skalo na jugu, in je bil opisan kot »pada čez veliko Šivino čelo«, zlasti v monsunski sezoni. Rezbarije v tej jami so večje od naravne velikosti, vendar so po mnenju avtorja Dhavalikarja »debele, čokate z nesorazmernimi okončinami« v primerjavi s tistimi, ki jih najdemo v drugih jamah Elora.
Tempelj Ramešvar, jama 21
Jama 21, imenovana tudi Ramešvar Lena, je še ena zgodnja izkopanina, katere izgradnja je bila pripisana dinastiji Kalačuri. Jama je bila dokončana pred ustoličenjem dinastije Raštrakuta, ki je nadaljevala s širitvijo jam v Elori.
Čeprav so v jami podobna dela kot v drugih jamah Elora, ima tudi številne edinstvene predmete, kot so tisti, ki prikazujejo zgodbo o zasledovanju boginje Parvati za Šivo. V drugih jamah so našli rezbarije, ki prikazujejo Parvati in Šivo v prostem času, Parvatijino poroko s Šivo, Šivin ples in Kartikejo (Skanda). V jami je tudi velik prikaz Sapta Matrike, sedmih maternih boginj hinduistične tradicije Šakti, ki jih na obeh straneh obdajata Ganeša in Šiva. Znotraj templja so druge boginje, pomembne za tradicijo Šakti, na primer Durga. Vhod v jamo 21 je obdan z velikimi skulpturami boginj Gange in Jamune, ki predstavljata dve glavni himalajski reki in njun pomen za indijsko kulturo.
Jama je postavljena simetrično po principu kvadrata mandapa in ima vdelane geometrijske vzorce, ki se ponavljajo po vsej jami. Šiva lingam v svetišču templja je enako oddaljena od glavnih kipov boginje Gange in Jamune, pri čemer so vsi trije postavljeni v enakostranični trikotnik. Po mnenju Carmel Berkson ta postavitev verjetno simbolizira odnos med Brahmanom in Prakriti, soodvisnost moške in ženske energije, ki je osrednjega pomena za hindujsko teologijo.
Tempelj Kailāśa: jama 16
Jama 16, znana kot tempelj Kailaša, je posebej opazen jamski tempelj v Indiji zaradi svoje velikosti, arhitekture in tega, da je bil v celoti izklesan iz ene same skale.
Tempelj Kailaša, ki ga je navdihnila gora Kailaš, je posvečen Šivi. Oblikovan je po podobnem modelu kot drugi hindujski templji s prehodom, zborno dvorano, večnadstropnim glavnim templjem, obdanim s številnimi svetišči, razporejenimi po načelu kvadrata, integriranim prostorom za kroženje, garbha-grihja (sanctum sanctorum), kjer prebiva linga-joni in zvonik v obliki gore Kailaš – vse izklesano iz ene skale. Druga svetišča, izklesana iz iste skale, so posvečena Gangi, Jamuni, Sarasvatiju, desetim avatarjem Višnuja, vedskim bogovom in boginjam, vključno z Indro, Agni, Vaju, Surdžo in Ušo, pa tudi nevedskim božanstvom, kot sta Ganeša, Ardhanarišvara (polovica Šiva, pol Parvati), Harihara (pol Šiva, pol Višnu), Anapurna, Durga in drugi. V kletni etaži templja so številna dela Šaiva, Vaišnava in Šakti; pomemben niz rezbarij vključuje dvanajst epizod iz otroštva Krišne, pomemben element vaišnavizma.John Stratton Hawley (1981), Scenes from the Childhood of Kṛṣṇa on the Kailāsanātha Temple, Ellora, Archives of Asian Art, University of Hawaii Press, Vol. 34 (1981), pp. 74–90
Struktura je prostostoječ tempeljski kompleks na več ravneh, ki pokriva površino dvakrat večjo od Partenona v Atenah. Ocenjuje se, da so umetniki za izkopavanje templja odstranili 84.950 kamna, težkega približno 200.000 ton.
Gradnja templja je bila pripisana kralju Raštrakuta Krišni I. (vladal 756–773 n. št.), vendar so bili opaženi tudi elementi arhitekture Palava. Dimenzije dvorišča so 82 metrov krat 46 metrov v dnu in 30 metrov visoko. Vhod ima nizek gopuram. Osrednje svetišče, v katerem je lingam, ima mandapo z ravno streho, ki jo podpira 16 stebrov, in dravidsko šikhara. Podoba Šivine gore Nandi (svetega bika) stoji na verandi pred templjem. Na dveh stenah v glavnem templju sta niza rezbarij, ki prikazujejo Mahabharato na severni strani in Ramajano na južni strani.
Tempelj Kailaša velja za zelo opazen primer gradnje templjev iz 1. tisočletja indijske zgodovine in ga je Carmel Berkson poimenoval »čudo sveta« med vklesanimi spomeniki.
Dašavatara: Jama 15
Tempelj Dašavatara ali jama 15 je še eno pomembno izkopavanje, ki je bilo dokončano nekje po jami 14 (Ravan ki Khai, hindujsko). Jama 15 ima celice in načrt postavitve, ki sta podobna budističnima jamama 11 in 12, kar nakazuje, da je bila ta jama namenjena budistični jami; vendar je prisotnost nebudističnih elementov, kot je Nrtya Mandapa (indijski klasični plesni paviljon) na njegovem vhodu, kazala drugače. Po mnenju Jamesa Harlea so bile hindujske podobe najdene v budistični jami 11, medtem ko so bila številna hindujska božanstva vključena v budistične jame v regiji. To prekrivanje v različnih zasnovah med budističnimi in hindujskimi jamami je lahko posledica tega, da so na lokacijah delali isti arhitekti in delavci, ali pa je bila morda načrtovana budistična jama prilagojena v hindujski spomenik.
Po Geriju Malandri so bile vse budistične jame v Elori vdor v kraj, ki je že bil uveljavljena brahmanska Tirtha (hindujsko romarsko mesto) in ne obratno. Nadalje, glede na to, da so bile tako hindujske kot budistične jame večinoma anonimne in za budistične jame Elora niso odkrili nobenih donatorskih napisov razen tistih hindujskih dinastij, ki so jih zgradile, je prvotni namen in narava teh jamskih templjev špekulativna.