Hindujska tempeljska arhitektura kot glavna oblika hindujske arhitekture ima veliko različnih slogov, čeprav osnovna narava hindujskega templja ostaja enaka, z bistveno značilnostjo notranjega svetišča, garbhagriha ali maternična komora, kjer je primarni Murti ali podoba božanstva je nameščena v preprosti goli celici. Za obrede in molitve ima ta komora pogosto odprt prostor, ki ga je mogoče premikati v smeri urinega kazalca. V bližini te komore so pogosto dodatne stavbe in strukture, pri čemer največje pokrivajo več hektarjev. Na zunanjosti je garbhagriha okronana s stolpom podobno šikaro, ki se na jugu imenuje tudi vimana. Stavba svetišča pogosto vključuje krožni prehod za parikramo, kongregacijsko dvorano mandapa in včasih antarala predsobo in verando med garbha griho in mandapo. Poleg drugih majhnih templjev v kompleksu so lahko dodatne mandape ali stavbe, ki so povezane ali ločene od večjih templjev.To so običajni izrazi, vendar obstaja veliko različic ali različnih v mnogih indijskih jezikih, starodavnih in sodobnih.
Hindujska tempeljska arhitektura odseva sintezo umetnosti, idealov darme, vrednot in načina življenja, ki ga je negoval hinduizem. Tempelj je kraj za Tirtho – romanje. Vsi kozmični elementi, ki ustvarjajo in slavijo življenje v hindujskem panteonu, so prisotni v hindujskem templju – od ognja do vode, od podob narave do božanstev, od ženskega do moškega, od kāme do arte, od bežnih zvokov in kadila, diši po Puruši – večni nič, vendar univerzalnost – je del hindujske tempeljske arhitekture.Stella Kramrisch, The Hindu Temple, Vol 1, Motilal Banarsidass, Oblika in pomen arhitekturnih elementov v hindujskem templju so zasnovani tako, da delujejo kot kraj, kjer je povezava med človekom in božanskim, da pomagajo njegovemu napredku k duhovnemu znanju in resnici, njegovi osvoboditvi, ki jo imenujemo mokša.
Arhitekturna načela hindujskih templjev v Indiji so opisana v Šilpa šastra in Vastu šastra.Jack Hebner (2010), Architecture of the Vastu Sastra - According to Sacred Science, in Science of the Sacred (Editor: David Osborn), , pp 85-92; N Lahiri (1996), Archaeological landscapes and textual images: a study of the sacred geography of late medieval Ballabgarh, World Archaeology, 28(2), pp 244-264BB Dutt (1925), , Hindujska kultura je spodbujala estetsko neodvisnost svojih graditeljev templjev, njeni arhitekti pa so včasih izvajali precejšnjo fleksibilnost pri ustvarjalnem izražanju s sprejetjem drugih popolnih geometrij in matematičnih principov pri gradnji Mandirja, da bi izrazili hindujski način življenja.
Zgodovina Zgodnje strukture
Ostanki zgodnjih eliptičnih svetišč, odkritih v Besnagarju (3.-2. stoletje pr. n. št.) in Nagari (1. stoletje pr. n. št.), so morda najzgodnejše znane hindujske tempeljske strukture, povezane z zgodnjo tradicijo Bhagavata, predhodnico vaišnavizma. V Tamil Nadu najzgodnejša različica templja Murugan, Saluvankupam, obrnjena proti severu in iz opeke, se zdi, da izvira iz obdobja med 3. stoletjem pred našim štetjem in 3. stoletjem našega štetja.
V Besnagarju so bile tempeljske strukture najdene v povezavi s Heliodorusovim stebrom, posvečenim Vasudevi. Arheologi so našli starodavno eliptično podlago, obsežna tla in podstavek iz žgane opeke. Poleg tega so bili najdeni temelji za vse glavne komponente hindujskega templja – garbhagriha (svetišče), pradakšinapatha (krožni prehod), antarala (predsoba poleg svetišča) in mandapa (zbiralna dvorana). Ti odseki so imeli debelo podlago za stene. Ti ostanki jedra templja pokrivajo površino 30 x 30 m. Odseki so imeli luknje za stebre, ki so verjetno vsebovali lesene stebre za nadgradnjo templja zgoraj. V zemlji so bili železni žeblji, ki so verjetno držali skupaj lesene stebre. Nadgradnja templja je bila verjetno izdelana iz lesa, blata in drugih pokvarljivih materialov.
Starodavni tempeljski kompleks, odkrit v Nagariju (Čitorgarh, Radžastan) – približno 500 kilometrov zahodno od Vidiše, ima podpovršinsko strukturo, ki je skoraj enaka strukturi templja Besnagar. Struktura je povezana tudi s kultom Vasudeve in Saṃkarṣaṇe ter datirana v 1. stoletje pred našim štetjem.
Klasično obdobje (4-6. stoletje)
Čeprav ni skoraj nobenih ostankov kamnitih hindujskih templjev pred dinastijo Gupta v 5. stoletju našega štetja, so verjetno obstajale zgodnejše strukture v leseni arhitekturi. V skalo vklesane jame Udayagiri (401 n. št.) so med najpomembnejšimi zgodnjimi kraji, zgrajene s kraljevim pokroviteljstvom, zabeležene z napisi in z impresivno skulpturo.Harle (1994), 87-100; Michell (1988), 18 Najzgodnejši ohranjeni hindujski templji so preprosti celicam podobni kamniti templji, nekateri vklesani v skalo, drugi pa strukturni, kot je tempelj 17 v Sančiju. Do 6. ali 7. stoletja so se te razvile v visoke kamnite nadgradnje šikara. Vendar pa obstajajo dokazi na napisih, kot je starodavni napis Gangadhara iz okoli leta 424, pravi Meister, da so visoki templji obstajali že pred tem časom in so bili verjetno narejeni iz bolj pokvarljivega materiala. Ti templji se niso ohranili.
Primeri zgodnjih večjih severnoindijskih templjev, ki so preživeli po jamah Udajagiri v Madja Pradeš, vključujejo tiste v Tigavi,Michell (1990), 192 Deogarh, tempelj Parvati, Načna (465), Bhitargaon, največji opečni guptski tempelj, ki je preživel, opečni tempelj Lakšman, Sirpur (600-625 n. št.); Tempelj Radživ Ločan, Radžim (7. stoletje). Gopov tempelj v Gudžaratu (ok. 550 ali kasneje) je nenavaden, brez ohranjenega tesnega primerjalnika.Harle, 136-138; Michell (1988), 90, 96-98
Noben južnoindijski prostostoječi kamniti tempelj pred 7. stoletjem našega štetja ni ohranjen. Primeri zgodnjih večjih templjev v Južni Indiji, ki so preživeli, nekateri v ruševinah, vključujejo raznolike sloge v Mahabalipuramu iz 7. in 8. stoletja. Po Meisterjevih besedah so templji Mahabalipuram »monolitni modeli različnih formalnih struktur, za katere že lahko rečemo, da predstavljajo razvit red "Dravide" (južnoindijski)«. Predlagajo, da sta tradicija in baza znanja obstajali v južni Indiji do zgodnjega obdobja Čalukja in Palava, ko so bili ti zgrajeni. V Dekanu je bila jama 3 jamskih templjev Badami izklesana leta 578 n. št., jama 1 pa je verjetno nekoliko prej. Druge primere najdemo v Aihole in Patadakal.Michael W. Meister and M.A. Dhaky (1983), South India: Lower Dravidadesa, Encyclopaedia of Indian Temple Architecture, Vol. I, Part I, Princeton University Press, , pages 30-53
Srednjeveško obdobje (od 7. do 16. stoletja)
Približno do 7. stoletja je bila ugotovljena večina glavnih značilnosti hindujskega templja skupaj s teoretičnimi besedili o tempeljski arhitekturi in načinih gradnje. Od približno 7. do 13. stoletja je preživelo veliko število templjev in njihovih ruševin (čeprav jih je bilo veliko manj, kot jih je nekoč obstajalo). Razvili so se številni regionalni slogi, ki so zelo pogosto sledili političnim delitvam, saj so bili veliki templji običajno zgrajeni s kraljevim pokroviteljstvom. Slog Vesara izvira iz regije med rekama Krišna in Tungabhadra, ki je sodobna severna Karnataka. Po mnenju nekaterih umetnostnih zgodovinarjev je mogoče korenine sloga Vesara izslediti pri Čalukja iz Badamija (500-753 AD), katerih zgodnja arhitektura je zgradila templje v slogu, ki je mešal nekatere značilnosti slogov nagara in dravida, na primer z uporabo severne šikare in južne vimane tipa nadgradnje nad svetiščem v različnih templjih podobnega datuma, kot v Patadakalu. Ta slog so dodatno izpopolnili Raštrakuti iz Manjakheti (750-983 AD) na mestih, kot je jame Elora. Čeprav je očitno precejšnje kontinuitete s slogom Badami ali zgodnji Čalukja,Michell, 149 drugi pisci datirajo začetek Vesare le v kasnejše zahodne Čalukje iz Kaljanija (983-1195 AD),Harle, 254 na mestih, kot je Lakkundi, Dambal, Itagi in Gadag,Harle, 256-261 in nadaljeval z imperijem Hojsala (1000-1330).
Najzgodnejši primeri arhitekture Palava so v skalo vklesani templji iz let 610 do 690 n. št. in strukturni templji med 690 in 900 n. Največji dosežki arhitekture Palava so v skalo vklesana skupina spomenikov v Mahabalipuramu, ki je na Unescovem seznamu svetovne dediščine, vključno s templjem Šore. Ta skupina vključuje tako izkopane dvorane s stebri, brez zunanje strehe, razen naravne skale, kot monolitna svetišča, kjer je naravna skala v celoti odrezana in izklesana, da dobi zunanjo streho. Zgodnji templji so bili večinoma posvečeni Šivi. Tempelj Kailasanatha, imenovan tudi Radžasimha Palavesvaram v Kančipuramu, ki ga je zgradil Narasimhavarman II. znan tudi kot Radžasimha, je odličen primer templja v slogu Palava.
Zahodna arhitektura Čalukja, povezana med arhitekturo Badami Čalukja iz 8. stoletja in arhitekturo Hojsala, popularizirano v 13. stoletju.An important period in the development of Indian art (Kamath 2001, p115) Umetnost zahodnih Čalukjov se včasih imenuje slog Gadag po številu okrašenih templjev, ki so jih zgradili v regiji doab reke Tungabhadra – Krišna v današnjem okrožju Gadag v Karnataki. Njihova tempeljska gradnja je dosegla svojo zrelost in vrhunec v 12. stoletju, z več kot sto templji, zgrajenimi po vsej Dekanu, več kot polovica jih je v današnji Karnataki. Poleg templjev so dobro znani tudi po okrašenih stopničastih vodnjakih (Puškarni), ki so služili kot obredna kopališča, od katerih so številni dobro ohranjeni v Lakundiju. Njihove stopničaste zasnove vodnjakov so pozneje vključili Hojsala in imperij Vidžajanagara v naslednjih stoletjih.
Na severu so muslimanski vdori od 11. stoletja naprej zmanjšali gradnjo templjev in izgubili številne obstoječe. Na jugu je bil tudi hindujsko-muslimanski konflikt, ki je prizadel templje, vendar je bila regija sorazmerno manj prizadeta kot sever. V poznem 14. stoletju je prišel na oblast hindujski imperij Vidžajanagara in nadzoroval večji del južne Indije. V tem obdobju je bila značilna zelo visoka vratarnica gopura (pravzaprav pozen razvoj, iz 12. stoletja ali kasneje) običajno dodana starejšim velikim templjem.
Hindujski templji v jugovzhodni Aziji
Verjetno najstarejši hindujski templji v jugovzhodni Aziji izvirajo iz 2. stoletja pr. n. št. iz obdobja Funan, Óc Eo v delti Mekonga. Verjetno so bili posvečeni bogu sonca, Šivi in Višnuju. Tempelj je bil zgrajen iz granitnih blokov in opeke, eden z majhnim stopničastim ribnikom.
Najzgodnejša dokazna sled sanskrtskih kamnitih napisov, najdenih na otokih in celinski jugovzhodni Aziji, je napis Võ Cạnh iz Champa iz 2. ali 3. stoletja našega štetja v Vietnamu ali v Kambodži med 4. in 5. stoletjem našega štetja. Pred 14. stoletjem so bile lokalne različice hindujskih templjev zgrajene v Mjanmaru, Maleziji, Indoneziji, na Tajskem, v Kambodži, Laosu in Vietnamu. Ti so razvili več nacionalnih tradicij in pogosto mešali hinduizem in budizem. Teravadski budizem je prevladal v mnogih delih jugovzhodne Azije, razen v Maleziji in Indoneziji, kjer ju je izpodrinil islam.Michell (1988), 18-19, 54, 159-182, Quote: "In the Indianized regions of ancient southeast Asia, comprising the modern nations of Burma, Thailand, Malaysia, Cambodia, Laos, Vietnam and Indonesia (...)"