Šilpa šastra (sanskrt शिल्प शास्त्र śilpa śāstra) dobesedno pomeni »znanost šilpa« (umetnost in obrt).Stella Kramrisch (1958), Traditions of the Indian Craftsman, The Journal of American Folklore, Vol. 71, No. 281, Traditional India: Structure and Change (Jul. - Sep., 1958), pp. 224-230Sinha, A. (1998), Design of Settlements in the Vaastu Shastras, Journal of Cultural Geography, 17(2), pp. 27-41 To je starodavni krovni izraz za številna hindujska besedila, ki opisujejo umetnost, obrt in njihova pravila, načela in standarde oblikovanja. V kontekstu hindujske tempeljske arhitekture in kiparstva so bili Šilpa šastra priročniki za kiparstvo in hindujsko ikonografijo, ki so med drugim predpisovali proporce kiparske figure, kompozicijo, principe, pomen, pa tudi pravila arhitekture.For Śilpa Śāstras as a basis for iconographic standards, see: Hopkins, Thomas J. (1971). The Hindu Religious Tradition. Belmont, California: Dickenson Publishing Company, p. 113.
Tradicionalno je naštetih štiriinšestdeset tehnik za takšne umetnosti ali obrti, včasih imenovane bāhya-kalā - 'zunanje ali praktične umetnosti', vključno s tesarstvo, arhitektura, nakit, kovaštvo, igra, ples, glasba, medicina, poezija itd., poleg šestdesetih še štiri abhjantara-kalā ali 'skrivne umetnosti', ki vključujejo predvsem erotične umetnosti, kot so poljubljanje, objemanje itd. (Monier-Williams s.v. ).
Medtem ko sta Šilpa in Vastu šastra v sorodu, se Šilpa šastra ukvarja z umetnostjo in obrtjo, kot so oblikovanje kipov, ikon, kamnitih fresk, slikanje, mizarstvo, lončarstvo, nakit, umiranje, tekstil in drugo.Misra, R. N. (2011), Silpis in Ancient India: Beyond their Ascribed Locus in Ancient Society, Social Scientist, Vol. 39, No. 7/8, pages 43-54M. Chandra (1973), Costumes, Textiles, Cosmetics and Coiffures in Ancient and Medieval India, Delhi, Vastu šastre se ukvarjajo z gradnjo arhitekture – gradnjo hiš, utrdb, templjev, stanovanj, ureditvijo vasi in mest itd.
Opis Šilpa (शिल्प) se nanaša na katero koli umetnost ali obrt v starodavnih indijskih besedilih, medtem ko šastra pomeni znanost. Šilpa šastra skupaj pomeni znanost o umetnosti in obrti. Starodavna sanskrtska besedila uporabljajo izraza šilpin (शिल्पिन्, umetnik)Śilpin Sanskrit English Dictionary, University of Koeln, Germany in šilpini (शिल्पिनी, umetnica)Śilpini Sanskrit English Dictionary, University of Koeln, Germany za umetnike in obrtnike, medtem ko se šilpani nanaša na umetniška dela človeka.
Pomen šilpa je po Stelli Kramrisch kompleksen. Piše, da je sestavljen iz »umetnosti, spretnosti, obrti, dela, iznajdljivosti, obreda in rituala, oblike in ustvarjanja«.Stella Kramrisch (1958), Traditions of the Indian Craftsman, The Journal of American Folklore, Vol. 71, No. 281, (Jul. - Sep., 1958), pp. 224-230 Razpon obrti, ki jih zajema izraz šilpa, se razteza na vse vidike kulture, vključno kipar, lončar, parfumer, kolar, slikar, tkalec, arhitekt, plesalec, glasbenik, umetnost ljubezni in drugi. Starodavna indijska besedila trdijo, da je število umetnosti neomejeno, uporabljajo štiriinšestdeset kala (कला, tehnike)Vatsyayana, Kamasutra I.3, Jayamangala in dvaintrideset vidja (विद्या, področja znanja).Vatsyayana, Kamasutra, Book I, Chapter 3 Šilpa je obravnavana v Agamah, Puranah in Vastu šastra, kjer je povezana z mitologijo Višvakarme (rokodelsko božanstvo in božanski arhitekt dev v sodobnem hinduizmu).
V slikarstvu Šilpa šastra vključuje poglavja o slikah, tako miniaturnih kot velikih.Isabella Nardi (2006), The Theory of Citrasutras in Indian Painting, Routledge, , pages 180-187 Narada Šilpa šastra na primer posveča 66. in 71. poglavju slikanju, medtem ko Sarasvati Šilpa šastra opisuje različne vrste čitra (polno slikanje), ardhačitra (skiciranje), čitrabhasa (komunikacija skozi slikanje), varna samskara (priprava barv).S. Dabhade, , pages 7-12
Druge starodavne Šilpa šastra na slikah vključujejo Višnudharmotara Purana in Čitralakšana, prva je na voljo v sanskrtu, medtem ko sta edini ohranjeni kopiji druge v tibetanščini (obe sta bili prvotno napisani na brezovem lubju in sta bili prevedeni v angleščino in nemščino).Isabella Nardi (2006), The Theory of Citrasutras in Indian Painting, Routledge, Te sanskrtske razprave obravnavajo naslednje vidike slike: meritve, proporce, perspektivo gledalca, mudre, čustva in rasa (pomen). Takšen pristop k indijskim slikam, pravi Isabella Nardi, naredi Šilpa šastra ne le za kanonične tekstovne vire, ampak tudi za sredstvo za prenos znanja in duhovnih tem.Isabella Nardi (2009), Re-evaluating the Role of Text in Indian Art - Towards a Shastric Analysis of the Image of Shri Nathji in Nathdvara Miniature Painting, South Asia Research, July, vol. 29, no. 2, pages 99-126
V mizarstvu Prvo poglavje Šilpa šastra Manasara razpravlja o merilnih načelih za tesarstvo.Ram Raz, Henry Harkness (1834), , pages 3-6, (footnote on page 4) Različica besedila Majamata iz Tamil Naduja iz 9. stoletja in različica Šilparatna iz Odiše iz 16. stoletja opisujeta takšako in vardhaki kot lesene šilpine; takšaka ima znanje o vrstah lesa in se ukvarja z umetnostjo rezanja lesa, medtem ko ima vardhaki znanje o oblikah lesa in se ukvarja z umetnostjo tesarstva.Naoki Ideno (2007), The Artisans' Duty and Ability in Shilpa-Shastras, Journal of Indian and Buddhist Studies, 55(2), pages 788-784 Ena najzgodnejših omemb mizarskih umetnosti je v 9. knjigi, 112. poglavju Rigvede.R Vyas (1992), Nature of Indian Culture, South Asia Books, , pages 20-21 Med gradnjo hindujskega templja je bilo tudi za tesarstvo bistvena Šilpa šastra.C. Purdon Clarke (1883), Some notes upon the Domestic Architecture of India, The Journal of the Society of Arts, Vol. 31, No. 1594 (JUNE 8), pages 731-756
V metalurgiji
Vede, zlasti Atharva veda in Sthapatja veda, opisujejo številne vrste umetnosti in obrti v svoji razpravi o Šilpa šastra in Jantra Sarvasva. Rigveda, navaja Ravi,B. Ravi (2003), Investment casting development - Ancient and Modern Approaches, National Conference on Investment Casting Central Mechanical Engineering Research Institute, Durgapur, IIT Bombay omenja opremo, ki se uporablja pri vlivanju, kot so dhamatri (kupola), gharma aranmaja (lonček) in bhastri (puhalo). Te razprave so v kontekstu ustvarjanja idolov in opisujejo pravila za doseganje najboljše talmane (sorazmerja), mudre (drže) in bhave (izraza).
Sanskrtska besedila, kot sta ŠilparatnaHans Losch, Sources of Sri Kumara's Shilparatna, Anal. Bhandarkar Orient. Res., Vol. 31, pages 152-164 in Manasara,Medtem ko ima Manasara, včasih napisana kot Manava sara, obsežne razprave o arhitekturi, smernicah za načrtovanje starodavnih vasi in mest, ima tudi razdelek o kovinskih umetninah; See: Koenigsberger (1952), New towns in India, Town Planning Review, 23(2): 95-99; Acharya (1933), Manasara on Architecture and Sculpture, Mansara Series 1-4, Oxford University Press - A version was reprinted in 1995 as podrobno opisujejo postopek in načela umetniškega dela s kovinami, zlasti za zlitine, kot je pančadhatu (pet kovin – cink, kositer, baker, srebro in zlato) in aštadhatu (osem kovinske zlitine – ki pančadhatuju doda železo, svinec in živo srebro). Postopek ulivanja Madhučista Vidhana (cire perdue ali izgubljeni vosek) je postopek, o katerem se najbolj razpravlja v teh starodavnih Šilpa šastra s kovinami.Pupul Jayakar(1984), Metal Casting from Kerala, India International Centre Quarterly, Vol. 11, No. 4, DESIGN: TRADITION AND CHANGE (December 1984), pp. 63-68 Kirk nakazuje, da so se te šastre razširile iz Indije v druge starodavne kulture v Aziji.Kirk, W. (1975), The role of India in the diffusion of early cultures, Geographical Journal, Vol. 141, No. 1, 19-34
Medtem ko obstajajo empirični dokazi o visoko čisti metalurgiji in umetniških delih z drugimi kovinami, so bile nekatere starodavne Šilpa šastra izgubljene. Na primer, železni steber iz 5. stoletja v Delhiju, ki meri 23 čevljev, tehta 6 ton in vsebuje 99,72 % železa, ne da bi kazal kakršne koli znake rje, je empirični dokaz o stanju metalurške umetnosti v Indiji v 5. stoletju.R Balasubramaniam (1998), The decorative bell capital of the Delhi iron pillar, JOM, 50(3): 40-47,
Izobraževanje Šilpa šastra v starodavni Indiji Brez ovir Umetnost je bila v starodavni Indiji domena vseh razredov in spolov.Stella Kramrisch, The Hindu Temple, Vol 1, Starodavna besedila Parašare navajajo, da se je z vsemi obrtmi ukvarjal kdorkoli, ne glede na poklic družine. Budistične Džatake omenjajo brahmanske tesarje, besedilo Baudhajana iz 4. stoletja opisujeBaudhayana, XXV.13.22 graditelje voz, tesarje, opekarje, lončarje in kovinske delavce ljudi, ki so razvrščeni kot Kšatriji, Vaišje in Šudre. Suttavibhanga opisuje gradbenike in kolarje, rojene očetom Šudra in materam Brahmana. Zlatarji v Maharaštri so vključevali otroke, rojene v živinorejskih družinah. V dolini Asam ni posebne skupnosti, ki bi se ukvarjala izključno s tradicionalnimi obrtmi, kot sta bambus in trs. Dandanes to počnejo zlasti kmetje, ne glede na kasto, skupnost ali vero.
Vajeništvo Vajenci so se pridružili in se usposabljali pri mojstrih. Najboljši so bili sprejeti in priznani kot člani različnih umetniških cehov. Usposabljanje se je začelo že v otroštvu in je vključevalo študije o darmi, kulturi, branju, pisanju, matematiki, geometriji, barvah, orodjih, pa tudi poslovnih skrivnostih – to so imenovali Tradicija.
Cehi V starodavni Indiji je šilpins ustanovil śreṇi (cehe). Vsak ceh je oblikoval svoje zakone in kodeks ravnanja, enega starodavnih hindujskih in budističnih kraljev Indije, ki so ga spoštovali po tradiciji. V nekaterih primerih je kralj določil zakone cehov;Manusmriti VIII.41 v nekaterih primerih je imel kraljev blagajnik zadnjo besedo in je služil kot sodnik različnih cehov v kraljestvu.Nigrodha Jataka VI.427 Ti cehi so v 1. tisočletju pred našim štetjem vključevali vse tiste, ki so se ukvarjali z umetnostjo, ne glede na umetnikovo kasto ali vero.Stella Kramrisch (1958), Traditions of the Indian Craftsman, The Journal of American Folklore, Vol. 71, No. 281, Traditional India: Structure and Change (Jul. - Sep., 1958), pp. 228 Dohodek vsakega ceha je izviral iz pristojbin, ki so jih plačali novi člani, ki so se pridružili cehu, iz glob za tiste, ki kršijo kodeks ravnanja, ki ga je določil ceh, in dajatev na orodje, ki se uporablja za to umetnost. Cehi so izvajali tudi dobrodelne namene in podarjali kolektivna umetniška dela svojih članov templjem in drugim družbenim delom. Ob festivalih in družabnih praznovanjih je vsak ceh prispeval svoj nastop in paviljone z zastavami in emblemi.
Umetnost je duhovna Ustvarjalnemu delu in umetnikom so bile v starodavni indijski kulturi priznane sankcije zakramenta, ugotavlja Stella Kramrisch. Umetnik v svoji umetnosti izraža duhovnost in svetost. To prepričanje se v sodobni Indiji še naprej kaže v obliki obredov, kjer na jesenskem prazniku (Dašahra) obrtniki v nekaterih delih Indije častijo svoje orodje s kadilom, rožami in neoluščenim rižem.
Brhat Samhita v verzih 57.10-11 opisuje prakso tesarjev, ki molijo in iščejo odpuščanje drevesa, preden ga posekajo za les. Sekiro, s katero so posekali drevo, so namazali z medom in maslom, da bi čim manj poškodovali drevo, ki je veljalo za živo bitje. Na obrt so gledali kot na uporabo esence puruše (univerzalnih načel) na dele narave, da bi jo spremenili v umetniško delo.Stella Kramrisch, The Hindu Temple, Vol 1 & 2, Motilal Banarsidass, Heather Elgood (2000), Hinduism and the religious arts, , Bloomsbury Academic, pp 121-125
Sklici
Zunanje povezave
Manasara (English translation) by Prasanna Kumar Acharya, 1933 (includes glossary)
Kategorija:Hindujska arhitektura Kategorija:Indijska arhitektura