Ašokovi stebri so niz monolitnih stebrov, razpršenih po vsej Indijski podcelini, ki jih je postavil – ali vsaj vpisal z edikti – tretji maurijski cesar Ašoka Veliki, ki je vladal od leta 268 do 232 pr. n. št.. Ašoka je za opis svojih lastnih stebrov uporabil izraz Dhaṃma thaṃbhā (Dharma stambha), tj. 'stebri darme'. Ti stebri predstavljajo pomembne spomenike indijske arhitekture in umetnosti, večina jih ima značilen maurijski lak. Od stebrov, ki jih je postavil Ašoka, jih je še vedno ohranjenih dvajset, vključno s tistimi z napisi njegovih ukazov. Le nekaj jih je preživelo z živalskimi glavami, od katerih je znanih sedem popolnih primerkov. Dva stebra je Firuz Šah Tughlaq prestavil v Delhi.India: The Ancient Past: A History of the Indian Subcontinent from c. 7000 BCE to CE 1200, Burjor Avari Routledge, 2016 p.139 Več stebrov so vladarji Mogulskega cesarstva kasneje prestavili, živalski kapiteli pa so bili odstranjeni.Krishnaswamy, 697-698 Stebre, ki so bili v povprečju visoki med 12 in 15 m in težki do 50 ton vsak, so vlekli, včasih na stotine milj, do mesta, kjer so jih postavili.
Ašokovi stebri so med najzgodnejšimi znanimi kamnitimi kiparskimi ostanki iz Indije. Samo še en fragment stebra, kapitel iz Pataliputre, je verjetno iz nekoliko starejšega datuma. Domneva se, da je bil pred 3. stoletjem pr. n. št. kot glavni material za indijske arhitekturne konstrukcije uporabljen les namesto kamna in da je bil kamen morda sprejet po interakciji s Perzijci in Grki.India: The Ancient Past: A History of the Indian Subcontinent from c. 7000 BCE to CE 1200, Burjor Avari, Routledge, 2016 p.149 Grafična predstavitev levjega kapitela Ašoke iz tamkajšnjega stebra je bila leta 1950 sprejeta kot uradni državni grb Indije.State Emblem, Know India india.gov.in
Vsi Ašokovi stebri so bili zgrajeni v budističnih samostanih, na številnih pomembnih mestih iz življenja Bude in romarskih krajih. Nekateri stebri vsebujejo napise, naslovljene na menihe in nune. Nekateri so bili postavljeni v spomin na obisk Ašoke. Večji stebri so prisotni v indijskih državah Bihar, Utar Pradeš, Madja Pradeš in nekaterih delih Harjane.
Ašoka in budizem
Ašoka se je povzpel na prestol leta 269 pr. n. št. in nasledil Maurijsko cesarstvo, ki ga je ustanovil njegov ded Čandragupta Maurja. Ašoka je bil na začetku svoje vladavine domnevno tiran. Osem let po svojem ustoličenju je vodil kampanjo v Kalingi, kjer je bilo po njegovih lastnih besedah »sto petdeset tisoč ljudi deportiranih, sto tisoč pobitih in toliko jih je umrlo ...« Kot pojasnjuje v svojih ediktih, se je po tem dogodku Ašoka spreobrnil v budizem zaradi kesanja zaradi izgube življenj. Budizem je postal državna vera in se z Ašokovo podporo hitro širil. Napisi na stebrih določajo edikte o morali, ki temeljijo na budističnih načelih.Time Life Lost Civilizations series: Ancient India: Land Of Mystery (1994) p. 84-85,94-97Oliphant, Margaret "The Atlas Of The Ancient World" 1992 p. 156-7 Dodali so jih v 3. stoletju pred našim štetjem.
Gradnja
Tradicionalne ideje, da so bili vsi prvotno izkopani v Čunarju, južno od Varanasija in odpeljani na svoja mesta, pred ali po izrezovanju, »ni več mogoče zanesljivo trditi«,Harle, 22 in namesto tega se zdi, da so bili stebri izklesani v dveh vrstah iz kamna. Nekateri so bili iz lisastega rdeče-belega peščenjaka iz regije Mathura, drugi iz drobnozrnatega trdega peščenjaka svetlo rumene barve, običajno z majhnimi črnimi lisami, pridobljenega v Čunarju blizu Varanasija. Enotnost sloga v kapitelih stebrov nakazuje, da so jih vse izklesali obrtniki iz iste regije. Zato se zdi, da je bil kamen prepeljan iz Mathure in Čunarja na različna mesta, kjer so bili najdeni stebri, tam pa so ga rezali in klesali obrtniki.Thapar, Romila (2001). and the Decline of the Mauryan, New Delhi: Oxford University Press, , pp.267-70
Stebri imajo štiri sestavne dele v dveh delih: trije deli kapitelov so izdelani iz enega kosa, pogosto iz drugačnega kamna kot monolitna gred, na katero so pritrjeni z velikim kovinskim moznikom. Stebla so vedno gladka, v preseku okrogla, navzgor rahlo zožena in vedno izklesana iz enega kosa kamna. Na dnu gredi ni izrazite baze. Spodnji deli kapitelov imajo obliko in videz rahlo obokanega zvona, oblikovanega iz lotosovih listov. Abakusi so dveh vrst: kvadratni in navadni ter okrogli in okrašeni in so različnih proporcev. Živali na kroni so mojstrovine maurijske umetnosti, prikazane sedeče ali stoječe, vedno okrogle in izklesane kot en kos z abakusom. Verjetno so vsi ali večina drugih stebrov, ki jih zdaj nimajo, nekoč imeli kapitele in živali. Uporabljajo se tudi za spomin na dogodke iz Budovega življenja.
Trenutno je ohranjenih sedem živalskih skulptur iz Ašokovih stebrov. Ti tvorijo »prvo pomembno skupino indijskih kamnitih skulptur«, čeprav se domneva, da izhajajo iz obstoječe tradicije lesenih stebrov, na vrhu katerih so živalske skulpture iz bakra, od katerih nobena ni preživela. Možno je tudi, da so nekateri kamniti stebri pred Ašokovo vladavino.Boardman (1998), 15
Izvor Zahodno poreklo Veliko se je razpravljalo o obsegu vpliva Ahemenidske Perzije,Boardman (1998), 13 kjer so kapiteli stebrov, ki so podpirali strehe v Perzepolisu, podobni, in »precej hladen, hieratični slog« Sarnathskega levjega kapitela Ašoke še posebej kaže »očitno Ahemenidsko in vpliv Sargonida«.Harle, 22, 24, quoted in turn Indija in Ahemenidsko cesarstvo sta bila v tesnem stiku od Ahemenidske osvojitve doline Inda, od približno 500 pr. n. št. do 330 pr. n. št.
Predlagali so tudi helenistični vpliv.A Comprehensive History Of Ancient India, Sterling Publishers Pvt. Ltd, 2003, p.87 Zlasti abakusi nekaterih stebrov (zlasti bik Rampurva, slon Sankisa in kapitel stebra Alahabad) uporabljajo pasove motivov, kot so kroglice in koluti, ovolo, plamenske palmete, lotosi, ki verjetno izvirajo iz grške in bližnjevzhodne umetnosti. Takšne primere je mogoče videti tudi v ostankih maurijske prestolnice Pataliputra.
Predlagano je bilo tudi, da so bili grški stebri iz 6. stoletja, kot je Sfinga iz Naksosa, 12,5 m visok jonski steber, okronan s sedečo živaljo v verskem središču Delfi, morda navdih za Ašokove stebre. Veliko podobnih stebrov, okronanih s sfingami, je bilo odkritih v stari Grčiji, na primer v Šparti, Atenah ali Spati, nekateri pa so bili uporabljeni kot nagrobne stele. Grška sfinga, lev z obrazom človeške ženske, je veljala za strašno moč in je veljala za varuha, ki je pogosto obkrožal vhode v templje ali kraljeve grobnice.Stewart, Desmond. Pyramids and the Sphinx. [S.l.]: Newsweek, U.S., 72. Print.
Indijsko poreklo Nekateri učenjaki, kot je John Irwin, so poudarili ponovno oceno splošnega prepričanja o perzijskem ali grškem izvoru Ašokinih stebrov. Trdi, da ti predstavljajo Dhvadža ali prapor, ki so ga indijski vojaki med bitko nosili s seboj in verjeli, da je uničenje sovražnikovega dhvadža prineslo nesrečo njihovim nasprotnikom. Relief ograje stupe Bharhut prikazuje kraljično osebnost na konju, ki nosi Garudadhvadža. Heliodorov steber so imenovali Garudadhvadža, dobesedno Garuda-prapor, steber iz 2. stoletja pr. n. št. je morda najzgodnejši zabeleženi kamniti steber, ki je bil razglašen za dhvadža.
Sami Ašokini edikti navajajo, da je treba njegove besede vklesati na katero koli razpoložljivo kamnito ploščo ali steber, kar kaže, da je bila tradicija klesanja kamnitih stebrov prisotna pred obdobjem Ašoke.
John Irwin poudarja tudi dejstvo, da so bile rezbarije na stebrih, kot je Allahabadski steber, narejene, ko je bil že postavljen, kar kaže na njegov predašokov izvor.
Slogovni argument Čeprav je vpliv z zahoda na splošno sprejet, zlasti perzijski stebri Ahemenidskega cesarstva, obstajajo številne razlike med temi in stebri. Perzijski stebri so zgrajeni v segmentih, medtem ko so Ašokini stebri monoliti, kot nekateri mnogo kasnejši rimski stebri. Večina perzijskih stebrov ima nagubano deblo, medtem ko so maurijski stebri gladki, perzijski stebri pa služijo kot nosilne strukture, medtem ko so Ašokini stebri samostojni spomeniki. Obstajajo tudi druge razlike v okrasju.Boardman (1998), 13-19 Indijski zgodovinar Upinder Singh komentira nekatere razlike in podobnosti in piše: »Če Ašokinih stebrov ni mogoče v celoti pripisati perzijskemu vplivu, so morali imeti nedokumentirano prazgodovino znotraj podceline, morda tradicijo lesenega rezbarjenja. Toda prehod iz kamna v les je bil narejen z enim veličastnim skokom, ki so ga nedvomno spodbudili cesarski okusi in ambicije cesarjev Maurija.«
Ne glede na kulturno in umetniško izposojo z zahoda, Ašokovi stebri, skupaj z večino maurijske umetnosti in arhitekturnih dosežkov, kot sta mesto Pataliputra ali Barabarske jame, ostajajo izjemni v svojih dosežkih in se pogosto primerjajo z ostalimi svet v tistem času. Ko je John Marshall komentiral maurijsko kiparstvo, je nekoč zapisal o »izjemni natančnosti in točnosti, ki sta značilni za vsa maurijska dela in ki ju upamo trditi, da nikoli ni presegla niti najboljša izdelava na atenskih stavbah«.The Early History of India by Vincent A. SmithAnnual report 1906-07 p.89
Celoten seznam stebrov Pet Ašokovih stebrov, dva pri Rampurvi, po eden pri Vaišali, Laurija Araradžu in Lauria Nandangarhu, je verjetno označevalo potek starodavne kraljeve ceste od Pataliputre do Nepala. Poznejši vladarji Mogulskega cesarstva so prestavili več stebrov, živalski kapiteli pa so bili odstranjeni.
Dve kitajski srednjeveški romarski poročili poročata o videnjih več stebrov, ki so zdaj izginili: Faxian jih poroča šest in Xuanzang petnajst, od katerih jih je največ pet mogoče identificirati s preživelimi stebri.Ashoka, 2 Vsi ohranjeni stebri, navedeni s kakršnimi koli kronajočimi živalskimi skulpturami in vpisanimi edikti, so naslednji:Mahajan V.D. (1960, reprint 2007). Ancient India, S.Chand & Company, New Delhi, , pp.350-3
Complete standing pillars, or pillars with Ashokan inscriptions
Steber Delhi-Topra, v trdnjavi Feroz Šah Kotla, Delhi (Stebrni edikti I, II, III, IV, V, VI, VII; prestavljen leta 1356 n. št. iz Topra Kalan v okrožju Yamunanagar v Harjani v Delhiju, avtor Firuz Šah Tughluq.Buddhist Architecture, Huu Phuoc Le, Grafikol, 2010 [https: //books.google.com/books?id=9jb364g4BvoC&pg=PA36 str.36-40] Ašokini edikti v Delhi-Meerut, Delhi (Stebrni edikti I, II, III, IV, V, VI; premaknil Firuz Šah Tughluq iz Meeruta v Delhi leta 1356. Nigali Sagar (ali Nigliva, Nigalihava), blizu Lumbinija, Nepal. Stebru manjka kapitel, en Ašokov edikt. Postavljeno v 20. letu Ašokove vladavine (okoli 249 pr. n. št.). Rupandehi, blizu Lumbinija, Nepal. Postavljen tudi v 20. letu Ašokove vladavine (okoli 249 pr. n. št.) v spomin na Ašokovo romanje v Lumbini. Kapitel manjka, vendar je bil očitno konj. Alahabadski steber, Utar Pradeš (prvotno v Kausambiju in ga je Džahangir verjetno preselil v Alahabad; Stebrni edikti I-VI, Kraljičin edikt, Razkolniški edikt) Rampurva, Čamparan, Bihar. Dva stebra: lev s stebrnimi edikti I, II, III, IV, V, VI; bik brez napisov. Abakus kapitela bika ima motive kovačnika in palmete, ki izhajajo iz grških oblik. Sanči, blizu Bhopala, Madja Pradeš, štirje levi, edikt razkola. Sarnath, blizu Varanasija, Utar Pradeš, štirje levi, napis na stebru, edikt o razkolu. To je znamenit Ašokov levji kapitel, ki se uporablja v državnem simbolu Indije. Laurija Nandangarh, Čamparan, Bihar, en sam lev, stebrni edikti I, II, III, IV, V, VI. Laurija Araradž, Čamparan, Bihar (Stebrni edikti I, II, III, IV, V, VI). Vaišali, Bihar, en lev, brez napisa.
Fragment stebra Amaravati je precej problematičen. Sestavljen je le iz 6 vrstic v brahmiju, ki jih je težko razvozlati. Razločiti je mogoče samo besedo vidžaja (zmaga), ki jo je verjetno uporabljal tudi Ašoka.Buddshit Architecture, Le Huu Phuoc, Grafikol 2009, p.169 Sircar, ki zagotavlja podrobno študijo, meni, da verjetno pripada Ašokovemu stebru.
Stebri brez ašokanskih napisov