Geografija Tibeta je sestavljena iz visokih gora, jezer in rek, ki ležijo med srednjo, vzhodno in južno Azijo. Tradicionalno so zahodni (evropski in ameriški) viri Tibet obravnavali kot del Srednje Azije, čeprav današnji zemljevidi kažejo trend, da se vsa sodobna Kitajska, vključno s Tibetom, obravnava kot del Vzhodne Azije. Tibet pogosto imenujejo »streha sveta«, saj obsega planota s povprečno več kot 4950 metri nadmorske višine z vrhovi na 6000 do 7500 m, vključno z Mount Everestom na meji z Nepalom.
Geološki izvor Tibeta sega 60 milijonov let nazaj v čas počasnega in velikega trka med Indijsko podcelino, takrat ogromnim otokom, in ostalo Azijo. To teorijo potrjuje prisotnost morskih fosilov v Tibetu, daleč od katerega koli današnjega morja.
Opis Na severu in vzhodu jo omejuje Veliko kitajsko nižavje (), na zahodu in jugu pa Indijska podcelina (Ladak, Spiti in Sikim v Indiji ter Nepal in Butan). Večina Tibeta leži na vrhu geološke strukture, znane kot Tibetanska planota, ki vključuje Himalajo in številne najvišje gorske vrhove na svetu.
Visoki gorski vrhovi so Čangtse, Lotse, Makalu, Gauri Sankar, Gurla Mandhata, Čo Oju, Džomolhari, Gjačung Kang, Gjala Peri, Kailaš, Kavagebo, Khumbutse, Melungtse, Njainčentanglha, Namča Barva, Šišapangma in Jangra. Gorski prelazi so Čerko la in North Col. Manjše gore so Mount Gephel in Gurla Mandhata.
Regije Fizično lahko Tibet razdelimo na dva dela, na »jezersko regijo« na zahodu in severozahodu ter na »rečno regijo«, ki se razprostira na treh straneh prve na vzhodu, jugu in zahodu. Imena regij so uporabna za primerjavo njihovih hidroloških struktur in tudi za razlikovanje njihovih različnih kulturnih rab, ki so nomadske v »jezerski regiji« in poljedelske v »rečni regiji«. Kljub veliki velikosti in gorski naravi so podnebne spremembe na Tibetanski planoti bolj enakomerne kot nenadne. »Rečna regija« ima subtropsko visokogorsko podnebje z zmernimi poletnimi padavinami, ki v povprečju znašajo okoli 500 milimetrov na leto, dnevne temperature pa se gibljejo od okoli 7 °C pozimi do 24 °C poleti – čeprav so noči hladnejše za kar 15 °C. Količina padavin enakomerno upada proti zahodu in doseže le 110 milimetrov v Lehu na robu te regije, medtem ko temperature pozimi postajajo vedno nižje. Na jugu je »rečna regija« omejena s Himalajo, na severu s širokim gorskim sistemom. Sistem se na nobeni točki ne zoži na eno samo območje; na splošno so trije ali štirje po njeni širini. Kot celota sistem tvori razvodje med rekami, ki tečejo v Indijski ocean – Ind, Brahmaputra in Salven ter njenimi pritoki – ter potoki, ki se izlivajo v neizsušena slana jezera na severu.
Za »rečno regijo« so značilne rodovitne gorske doline in vključuje reko Yarlung Tsangpo (zgornji tok Brahmaputre) in njene glavne pritoke, reko Njang, Salven, Jangce, Mekong in Rumeno reko. Kanjon Yarlung Tsangpo, ki ga tvori podkvast ovinek reke, kjer ta teče okoli Namča Barva, je najgloblji in verjetno najdaljši kanjon na svetu. Med gorami je veliko ozkih dolin. Doline Lasa, Šigatse, Gjantse in Brahmaputra so brez permafrosta, prekrite z dobro prstjo in nasadi dreves, dobro namakane in bogato obdelane.
Dolino Južnega Tibeta tvori reka Yarlung Zangbo v srednjem toku, kjer potuje od zahoda proti vzhodu. Dolina je dolga približno 1200 kilometrov in široka 300 kilometrov. Dolina se spusti s 4500 metrov nad morjem na 2800 metrov. Gore na obeh straneh doline so običajno visoke okoli 5000 metrov.Zheng Du, Zhang Qingsong, Wu Shaohong: Mountain Geography and Sustainable Development of the Tibetan Plateau (Kluwer 2000), , p. 312; Tukajšnja jezera so jezero Paiku in jezero Puma Jumco.
»Jezersko območje« se razteza od jezera Pangong Tso v Ladaku, jezera Rakšastal, jezera Jamdrok in jezera Manasarovar blizu izvira reke Ind do izvirov Salvene, Mekonga in Jangceja. Druga jezera so Dagze Tso, jezero Nam in Pagsum Tso. »Jezersko območje« je suha in z vetrom brita puščava. Tibetanci to regijo imenujejo Chang Tang (Byang thang) ali 'Severna planota'. Široko je približno 1100 km (700 milj) in pokriva približno enako območje kot Francija. Zaradi izjemno visokih gorskih ovir ima zelo sušno alpsko podnebje z letno količino padavin okoli 100 milimetrov (4 in) in nima rečnega izliva. Gorovja so razprostrta, zaobljena, nepovezana, ločena z ravnimi dolinami. Pokrajina je posejana z velikimi in majhnimi jezeri, običajno slanimi ali alkalnimi in jih sekajo potoki. Zaradi prisotnosti neprekinjenega permafrosta nad Chang Tangom so tla močvirnata in pokrita s travnatimi grmi, kar spominja na sibirsko tundro. Med seboj se prepletajo slana in sladkovodna jezera. Jezera so na splošno brez iztoka ali pa imajo le majhen iztok. Nahajališča so sestavljena iz sode, pepelike, boraksa in kuhinjske soli. Jezersko območje je znano po velikem številu vročih vrelcev, ki so široko razširjeni med Himalajo in 34° S., vendar jih je največ zahodno od Tengri Nora (severozahodno od Lase). V tem delu Tibeta je tako močan mraz, da so ti izviri včasih predstavljeni s stebri ledu, pri čemer je skoraj vrela voda zmrznila med izlivom.
Podnebje Podnebje v Tibetu je devet mesecev v letu zelo suho, povprečna letna snežna padec pa je le 46 cm zaradi učinka padavinske sence. Zahodni prelazi vsako leto prejmejo majhne količine svežega snega, vendar ostanejo prehodni vse leto. Nizke temperature prevladujejo po vseh teh zahodnih območjih, kjer mračno puščavo ne ublaži nobeno rastlinje, večje od nizkega grmovja, in kjer veter nenadzorovano briše čez velika prostranstva sušnih ravnic. Indijski monsun ima določen vpliv na vzhodni Tibet. Severni Tibet je izpostavljen visokim temperaturam poleti in močnemu mrazu pozimi.
Učinki podnebnih sprememb Tibetanska planota vsebuje tretje največje skladišče ledu na svetu. Čin Dahe, nekdanji vodja kitajske meteorološke uprave, je dejal, da bo nedavna hitra stopnja taljenja in višje temperature kratkoročno dobra za kmetijstvo in turizem; vendar je izdal močno opozorilo: »Temperature se dvigajo štirikrat hitreje kot drugod na Kitajskem, tibetanski ledeniki pa se umikajo hitreje kot kjerkoli drugje na svetu. Kratkoročno bo to povzročilo širjenje jezer in prineslo poplave in blatne tokove. Dolgoročno so ledeniki življenjska doba za azijske reke, vključno z Indom in Gangesom. Ko bodo izginili, bodo zaloge vode v teh regijah ogrožene.«Global warming benefits to Tibet: Chinese official. Reported 18/Aug/2009.
Tibet v zadnjem ledeniškem obdobju Danes je Tibet najpomembnejša ogrevalna površina ozračja. V zadnjem ledeniškem obdobju je okoli 2.400.000 kvadratnih kilometrov ledene plošče pokrivalo planoto.Matthias Kuhle (1997): New Findings concerning the Ice Age (Last Glacial Maximum) Glacier Cover of the East-Pamir, of the Nanga Parbat up to the Central Himalaya and of Tibet, as well as the Age of the Tibetan Inland Ice. GeoJournal 42 (2-3, Tibet and High Asia IV. Results of Investigations into High Mountain Geomorphology, Paleo- Glaciology and Climatology of the Pleistocene (Ice Age Research)), 87-257. Ta poledenitev je potekala v skladu z znižanjem snežne meje za 1200 metrov. Za zadnji ledeniški maksimum to pomeni znižanje povprečne letne temperature za 7 do 8 °C ob manjši količini padavin v primerjavi z današnjo.
Zaradi tega padca temperature se je domnevno bolj suho podnebje glede na napajanje ledenika deloma kompenziralo z manjšim izhlapevanjem in povečano relativno vlažnostjo. Zaradi svoje velike razsežnosti je bila ta poledenitev v subtropih najpomembnejši podnebno tuj element na zemlji. Z albedom okoli 80-90 % je to ledeno območje Tibeta odbilo vsaj 4-krat večjo globalno energijo sevanja na površino v vesolje kot led v notranjosti na višji geografski širini. Takrat je bila najpomembnejša ogrevalna površina atmosfere – kar je danes, torej medledeniško, Tibetanska planota – najpomembnejša hladilna površina.Matthias Kuhle (2011): Ice Age Development Theory. In: Encyclopedia of Snow, Ice and Glaciers. Eds: V. P. Singh, P. Singh, U. K. Haritashya, 576-581, Springer.
Manjkalo je letno območje nizkega tlaka, ki ga povzroča vročina nad Tibetom kot motor poletnega monsuna. Poledenitev je tako povzročila prekinitev poletnega monsuna z vsemi globalno-klimatskimi posledicami, npr. pluviali v Sahari, širjenje puščave Thar, močnejši dotok prahu v Arabsko morje itd., pa tudi premik gozdne meje in vseh gozdnih pasov navzdol od alpsko-borealnih gozdov vse do polvlažnih sredozemskih gozdov, ki so nadomestili holocenske monsunsko-tropske gozdove na Indijski podcelini. Toda tudi premiki živali, vključno z jelenom Rusa timorensis daleč v južno Azijo, so posledica te poledenitve.
Kljub močni ablaciji, ki jo je povzročila močna insolacija, je izpust ledenikov v notranje-azijske kotline zadostoval za nastanek jezer taline v porečju Čaidam, porečju Tarim in puščavi Gobi. Padec temperature (glej zgoraj) je bil v prid njihovemu razvoju. Tako je bila glinasta frakcija, ki je nastala pri čiščenju tal pomembne poledenitve, pripravljena za izpihovanje. Izpihovanje limnitov in eolski transport na dolge razdalje sta bila povezana s katabatskimi vetrovi. V skladu s tem je bilo tibetansko poledenitev dejanski vzrok za ogromno proizvodnjo puhlice in transport materiala v kitajsko osrednje in nižinsko območje, ki se je nadaljevalo proti vzhodu.Matthias Kuhle (2001): The Tibetan Ice Sheet; its Impact on the Palaeomonsoon and Relation to the Earth's Orbital Variations. Polarforschung 71 (1/2), 1-13. V ledeni dobi je katabatski zračni tok – ime »zimski monsun« ni povsem pravilno – pihal vse leto.
Ogromen dvig Tibeta za okoli 10 mm/leto, merjen s triangulacijami od 19. stoletja in potrjen z glaciogemorfološkimi ugotovitvami ter seizmološkimi raziskavami, je enak dvigu Himalaje. Vendar so te količine dvigov veliko preveč pomembne za primarno tektonsko dvigovanje visoke planote, ki poteka le epirogenetsko. Pravzaprav jih je mogoče bolje razumeti s superponiranim glacioizostatičnim kompenzacijskim gibanjem Tibeta okoli 650 m.Matthias Kuhle (1995): Glacial Isostatic Uplift of Tibet as a Consequence of a Former Ice Sheet. GeoJournal 37 (4), 431-449.
Alternativno mnenje nekaterih znanstvenikovLehmkuhl, F., Owen, L.A. (2005): Late Quaternary glaciation of Tibet and the bordering mountains: a review. Boreas, 34, 87-100. je, da so ledeniki na Tibetanski planoti ostali omejeni na vse podatke, objavljene od leta 1974 v literaturi, na katero se sklicuje Kuhle (2004),Matthias Kuhle (2004): The High Glacial (Last Ice Age and LGM) ice cover in High and Central Asia. Development in Quaternary Science 2c (Quaternary Glaciation - Extent and Chronology, Part III: South America, Asia, Africa, Australia, Antarctica, Eds: Ehlers, J.; Gibbard, P.L.), 175-199. ki so pomembni glede največjega obsega ledu.
Naravni viri Gozdno območje Nekdanja bujna gozdna območja, kot je Kongpo v jugovzhodnem Tibetu, so se spremenila v lunino pokrajino.GEO, Tibet, N 186, avgust 1994, str. 69 Več kot 40 % gozda je bilo posekanega za izkoriščanje lesa, ki se nato izvozi in zato ne koristi lokalnemu prebivalstvu.Tibet, GEO, številka 186, avgust 1994 (str. 69). Leta 1949 so gozdovi pokrivali 222.000 km² ali skoraj polovico površine Francije. Leta 1989 je bila izkrčena polovica gozdne površine.Jean-Paul Ribe], Ohranjanje največjega ekosistema v Aziji GEO Tibet številka 186 avgust 1994 (str. 98-99)
Leta 1998 je glede na študijo zasebnega ameriškega inštituta World Watch Institute krčenje gozdov doseglo 85 %.Lester R. Brown et Brian Halweil, The Yangtze flood: the human hand, local and global, World Watch Institute, 13 août 1998.
Rude Tibet je bogat z minerali: zlato, uran, krom, premog, baker, sljuda, boraks…
Naravni rezervati thumb|Zavetišče za velike pande v Sečuanu Unescova svetovna dediščina