Cesar Vu (), rojen kot Liu Če () in z vljudnostnim imenom Tong (), je bil sedmi cesar dinastije Han, ki je vladal od 141 do 87 pr. n. št., * 9. marec 156 pr. n. št., † 29. marec 87 pr. n. št.

Njegova vladavina je trajala 54 let in bila najdaljša v dinastiji Han. Njegov rekord je podrl šele cesar Kangši več kot 1800 let pozneje. Med njegovo vladavino se je zelo razširil geopolitični vpliv na kitajsko civilizacijo in razvila močna centralizirana država. Na področju zgodovinskih družbenih in kulturnih študij je cesar Vu znan po svojih verskih inovacijah in pokroviteljstvu pesniške in glasbene umetnosti, vključno z razvojem cesarskega glasbenega urada v prestižno ustanovo. Med njegovo vladavino se je kulturni stik Kitajske z zahodno Evrazijo neposredno in posredno močno povečal.

Med Vujevo vladavino je cesarstvo Han doživelo največjo ozemeljsko širitev. Na njegovem vrhuncu so se meje cesarstva raztezale od Ferganske doline na zahodu, do severne Koreje na vzhodu in do severnega Vietnama na jugu. Cesar Vu je uspešno odvrnil nomadske Šjongnuje od sistematičnega napada na severno Kitajsko. Svojega odposlanca Džang Čjana je leta 139 pr. n. št. poslal v zahodne regije , da bi sklenil zavezništvo z Juedži in Kangjuji, kar je povzročilo nadaljnje diplomatske misije v Srednji Aziji. Zgodovinski zapisi ne omenjajo, da bi se zanimal za budizem, temveč poudarjajo njegovo zanimanje za šamanizem. Kulturne izmenjave, ki so bile posledica misij na zahod, kažejo, da je kljub temu prejel budistične kipe iz Srednje Azije. Slednje dokazujejo upodobitve na freskah v Jamah Mogao.

Cesar Vu velja za enega največjih cesarjev v kitajski zgodovini zaradi njegovega močnega vodenja in učinkovitega upravljanja, zaradi česar je bila dinastija Han ena najmočnejših držav na svetu.Bo Yang's commentary in the Modern Chinese edition of Zizhi Tongjian, vol. 7. Michael Loewe je vladavino cesarja Vuja označil za vrhunec modernističnih (klasično utemeljenih legalističnih) politik. Mark Csikszentmihalyi 2006 p.xxiv, xix Readings in Han Chinese Thought. Cesar Vu je kljub vzpostavitvi avtokratske in centralizirane države sprejel načela konfucijanstva kot državno filozofijo in etični kodeks svojega imperija ter ustanovil šolo za poučevanje bodočih upraviteljev o konfucijanskih klasikih. Te reforme so imele trajen učinek ves čas obstoja cesarske Kitajske in ogromen vpliv na sosednje civilizacije.

Biografija Zgodnja leta Liu Če je bil enajsti sin Liu Čija, najstarejšega živečega sina hanskega cesarja Vena. Njegova mati Vang Dži je bila sprva poročena z meščanom po imenu Džin Vangsun in z njim imela hčerko. Njena mati Dzang Er, vnukinja princa Dzang Tuja, je Vang Dži na silo ločila od moža in jo poročila s tedanjim prestolonaslednikom Liu Čijem. Na dan Liu Čijevega pristopa na prestol je Vang Dži rodila princa Liu Čija in bila zato povišana v zakonito ženo.

Kronski princ Cesarica Bo, uradna žena cesarja Džinga, je bila brez otrok. Posledično je leta 153 pr. n. št. postal prestolonaslednik Liu Rong, najstarejši cesarjev sin s priležnico gospo Li. Gospa Li, prepričana, da je njen sin bodoči cesar, je postala arogantna, netolerantna in ljubosumna. Njeno obnašanje je omogočilo soprogi Vang in mlademu Liu Čeju, da pridobita cesarjevo naklonjenost.

Dvorne spletke gospe Li in njeno vedenje so privedle do tega, da je cesar odstavil njenega sina Liu Ronga s položaja prestolonaslednika in ga leta 150 pr. n. št. izgnal iz Čangana, usmrtil klan ministra, ki ji je pomagal, njo samo pa dal v hišni pripor, kjer je kmalu zatem umrla zaradi depresije. Liu Rong je bil dve leti pozneje aretiran zaradi nezakonitega zasega zemljišč cesarskih svetišč in v priporu naredil samomor.

Ker je bila cesarica vdova Bo leta 151 pr. n. št. odstavljena, je cesar Džing štiri mesece kasneje za cesarico postavil soprogo Vang. Sedemletni Liu Če, zdaj pravno najstarejši cesaričin sin, je leta 149 pr. n. št. postal prestolonaslednik.

Leta 141 pr. n. št. je cesar Džing umrl. Liu Čejeva stara mati Dou je postala velika cesarica vdova, njegova mati pa cesarica vdova Vang.

Zgodnja vladavina in poskus reform Dinastijo Han je do takrat vodila taoistična ideologija vu vej, ki je zagovarjala gospodarsko svobodo in decentralizacijo vlade. Z močno plemensko zvezo Šjongnujev na severu je vzdrževala krhek mir. Takšna politika je bila zelo pomembna za gospodarsko okrevanje po državljanski vojni po dinastiji Čin, vendar je imela svoje pomanjkljivosti: izgubo denarne regulacije in političnega nadzora s strani centralne vlade, kar je fevdalnim vazalnim državam omogočilo, da so postale močne in neobvladane. Stanje je doseglo vrh z uporom sedmih držav med vladavino cesarja Džinga. Družbeno mobilnost je zaviral tudi nepotizem med vladajočim razredom in spodbudil plemiče, da niso spoštovali zakonov, kar je vodilo do vzpona lokalnih despotov, ki so ustrahovali in zatirali prebivalstvo. Politika prav tako ni zaščitila meja Hana pred nomadskimi napadi. Šjongnuji so med vladavino cesarja Vena prodrli kar 160 km od prestolnice. Med vladavino cesarja Džinga je bilo ugrabljenih ali zasužnjenih več kot 10.000 obmejnih prebivalcev. Ugledna politika Džja Ji in Čao Cuo sta svetovala, da se izpeljejo politične reforme, vendar niti cesar Ven niti cesar Džing nista bila pripravljena tvegati in jih izvesti.

Za razliko od njiju se mladi in živahni cesar Vu ni sprijaznil s statusom quo in je že leto po pristopu na prestol upošteval nasvete konfucijanskih učenjakov in sprožil ambiciozno reformo, v zgodovini znano kot džjanjuanska reforma, ki je vključevala:

uradno potrditev konfucijanstva kot nacionalne filozofije. Pred tem so bili bolj cenjeni libertarni taoistični ideali. Prisilno preselitev plemičev nazaj njihove fevde. V prestolnici Čangan je živelo veliko plemičev, ki so lobirali pri sodnih uradnikih, in ob tem izkoriščali proračun centralne vlade za kritje svojih stroškov, čeprav so že bogateli z obdavčitvijo svojih posesti. Nova politika cesarja Vuja je narekovala, da ne morejo več živeti od vladnega denarja in morajo zapustiti prestolnico, če nimajo utemeljenega razloga, da ostanejo v njej. Odstranitev kontrolnih točk, ki jih centralna vlada ni odobrila. Številna gospoda iz vazalnih držav je ob glavnih državnih cestah na svojem ozemlju postavila kontrolne točke, da bi pobirala cestnine in omejavala promet. Cesar Vu je želel lokalnim oblastem odvzeti nadzor nad prevozom in ga vrniti centralni vladi. Spodbujanje poročanja o kriminalnih dejavnosti plemičev in njihovo preganjanje. Plemiči, ki so se ukvarjali z nezakonitimi dejavnostmi, bi morali biti obtoženi in kaznovani, njihovo premoženje ali zemljišča pa bi lahko zaplenila država. Zaposlovanje in spodbujanje nadarjenih meščanov na vladnih položajih, da bi se zmanjšal upravni monopol plemiškega razreda.

Reforme cesarja Vuja, ki so ogrozile interese plemičev, je hitro izničila velika cesarica vdova Dou, ki je imela resnično politično moč na dvoru Hana in podpirala konservativne frakcije. Večina reformistov je bila kaznovana. Dva plemiška podpornika cesarja Vuja, Dou Jing in Tjan Fen, sta izgubila svoje položaje, cesarjeva mentorja Vang Dzang in Džao Van pa sta bila aretirana in v zaporu prisiljena na samomor.

Cesar Vu, prikrajšan za vse zaveznike, je postalj predmet zarot, tudi v svoji družini, katerih namen je bil njegova odstranitev s prestola. Cesarjeva prva žena, cesarica Čen Džjao, na primer, ni mogla zanositi in mu za ohranitev svojega položaja prepovedala priležnice. Politični sovražniki cesarja Vuja so njegovo pomanjkanje otrok uporabili kot argument za njegovo odstavitev, saj je bila nezmožnost cesarja, da širi kraljevo krvno linijo, resna stvar. Ti sovražniki so želeli Vuja zamenjati z njegovim stricem Liu Anom, kraljem Huajnana, ki je bil znan po poznavanju in zagovarjanju taoistične ideologije. Zaradi napovedi, da mladi cesar ne bo dolgo na oblasti, je tabor je zamenjal celo cesarjev stric Tjan Fen in odkrito iskal Liu Anovo naklonjenost. Politično preživetje cesarja Vuja je postalo zelo odvisno od lobiranja njegove vplivne tete/tašče, princese Guantao (Liu Piao), ki je služila kot posrednica pri iskanju cesarjeve sprave z njegovo močno staro materjo. Princesa Guantao je izkoristila vsako priložnost, da je vplivala na veliko cesarico in nenehno postavljala zahteve v imenu svojega nečaka/zeta.

Cesarja Vuja, ki je bil tudi sam nezadovoljen zaradi pomanjkanja dediča in razvajenosti cesarice Čen, je dodatno razjezil pohlep njene matere princese Liu Piao, vendar ga je mati, cesarica vdova Vang, prepričala, naj zaenkrat tolerira cesarico Čen in Liu Piao, češ da njegova ostarela stara mati fizično propada in bo kmalu umrla. Cesar se je naslednjih nekaj let pretvarjal, da nima nobenih političnih ambicij, in igral vlogo ubogljivega hedonista, ki se pogosto izmuzne iz prestolnice Čangan, da bi se ukvarjal z lovom in ogledovanjem in se predstavljal kot navaden plemič.

Utrditev oblasti Cesar Vu se je zavedal, da se je na vseh ravneh hanskega dvora ugnezdilo konzervativno plemstvo, zato je spremenil svojo strategijo. Na nižjih ravneh državne uprave je skrivaj rekrutiral krog mladih zvestih privržencev iz preprostih okolij, jih zatem povišal na srednje položaje in nazadnje infiltriral v vodstvene položaje v vladi. Ti novi uradniki, znani kot "notranji dvor", so sprejemali ukaze in poročali neposredno cesarju Vuju in imeli dejanski vpliv na delovanje vladnih zadev, čeprav so bili na nižjih položajih. Postali so močan nasprotnik "zunanjemu dvoru" treh gospodov (kancler, državni sekretar in poveljnik vojske) in devetih ministrov, večinoma nasprotnikov reform. Cesar Vu je poleg tega po vsej državi razposlal razglase, s katerimi je pozival samonikle učenjake, kot je bil Gongsun Hong, naj vstopijo v vladne službe, s čimer je poskušal prekiniti pritisk plemiškega razreda starejše generacije na vzvode moči v državi.

Leta 138 pr. n. št. je južna avtonomna država Minjue v današnjem Fudžijanu napadla šibkejšo sosednjo državo Dongov v današnjem Džedžigangu. Ko je kralj Dzuo Dženfu umrl na bojišču, je obupani Dongov iskal pomoč na dvoru Hana. Po burni dvorni razpravi o tem, ali je smiselno vojaško posredovati v tako oddaljeni vazalni državi, je cesar Vu poslal novo povišanega uradnika Jan Džuja v Kuajdži, da mobilizira lokalno garnizijo. Za odobritev kakršne koli uporabe oboroženih sil, so bili potrebni tudi glasovi (tigri) v pristojnosti velike cesarice vdove Dou. Jan Džu je kot imenovani cesarski veleposlanik to težavo zaobšel tako, da je usmrtil lokalnega vojaškega poveljnika, ki ni hotel ubogati nobenega ukaza, ne da bi preštel tigre, in prisilil guvernerja Kuajdžija, da je mobiliziral veliko mornariško floto. Sile Minueja so se ob pogledu na veliko hansko vojsko umaknile. Umik je vil velika Vujeva politična zmaga, ki je za njegovo posredovanje izločila štetje tigrov. Velika cesarica vdova je bila izločena iz igre, kar pa ni pomenilo izgube njenega vpliva. Cesarica vdova je bila do svoje smrti včasih resna in nepremostljiva ovira za izvajanje cesarjevih odlokov, v tistem trenutku pa je bila vojska trdno pod cesarjevim nadzorom.

Istega leta je priljubljena priležnica cesarja Vuja Vej Dzifu zanosila, s čimer je oprala svoje ime in utišala vse politične sovražnike, ki so nameravali cesarjevo domnevno neplodnost izkoristiti kot izgovor za njegovo odstranitev. Liu An, ki je upal, da mu bo neplodnost mladega cesarja Vuja omogočila vzpon na prestol, je začel zanikati njeno nosečnost in nagradil vsakogar, ki mu je povedal, da je cesar Vu še brez otrok.

Leta 135 pr. n. št. je velika cesarica vdova Dou umrla in s tem odstranila zadnjo večjo oviro ambicijam cesarja Vuja po reformah.

thumb|250px|Rumena črta označuje ozemlje Čina pred dinastijo Han; temno oranžno pobarvano je ozemlje Hanskega cesarstva pred vladavino cesarja Vuja, svetlo oranžno pa ozemlja, ki jih ja osvojil

Širjenje cesarstva