Šiungnu () je bila plemenska zveza nomadskih ljudstev, ki so po starodavnih kitajskih virih od 3. stoletja pr. n. št. do konca 1. stoletja n. št. naseljevala vzhodno evrazijsko stepo. Modu čanju, vrhovni voditelj plemen po letu 209 pr. n. št., je ustanovil cesarstvo Šiungnu.
Potem ko so strmoglavili svoje prejšnje vladarje Juedže, so Šiungnuji postali prevladujoča sila v stepah vzhodne Azije s središčem na Mongolski planoti. Dejavni so bili tudi na delih današnje Sibirije, Notranje Mongolije, Gansuja in Šindžjanga. Njihovi odnosi s sosednjimi kitajskimi dinastijami na jugovzhodu so bili zapleteni. V njih so se izmenjevala obdobja miru, vojne in podjarmljenja. Nazadnje je Šiungnuje v večstoletni vojni porazila dinastija Han. Sledili so razcep plemenske zveze na dva dela in prisilne preselitve velikega števila Šiungnujev na ozemlje Hana. V obdobju šestnajstih kraljestev so Šiungnuji kot eni od "petih barbarov" ustanovili dinastične države Han Džao, Severni Liang in Hu Šja na severu Kitajske.
Poskusi povezovanja Šiungnujev z bližnjimi Saki in Sarmati so bili nekoč sporni, kasneje pa je arheogenetika potrdila interakcijo obojih s Šiungnuji in tudi njihovo povezavo s Huni. Identiteta etničnega jedra Šiungnujev je bila predmet različnih hipotez, saj je v njihovem jeziku v kitajskih virih ohranjenih le nekaj besed, predvsem naslovov in osebnih imen. Ime Šiungnu bi lahko bilo sorodno imenu Hunov in/ali ljudstva Huna v Indiji in Pakistanu, vendar je to sporno. Druge jezikovne povezave, ki so prav tako sporne, vključujejo turško, iransko, mongolsko, uralsko, jenisejsko ali multietnično poreklo.
Ime Kitajsko ime Šiungnu samo po sebi je slabšalni izraz, saj pismenki 匈奴 pomenita "srdit suženj".Yü, Ying-shih (1986). "Han Foreign Relations". The Cambridge History of China, Volume 1: The Ch'in and Han Empires, 221 BC – AD 220. Cambridge: Cambridge University Press. p. 384. ISBN 978-0-521-24327-8. Besedi 匈奴 se kot Šiungnu izgovarjata v mandarinski kitajski izgovorjavi, ki se zdaj govori v Pekingu in je nastala pred manj kot 1000 leti. Stara kitajska izgovorjava je bila rekonstruirana kot *xiuoŋ-na ali *qhoŋna. Po eni od rekonstrukcij imena naj bi bilo ime izpeljano iz imena reke Ongi (mongolsko Онги гол, Ongi gol) v Mongoliji in je bilo prvotno dinastično in ne etnično ime.Atwood, Christopher P. (2015). "The Kai, the Khongai, and the Names of the Xiōngnú". International Journal of Eurasian Studies. 2: 45–47.
Zgodovina Predhodniki
Ozemlja v osrednji in vzhodni Mongoliji, povezana s Šiungnuji, so bila pred tem naseljena s kulturo ploščnih grobov starodavne severovzhodne Azije, ki je obstajala do 3. stoletja pr. n. št. Genetske raziskave kažejo, da so bili pripadniki kulture ploščnih grobov primarni predniki Šiungnujev in da so Šiungnuji nastali s precejšnjim in kompleksnim mešanjem z Zahodnimi Evrazijci.
V obdobju Zahodnega Džova (1045-771 pr. n. št.) so se dogajali pogosti spopadi Džova z nomadskimi plemeni s severa in severozahoda, znanimi kot Šjanjun in Gujfang, in različnimi plemeni Rongov, kot so bili Širongi, Šanrongi ali Čuanrongi. Za ta plemena se omenja, da so nadlegovala ozemlje Džova, v resnici pa so se Džovi širili proti severu in posegali v njihova tradicionalna ozemlja, zlasti v dolino reke Vej. Arheološko se je Džov razširil proti severu in severozahodu na račun kulture siva. Čuanrongi so leta 771 pr. n. št. uničili Zahodni Džov, oplenili prestolnico Haodžing in ubili zadnjega kralja Zahodnega Džova Jouja. Po njegovi smrti je bilo ravnanje s severnimi plemeni prepuščeno njegovi naslednici državi Čin.
Na zahodu je bila neposredna predhodnica Šiungnuja paziriška kultura (6.-3. stoletje pr. n. št.). Skitska kultura v južni Sibiriji, Altajskem gorovju, Kazahstanu in bližnji Mongoliji je bila prepoznana po izkopanih predmetih in mumificiranih truplih, kot je sibirska ledena princesa, najdena v sibirskem permafrostu. Na jugu se je v sedanji Notranji Mongoliji med bronasto in zgodnjo železno dobo od 6. do 2. stoletja pr. n. št. razvila ordoška kultura neznanega etno-jezikovnega izvora, ki naj bi predstavljala najbolj vzhodno razširitev indoevropskih govorcev. Juedže je izpodrinila ekspanzija Šiungnujev v 2. stoletju pr. n. št. in jih prisilila na preselitev v srednjo in južno Azijo.
Zgodnja zgodovina
Zgodovinar Zahodnega Hana Sima Čjan je v enem od poročil v Zapisih velikega zgodovinarja okoli leta 100 pr. n. št. podrobno opisal Šiungnuje. Šiungnuji naj bi bili potomci nekega Čunveija, ki je izhajal iz "rodovine gospoda Šjaja", se pravi Juja Velikega."The Account of the Xiongnu, Records of the Grand Historian", Sima Qian.DOI: https://doi.org/10.1163/9789004216358_00Shiji Ch. 110: Xiongnu liezhuan quote: "匈奴，其先祖夏后氏之苗裔也，曰淳維。" Sima Čjan je kljub temu potegnil jasno mejo med stalno naseljenim ljudstvom Huašja (Han) in pastirskimi nomadi (Šiungnu). Ljudstvi je označil kot popolni civilizacijski nasprotji. Omenil je tudi pojav Šiungnujev severno od poveljstev Janmen in Dai pred letom 265 pr. n. št., se pravi tik pred vojno med Džaom in Šjongnuji.Shiji Vol. 81 "Stories about Lian Po and Lin Xiangru - Addendum: Li Mu" text: "李牧者，趙之北邊良將也。常居代鴈門，備匈奴。Theobald, Ulrich (2019) "Li Mu 李牧" in ChinaKnowledge.de - An Encyclopaedia on Chinese History, Literature and Art
Sinolog Edwin Pulleyblank (1994) trdi, da v obdobju pred letom 241 pr. n. št. to verjetno niso bili Šiungnuji, ampak Huji. Šjongnuje in Huje so pogosto zamenjavali tudi v drugih kitajskih virih. Izraz Hu je na splošno pomenil tudi katero koli nomadsko ljudstvo. V tem smislu je nedosleden tudi Sima Čjan, ki je za Huje štel tudi Donghuje.Shiji, Vol. 110 "Account of the Xiongnu". quote: "後秦滅六國，而始皇帝使蒙恬將十萬之眾北擊胡，悉收河南地。…… 匈奴單于曰頭曼，頭曼不勝秦，北徙
Starodavna Kitajska je pogosto prihajala v stik z nomadskimi ljudstvi Šjanjun in Širong. V poznejšem kitajskem zgodovinopisju so se nekatere skupine teh ljudstev štele za možne prednike ljudstva Šjongnu. Slednje se je pogosto spopadalo z dinastijo Šang in še posebej z dinastijo Džov, ki je med svojim širjenjem pogosto osvajala in zasužnjevala nomadska ljudstva. V obdobju vojskujočih se držav so vojske držav Čin, Džao in Jan posegale po ozemljih, poseljenih s Šjongnuji in drugimi ljudstvi Hu.
Pulleyblank je trdil, da so bili Šjongnuji del skupine Širongov, imenovane Jiču, ki je živela v Šaanbeiju in bila stoletja pod vplivom Kitajske, preden jo je izgnala dinastija Čin. Pohodi Čina proti Šjongnujem so razširili njegovo ozemlje na račun nasprotnika. Po združitvi dinastije Čin so bili Šjongnuji stalna grožnje severnemu delu Čina. Dinastijo Čin so najverjetneje napadali takrat, ko je trpela zaradi naravnih nesreč.
Ustanovitev države Prvi znani vodja Šiungnujev je bil Touman, ki je vladal med letoma 220 in 209 pr. n. št. Leta 215 pr. n. št. je kitajski cesar Čin Ši Huang poslal generala Meng Tiana na vojaški pohod proti Šiungnujev. Meng Tian jih je premagal in izgnal iz okljuka reke Ordos proti severu na Mongolsko planoto. Leta 210 pr. n. št. je Meng Tian umrl, naslednje leto pa je Toumanov sin Modu postal šiungnu čanju.
Da bi zaščitil Šiungnuje pred dinastijo Čin, jih je Modu čanju združil v močno plemensko zvezo, Postali so močna država, sposobna zbrati veliko vojsko in bolj koordinirano napadati Kitajsko. Dve leti pozneje, leta 207 pr. n. št., je dinastija Čin po obdobju notranjih konfliktov propadla. Leta 202 pr. n. št. jo je nadomestila dinastija Zahodni Han. To obdobje kitajske nestabilnosti je bilo za Šiungnuje obdobje blaginje. Od Hana so prevzeli številne kmetijske tehnike, začeli za težka dela uporabljati sužnje in živeti v domovih v hanskem slogu. v domovih živeti v slogu Hana.
right|thumb|300px|Zlata krona kralja Šiungnujev iz zgodnjega obdobja države; na vrhu krone je orel s turkizno glavo.
Po vzpostavitvi notranje enotnosti je Modu razširil imperij Šiungnujev v vse smeri. Na severu je osvojil številna nomadska ljudstva, vključno z Dinglingi v južni Sibiriji. Zdrobil je moč Donghujev v vzhodni Mongoliji in Mandžuriji ter Juedžijev v koridorju Heši v Gansuju. Modujev sin Džidžu je iz lobanje kralja Juedžijev ukazal izdelati čašo. Modu je ponovno zavzel tudi prvotno domovino Šiungnujev ob Rumeni reki, ki jo je pred tem zasedel general Čina Meng Tian. Pod Modujevim vodstvom so Šiungnuji postali tako močni, da so začeli ogrožati dinastijo Han.
Leta 200 pr. n. št. je Modu s svojo 320.000-glavo vojsko pri trdnjavi Peteng v Baidengu (današnji Datong, Šanši) premagal cesarja Gaodzuja iz dinastije Han, zaradi česar je cesar leta 200 pr. n. št. skoraj izgubil svoj prestol. Gaodzu je moral sprejeti vse Modujeve mirovne pogoje, prepustiti Šiungnujem severne province in plačevati letni davek. Modu je občasno kljub temu ogrozil severno mejo Hanov, dokler ni bil leta 198 pr. n. št. sklenjen dokončen mirovni sporazum. Šiungnuji so bili do Modujeve smrti leta 174 pr. n. št. najvidnejši nomadi, ki so mejili na kitajsko cesarstvo Han.
Hierarhija Vladar Šiungnuja se je imenoval čanju. Pod njim so bili kralji (tuči). Pod njim sta bila desni in levi kralj. Levi kralj je bil običajno njegov predvideni naslednik. Naslednje nižji v hierarhiji so bili levi in desni najvišji državni uradniki: vojaški poveljniki in guvernerji. Pod njimi so bili poveljniki oddelkov po tisoč, sto in deset mož. Šiungnuji kot narod nomadov v stalnem gibanju so bili organiziran kot vojska.
Po Moduju so voditelji oblikovali dualistični sistem politične organizacije z levo in desno vejo Šiungnujev, razdeljenih na regionalni osnovi. Čanju ali šanju, vladar, enakovredni kitajskemu cesarju, je izvajal neposredno oblast nad osrednjim ozemljem. Longčeng je postal kraj letnega srečanja in prestolnica Šiungnujev. Ruševine Longčenga so bile leta 2017 odkrite južno od okrožja Ulziit v provinci Arkhangai v vzhodni Mongoliji.
Diplomatske poroke z dinastijo Han thumb|250px|Zaponka s podobo turkmenskega kulana (divji osel); šiungnujska kultura, severozahodna Kitajska, 2.-1. stoletje pr. n. št.
Po šiungnujskem obleganju Taijuana pozimi leta 200 pr. n. št., je cesar Gaodzu iz Hana osebno vodil vojaški pohod proti Modu čanjuju. V bitki pri Baidengu je padel v zasedo, ki jo je domnevno postavila šiungnujska konjenica. Cesar je bil sedem dni odrezan od oskrbe in okrepitev in se je le za las izognil ujetju.
Dinastija Han je za žene voditeljev Šiungnujev večkrat poslala naključno izbrana preprosta dekleta, lažno označena kot princese in članice cesarske družine Han, da bi se izognila pošiljanju cesarjevih hčera. Poroke "princese" so bile namenjene predvsem zaustavitev mejnih napadov. Hani so Šiungnuje podkupovali tudi z darili. Po porazu pri Pingčengu leta 200 pr. n. št. je cesar Hana opustil vojaško reševanje grožnje Šiungnujev. Namesto tega je leta 198 pr. n. št. na pogajanja poslal dvorjana Liu Džinga. Mirovna poravnava, ki sta jo na koncu sklenili sprti strani, je vključevala poroko princese Hana z vladarjem Šiungnujev in občasna darila v svili in riževem žganju.
thumb|upright=1.35|left|Potujoča nomadska družina, ki jo vodi moški v suknjiču in hlačah s pasom in vleče nomadski voz
thumb|left|upright=1.35| Pasna zaponka z motivom rokoborcev, Ordoška regija in zahodni del severne Kitajske, 2. stoletje pr. n. št., bron, Etnološki muzej, Berlin; po Frankfortu sta rokoborca Šiungnuja; njuna konja imata imajo šiungnujsko opravo
Sporazum je določil vzorec odnosov med Hanom in Šiungnujem, ki je trajal šestdeset let. Do leta 135 pr. n. št. je bil sporazum devetkrat obnovljen, vsakič s povečanjem "daril" cesarstvu Šiungnu. Leta 192 pr. n. št. je Modu celo zaprosil za roko cesarice Li Dži, vdove cesarja Gaodzuja. Modujev sin in naslednik, energični Džiju, znan kot Laošang čanju, je nadaljeval očetovo ekspanzionistično politiko. Laošangu je uspelo s cesarjem Venom doseči pogoje za ohranitev obsežnega tržnega sistema, ki ga je sponzorirala vlada.