Seznam osebnosti, ki so rodbinsko ali z življenjskimi aktivnostmi povezane z današnjo Lokovško planoto, katere večji del pokriva vas Lokovec, se dopolnjuje. Lokovška planota sega v tri občine: Mestna občina Nova Gorica (pretežni del), Občina Kanal ob Soči in Občina Tolmin.
Priimki dr. Vojko Pavlin v knjigi Goriško gospostvo ob prehodu pod Habsburžane (na osnovi urbarja iz leta 1507) piše, da okoli leta 1500 takrat gozdnato območje današnjega Lokovca ni bilo stalno poseljeno. V Urbarju so med navedenimi kraji tudi pred 500 leti že naseljene lokacije v bližnji okolici Lokovške planote in priimki, ki jih 200 let pozneje srečamo pri priseljencih v Lokovce. Pregled prvih priimkov na Lokovški planoti in primerjava s krajem starejše omembe istih priimkov v Urbarju nakazuje smeri priselitve: Ariaw, Ariawecz (Erjavec/Rijavec: Lom, Spodnja Vrtojba), Brathusch (Bratuž: Hum pri Kalu nad Kanalom, Kal nad Kanalom, Kozana, Peč pri Sovodnjah, Bukovica), Bremiz (Bremec: Na goriških planotah pogost priimek Bremec je povezan z naseljem Bremci (Brenich) pri Kalu na Banjško-Lokovški planoti, ki je v Historični topografiji Primorske do leta 1500 na podlagi gradiva Milka Kosa omenjeno že v obdobju ok. 1370. Med prvimi naseljenci (Gornjega) Lokovca je bilo največ družin Bremec), Kargo (Čargo: Mrcinje), Leban (Grgar - kraj v SHT omenjen pred l.1292), Mamecz (Mamec: Ločnik), Mrackh (Mrak: Lom - kraj v SHT omenjen v l.1430-1450), Pirich (Pirih: Hum pri Kalu, Kal nad Kanalom - kraj v SHT omenjen v l.1430-1450, Koprivišče - kraj v SHT omenjen v l.1430-1450 in 1475, Senica pri Levpi - Levpa omenjena v SHT v l.1430-1450), Podgornik (Čepovan - kraj v SHT omenjen l.1296), Schuligoy (Šuligoj: Solkan, Orehovlje, Ročinj, Dol pri Kalu nad Kanalom - kraj v SHT omenjen v l.1430-1450, priimku je slično ime zaselka Šulgi v zgornjem delu Čepovanskega dola.)
Priimki prvih prebivalcev Lokovca (Lokoviz, Locoviz, Locovizh):
v župnijski poročni knjigi za Čepovan so v prvi polovici 18. stoletja (1737-1749) vpisane poroke ženinov in nevest iz Lokovca s priimki: Bremec (Bremiz), Hvala (Hvalla), Humar/Kumar (Cumar), Kolenc (Collenz), Kuštrin (Custrin), Murovec (Muraviz), Mrak (Mrag), Pirih (Pirich), Šuligoj (Sulgoi)
za Kal nad Kanalom vpisi v župnijskih knjigah v drugi polovici 18. stoletja prinašajo pestrost priimkov in potrjujejo različnost porekla prebivalcev, hišne številke pa precejšnjo poseljenost (leta 1785: h.št.127; leta 1796: h.št.142): Bratuž/Bratuš (Bratus), Bremec (Bremiz, Bremizh), Brezavšček (Bresouszik), Čargo (Chiargo), Gorjup (Goriup, Goriupp), Grosar (Grofsar), Hvala (Hvalla), Humar/Kumar (Cumar), Kogoj (Cogoi), Kolenc (Kolenz, Kollenz), Kovačič (Covazig, Covacig), Kuštrin (Kustrin, Custrin), Lapanja (Lapagna), Leban, Lipičar (Lipizar), Nemec (Nemiz), Mamic/Mamič (Mamiz), Mauri, Mokrin (Mocrin, Mockrin), Mrak (Mrack), Murovec (Muraviz), Obrekar, Pavšič (Pafsig), Pertout, Pirih (Pirich), Pisk (Pisek), Podgornik, Povšič (Pousig), Renko, Rijavec (Riaviz), Šavle/Šaule/Šauli (Saule, Sauli), Štulc (Stulz), Šuligoj (Suligoi, Sulligoi), Vončina (Wanzina, Voanzina, Wanzhina, Wonzhina, Woncina, Wonzina, Wonzin), Voglar, Žbogar (Sbogar). za Lom (Kanalski, Tolminski) so v drugi polovici 18. stoletja v župnijskih knjigah vpisani priimki Lokovčanov in Lokovčank živečih v skrajnih S in SZ zaselkih kraja: Pousig, Krascig, Cogoj, Muraviz, Stulz Nekateri priimki so bili prisotni le kratko obdobje, izginili so iz različnih razlogov, največkrat zato, ker ni bilo potomcev ali so bile v družini le hčerke, ali se je družina odselila. Matične knjige za Lokovec so bile vzpostavljene šele leta 1800. VIR: Matricula Online.
Rodoslóvje ali genealogíja je pomožna zgodovinska veda, ki proučuje in zasleduje družinsko poreklo in na osnovi pisnih in ustnih virov sestavlja družinska drevesa. Novi časi prinašajo različne tudi amaterskim rodoslovcem dostopne digitalne vire in rešitve, s pomočjo katerih spoznavamo poreklo priseljencev, družinske povezave in širjenje poselitve tudi na Lokovški planoti.
Domačini in z Lokovško planoto rodovniško povezane osebnosti
Lojze Bratuž (1902–1937), slovenski zborovodja, skladatelj in protifašist, njegov oče in očetovi predniki so bili iz Lokovca (Pocutovi) in Čepovana Almira Bremec, slikarka in grafičarka, po starših iz Lokovca Milko Melhior Bremec (1890–1971), inženir strojništva, inovator, projektant in organizator kovaške ter kovinske industrije, nestor slovenskega industrijskega kovaštva, vodilni pobudnik prehoda iz obrtniškega na industrijsko kovaštvo v Lokovcu, na Muti in v Zrečah. Njegovi predniki so živeli v Gorenjem Lokovcu na domačiji Klanfar, od koder se je Milkov stari oče Janez okoli leta 1844 odselil v Ljubljano. Ljubka Čargo, političarka - mestna svetnica MO Nova Gorica v več mandatih, iz Lokovca Anej Černe , domačin, skladatelj, prejemnik Prešernove nagrade (Akademija za glasbo Ljubljana, 2018) Miha Humar (1876-1942) in Štefan Humar (1885-1963), iz hiše po domače pri Mraku v Srednjem Lokovcu: brata zidarja Pavla Jarc (roj. Kurtović), umetnostna zgodovinarka, vodja Mestne galerije Nova Gorica, prej dolgoletna direktorica Kulturnega doma Nova Gorica, po prednikih z materine strani iz Lokovca Ljoba Jenče, prejemnica državne medalje za zasluge, častna občanka Cerknice, ohranjevalka ljudskega spomina, pevka, pravljičarka, zbirateljica, voditeljica vokalnih in pripovedovalskih delavnic, avtorica knjig in člankov, strokovna sodelavka Kulturno turističnega društva Lokovec, po rodu iz Lokovca Marijan Kogoj, zgodovinar, profesor, upokojeni ravnatelj, prejemnik priznanja MONG, po starših iz Lokovca Anton Kuštrin (1882-1942), po domače pri Gamzinu: delal krniže, štirne, kamnita korita Viktor Ličer (1925–2016), tajnik Kovaške zadruge Lokovec (ko je kovaštvo na Lokovški planoti oživljal Milko Bremec) Bojan Maraž, oblikovalec, fotograf, snemalec; po materini strani iz Lokovca Mojca Maver Podbersič, glasbena pedagoginja, zborovodkinja, po materini strani iz Lokovca Franc Mokrin (1905-1962), po domače Pajer: štancar in vseznal, tudi tišler, leta 1954 je špičkal vse kamne za šolo pri Kolencu v Spodnjem Lokovcu Vida Mokrin Pauer, pesnica in pisateljica, po starših iz Lokovca Alojzij Murovec (1864-1946), po domače Šmonov Luiž iz Gorenjega Lokovca, štancar (klesar) samouk in zidar: izdelal nenavadno nabožno znamenje na Murovčevi Lazni v Lokovcu Andrej Murovec (1815–1884), ljudski podobar in kamnosek, rojen in umrl v Kanalskem Lomu, njegov oče je bil iz Lokovca Alojz Pavšič (1901 - 1985), fotograf, organist samouk in kulturno-prosvetni delavec, iz rojstnega Kanalskega Loma se je preselil na Most na Soči in leta 1961 v Solkan, kjer je imel fotografski atelje. Sebastjan Peršolja, mednarodno priznan slikar, kipar, grafik in oblikovalec, ustvarja v ateljeju v Lokovcu Jožef Pisk (1902-1987), po domače Hrvatov Pepč iz Gorenjega Lokovca: slamokrovec Darja Povšič Peršolja, podjetnica, filantropinja (Fundacija Vrabček upanja), prejemnica priznanja MONG, po starših iz Lokovca Urška Povšič, avtorica strokovnih in publicističnih člankov o Lokovcu, zunanja sodelavka KTD Lokovec Miloš Rijavec, akademski glasbenik – trobentar, prejemnik nagrade MONG za delovanje v vlogah pedagoga, glasbenika in organizatorja, za razvoj zasedbe Big banda NOVA, glasbenega prostora na Goriškem in širše; po materi iz Lokovca Anton Šavli (1843-1915), po domače Šuljetov iz Gorenjega Lokovca: kamnosek, izdeloval portale Janja Šuligoj, avtorica strokovnih in publicističnih člankov o Lokovcu, lektorica, zunanja sodelavka KTD Lokovec Miroslav Mirko Šuligoj (1927-2000), učitelj, ravnatelj, zbiratelj lokovškega kovaškega izročila, sestavljavec kronik, rezbar samouk, prejemnik nagrade Občine Nova Gorica Lokovčani iz novejšega časa, ki so se tako ali drugače ukvarjali z obdelovanjem kamna: Ivan Gorjup - na Dolenjih Lavtarcah, Rok Vončina - Katornov, Janez Vončina - Na Dolenjem Humu, Tomaž Šavli - Peršoljev, Peter Pertovt - Pušičev in Avguštin Bremec - Na Gorenjih Stajah. Vir podatkov za kamnoseke, klesarje in zidarje je knjiga Špički, špičkarji, kamnarji, zidarji . Med kamnarske poklice se uvršča tudi apneničarska dejavnost, ki je bila na območju Lokovca zelo razvita in še ni raziskana.
Rodbine Filip Leban (1911-1983), kovač, partizan, vojni ujetnik v 2. SV, v Jugoslaviji prejemnik medalje za hrabrost in medalje zaslug za narod; njegov vnuk Dean Leban, domačin, kovač, umetnostni kovač, strokovni sodelavec KTD Lokovec pri ohranjanju kovaške dediščine in kreiranju kovaških umetniških izdelkov, podjetnik.
Jakob Povšič (1836-1914), Franc Povšič (1873-1962), Viktor Povšič (1904-1987) in Nace Povšič, rodbina vsaj šestih generacij potomcev najverjetneje prvih lokovških kovačev in mojstrov izdelovanja rezil (fouč), v kateri je s to obrtjo začel prednik že v začetku 19. stoletja, zaslužna tudi za povojno (2.SV) obuditev tradicionalnega kovaštva.
Joško Šuligoj (1954-2021), kovač, vodja prezentacijske skupine lokovških kovačev; njegov brat Miroslav Šuligoj Bremec, dolgoletni predsednik Kulturno turističnega društva Lokovec, nosilec ohranjanja etnološke dediščine ter razvoja lokalnega kulturnega turizma, urednik publikacij in zbornikov, avtor publicističnih in strokovnih člankov, kreator in organizator etnoloških in kulturnih dogodkov
Jožef Josip Winkler (1876-1918), Pepč Mežnarjev, v letih 1904-1912 župan županije in davčne občine Lokovec znan po liberalnih načelih, posestnik, kmet, trgovec in krčmar-gostilničar; član Mohorjeve družbe; kot AO vojak poslan na Vzhodno fronto, od koder se ni vrnil; med 1.SV so na njegovi domačiji bivali AO častniki. Nekateri njegovi znani predniki, potomci in sorodniki so: Blaž Winkler (1841-1919), Jožefov oče, od Nemcev (Trnovo-Lokve) v Lokovec poročen mlajši brat barona dr. Andreja Winklerja, član Mohorjeve družbe; v RKD vpisana kamnita štirna na vaški cesti med hišami Pri cerkvi v Lokovcu z letnico 1892 ima inicialki BW - Blaž Winkler Andrej baron Winkler (1825-1916), Jožefov stric, pravnik in politik (c. kr. predsednik dežele Kranjske /1880 - 1892/, krminski in tolminski okrajni glavar, poslanec v goriško-gradiškem deželnem zboru in v državnem zboru na Dunaju), vitez reda železne krone II. stopnje, povzdignjen v dedni plemiški stan s stopnjo »baron« (Freiherr von Winkler). Andrej baron Winkler je preko žene Marije K. A. W. roj. Obreza sorodstveno povezan s Francetom Prešernom, preko poroke hčerke Marie Phillipe Freiin von Winkler z grofom Antonom Pace von Friedensberg v sorodu s potomci Goriških grofov, baronov Attems-Petzenstein (von Erberg), družino škofa Friderika Barage, preko poroke sina sina Egona von Winkler v sorodu s cesarsko rodbino Habsburg, preko porok nekaterih drugih potomcev pa še z več plemiškimi in vladarskimi rodbinami in njihovimi potomci. Izidor (Dorče) Winkler (1902-1967), le 17-leten kot najstarejši Jožefov sin l.1919 prevzel domačijo in skrb za številno družino, v času fašistične Italije zagovornik naprednih idej in upornik poitalijančevanju, med 2. SV sodelavec odporniškega gibanja, vse življenje omogočal družbene in politične dogodke ter delovanje vaških organizacij v prostorih domačije in gostilne, po 2. SV tudi ustanovitev Kovaške zadruge; imel je obsežno zbirko in posojevalnico knjig, bil je lovec in lovski funkcionar (gostilna se je njega dni imenovala Pri lovcu) sorodniki: Venceslav Winkler (pisatelj, Jožefov pranečak); Iztok Winkler (gozdarski strokovnjak in politik, Jožefov prapranečak, Venceslavov sin); Peter Winkler (politik, Jožefov prapranečak, Venceslavov sin); Avgust Kafol (iz Čepovana, mož Jožefove sestrične, okrajni gozdar na Krasu in gozdarski strokovnjak); pranečakinja Mara Rijavec (učiteljica, publicistka)