Tikal (Tik'al v sodobnem majevskem pravopisu) je ruševina starodavnega mesta, ki se je verjetno imenovalo Yax Mutal in so ga našli v deževnem gozdu v Gvatemali. Je eno največjih arheoloških najdišč in urbanih središč predkolumbovske civilizacije Majev. Leži v arheološki regiji kotline Petén v današnji severni Gvatemali, v departmaju El Petén in je del gvatemalskega narodnega parka Tikal, leta 1979 pa je bil vpisan za Unescov seznam svetovne dediščine.Unesco
Tikal je bil glavno mesto osvajalske države, ki je postala eno najmočnejših kraljestev starih Majev.Sharer & Traxler 2006, p.1. Hammond 2000, p.233. Čeprav monumentalna arhitektura na mestu sega vse do 4. stoletja pr. n. št., je Tikal dosegel vrhunec v klasičnem obdobju, ok. 200 do 900. V tem času je mesto politično, gospodarsko in vojaško prevladovalo v večjem delu majevske regije, hkrati pa je sodelovalo z območji po vsej Mezoameriki, kot je velika metropola Teotihuacán v oddaljeni Mehiški dolini. Obstajajo dokazi, da je Tikal v 4. stoletju našega štetja osvojil Teotihuacán.Martin & Grube 2008, pp.29–32. Po koncu poznega klasičnega obdobja v Tikalu niso zgradili novih večjih spomenikov in obstajajo dokazi, da so bile elitne palače požgane. Ti dogodki so bili povezani s postopnim upadanjem prebivalstva, ki je doseglo vrhunec z opustitvijo mesta do konca 10. stoletja.
Tikal je najbolje razumeti med vsemi velikimi nižinskimi majevskimi mesti z dolgim dinastičnim seznamom vladarjev, odkritjem grobnic mnogih vladarjev na tem seznamu in preiskavo njihovih spomenikov, templjev in palač.Adams 2000, p.34.
Etimologija
Ime Tikal morda izhaja iz ti ak'al v jeziku jukateških Majev; to naj bi bilo razmeroma sodobno ime, ki pomeni 'ob vodnjaku'. Lovci in popotniki v regiji so ime očitno uporabili za enega od starodavnih rezervoarjev na tem mestu.Martin & Grube 2000, p.30. Alternativno so ga razlagali kot 'kraj glasov' v jeziku Itza Maya. Tikal pa ni starodavno ime za lokacijo, temveč ime, sprejeto kmalu po odkritju v 1840-ih.Drew 1999, p.136. Hieroglifski napisi na ruševinah se nanašajo na starodavno mesto kot Yax Mutal ali Yax Mutul, kar pomeni 'Prvi Mutal'. Tikal se je morda tako imenoval, ker je tudi Dos Pilas začel uporabljati isti simbol emblema; vladarji mesta so se verjetno želeli izpostaviti kot prvo mesto, ki nosi to ime.Schele & Mathews 1999, p.64. Kraljestvo kot celota se je preprosto imenovalo Mutul,Sharer & Traxler 2006, p.1. kar je branje glifa emblema 'snop las', ki ga vidimo na priloženi fotografiji. Njegov natančen pomen ostaja nejasen.
Geografija
Najbližji veliki moderni naselji sta Flores in Santa Elena, približno 64 kilometrov po cesti proti jugozahodu.Kelly 1996, pp.111–2. Tikal je približno 303 kilometre severno od mesta Gvatemala. Leži 19 kilometrov južno od sodobnega majevskega mesta Uaxactun in 30 kilometrov severozahodno od Yaxhe. Mesto je bilo 100 kilometrov jugovzhodno od svojega velikega tekmeca iz klasičnega obdobja, Calakmula, in 85 kilometrov severozahodno od Calakmulovega zaveznika Caracola, ki je zdaj v Belizeju.Webster 2002, pp.188, 192.
Mesto je bilo v celoti kartografirano in je pokrivalo območje, večje od 16 kvadratnih kilometrov, ki je vključevalo približno 3000 struktur.Coe 1999, p.104. Topografija najdišča je sestavljena iz niza vzporednih apnenčastih grebenov, ki se dvigajo nad močvirnatimi nižinami. Glavna arhitektura mesta je zbrana na območjih višje ležeče in povezana z dvignjenimi nasipi, ki segajo čez močvirja. Območje okoli Tikala je bilo razglašeno za narodni park Tikal in ohranjeno območje obsega 570 kvadratnih kilometrov.Kelly 1996, p.140. Ustanovljeno je bilo 26. maja 1955 pod okriljem Instituto de Antropología e Historia in je bilo prvo zaščiteno območje v Gvatemali.
Ruševine ležijo med tropskim deževnim gozdom severne Gvatemale, ki tvori zibelko nižinske civilizacije Majev. Mesto samo je bilo med bogato rodovitno gorsko zemljo in je morda prevladovalo na naravni trgovski poti vzhod–zahod čez polotok Jukatan.Webster 2002, p.261. Med opaznimi drevesi v parku Tikal so velikansko drevo kapokovec (Ceiba pentandra), sveto drevo Majev; tropska cedra (Cedrela odorata) in honduraški mahagonij (Swietenia macrophylla). Kar zadeva favno, je tam redno mogoče videti agutije (Dasyprocta punctata), belonose koatije (Nasua narica), sive lisice (Urocyon cinereoargenteus), Geoffroyeva brezpalčarka (Ateles geoffroyi), grivastega vriskača ( Alouatta palliata), harpijskega orla (Harpia harpyja), sokole, ocellatskega purana (Meleagris ocellata), guane, tukane, zelene papige in krojaške mravlje. V parku naj bi se sprehajali tudi jaguarji, ozeloti in pume.Coe 1967, pp. 9-10. Hidinger 1996, p. 52.
Tikal ni imel vode, razen tiste, ki je bila zbrana iz deževnice in shranjena v desetih rezervoarjih. Arheologi, ki so delali v Tikalu v 20. stoletju, so prenovili enega od teh starodavnih rezervoarjev za shranjevanje vode za lastno uporabo. Povprečna letna količina padavin v Tikalu je 1945 milimetrov. Vendar pa je bil prihod dežja pogosto nepredvidljiv in lahko so se pojavila dolga sušna obdobja, preden so pridelki dozoreli, kar je močno ogrožalo prebivalce mesta.Webster 2002, p.239.
Prebivalstvo Ocene prebivalstva v Tikalu se gibljejo od 10.000 do 90.000 prebivalcev. Prebivalstvo Tikala je začelo neprekinjeno krivuljo rasti, ki se je začela v predklasičnem obdobju (približno 2000 pr. n. št. – 200 n. št.), z vrhuncem v pozni klasični dobi, ko je prebivalstvo hitro naraščalo od 700 do 830 n. št., čemur je sledil močan upad. Za 120 kvadratnih kilometrov območje, ki spada v zemeljsko obrambo v zaledju, je največja populacija ocenjena na 517 na kvadratni kilometer. Na območju v radiju 12 kilometrov od jedra najdišča je najvišja populacija ocenjena na 120.000; gostota prebivalstva je ocenjena na 265 na kvadratni kilometer. V regiji v polmeru 25 kilometrov od jedra lokacije in vključno z nekaterimi satelitskimi lokacijami je največja populacija ocenjena na 425.000 z gostoto 216 na kvadratni kilometer. Te številke o populaciji so še toliko bolj impresivne zaradi obsežnih močvirij, ki niso bila primerna za bivanje ali kmetijstvo. Vendar pa nekateri arheologi, kot je David Webster, menijo, da so te številke veliko previsoke.
Zgodovina Predklasično obdobje Na najdišču so sledovi zgodnjega poljedelstva, ki segajo v leto 1000 pr. n. št., v srednji predklasični čas. Zaklad Mamonove keramike iz približno 700-400 pr. n. št. je bil najden v zapečatenem chultunu, podzemni komori v obliki steklenice.Coe 1999, p.55.
Večja gradnja v Tikalu je potekala že v poznem predklasičnem obdobju, prvič se je pojavila okoli 400–300 pr. n. št., vključno z gradnjo večjih piramid in ploščadi, čeprav je bilo mesto še vedno pritlikavo glede na kraje severneje, kot sta El Mirador in Nakbe.Coe 1999, p.73. V tem času je Tikal sodeloval v razširjeni kulturi Chikanel, ki je v tem času prevladovala na osrednjem in severnem območju Majev – regiji, ki je vključevala celoten polotok Jukatan, vključno s severno in vzhodno Gvatemalo ter celim Belizejem.
Dva templja iz časa poznega Chikanela sta imela nadstrukture z zidanimi stenami, ki so bile morda obokane, čeprav to ni bilo dokazano. Eden od teh je imel dovršene poslikave na zunanjih stenah, ki so prikazovale človeške figure na ozadju vitic, poslikane z rumeno, črno, rožnato in rdečo.
V 1. stoletju našega štetja so se prvič pojavili bogati pokopi in Tikal je doživel politični in kulturni razcvet, ko so bili njegovi velikanski severni sosedje nazadovali. Ob koncu poznega predklasičnega obdobja sta umetnost in arhitektura izapanskega sloga s pacifiške obale začeli vplivati na Tikal, kot dokazujejo razbita skulptura z akropole in zgodnje freske v mestu.Coe 1999, p.78.
Zgodnja klasika Dinastična oblast med nižinskimi Maji je bila najgloblje zakoreninjena v Tikalu. Po kasnejših hieroglifskih zapisih je dinastijo ustanovil Yax Ehb Xook, morda v 1. stoletju našega štetja. Na začetku zgodnjega klasičnega obdobja je bila moč v majevski regiji skoncentrirana v Tikalu in Calakmulu, v jedru majevskega osrčja.Miller 1999, pp.88-9.
Tikal je morda imel koristi od propada velikih predklasičnih držav, kot je El Mirador. V zgodnjem klasičnem obdobju se je Tikal hitro razvil v najbolj dinamično mesto v majevski regiji, ki je spodbudilo razvoj drugih bližnjih majevskih mest.
Vendar je bilo mesto pogosto v vojni in napisi govorijo o zavezništvih in konfliktih z drugimi majevskimi državami, vključno z Uaxactunom, Caracolom, Naranjo in Calakmulom. Mesto je ob koncu zgodnje klasične dobe premagal Caracol, ki je prevzel mesto Tikala kot glavno središče v južnem majevskem nižavju.Sharer 1994, p.265. V prejšnjem delu zgodnjega klasičnega obdobja je prišlo do sovražnosti med Tikalom in njegovim sosedom Uaxactunom, pri čemer je Uaxactun zabeležil zajetja ujetnikov iz Tikala.
Zdi se, da je prišlo do razčlenitve moškega nasledstva do leta 317 našega štetja, ko je gospa Unen Bahlam vodila slovesnost zaključka katuna, očitno kot kraljica mesta.Martin & Grube 2000, p.27. Tikal in Teotihuacan
Že leta 200 AD je imel Teotihuacán veleposlaništva v Tikalu.The Origins & Collapse of the Preclassic Maya in the Mirador Basin – Richard Hansen at The Library of Congress (2014)
Štirinajsti kralj Tikala je bil Chak Tok Ich'aak (Velika jaguarjeva šapa). Chak Tok Ich'aak je zgradil palačo, ki so jo poznejši vladarji ohranili in razvijali, dokler ni postala jedro osrednje Akropole. O Chak Tok Ich'aaku je malo znanega, razen da je bil ubit 14. januarja 378 našega štetja. Istega dne je Siyah K'ak ' (Ogenj je rojen) je prispel z zahoda, ko je 8. januarja šel skozi El Peru, mesto zahodno od Tikala. Na Steli 31 je imenovan kot «Gospodar zahoda«. Siyah K'ak' je bil verjetno tuji general, ki je služil figuri, ki jo predstavlja nemajevski hieroglif metalca kopja v kombinaciji s sovo, glif, ki je dobro znan iz velike metropole Teotihuacán v oddaljeni Mehiški dolini. Sova kopja je bila morda celo vladar Teotihuacána. Ti zabeleženi dogodki močno kažejo, da je Siyah K'ak' vodil invazijo na Teotihuacán, ki je premagala domorodnega tikalskega kralja, ki je bil ujet in takoj usmrčen.Coe 1999, pp.90-1. Zdi se, da je Siyah K'ak'u pomagala močna politična frakcija v samem Tikalu; približno v času osvajanja je skupina domorodcev Teotihuacána očitno prebivala v bližini kompleksa Izgubljeni svet. Izvajal je tudi nadzor nad drugimi mesti na tem območju, vključno z Uaxactunom, kjer je postal kralj, ni pa zase prevzel prestola v Tikalu.Drew 1999, p.200. V enem letu je bil sin Sove metalca po imenu Yax Nuun Ayiin I. (Prvi krokodil) postavljen za 15. kralja Tikala, ko je bil še deček, in je bil ustoličen 13. septembra 379. Vladal je 47 let kot kralj Tikala in ostal vazal Siyaha K'aka'a, dokler je slednji živel. Zdi se verjetno, da je Yax Nuun Ayiin I. vzel ženo iz že obstoječe, poražene dinastije Tikal in tako uzakonil pravico do vladanja svojega sina, Siyaj Chan K'awiila II.
Río Azul, majhno mesto 100 kilometrov severovzhodno od Tikala, je osvojil slednji med vladavino Yaxa Nuun Ayiina I. Mesto je postalo postojanka Tikala, ki ga je ščitilo pred sovražnimi mesti bolj severno, postalo pa je tudi trgovinska povezava s Karibi.Drew 1999, pp.201-2
Čeprav so bili novi vladarji Tikala tujci, so bili njihovi potomci hitro majevizirani. Tikal je postal ključni zaveznik in trgovinski partner Teotihuacána v majevskem nižavju. Potem ko ga je osvojil Teotihuacán, je Tikal hitro zavladal severnemu in vzhodnemu Petenu. Uaxactun je bil skupaj z manjšimi mesti v regiji vključen v Tikalovo kraljestvo. Druga mesta, kot sta Bejucal in Motul de San José blizu jezera Petén Itzá, so postala vazali njihovega močnejšega soseda na severu. Do sredine 5. stoletja je imel Tikal osrednje ozemlje vsaj 25 kilometrov v vsako smer.