Med letoma 1492 in 1504 je italijanski raziskovalec Krištof Kolumb vodil štiri španske čezatlantske pomorske ekspedicije za odkrivanje Karibov ter Srednje in Južne Amerike. Ta potovanja so privedla do širokega poznavanja Novega sveta. Ta preboj je začel obdobje, znano kot doba odkritij, ki je zaznamovalo kolonizacijo Amerik, s tem povezano biološko izmenjavo in čezatlantsko trgovino. Ti dogodki, katerih učinki in posledice trajajo do danes, se pogosto navajajo kot začetek moderne dobe.
Kolumb, rojen v republiki Genovi, je bil pomorščak, ki je odplul proti kastiljski kroni (predhodnici sodobnega kraljestva Španije) v iskanju poti proti zahodu do Indije, Kitajske, Japonske in Otokov začimb, ki naj bi bili v vzhodnoazijski vir začimb in drugih dragocenih orientalskih dobrin, ki jih je mogoče dobiti le po težkih kopenskih poteh. Kolumba je delno navdihnil italijanski raziskovalec iz 13. stoletja Marco Polo pri njegovi ambiciji raziskovanja Azije in ni nikoli priznal svojega neuspeha pri tem, nenehno pa je trdil in kazal na domnevne dokaze, da je dosegel Vzhodno Indijo. Od takrat se Bahami in karibski otoki imenujejo Zahodna Indija.
V času Kolumbovih potovanj so Ameriko poseljevali ameriški staroselci. Kmalu po prvem stiku so evrazijske bolezni, kot so črne koze, začele pustošiti avtohtono prebivalstvo. Kolumb je sodeloval pri začetku španskega osvajanja Amerik, ki je vključevalo brutalno ravnanje in zasužnjevanje več tisoč domorodcev.
Kolumb je umrl leta 1506 in naslednje leto so novi svet poimenovali 'Amerika' po Amerigu Vespucciju, ki je ugotovil, da gre za edinstveno kopno. Iskanje zahodne poti v Azijo je bilo zaključeno leta 1521, ko je drugo špansko potovanje, odprava Magellan-Elcano, preplula Tihi ocean in dosegla jugovzhodno Azijo, preden se je vrnila v Evropo in zaključila prvo obplutje sveta.
Ozadje Mnogi Evropejci Kolumbovih dni so domnevali, da Evropo, Azijo in Afriko obdaja en sam, neprekinjen ocean, čeprav so nordijski raziskovalci kolonizirali območja Severne Amerike, začenši z Grenlandijo ok. 986.The Fate of Greenland's Vikings , by Dale Mackenzie Brown, Archaeological Institute of America, February 28, 2000. Accessed September 26, 2020. Norvežani so bili v Severni Ameriki prisotni več sto let, toda stiki med njihovimi severnoameriškimi naselbinami in Evropo so skoraj prenehali do začetka 15. stoletja.
Do sredine 15. stoletja je Evropa uživala varen kopenski prehod do Kitajske in Indije – virov cenjenega blaga, kot so svila, začimbe in opiati – pod hegemonijo Mongolskega cesarstva (Pax Mongolica ali mongolski mir). S padcem Konstantinopla v roke Turškega Osmanskega cesarstva leta 1453 je postala kopenska pot v Azijo (Svilna pot) težja, saj so bili krščanski trgovci prepovedani.
Portugalska je bila glavna evropska sila, ki se je zanimala za nadaljevanje čezmorskih trgovskih poti, pri čemer je sosednje kraljestvo Kastilija – predhodnica Španije – nekoliko počasneje začelo raziskovati Atlantik zaradi ozemlja, ki ga je moralo med rekonkvisto ponovno osvojiti od Mavrov. To je ostalo nespremenjeno do poznega 15. stoletja, po dinastični zvezi s poroko kastiljske kraljice Izabele I. in aragonskega kralja Ferdinanda II. (skupaj znana kot španska katoliška monarha]) leta 1469 in po zaključku rekonkviste leta 1492, ko sta skupna vladarja osvojila mavrsko kraljestvo Granado, ki je Kastilijo s davkom oskrbovala z afriškimi dobrinami. Novonastali Španski imperij se je odločil financirati Kolumbovo ekspedicijo v upanju, da bo našel nove trgovske poti in se izognil zapori, ki jo je Portugalska zagotovila Afriki in Indijskemu oceanu s papeško bulo iz leta 1481 Aeterni regis.Jensen, De Ladickmar (1992), Renaissance Europe 2nd ed. p. 341
Načrti plovbe Kot odgovor na potrebo po novi poti v Azijo sta do leta 1480 Christopher in njegov brat Bartholomew razvila načrt za potovanje v Indijo (takrat tolmačeno približno kot vsa južna in vzhodna Azija) z jadranjem neposredno proti zahodu čez tisto, za kar se je verjelo biti edino Ocean Sea, Atlantski ocean. Približno leta 1481 je florentinski kozmograf Paolo dal Pozzo Toscanelli poslal Kolumbu zemljevid, ki prikazuje takšno pot, brez vmesne kopenske mase razen mitskega otoka Antilija. Leta 1484 je Kolumb na otoku La Gomera na Kanarskih otokih, ki ga je takrat osvajala Kastilija, od nekaterih prebivalcev El Hierra izvedel, da naj bi na zahodu obstajala skupina otokov.
Splošno napačno prepričanje, da je imel Kolumb težave pri pridobivanju podpore za svoj načrt, ker so Evropejci mislili, da je Zemlja ravna, je mogoče izslediti nazaj do kampanje protestantov proti katolicizmu v 17. stoletju in je bilo popularizirano v delih, kot je Kolumbova biografija Washingtona Irvinga iz leta 1828. Pravzaprav je bilo znanje, da je Zemlja sferična, zelo razširjeno, saj je bilo splošno mnenje starogrške znanosti in je pridobivalo podporo v celotnem srednjem veku (na primer, Beda Častitljivi to omenja v The Reconoting of Time). Primitivna pomorska navigacija Kolumbovega časa se je zanašala tako na zvezde kot na ukrivljenost Zemlje.Russell, Jeffrey Burton (1991). Inventing the Flat Earth. Columbus and modern historians, Praeger, New York, Westport, London 1991.
Premer Zemlje in ocene razdalje potovanja
Eratosten je v 2. stoletju pred našim štetjem zelo natančno izmeril premer ZemljeSagan, Carl. Cosmos; the mean circumference of the Earth is 40,041 km (about 22,000 nautical miles or 25,000 miles). in način izračuna njenega premera z uporabo astrolaba je bil znan tako učenjakom kot pomorščakom. Kjer se je Kolumb razlikoval od splošno sprejetega pogleda svojega časa, je bila njegova napačna domneva o bistveno manjšem premeru Zemlje, češ da je Azijo mogoče zlahka doseči z jadranjem proti zahodu čez Atlantik. Večina učenjakov je sprejela Ptolemajevo pravilno oceno, da kopenska masa (za Evropejce tistega časa, ki je obsegala Evrazijo in Afriko) zavzema 180 stopinj kopenske sfere, in zavrnila Kolumbovo trditev, da je bila Zemlja veliko manjša in da je Azija le nekaj tisoč navtičnih razdalj milj zahodno od Evrope.
Kolumb je verjel napačnim izračunom Marina iz Tira, ki je postavil kopensko maso na 225 stopinj, ostalo pa je samo 135 stopinj vode. Poleg tega je Kolumb podcenjeval Al-Fraganov izračun dolžine stopinje, saj je zapise arabskega astronoma bral, kot da bi namesto arabske milje (približno 1830 m) uporabil italijansko miljo (približno 1480 metrov). Al-Fargani je izračunal, da je dolžina stopinje 56 ⅔ arabskih milj (66,2 navtičnih milj). Kolumb je torej ocenil, da je velikost Zemlje približno 75 % Eratostenovega izračuna, razdalja od Kanarskih otokov do Japonske pa na 2400 navtičnih milj (približno 23 % dejanske številke).
Pasati Pri Kolumbovih potovanjih je bil še en element ključnega pomena, pasati. Načrtoval je, da bo najprej odplul do Kanarskih otokov, preden bo nadaljeval proti zahodu z uporabo severovzhodnega pasata. Del vrnitve v Španijo bi zahteval potovanje proti vetru z uporabo težke tehnike jadranja, imenovane beating, med katero ni mogoče doseči skoraj nobenega napredka. Za učinkovito povratno potovanje bi moral Kolumb slediti zakrivljenim pasatom proti severovzhodu do srednjih zemljepisnih širin severnega Atlantika, kjer bi lahko ujel 'zahodne vetrove', ki pihajo proti vzhodu do obale Zahodne Evrope.
Zdi se, da so navigacijsko tehniko za potovanje po Atlantiku prvi izkoristili Portugalci, ki so jo označevali kot volta do mar ('obrat morja'). Kolumbovo poznavanje vzorcev atlantskega vetra pa je bilo v času njegovega prvega potovanja nepopolno. Ko je Kolumb med sezono orkanov odplul naravnost proti zahodu od Kanarskih otokov in zaobšel tako imenovane konjske širine srednjega Atlantika, je tvegal, da bo bodisi pomirjen ali pa bo naletel na tropski ciklon, čemur se je obema po naključju izognil.
Kampanja financiranja Okrog leta 1484 je portugalski kralj Ivan II. Kolumbov predlog predložil svojim strokovnjakom, ti pa so ga zavrnili, ker je bila Kolumbova ocena potovalne razdalje 2400 morskih milj približno štirikrat prenizka (kar je bilo točno).
Leta 1486 je Kolumb dobil avdienco pri katoliških monarhih in svoje načrte je predstavil Izabeli. Te je posredovala odboru, ki je ugotovil, da je Kolumb močno podcenil razdaljo do Azije. Ker so zamisel razglasili za nepraktično, so monarhoma svetovali, naj ne podpirata predlaganega podviga. Da bi Kolumb preprečil, da bi svoje ideje prenesel drugam, in da bi morda ohranili svoje možnosti odprte, sta mu katoliška monarha dala dodatek v skupnem znesku približno 14.000 maravedov na leto ali približno letno plačo mornarja.
Leta 1488 se je Kolumb znova pritožil na portugalski dvor in prejel novo povabilo na avdienco pri Ivanu II. To se je spet izkazalo za neuspešno, deloma zato, ker se je kmalu zatem Bartolomeu Dias vrnil na Portugalsko po uspešnem obhodu južne konice Afrike. Ker je bila zdaj pod njenim nadzorom vzhodna pomorska pot, Portugalska ni bila več zainteresirana za utiranje poti zahodni trgovski poti v Azijo, ki prečka neznana morja.
Maja 1489 je Izabela poslala Kolumbu dodatnih 10.000 maravedijev in istega leta sta mu katoliška monarha izročila pismo, v katerem naročata vsem mestom pod njuno oblastjo, naj mu brezplačno zagotovijo hrano in prenočišče.Durant, Will; Durant, Ariel (1957). The Story of Civilization Vol. VI, The Reformation. New York: Simon & Schuster. . p. 260.
Ko so se sile kraljice Izabele približale zmagi nad mavrskim emiratom Granada za Kastilijo, je bil Kolumb poklican na španski dvor za ponovne razprave. V taboru kralja Ferdinanda je čakal do januarja 1492, ko sta monarha osvojila Granado. Svet, ki ga je vodil Izabelin spovednik Hernando de Talavera, je ugotovil, da je Kolumbov predlog, da bi dosegel Indijo, neverjeten. Kolumb je odšel v Francijo, ko je posredoval Ferdinand, ki je najprej poslal Talavero in škofa Diega Dezo, da se pritožita h kraljici. Izabelo je končno prepričal kraljev uradnik Luis de Santángel, ki je trdil, da bo Kolumb svoje zamisli prenesel drugam, in ponudil pomoč pri urejanju financiranja. Izabela je nato poslala kraljevo stražo po Kolumba, ki je potoval več kilometrov proti Córdobi.
V aprilski "kapitulaciji Santa Feja" leta 1492 je bilo Kolumbu obljubljeno, da bo dobil naslov "Admiral oceanskega morja" in imenovan za podkralja in guvernerja novoprivzete in kolonizirane države; prav tako bi prejel deset odstotkov vseh prihodkov iz novih dežel za vedno, če bi bil uspešen. Imel je pravico imenovati tri ljudi, izmed katerih bi vladarji izbrali enega, za katero koli funkcijo v novih deželah. Pogoji so bili nenavadno velikodušni, a kot je pozneje zapisal njegov sin, monarhi niso bili prepričani v njegovo vrnitev.
Zgodovina Prvo potovanje (1492–1493)
Za svoje potovanje proti zahodu, da bi našel krajšo pot do Vzhoda, so se Kolumb in njegova posadka izbrali tri srednje velike ladje, največja med njimi je bila karaka (), Santa María, katere lastnik in kapitan je bil Juan de la Cosa in pod Kolumbovim neposrednim poveljstvom. Drugi dve sta bili manjši karaveli; ime ene je izgubljeno, vendar je znana po kastiljskem vzdevku Pinta ('naslikana'). Druga, Santa Clara, je dobila vzdevek Niña ('dekle'), morda glede na njenega lastnika, Juana Niño iz Moguerja. Pinto in Niño sta pilotirala brata Pinzón (Martín Alonso oziroma Vicente Yáñez). Zjutraj 3. avgusta 1492 je Kolumb odplul iz Palos de la Frontera v Huelvi in se spustil po reki Rio Tinto v Atlantik.
Tri dni po potovanju, 6. avgusta 1492, se je krmilo ladje Pinta zlomilo. Martín Alonso Pinzón je sumil lastnike ladje sabotaže, saj so se bali iti na pot. Posadki je uspelo zavarovati krmilo z vrvmi, dokler niso dosegli Kanarskih otokov, kamor so prispeli 9. avgusta. Krmilo Pinte so zamenjali na otoku Gran Canaria in do 2. septembra so se ladje sestale v La Gomeri, kjer so bila zadnja jadra Niñe ponovno nastavljena na standardna kvadratna jadra. Zagotovili so zadnje zaloge in 6. septembra so ladje odplule iz San Sebastiána de La Gomera na pettedensko potovanje čez Atlantik proti zahodu.