Aucklandska ožina, znana tudi kot ožina Tāmaki, je ozek del zemlje na Severnem otoku Nove Zelandije v regiji Auckland in lokacija osrednjega predmestja mesta Auckland, vključno s centrom mesta. Ožina je med dvema riasoma (potopljenima rečnima dolinama): pristaniščem Waitematā na severu, ki se odpira v zaliv Hauraki / Tīkapa Moana in Tihi ocean, ter pristaniščem Manukau na jugu, ki se odpira v Tasmanovo morje. Ožina je najjužnejši del polotoka Northland.
Aucklandsko ožino na vzhodni strani omejuje reka Tāmaki, na zahodu pa reka Whau; dva plimska estuarija pristanišča Waitematā. Uporabljali so jih kot nosilce zgodnjih maorskih selitvenih kanujev in Tāmaki Māori za prečkanje ožine (prečkanje reke Tāmaki, znano kot Te Tō Waka, in reka Whau kot Te Tōangawaka). Skozi zgodnjo zgodovino evropskih naseljencev so bili kanali različno obravnavani pri obeh prehodih, vendar so bili do leta 1910 ti projekti opuščeni.
Ožina je bila središče konfederacije iwijev Waiohua v 17. in zgodnjem 18. stoletju, ki je življenje osredotočila na kompleksno utrjeno pā Maungawhau / Mount Eden in Maungakiekie / One Tree Hill. Po porazu vrhovnega poglavarja Kiwija Tāmakija okrog leta 1740 je ožina postala rohe Ngāti Whātua Ōrākei. Leta 1840 so evropski naseljenci v pristanišču Waitematā ustanovili mesto Auckland, ki so mu kmalu zatem sledila ograjena mesta Onehunga, Ōtāhuhu in Panmure. Mesto se je razvilo navzven iz pristanišča Auckland in do sredine 20. stoletja je bila ožina skoraj popolnoma urbanizirana. Celotna ožina, ki je bila prvotno organizirana kot vrsta razdrobljenih zemljiških odborov, okrajev in mest, je bila med novozelandskimi reformami lokalne uprave leta 1989 združena v eno samo lokalno oblast, imenovano Auckland City, ki je trajala do združitve vseh lokalnih oblasti v regiji Auckland leta 2010.
Od evropske kolonizacije regije je ožina doživela velike spremembe v pokrajini in infrastrukturi, vključno s kamnolomi vulkanskih stožcev na Aucklandskem vulkanskem polju, izsuševanjem močvirij in mokrišč za kmetijska zemljišča ter stanovanjskimi objekti in melioracijo zemljišč na obali Aucklanda. Obsežni infrastrukturni projekti, vključno z železniškim omrežjem v 1870-ih, aucklandskimi cestami iz 1950-ih in mostovi (predvsem Aucklandski pristaniški most, ki je bil odprt leta 1959 in povezuje ožino s Severno obalo), so spodbudili rast prebivalstva in predmestja širjenje, tako na ožini kot v širši regiji Auckland.
Geološka zgodovina
Ožina je oblikovana iz odsekov zgodnje miocenske morske sedimentne kamnine skupine Waitemata s kvartarno vulkansko kamnino iz geološko nedavnih vulkanskih izbruhov in tokov lave. Pred približno 23 milijoni let so tektonske sile med Pacifiško in Avstralsko ploščo potisnile Aucklandsko ožino in okoliška območja v globino 2000–3000 metrov pod morsko gladino. To je oblikovalo širok sedimentni bazen, zaščiten z velikim vulkanom Waitākere na zahodu. Sedimentne kamnine skupine Waitemata so nastale z erodiranjem usedlin s polotoka Northland, takrat dvignjenega otoka. Ker so se tektonske sile spremenile, je bil začetek dvignjen pred približno 17 milijoni let.
Ožina v svoji sedanji strukturi je nastala na koncu zadnjega ledeniškega maksimuma (lokalno znanega kot poledenitev Ōtira), pred 12.000 in 7000 leti. Ko se je morska gladina dvignila, se je rečna dolina na severu, ki je bila vrezana skozi miocenske morske usedline skupine Waitemata, utopila in postala plimski estuarij, pristanišče Waitematā. Podoben proces se je zgodil v pristanišču Manukau na jugu. Med zadnjim ledeniškim maksimumom je na sodobni ožini prevladoval gozd podokarpnih kritosemenk, kot so kahikatea, Prumnopitys taxifolia (matai) in drevesne praproti, kot je Alsophila smithii (kātote). Ko se je območje segrelo, so velik del podokarpskega gozda izpodrinile Myrtaceae, kot sta pōhutukawa in Ascarina lucida. Pred človeško poselitvijo je bil velik del ožine pokrit s širokolistnimi drevesnimi gozdovi, predvsem drevesi Beilschmiedia tarairi (taraire) in Vitex lucens (pūriri).
Velik del Aucklandskega vulkanskega polja je na ožini Auckland, vključno z nekaterimi najvidnejšimi vulkani iz bazaltnega tufa in skorije: Maungawhau / Mount Eden, Maungakiekie / One Tree Hill, Ōhinerau / Mount Hobson, Maungarei / Mount Wellington in Ōwairaka / Mount Albert. Večina teh vulkanov je izbruhnila v zadnjih 30.000 letih, vendar sta najstarejša identificirana vulkana na ožini vulkana Albert Park in Glover Park, ki sta po ocenah izbruhnila pred 145.000 oziroma 161.000 leti). Vulkanska dejavnost je povzročila, da je velik del kopnega na ožini nastal iz vulkanske kamnine, kot na primer izbruh Te Kōpuke / Mount Saint John (pred približno 28.000 leti), ki je povzročil tok lave, ki je prečkal ožino in oblikoval greben Meola v pristanišče Waitematā.
Vulkanizem je vplival na geografijo ožine in ustvaril edinstvena gozdnata območja in močvirja. Pod večjim delom ožine so jame lave, nastale zaradi izbruhov, kot je Maungawhau / Mount Eden (pred približno 28.000 leti). Jame, znane kot Ngā Ana Wai Tāmaki Māori, so napajale svežo vodo v izvire in močvirja okoli Sandringhama in Western Springsa. Izbruh Maungarei/Mount Wellington (pred približno 10.000 leti) je zamašil obstoječe potoke na ožini in povzročil nastanek Waiatarua, nekdanjega jezera in sedanjega rezervata mokrišč/igrišče za golf v Remuera/Meadowbank. Nizko ležeča močvirja so bila pretežno porasla s Cordyline australis (tī kōuka) in Phormium tenax (harakeke), nastala pa so tudi za plažnimi nanosi ob ustjih potokov.
Vulkanski izbruhi so privedli do nastanka skalnega gozda Epsom / skalnega gozda Almorah, ekosistema, edinstvenega za ožino, sestavljenega iz dreves, kot so Meryta sinclairii (puka), Litsea calicaris (mangeao), Alectryon excelsus (tītoki), Melicytus ramiflorus (māhoe), Piper excelsum (kawakawa) in Pseudopanax lessonii (houpara), ki rastejo predvsem v okolju s skalami in listnim humusom, z minimalno prstjo. Največje preostalo območje avtohtonega grmovja na ožini je rezervat Kepa Bush na robu potoka Purewa v južnem zalivu Mission Bay, kjer drevesa kohekohe prevladujejo v starih delih rezervata.
Ožina je del ekoregije zmernih kauri gozdov severne dežele, Lokalno ožina skupaj z okoliškimi nižinskimi območji in severno obalo vse do zalivov vzhodne obale tvori ekološko okrožje Tāmaki Ministrstva za varstvo narave. Zahodna stran ožine služi kot meja med bioregijama zahodni Northland in Hauraki-Auckland za kopenske polže.
Zaradi dolžine polotoka Northland obstajajo velike razlike v plimovanju med dvema pristaniščema, ki mejita na ožino. Ko visoka plima doseže pristanišče Waitematā, potrebuje približno 3,5 ure, da visoka plima doseže pristanišče Manukau.
Človeški kontekst Zgodovina Maorov
Aucklandska ožina je bila zgodnja lokacija, ki so jo obiskali številni maorski selitveni kanuji, vključno z Matahourua, Aotea, Mātaatua, Tainui, Tākitimu, Tokomaru, Te Wakatūwhenua in Moekākara waka. Območje se je imenovalo Tāmaki Makaurau, kar pomeni »Tāmaki, ki si ga želijo mnogi«, glede na zaželenost njegovih naravnih virov in geografije. Tāmaki Māori je ugotovil, da je ožina pomembna strateška lokacija zaradi rodovitne prsti in bogatih virov iz dveh pristanišč, ki omejujeta ožino.
Prevozi, kjer je bilo mogoče wako premikati po ožini na njenih najožjih točkah, so bile pomembne značilnosti ožine za Tāmaki Māori. Najpomembnejši med njimi je bil Te Tō Waka, na sodobni lokaciji Portage Road, Ōtāhuhu južno od Ōtāhuhu / Mount Richmond, kjer je le 200 metrov kopnega ločevalo pristanišče Manukau od reke Tāmaki. Druga večja vrata so bila Karetu, ki je bil južno od regionalnega parka Mutukaroa / Hamlins Hill, in Te Tōanga Waka (Whau Portage), ki je povezoval reko Whau, Avondale Creek (Waitahurangi) s Karako, ki je bila obala v pristanišču Manukau v Green Bayu. Poleg prevoznih so bile ustvarjene poti čez ožino, ena najbolj opaznih je bila cesta Karangahape, ki povezuje osrednjo ožino s Cornwallisom / Karangahape v južnem pogorju Waitākere.
Med 13. in 18. stoletjem je bil velik del ožine izkrčen in namenjen gojenju kūmara (sladkega krompirja). Zemljišče je bilo podvrženo obdobjem spreminjajočega se obdelovanja, ko je bila zemlja, ko je bila zemlja izčrpana, obdelana nova njiva, na prvo pa so se naselile hitro rastoče avtohtone rastline. Po žetvi so bili pridelki shranjeni v rua kūmara, skladišču, nameščenem nad suho jamo, ki jo pogosto najdemo na vulkanskih stožcih ožine.
V 17. stoletju je poglavar Hua Kaiwaka združil plemena na ožini v konfederacijo, imenovano Waiohua, zveza, ki je trajala tri generacije do začetka 18. stoletja. Na tisoče ljudi je živelo v utrjenih kompleksih pā na Maungawhau / Mount Eden in Maungakiekie / One Tree Hill, naselbine Waiohua pa so bile najdene v Maungarei, Onehunga, Remuera, Ōrākei, Kohimarama, Rarotonga / Mount Smart, Te Tatua-a-Riukiuta , Ōwairaka / Mount Albert, dolina Waihorotiu (sodobni Auckland CBD), poleg Māngereja južno od ožine. Skoraj vsi hribi, rti in gore na ožini imajo nekaj zgodovine zasedenosti Maorov. Te Taoū hapū Ngāti Whātua je okoli leta 1741 premagal Kiwija Tāmakija, najvišjega poglavarja Waiohua, v bitki pri Paruroi (Big Muddy Creek) v spodnjem pogorju Waitākere. Potem ko so bili Waiohua poraženi v nizu bitk, so se nekateri člani Te Taoū naselili v Tāmaki Makaurau in se poročili z Waiohua, kasneje pa so postali znani kot Ngāti Whātua Ōrākei. V tem obdobju so ožino začeli pogozdovati zaradi razmeroma majhne populacije Ngāti Whātua Ōrākei. V 1780-ih je Te Tahuri, poglavar Te Taouja, podaril zemljišče na zahodni obali reke Tāmaki Ngāti Pāoa pri Mokoii (današnji Panmure) in v eni generaciji je Ngāti Pāoa skoraj številčno presegel Ngāti Whātua na ožini. Medtem ko sta Ngāti Whātua in Ngāti Pāoa sprva mirno sobivala, se je incident med ekspedicijo na morske pse, ki je povzročil smrt Tarahawaikija (očeta Apihaija Te Kawauja), začel cikel maščevalnih napadov med Ngāti Whātua/Waiohua in Ngāti Pāoa. Medtem ko se je vzpostavljanje miru Ngāti Whātua in Ngāti Pāoa začelo leta 1793, je Ngāpuhi s severa napadel Ngāti Pāoa, kar je doseglo vrhunec v bitki pri izlivu reke Tāmaki, kjer je Ngāti Pāoa ubranil Ngāpuhija. Ko sta misijonarja Samuel Marsden in John Gare Butler leta 1820 obiskala ožino, je ob obalah reke Tāmaki živelo na tisoče prebivalcev.
Konec leta 1821 med mušketnimi vojnami je Ngāpuhi taua (vojna skupina), ki jo je vodil Hongi Hika, napadla Mauināina pā in vas Mokoia na bregovih reke Tāmaki (današnji Panmure), kar je povzročilo veliko smrtnih žrtev. Ta incident je zaznamoval začetek obdobja, ko je bila ožina najbolj zapuščena, ko so se Tāmaki Māori zatekli v regije stran od grožnje plenilcev Te Tai Tokerau Māori, ki je trajala do zgodnjih 1830-ih. Ngāti Pāoa so se začeli vračati v regijo zaliva Hauraki v 1820-ih, vendar so se osredotočili predvsem na ponovno naselitev otoka Waiheke, kjer je bilo veliko trgovinskih priložnosti s kitolovci. Ngāti Whātua so se vrnili na ožino do sredine 1830-ih in se ponovno naselil na območju Māngere Bridge-Onehunga. Do leta 1840 je bil velik del pokrajine Aucklandske ožine pokrit s praprotjo. Obala pristanišča Waitematā je bila poseljena z drevesi pōhutukawa, vendar so v 1840-ih letih večino zrelih primerkov posekali, da bi jih uporabili za gradnjo ladij.
Evropska zgodovina Zgodnje kolonialno obdobje