Agathis australis, splošno znan po maorskem imenu kauri (izgovarja se ['kɑːʉɾi]), je iglavec iz družine Araucariaceae, ki ga najdemo severno od 38° J v severnih regijah Severnega otoka Nove Zelandije.
To je največja (po prostornini), vendar ne najvišja vrsta drevesa na Novi Zelandiji, ki zraste do 50 m visoko v nastajajoči plasti nad glavno krošnjo gozda. Drevo ima gladko lubje in majhne ozke liste. Drugi pogosti imeni, po katerih A. australis ločimo od drugih članov vrste Agathis, sta južni kauri in novozelandski kauri.
S svojo novo interakcijo s prstjo in vzorcem regeneracije lahko tekmuje s hitreje rastočimi kritosemenkami. Ker gre za tako vidno vrsto, je gozd s kaurijem na splošno znan kot kaurijev gozd, čeprav ni nujno, da je kauri najbolj razširjeno drevo. V toplejšem severnem podnebju imajo kauri gozdovi večjo vrstno raznolikost kot tisti južneje. Kauri delujejo celo kot temeljna vrsta, ki spreminja zemljo pod svojo krošnjo, da ustvari edinstvene rastlinske skupnosti.
Etimologija Maorsko ime izhaja iz protopolinezijskega *kauquli, samoanske ebenovine ali Diospyros samoensis.
Taksonomija Škotski botanik David Don je vrsto opisal kot Dammara australis.
Agathis izhaja iz grščine in pomeni 'klobčič vrvice', kar se nanaša na obliko moških storžev, ki so znani tudi pod botaničnim izrazom strobili.Gledhill, David (2008). "The Names of Plants". Cambridge University Press. (hardback), (paperback). pp 39, 62
Australis pomeni 'južni'.
Opis
Mlada rastlina raste naravnost navzgor in ima obliko ozkega stožca z vejami, ki segajo po dolžini debla. Ko pa pridobiva na višini, najnižje veje odpadejo in preprečijo vzpenjanje trte. Do zrelosti vrhnje veje tvorijo mogočno krošnjo, ki izstopa nad vsemi drugimi avtohtonimi drevesi in prevladuje v gozdni krošnji.
Luščeče lubje drevesa kauri ščiti pred parazitskimi rastlinami in se nabira okoli dna debla. Na velikih drevesih se lahko nabere do višine 2 m ali več.Reed, p.60 Kauri ima navado oblikovati majhne grude ali zaplate, raztresene po mešanih gozdovih.Reed, p.74
Kaurijevi listi so 3 do 7 cm dolgi in 1 cm široki, žilavi in usnjati, brez srednje žile; na steblu so razporejeni v nasprotnih parih ali po tri vijuge. Semenski storži so kroglasti, premera 5 do 7 cm in dozorijo 18 do 20 mesecev po oprašitvi; semenski storži ob zrelosti razpadejo, da se sprostijo krilata semena, ki jih nato veter raznese. Eno drevo proizvede tako moške kot ženske semenske storžke. Oploditev semen poteka z opraševanjem, ki ga lahko poganja cvetni prah istega ali drugega drevesa.
Velikost Agathis australis lahko doseže višino od 40 do 50 metrov in premer debla, ki je dovolj velik, da se lahko kosa s kalifornijsko sekvojo z več kot 5 metri. Največja drevesa kauri niso dosegla tolikšne višine ali obsega pri tleh, vendar vsebujejo več lesa v svojih valjastih deblih kot primerljive sekvoje s svojimi zoženimi stebli.
Največji zabeleženi primerek je bil znan kot The Great Ghost in je rasel v gorah ob izlivu potoka Tararu, ki se izliva v Zaliv Hauraki / Tīkapa Moana severno od izliva reke Waihou (Temza). Zgodovinar iz Temze Alastair Isdale pravi, da je imelo drevo premer 8,54 metra in obseg 26,83 metra. Okoli leta 1890 ga je požrl požar.
Drevo kauri v Mill Creeku, Mercury Bay, znano kot Father of the Forests (oče gozdov), je bilo v zgodnjih 1840-ih izmerjeno na 22 metrov v obsegu in 24 metrov do prvih vej. Zabeleženo je bilo, da ga je v tem obdobju uničila strela.Reed, p.89-92
Drugo ogromno drevo, Kairaru, je imelo obseg 20,1 metra in stebričasto deblo brez vej 30,5 metrov, kot je leta 1860 izmeril nadzornik Crown Lands, Henry Wilson. Bilo je na hribu Mt Tutamoe približno 30 km južno od [Waipoua Forest blizu Kaihauja. Uničeno je bilo v 1880-ih ali 1890-ih, ko je območje zajel niz ogromnih požarov.These and other giant trees, along with their demise through the second half of the 19th century, are recorded in Huchins, D. E. (1919), New Zealand Forestry, published by the New Zealand Forest Service and available online through Google Books.
Na drugih območjih so opazili druga drevesa, veliko večja od živih kaurijev. Na območjih, kot je Billygoat Track nad dolino Kauaeranga blizu Temze, se včasih pojavljajo govorice o štorih do 6 metrov. Vendar za to ni dobrih dokazov (npr. dokumentirana meritev ali fotografija z osebo za merilo).
Glede na to, da je bilo približno 1900-ih uničenih več kot 90 odstotkov površine gozda kauri, ki je stal pred letom 1000 n. št., ni presenetljivo, da so nedavni zapisi o manjših, a še vedno zelo velikih drevesih. Med tropskimi nevihtami v 1970-ih sta padla dva velika kaurija. Eden od teh je bil Toronui v gozdu Waipoua. Njegov premer je bil večji od premera Tāne Mahuta in njegovo čisto steblo večje od premera Te Matua Ngahere, po gozdarskih meritvah pa je bil največji. Drugo drevo, Kopi, v gozdu Omahuta blizu stoječega Hokianga kauri, je bilo tretje največje z višino 56,39 metra in premerom 4,19 metra. Padlo je leta 1973. Kot mnogi starodavni kauriji sta bili obe drevesi delno votli.
Stopnja rasti in starost Na splošno se v življenjski dobi drevesa stopnja rasti nagiba k povečanju, doseže maksimum in nato upada.Reed p.62 Študija iz leta 1987 je izmerila povprečno letno povečanje premera od 1,5 do 4,6 mm na leto s skupnim povprečjem 2,3 mm na leto. To je enakovredno 8,7 letnih obročev na centimeter jedra, kar naj bi bila polovica običajno navedene številke za stopnjo rasti. Ista študija je odkrila le šibko povezavo med starostjo in premerom. Rast kaurija v zasajenih in drugoraslih naravnih gozdovih je bila pregledana in primerjana med razvojem modelov rasti in donosa za vrsto. Ugotovljeno je bilo, da imajo kauriji v zasajenih gozdovih do 12-krat večjo produktivnost kot tisti v naravnih sestojih iste starosti.
Posamezniki v istem razredu s premerom 10 cm se lahko razlikujejo po starosti za 300 let in največji posameznik na katerem koli določenem mestu pogosto ni najstarejši.Reed p.61-63 Drevesa lahko običajno živijo več kot 600 let. Mnogi posamezniki verjetno presegajo 1000 let, vendar ni prepričljivih dokazov, da so drevesa lahko starejša od 2000 let. Z združevanjem vzorcev drevesnih obročev iz živih kaurijev, lesenih stavb in ohranjenega močvirnega lesa je bila ustvarjena dendrokronologija, ki sega 4500 let nazaj, kar je najdaljši zapis drevesnih obročev o preteklih podnebnih spremembah na južni polobli. En 1700 let star kauri iz močvirnega lesa, ki je star približno 42.000 let, vsebuje drobna nihanja ogljika-14 v svojih obročih, ki so lahko odraz najnovejšega obrata magnetnega polja Zemlje.
Medsebojno delovanje koreninske strukture in tal Eden od odločilnih vidikov edinstvene ekološke niše drevesa kauri je njegov odnos s prstjo pod njim. Podobno kot Podocarpaceae se prehranjuje v organski stelji blizu površine zemlje s finimi koreninskimi dlakami. Ta plast prsti je sestavljena iz organske snovi, pridobljene iz odpadajočega listja in vej ter mrtvih dreves, in se nenehno razgrajuje. Po drugi strani pa širokolistna drevesa, kot je māhoe (Melicytus ramiflorus), dobijo dober del hranil v globlji mineralni plasti prsti. Čeprav je njegov hranilni koreninski sistem zelo plitev, ima tudi več navzdol usmerjenih korenin, ki ga trdno zasidrajo v zemljo. Takšna trdna podlaga je potrebna, da prepreči, da bi se drevo velikosti kaurija v nevihtah in ciklonih prevrnilo.
Stelja, ki jo pusti kauri, je veliko bolj kisla kot večina dreves, in ko razpada, se sproščajo podobno kisle spojine. V procesu, znanem kot izpiranje, te kisle molekule prehajajo skozi plasti zemlje s pomočjo padavin in sproščajo druga hranila, ujeta v glini, kot sta dušik in fosfor. Zaradi tega ta pomembna hranila ostanejo nedostopna drugim drevesom, saj se sperejo v globlje plasti. Ta proces je znan kot podzol in spremeni barvo tal v dolgočasno sivo. Za posamezno drevo to pusti območje izlužene prsti pod njim, znano kot skodelica podzola. Ta proces izpiranja je pomemben za preživetje kaurija, saj tekmuje z drugimi vrstami za prostor.
Listni odpadki in drugi razpadajoči deli kaurija se razgrajujejo veliko počasneje kot pri večini drugih vrst. Poleg kislosti rastlina vsebuje tudi mikroorganizmom škodljive snovi, kot so voski in fenoli, še posebej tanini. Posledica tega je veliko kopičenje smeti okoli dna zrelega drevesa, v katerem se prehranjujejo njegove lastne korenine. Tako kot pri večini trajnic so v teh hranilnih koreninah tudi simbiotske glive, znane kot mikoriza, ki povečajo učinkovitost rastline pri sprejemanju hranil. V tem vzajemnem odnosu se gliva sama hrani iz korenin. V svojih interakcijah s prstjo lahko kauri svojim konkurentom odvzame prepotrebna hranila in tekmuje z veliko mlajšimi rodovi.
Razširjenost Lokalna prostorska razporeditev
Kar zadeva lokalno topografijo, kauri še zdaleč ni naključno razpršen. Kot že omenjeno, se kauri za preživetje zanaša na to, da svojim konkurentom odvzame hrano. Vendar pa je pomemben dejavnik, o katerem do sedaj nismo razpravljali, naklon zemljišča. Voda na hribih teče navzdol pod vplivom gravitacije in s seboj odnaša hranila v tleh. Posledica tega je gradient od tal, revnih s hranili, na vrhu pobočij do tal, bogatih s hranili, spodaj. Ker se izlužena hranila nadomestijo z vodnimi nitrati in fosfati od zgoraj, je kauri drevo manj sposobno zavirati rast močnih tekmecev, kot so kritosemenke. Nasprotno pa se proces luženja okrepi le na višji nadmorski višini. V gozdu Waipoua Forest se to odraža v večji številčnosti kaurija na grebenih in večjih koncentracijah njegovih glavnih tekmecev, kot je tarairi (Beilschmiedia tarairi), na nizkih nadmorskih višinah. Ta vzorec je znan kot razdelitev niš in omogoča več kot eni vrsti, da zasede isto območje. Tiste vrste, ki živijo poleg kaurija, so tawari (Ixerba), montansko širokolistno drevo, ki ga običajno najdemo na višjih nadmorskih višinah, kjer je kroženje hranil naravno počasno.
Spremembe v zadnjem geološkem času Kauri raste v svojem naravnem ekosistemu severno od 38° J zemljepisne širine. Njegova južna meja se razteza od pristanišča Kawhia na zahodu do vzhodnega pogorja Kaimai. Vendar pa se je njegova porazdelitev v geološkem času močno spremenila zaradi podnebnih sprememb. To se kaže v novejši holocenski dobi z njeno selitvijo proti jugu po vrhuncu zadnje ledene dobe. V tem času, ko so zamrznjene ledene plošče prekrivale večino svetovnih celin, je kauri lahko preživel le v izoliranih žepih, njegovo glavno zatočišče pa je bilo na skrajnem severu. Radiokarbonsko datiranje je ena od tehnik, ki jih znanstveniki uporabljajo za odkrivanje zgodovine razširjenosti drevesa, pri čemer se za meritve uporablja kauri iz šotnih močvirij. Najhladnejše obdobje v zadnjem času se je zgodilo pred približno 15.000 do 20.000 leti, v tem času pa je bil kauri očitno omejen severno od Kaitaie, blizu najsevernejše točke Severnega otoka, Severnega rta. Kauri potrebuje povprečno temperaturo 17 °C ali več večji del leta. Umik drevesa se lahko uporabi kot približek za temperaturne spremembe v tem obdobju. Čeprav ga danes ni bilo, je bil polotok Aupōuri na skrajnem severu zatočišče za kauri, saj so bile v tleh prisotne velike količine kauri gumija.
Še vedno ni jasno, ali so kauri ponovno naselili Severni otok iz enega samega zatočišča na skrajnem severu ali iz razpršenih žepov izoliranih sestojev, ki so uspeli preživeti kljub podnebnim razmeram. Širil se je proti jugu skozi Whangārei, mimo Dargavilla in vse do Waikata, največjo razširjenost pa je dosegla v letih od 3000 do 2000 pred našim štetjem. Nekateri domnevajo, da se je od takrat nekoliko zmanjšal, kar lahko pomeni, da so se temperature nekoliko znižale. Na vrhuncu svojega gibanja proti jugu je potoval kar 200 metrov na leto. Njegovo širjenje proti jugu se zdi relativno hitro za drevo, ki lahko potrebuje tisočletje, da doseže popolno zrelost. To je mogoče razložiti z njegovim življenjskim vzorcem.