Ta seznam narodnih parkov Madagaskarja vključuje vsa uradno priznana zavarovana območja od leta 2015. Mrežo zavarovanih območij Madagaskarja upravlja Združenje narodnih parkov Madagaskarja (PNM-ANGAP). Omrežje vključuje tri vrste zavarovanih območij: stroge naravne rezervate (kategorija IUCN Ia), narodne parke (kategorija IUCN II) in rezervate za divje živali (kategorija IUCN IV). Na svetovnem kongresu parkov IUCN leta 2003 v Durbanu je malgaški predsednik Marc Ravalomanana napovedal pobudo za več kot potrojitev območja pod zaščito s približno 4.200.791 hektarjev (17.000 km²) na več kot 14.826.322 hektarjev (60.000 km²) (s 3 % na 10 % površine Madagaskarja). Ta 'Durbanska vizija', kot so jo poimenovali, je vključevala razširitev definicije zavarovanih območij v državi in sprejeta je bila zakonodaja, ki je omogočila ustanovitev štirih novih kategorij zavarovanih območij: naravni parki (IUCN kategorija II), naravni spomeniki (IUCN kategorija III), zavarovane krajine (IUCN kategorija V) in rezervati naravnih virov (IUCN kategorija VI). Poleg omogočanja teh novih ciljev za upravljanje zavarovanih območij je nova zakonodaja predvidela tudi subjekte, ki niso PNM-ANGAP, za upravljanje zavarovanih območij, kot so vladna ministrstva, združenja skupnosti, nevladne organizacije in druge organizacije civilne družbe ter zasebni sektor.
Sistem zavarovanih območij
Zaščita naravnih območij na Madagaskarju je bila uvedena pod francosko kolonialno oblastjo leta 1927. Ta prvotna območja so bila rezervirana za znanstvene raziskave in niso bila odprta za javnost. Leta 1971 se je malgaška vlada lotila projekta za zaščito 741.316 arov (3000 km²) gozdov mangrov, kar je bilo prvo nacionalno prizadevanje za zaščito morskih ekosistemov Madagaskarja. Leta 1986 je vlada Madagaskarja ob podpori IUCN in Svetovnega sklada za naravo sprožila dvanajstletni postopek za pregled in ocenjevanje obstoječih zavarovanih območij in drugih, ki potrebujejo zaščito, da bi ustvarila začetni seznam prednostnih ohranitvenih območij Madagaskarja. Združenje Nationale pour la Gestion des Aires Protégées (ANGAP), ustanovljeno leta 1990, je bila prva vladna agencija, ustanovljena z izrecnim namenom razširitve in upravljanja zavarovanih območij.
Ustvarjanje sistema narodnih parkov se je začelo leta 1991 s prvimi večjimi nacionalnimi politikami za varstvo okolja in je potekalo skozi tri faze, preden se je leta 2002 zaključilo z ustanovitvijo Système des Aires Protégées de Madagascar (SAPM). Svetovni sklad za divje živali kot sopredsedujoči te komisije podpira vlado Madagaskarja pri upravljanju parkov, hkrati pa razvija upravljavska partnerstva z več partnerji, vključno z lokalnimi skupnostmi, civilno družbo in zasebnim sektorjem. Leta 2003 je bilo opredeljenih dodatnih 92 območij, ki si zaslužijo status zavarovanega območja; nekaterim od teh je bil medtem podeljen uradni zaščiten status, drugi pa čakajo na pregled. Zagotavljanje pravnega statusa in zaščite celotnega seznama območij, dodanih za izpolnitev zaveze Vizije Durban, zahteva posodobitev zakonodaje o zavarovanih območjih, ki je bila po politični krizi leta 2009 ustavljena.
Madagaskarska vlada je ustanovila Commission du Système des Aires Protégées de Madagascar (Komisijo za sistem zaščitenih območij Madagaskarja (SAPM)), da bi sodelovala z zadevnimi vladnimi ministrstvi (Ministrstvo za okolje, des Eaux et Forêts [Ministrstvo za okolje), vode in gozdove) in Ministère de l'Agriculture, de l'Elevage et de la Pêche [Ministrstvo za kmetijstvo, živinorejo in ribištvo]). Marca 2005 je vlada po vrsti intenzivnega sodelovanja z IUCN ter drugimi mednarodnimi in lokalnimi strokovnjaki uvedla sedanji sistem klasifikacije in pravne zaščite za zavarovana območja Madagaskarja.
Kraji svetovne dediščine Leta 1999 je bil narodni park Tsingy de Bemaraha vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine. Leta 2007 je bilo šest drugih narodnih parkov izbranih za skupno območje svetovne dediščine pod imenom Deževni gozdovi Atsinanane (Rainforests of the Atsinanana). Ti parki so: narodni park Marojejy, narodni park Masoala, narodni park Ranomafana, narodni park Zahamena, narodni park Andohahela in narodni park Andringitra.. UNESCO je deževne gozdove Atsinanane uvrstil na seznam ogrožene svetovne dediščine 30. julija 2010 po povečanju nezakonite sečnje v parkih od leta 2009 kot posledice politične krize v državi.
Zavarovana območja Strogi naravni rezervati (Réserves Naturelles Intégrales)
Ime Slika LokacijaUstanovitevPovršinaOpis Rezervat Tsingy de BemarahaMelaky853,7 km²Območje severno od narodnega parka Bemaraha je rezervirano za znanstvene raziskave in ohranjanje zelo endemične, raznolike flore in favne, ki zajema zahodne obalne in celinske prehodne savanske ekosisteme. Rezervat BetamponaAtsinanana29,2 km²Ta park je rezerviran za znanstvene raziskave in ohranjanje tipičnih ekosistemov vzhodnega nižinskega deževnega gozda. Znano je, da v tem parku rastejo številne endemične rastline z zdravilnimi lastnostmi, ki varujejo 93 vrst ptic, od katerih jih je 44 endemičnih za Madagaskar. Rezervat TsaratananaSofia486,2 km²Ta park je rezerviran za znanstvene raziskave in ohranjanje gorskega nižinskega in višinskega deževnega gozda, vključno z zelo endemičnimi divjimi živalmi na pobočjih gore Maromokotro, najvišje gore na Madagaskarju. Rezervat ZahamenaAlaotra Mangoro, Analanjirofo, Atsinanana221,0 km²Osrednji del narodnega parka Zahamena je rezerviran za ohranjanje več endemičnih in zelo ogroženih rastlinskih in živalskih vrst. Je tudi razvodje območja Alaotra, kmetijskega območja z največjo pridelavo v državi.
National Parks (Parcs Nationaux)