Berlinska palača (), uradno kraljeva palača (), poleg Berlinske stolnice in Muzejskega otoka v predelu Mitte v Berlinu, je bila glavna rezidenca rodbine Hohenzollern od leta 1443 do 1918. Razširjena po ukazu pruskega kralja Friderika I. po načrtih Andreasa Schlüterja od 1689 do 1713 je bila nato obravnavana kot glavno delo pruske baročne arhitekture.Georg Dehio: Handbuch der Deutschen Kunstdenkmäler, Berlin. Deutscher Kunstverlag, Munich 2006, , p. 63. (German) Kraljeva palača je bila ena največjih stavb v Berlinu in je oblikovala mestno pokrajino s svojo 60 metrov visoko kupolo.
Palača, ki so jo po odpravi monarhije v revoluciji leta 1918 uporabljali za različne vladne funkcije, je bila med zavezniškim bombardiranjem v drugi svetovni vojni poškodovana, vzhodnonemške oblasti pa so jo leta 1950 porušile. V 1970-ih je postala lokacija modernistične vzhodnonemške Palače republike (poslopje vzhodnonemškega parlamenta).
Po ponovni združitvi Nemčije leta 1989 in letih razprav, zlasti glede obremenjene zgodovinske dediščine obeh stavb, je bila Palača republike leta 2009 sama porušena, zunanjost večine Berlinske palače pa je bila obnovljena v začetku leta 2013, da bi v njej nastal muzej Humboldtov Forum. Vzhodna fasada rekonstruirane palače ima modernistično zasnovo. Arhitekt Franco Stella je nadziral projekt, zunanja rekonstrukcija je bila zaključena leta 2020. Nova notranjost palače v konstrukcijski zasnovi združuje tako historicistične kot modernistične elemente.
Pregled Berlinska palača, znana tudi kot Mestna palača (), je stavba v predelu Mitte v Berlinu, na Muzejskem otoku na Schlossplatzu nasproti parka Lustgarten. Od 15. stoletja do zgodnjega 20. stoletja je bil Berliner Schloss kraljeva in cesarska palača, ki je večinoma služila kot glavna rezidenca volilnih knezov Brandenburga, pruskih kraljev in nemških cesarjev. Palača, ki je bila poškodovana med drugo svetovno vojno in jo je kasneje porušila vzhodnonemška vlada v 1950-ih, je bila delno obnovljena in dokončana leta 2020. Rekonstruirana palača je sedež Humboldtovega foruma, muzeja svetovne kulture, ki je naslednik muzeja starodavne pruske umetniške zbornice, ki je bila v 19. stoletju prav tako v Berlinski palači. Humboldtov forum je bil opisan kot nemški ekvivalent Britanskega muzeja.
Palača je bila prvotno zgrajena v 15. stoletju, vendar se je v naslednjih nekaj stoletjih spreminjala. Nosila je značilnosti baročnega sloga; njeno obliko, ki je bila dokončno oblikovana do sredine 18. stoletja, večinoma pripisujejo nemškemu arhitektu Andreasu Schlüterju, čigar prvi načrt je verjetno iz leta 1702, čeprav je palača vključevala prejšnje dele, kot jih je leta 1688 videl Nicodemus Tessin. Služila je kot rezidenca različnih volilnih knezov Brandenburga. Bila je glavna rezidenca in zimska rezidenca pruskih kraljev Hohenzollernov od leta 1701 do 1918. Po združitvi Nemčije leta 1871 je postala tudi osrednja rezidenca nemških cesarjev, ki so bili tudi pruski kralji. Po razglasitvi Weimarske republike leta 1918 je palača postala muzej. V drugi svetovni vojni je bila stavba močno poškodovana zaradi zavezniškega bombardiranja. Čeprav se domneva, da bi jo bilo mogoče popraviti, so vzhodnonemške oblasti po številnih kritikah leta 1950 palačo porušile. V 1970-ih je bila na njenem mestu zgrajena Palača republike. Po kontroverznih javnih razpravah se je Bundestag leta 2002 odločil porušiti Palačo republike, da bi ustvaril prostor za delno rekonstrukcijo Berlinske palače.
Načrti, ki so na otoku reke Spree, so predvidevali rekonstrukcijo treh strani zunanjosti palače v prvotnem slogu, sprva brez Kaiserjevega spomenika na zahodni sprednji strani, ki gleda na reko Spree in modernistično fasado, obrnjeno proti drugemu kraku Spree. Avtentično rekonstruirane fasade vključujejo različne ostanke skulptur in kamnov prvotne palače. Notranje dvoriščne fasade so prav tako moderne, razen treh fasad glavnega dvorišča, ki je bilo prvotno zgrajeno leta 1699 (Schlüterhof). Tloris je bil zasnovan tako, da omogoča prihodnjo rekonstrukcijo pomembnih zgodovinskih prostorov. V delu stavbe je muzejski in kongresni kompleks Humboldtov forum, dokončan pa je bil leta 2020.
Zgodovina Zgodovina do leta 1871 Palača je nadomestila prejšnjo utrdbo ali grad, ki je varoval prehod čez Spree v Cöllnu, sosednjem mestu, ki se je leta 1710 združilo z Berlinom. Grad je stal na Ribiškem otoku, kot je znan južni konec Muzejskega otoka. Leta 1443 je Friderik II. »Železozobi«, mejni grof in volilni knez Brandenburga, položil temelje prve Berlinske utrdbe na delu močvirnate puščave severno od Cöllna. Ob dokončanju gradu leta 1451 se je Friderik tja preselil iz mesta Brandenburg an der Havel. Glavna vloga gradu in njegove garnizije v tem obdobju je bila vzpostavitev oblasti mejnih grofov nad neukrotljivimi meščani Berlina, ki se niso hoteli odpovedati svojim srednjeveškim privilegijem monarhiji. Leta 1415 je kralj Sigismund Luksemburški dodelil fevd knezom Hohenzollerjem z Brandenburgom, ti pa so zdaj vzpostavljali svojo oblast in odvzemali privilegije, ki so jih mesta pridobila v brandenburškem medvladju 1319–1415.
Leta 1454 je Friderik II., potem ko se je prek Rima vrnil z romanja v Jeruzalem, naredil grajsko kapelo za župnijsko cerkev in jo bogato obdaril z relikvijami in oltarji.Ingo Materna and Wolfgang Ribbe, Geschichte in Daten – Brandenburg, Munich and Berlin: Koehler & Amelang, 1995, p. 68. . Papež Nikolaj V. je ukazal Stephanu Bodeckerju, takratnemu knezoškofu Brandenburga, naj kapelo posveti Erazmu Formijskemu.Wolfgang Gottschalk, Altberliner Kirchen in historischen Ansichten, Würzburg: Weidlich, 1985, p. 171. Dne 7. aprila 1465 je papež Pavel II. na Friderikovo zahtevo kapeli svetega Erazma pripisal kanonskopravno šolo z imenom Stift zu Ehren Unserer Lieben Frauen, des heiligen Kreuzes, St. Petri und Pauli, St. Erasmi und St. Nicolai. Ta kolegijska cerkev je postala jedro današnje evangeličanske vrhovne župnije in kolegijske cerkve (Berliner Dom - Berlinska stolnica)), ki meji na grad.
Leta 1538 je volilni knez Joahim II. grad porušil in angažiral gradbenega mojstra Casparja Theissa, da zgradi novo in veličastnejšo palačo v italijanskem renesančnem slogu. Po tridesetletni vojni (1618–1648) je Friderik Viljem, 'veliki volilni knez', palačo dodatno okrasil. Leta 1688 je Nicodemus Tessin mlajši zasnoval dvoriščne arkade z masivnimi stebri spredaj. O prezidavah v letih 1690–1695, ko je bil dvorni arhitekt Johann Nering, ni veliko znanega. Martin Grünberg je v letih 1695–1699 nadaljeval predelave.
Leta 1699 je volilni knez Friderik III. Brandenburški (ki je leta 1701 prevzel naslov kralja Prusije in postal Friderik I. Pruski) imenoval arhitekta Andreasa Schlüterja, da izvede 'drugi načrt' v italijanski maniri. Schlüterjev prvi načrt je verjetno iz leta 1702; je načrtoval prenovo palače v protestantskem baročnem slogu. Njegov celostni koncept v obliki pravilne kocke, ki oklepa veličastno okrašeno dvorišče, so ohranili vsi direktorji stavb, ki so ga nasledili. Leta 1706 je Schlüterja zamenjal Johann Friedrich Eosander von Göthe, ki je zasnoval zahodni prizidek palače in tako podvojil njeno velikost. V vseh bistvenih delih je bila ohranjena Schlüterjeva uravnotežena, ritmična kompozicija fasad, vendar je Göthe prestavil glavni vhod v novi zahodni trakt.
Friderik Viljem I. Pruski, ki je leta 1713 postal kralj, se je zanimal predvsem za izgradnjo Prusije kot vojaške sile in je odpustil večino obrtnikov, ki so delali na Stadtschlossu. Zato je bil Göthejev načrt le delno uresničen. Palača je bila namreč prvotna lokacija za jantarno sobo v Katarinini palači v Carskem selu blizu Sankt Peterburga, a jo je med obiskom občudoval ruski ruski Peter Veliki in leta 1716 je Friderik Viljem I. sobo Petru podaril kot darilo. Kljub temu se je zunanjost palače do sredine 18. stoletja približala končni obliki. Notranja dekoracija se je nadaljevala, pri čemer so sodelovali talenti Georga Wenzeslausa von Knobelsdorffa, Carla von Gontarda in mnogih drugih. Zadnja faza je bila postavitev kupole leta 1845, v času vladavine Friderika Viljema IV. Kupolo je zgradil Friedrich August Stüler po načrtu Karla Friedricha Schinkla.
Stadtschloss je bil sam epicenter revolucije leta 1848 v Prusiji. Ogromne množice so se zbrale pred palačo, da bi predstavile 'nagovor kralju', ki je vseboval zahteve po ustavi, liberalni reformi in združitvi Nemčije. Friderik Viljem IV. je prišel iz palače, da bi sprejel njihove zahteve. 18. marca so velike demonstracije pred palačo povzročile prelivanje krvi in izbruh uličnih bojev. Friderik Viljem se je kasneje odrekel svojim obljubam in ponovno uvedel avtokratski režim. Od takrat naprej so mnogi Berlinčani in drugi Nemci videli palačo kot simbol zatiranja in »pruskega militarizma«.
Zgodovina med Nemškim cesarstvom, Weimarsko republiko in nacistično dobo (1871–1945) Leta 1871 je bil kralj Viljem I. Nemški povzdignjen v status nemškega cesarja (Kaiser) združene Nemčije in Stadtschloss je postal simbolično srce Nemškega cesarstva. Cesarstvo je bilo (teoretično) ustavna država in od leta 1894 naprej je nova stavba Reichstaga, sedež nemškega parlamenta, postala ne le konkurenca, temveč je zasenčila Stadtschloss kot središče moči cesarstva. V povezavi s porazom Nemčije v prvi svetovni vojni je bil cesar Viljem II. Nemški prisiljen abdicirati, tako kot nemški cesar kot pruski kralj.
Novembra 1918, med takojšnjim vakuumom oblasti po cesarjevi abdikaciji, je vodja spartakistov Karl Liebknecht z balkona Stadtschlossa razglasil Nemško socialistično republiko. To je bil poskus utrjevanja učinkov revolucije v komunistični Nemčiji, vendar je ta prizadevanja že prej preprečil Philipp Scheidemann, ko je z balkona Reichstaga razglasil Weimarsko republiko, s čimer je končal več kot 400-letno zasedba stavbe s Hohenzollerji.
Med Weimarsko republiko so bili deli Stadtschlossa spremenjeni v muzej, drugi deli pa so se še naprej uporabljali za sprejeme in druge državne funkcije. Pod nacionalsocialistično (nacistično) stranko Adolfa Hitlerja, ki je uničila monarhistične upe na obnovo Hohenzollernov, je bila stavba večinoma prezrta. Med drugo svetovno vojno so Stadtschloss dvakrat prizadele zavezniške bombe: 3. in 24. februarja 1945. Slednjič, ko sta bila uničena tako zračna obramba kot protipožarni sistem v Berlinu, so stavbo zadele zažigalne naprave, izgubljeno je bilo ostrešje in je v veliki meri zgorelo.
Povojna razprava in rušenje Konec vojne je Stadtschloss dočakal s požgano lupino nekdanje slave, čeprav je stavba ostala strukturno zdrava in večina njenega notranjega okrasja je bila še vedno ohranjena. Lahko bi jo obnovili, kot so pozneje mnoge druge z bombardiranjem razstreljene stavbe v središču Berlina. Območje, na katerem je stala, je bilo znotraj sovjetskega območja, ki je postalo Nemška demokratična republika. Stavba je bila uporabljena za sovjetski vojni film (»Bitka za Berlin«), v katerem je Stadtschloss služil kot ozadje, z živimi topniškimi granatami, ki so bile izstreljene nanj za realističen filmski učinek.Renate Petras, Das Schloss in Berlin: Von der Revolution 1918 bis zur Vernichtung 1950, Berlin: Verlag Bauwesen, 1999, p. 110.
Nova socialistična vlada je Stadtschloss razglasila za simbol pruskega militarizma, čeprav se je takrat zdelo, da ni bilo nobenih načrtov za uničenje stavbe. Nekatere dele so dejansko popravili in od leta 1945 do 1950 uporabljali kot razstavni prostor. Tajno poročilo ministrstva za gradbeništvo NDR iz leta 1950, ki so ga ponovno odkrili šele leta 2016, je izračunalo, da bi lahko obnovo poškodovane palače dosegli za 32 milijonov mark NDR. Toda julija 1950 je Walter Ulbricht, novi generalni sekretar Centralnega komiteja Socialistične enotne stranke Nemčije, napovedal rušenje palače. Kljub ugovorom se je odstranitev začela septembra 1950, postopek je trajal štiri mesece in porabil 19 ton dinamita.