Orkneyjski otoki ali Orkney (; ; ; norn Orknøjar, znani tudi arhaično Orkneyji) je otočje v Severnih otokih Škotske, ob severni obali otoka Velika Britanija. Orkney je 16 km severno od obale Caithnessa in ima približno 70 otokov, od katerih je 20 naseljenih.Haskell-Smith (2004) pp. 336–403.Wickham-Jones (2007) p. 1 states there are 67 islands. Največji otok, Mainland, ima površino 523 kvadratnih kilometrov, zaradi česar je šesti največji škotski otok in deseti največji otok na Britanskem otočju.Haswell-Smith (2004) pp. 334, 502. Največje naselje Orkneyja in tudi njegovo upravno središče je Kirkwall.Lamb, Raymond "Kirkwall" in Omand (2003) p. 184.
Orkney je eno od 32 območij sveta na Škotskem, pa tudi volilna enota škotskega parlamenta, poročniško območje in zgodovinsko okrožje. Lokalni svet je Svet Orkneyjskih otokov, eden od le treh svetov na Škotskem z večino izvoljenih članov, ki so neodvisni.
Otoki so bili naseljeni že vsaj 8500 let, prvotno so jih zasedla mezolitska in neolitska plemena, nato pa Pikti. Orkneyje so leta 875 kolonizirali Norvežani in kasneje priključili Kraljevini Norveški. Leta 1472 je škotski parlament grofijo Orkney vključil v Kraljevino Škotsko, potem ko ni plačal dote, ki jo je Jakobu III. obljubila družina njegove neveste, Margarete Danske.Thompson (2008) p. 220.
Lokalno podnebje je razmeroma milo, tla pa izjemno rodovitna; večina zemlje je obdelovalna, kmetijstvo pa je najpomembnejši gospodarski sektor. Pomembni viri vetrne in morske energije postajajo vse pomembnejši; količina električne energije, ki jo Orkney proizvede letno iz obnovljivih virov energije, presega njegovo povpraševanje. Dnevne temperature se običajno gibljejo med 7 °C pozimi in 16 °C poleti.
Lokalno prebivalstvo je znano kot Orkadijci; govorijo značilno narečje škotskega jezika in imajo bogato ljudsko izročilo. Orkney vsebuje nekaj najstarejših in najbolje ohranjenih neolitskih najdišč v Evropi; Srce neolitskega Orkneyja je Unescov seznam svetovne dediščine.Unesco Orkney ima tudi obilico morskih in ptičjih divjih živali.
Etimologija Pitej iz Massalije je obiskal Britanijo – verjetno nekje med 322 in 285 pr. n. št. – in jo opisal kot trikotno obliko s severno konico, imenovano Orcas.Breeze, David J. "The ancient geography of Scotland" in Smith and Banks (2002) pp. 11–13. To se je morda nanašalo na Dunnet Head, s katerega je viden Orkney."Early Historical References to Orkney" Orkneyjar.com. Retrieved 27 June 2009. V 1. stoletju našega štetja sta rimska geografa PtolemajGeographia, Claudius Ptolemaeus, p. 74 in Pomponij Mela otoke imenovala (starogrško Όρκάδες), prav tako Tacit leta 98 našega štetja, ko je trdil, da je njegov tast Agricola »odkril in podjarmil Orkade, doslej neznane« (čeprav sta tako Mela kot Plinij predhodno omenjala otoke). Bizantinec John Tzetzes je v svojem delu Chiliades otoke imenoval Orcades.
Etimologi običajno razlagajo element orc- kot piktsko plemensko ime, ki pomeni 'mlad prašič' ali 'mlad merjasec'.Waugh, Doreen J. "Orkney Place-names" in Omand (2003) p. 116. Govorci stare irščine so otoke označevali kot Insi Orc 'otoke mladih prašičev'.Julius Pokorny (1959) . Retrieved 3 July 2009."The Origin of Orkney" Orkneyjar.com. Retrieved 27 June 2009. Otočje je znano kot Ynysoedd Erch v sodobni valižanščini in Arcaibh v sodobni škotski gelščini, pri čemer -aibh predstavlja fosilizirano predložno končnico. Nekateri zgodnejši viri alternativno domnevajo, da Orkney izvira iz latinskega orka, kit. Anglosaški menih Beda Častitljivi označuje otoke kot Orcades insulae v Cerkveni zgodovini angleškega ljudstva (Ecclesiastical History of the English People).
Norveški naseljenci, ki so prišli v poznem 9. stoletju, so orc na novo interpretirali kot staronordijsko orkn – 'tjulenj' in na koncu dodali eyjar 'otoki',Thompson (2008) p. 42. tako da je ime postalo Orkneyjar – 'Tjulnji otoki'. Množinska pripona -jar je bila pozneje odstranjena v angleščini, tako da je ostalo sodobno ime Orkney. Po Historia Norwegiæ je Orkney dobil ime po grofu po imenu Orkan."A History of Norway", vol. XIII Translated by Devra Kunin pp. 7–8
Norvežani so poznali Mainland kot Megenland 'celina' ali kot Hrossey – 'konjski otok'.Haswell-Smith (2004) p. 354. Otok se včasih imenuje Pomona (ali Pomonia), ime, ki izhaja iz napačnega prevoda Georgea Buchanana iz 16. stoletja, ki se redko uporablja lokalno.Buchanan, George (1582) Rerum Scoticarum Historia: The First Book The University of California, Irvine. Revised 8 March 2003. Retrieved 4 October 2007.
Uporaba množine Orkneys izvira iz 18. stoletja ali prej in jo je uporabljal na primer sir Walter Scott. Od sredine 19. stoletja dalje je ta množinska oblika v lokalnem okolju izginila iz uporabe, čeprav jo še vedno pogosto najdemo v publikacijah dlje od Škotske.Anderson, Peter “Is ‘The Orkneys’ Ever Right?” Orkneyjar. Retrieved 8 January 2024.
Zgodovina Prazgodovina
Zoglenela lešnikova lupina, najdena leta 2007 med izkopavanji v Tankernessu na Mainlandu, je bila datirana v 6820–6660 pr. n. št., kar kaže na prisotnost mezolitskih nomadskih plemen."Hazelnut shell pushes back date of Orcadian site" (3 November 2007) Stone Pages Archaeo News. Retrieved 6 September 2009. Najzgodnejša znana stalna naselbina je pri Knap of Howar, neolitski kmetiji na otoku Papa Westray, ki izvira iz leta 3500 pr. n. št. Vas Skara Brae, najbolje ohranjena neolitska naselbina v Evropi, naj bi bila naseljena okoli leta 3100 pred našim štetjem."Skara Brae Prehistoric Village" Historic Scotland. Retrieved 3 February 2010. Drugi ostanki iz tiste dobe so Stones of Stenness, grobnica Maeshowe, Ring of Brodgar in drugi stoječi kamni. Številne neolitske naselbine so bile zapuščene okoli leta 2500 pr. n. št., verjetno zaradi sprememb podnebja.
Septembra 2021 so arheologi objavili odkritje dveh poliranih kamnitih krogel v 5500 let stari grobnici iz neolitika v mestu Sanday. Po besedah dr. Huga Andersona je bil drugi predmet »velikosti žoge za kriket, popolnoma sferičen in lepo obdelan«.
Med bronasto dobo je bilo zgrajenih manj velikih kamnitih zgradb (čeprav so se veliki obredni krogi še naprej uporabljali), ko je bila obdelava kovin v Veliki Britaniji počasi uvedena iz Evrope v daljšem obdobju. Obstaja razmeroma malo orkneyjskih najdišč iz tega obdobja, čeprav obstaja impresivna gomila Plumcake Mound blizu Ring of Brodgar in različna otoška mesta, kot sta Tofts Ness na Sandayju in ostanki dveh hiš na Holm of Faray.Wickham-Jones (2007) pp. 74–76.Ritchie, Graham "The Early Peoples" in Omand (2003) p. 33.
Železna doba
Izkopavanja v Quanternessu na Mainlandu so razkrila atlantsko okroglo hišo, zgrajeno okoli leta 700 pr. n. št., podobne najdbe pa so bile še v Buju na Mainlandu in v kamnolomu Pierowall na Westrayu. Najbolj impresivne zgradbe iz železne dobe na Orkneyju so ruševine poznejših okroglih stolpov, imenovanih brochs in z njimi povezane naselbine, kot sta Broch of Burroughston in Broch of Gurness. Narava in izvor teh zgradb sta predmet razprave. Druge strukture iz tega obdobja so podzemna skladišča in okrogle hiše s predelki, slednje so običajno povezane z zgodnejšimi najdišči brochov.Ritchie, Graham "The Early Peoples" in Omand (2003) pp. 35–37.Crawford, Iain "The wheelhouse" in Smith and Banks (2002) pp. 118–22.
Med rimsko invazijo na Britanijo je bil »kralj Orkneyja« eden od 11 britskih voditeljev, ki naj bi se podredil cesarju Klavdiju leta 43 našega štetja v Camulodunumu (sodobni Colchester).Moffat (2005) pp. 173–75. Potem ko je flota Agricolana prišla in odšla, verjetno zasidrana v Shapinsayju, se zdi, da je bil neposreden rimski vpliv omejen na trgovino in ne na osvajanje. Polemij Silvij je napisal seznam poznorimskih provinc, ki ga je Seeck priložil svoji izdaji Notitia Dignitatum. Na seznamu je navedenih šest provinc v Rimski Britaniji: šesta je dvomljiva »Orcades provincia«, katere možen obstoj novejše raziskave ponovno ocenjujejo.
Do pozne železne dobe so bili Orkneyji del kraljestva Piktov in čeprav so arheološki ostanki iz tega obdobja manj impresivni, so rodovitna tla in bogata morja Orkneyjev Piktom verjetno zagotavljala udobno življenje. Dalriadski Gelci so proti koncu piktske dobe začeli vplivati na otoke, morda predvsem zaradi vloge keltskih misijonarjev, kar dokazuje več otokov, ki nosijo vzdevek Papa v spomin na te pridigarje.Ritchie, Anna "The Picts" in Omand (2003) pp. 42–46. Preden se je gelska prisotnost lahko uveljavila, so Pikte od poznega 8. stoletja naprej postopoma izrinila severnogermanska ljudstva. Narava tega prehoda je sporna, teorije pa segajo od miroljubne integracije do zasužnjevanja in genocida. Predlagano je bilo, da je napad sil iz Fortriuja leta 681, v katerem je bil Orkney 'izničen', morda privedel do oslabitve lokalne baze moči in pomagal Norvežanom, da so postali pomembnejši.
Norveška vladavina
Tako Orkney kot Shetland sta v poznem 8. in zgodnjem 9. stoletju doživela znaten pritok norveških naseljencev. Vikingi so otoke postavili za sedež svojih piratskih pohodov proti Norveški in obalam celinske Škotske. V odgovor je norveški kralj Harald Lepolasi (Harald Hårfagre) leta 875 priključil severne otoke, ki so obsegali Orkney in Shetland (jasno je, da ta zgodba, ki se pojavi v Orkneyinga saga, temelji na poznejših potovanjih Magnusa Barelegsa in nekaterih učenjakov verjamem, da je apokrif). Rognvald Eysteinsson je od Haralda kot odškodnino za smrt svojega sina v bitki na Škotskem prejel Orkney in Shetland kot grofovstvo, nato pa je grofovstvo predal svojemu bratu Sigurdu Mogočnemu.
Vendar ga je Sigurdova linija komajda preživela in Torf-Einarr, Rognvaldov sin od sužnja, je ustanovil dinastijo, ki je stoletja po njegovi smrti nadzorovala otoke.Thompson (2008) p. 29. Nasledil ga je njegov sin Thorfinn Skull-Einarsson in v tem času je odstavljeni norveški kralj Eric krvava sekira pogosto uporabljal Orkney kot bazo za plenjenje, preden je bil leta 954 ubit. Thorfinnova smrt in domnevni pokop v brochu Hoxa na južnem Ronaldsayu sta povzročila dolgo obdobje dinastičnih sporov.
Ker je bila sprva poganska kultura, so podrobne informacije o obratu h krščanski veri na škotskih otokih v nordijskem obdobju nedosegljive.Abrams, Lesley "Conversion and the Church in the Hebrides in the Viking Age: "A Very Difficult Thing Indeed" in Ballin Smith et al (2007) pp. 169–89 Orkneyinga saga nakazuje, da je otoke pokristjanil Olaf I. Tryggvason leta 995, ko se je ustavil pri južnem obzidju na poti z Irske na Norveško. Kralj je poklical grofa Sigurda Krepkega in rekel: »Ukažem, da se krstiš ti in vsi tvoji podaniki. Če zavrneš, te bom dal ubiti na kraju samem in prisežem, da bom z ognjem opustošil vsak otok.« Ni presenetljivo, da se je Sigurd strinjal in otoki so v hipu postali krščanski, v začetku 11. stoletja pa so dobili lastnega škofa.
Thorfinn Mogočni je bil Sigurdov sin in vnuk škotskega kralja Malcolma II. (Máel Coluim mac Cináeda). Skupaj z drugimi Sigurdovimi sinovi je vladal Orkneyju v prvi polovici 11. stoletja in razširil svojo oblast nad majhnim pomorskim kraljestvom, ki se je raztezalo od Dublina do Shetlanda. Thorfinn je umrl okoli leta 1065 in njegova sinova Paul in Erlend sta ga nasledila v bitki pri Stamford Bridgeu leta 1066. Paul in Erlend sta se sprla kot odrasla in ta spor se je prenesel na naslednjo generacijo. Mučeništvo Magnusa Erlendssona, ki ga je aprila 1116 ubil njegov bratranec Haakon Paulsson, je povzročilo izgradnjo stolnice sv. Magnusa, ki še danes prevladuje v Kirkwallu.
Nenavadno, iz ok. od leta 1100 dalje so bili nordijski velmožje dolžni zvestobo Norveški za Orkney in škotski kroni s svojimi posestmi kot grofje Caithness. Leta 1231 se je rod nordijskih grofov, neprekinjen od Rognvalda, končal z umorom Jona Haraldssona v Thursu. Grofstvo Caithness je bilo podeljeno Magnusu, drugemu sinu grofa Angusova, ki ga je Haakon IV. Norveški leta 1236 potrdil za grofa Orkneyskega.