Anglosasi so bili kulturna skupina, ki je v zgodnjem srednjem veku poseljevala večji del današnje Anglije in je govorila staro angleščino. Svoj izvor so izsledili pri germanskih naseljencih, ki so na otok Velika Britanija prišli iz celinske Evrope v 5. stoletju. Čeprav podrobnosti niso jasne, se je njihova kulturna identiteta razvila iz interakcije teh naseljencev s prej obstoječo romansko-britsko kulturo. Sčasoma se je večina prebivalcev današnje južne, osrednje, severne in vzhodne Anglije opredelila za Anglosase in govorila staro angleščino. Danska in normanska invazija sta kasneje močno spremenila situacijo, vendar sta njuna jezikovna in politična struktura neposredni predhodnik srednjeveškega kraljestva Anglije in srednjeangleškega jezika. Čeprav moderni angleški jezik stari angleščini dolguje nekaj manj kot 26 % svojih besed, to vključuje veliko večino besed, ki se uporabljajo v vsakdanjem govoru.
Zgodovinsko gledano anglosaško obdobje označuje obdobje v Britaniji med približno letoma 450 in 1066, po njihovi začetni naselitvi in vse do normanskega osvajanja.
Zgodovina Anglosasov je zgodovina kulturne identitete. Razvila se je iz različnih skupin v povezavi s sprejetjem krščanstva med ljudmi in je bilo sestavni del ustanovitve različnih kraljestev. Ogroženi zaradi razširjenih invazij danskih Vikingov in vojaške okupacije vzhodne Anglije je bila ta identiteta ponovno vzpostavljena; prevladoval je vse do normanskega osvajanja. Anglosaško materialno kulturo je še vedno mogoče opaziti v arhitekturi, slogih oblačenja, iluminiranih besedilih, kovinskih izdelkih in drugi umetnosti. Za simbolično naravo teh kulturnih simbolov so močni elementi plemenskih in gosposkih vezi. Elita se je razglasila za kralje, ki so razvili burhe (utrdbe in utrjene naselbine) ter identificirali svoje vloge in ljudstva v biblijskih terminih. Predvsem, kot je ugotovila arheologinja Helena Hamerow, so »lokalne in razširjene sorodstvene skupine ostale ... bistvena proizvodna enota v celotnem anglosaškem obdobju». Učinki ostajajo, saj je študija iz leta 2015 pokazala genetsko zasnovo Britancev današnje populacije kaže delitve plemenskih političnih enot zgodnjega anglosaksonskega obdobja.
Izraz Anglosaški se je začel uporabljati v 8. stoletju (v latinščini in na celini) za razlikovanje germansko govorečih skupin v Britaniji od tistih na celini (Stara Saška in Anglija v severni Nemčiji). Leta 2003 je Catherine Hills povzela stališča številnih sodobnih učenjakov v svoji ugotovitvi, da sta bila odnos do Anglosasov in s tem interpretacija njihove kulture in zgodovine »bolj odvisna od sodobne politične in verske teologije kot od vseh vrst dokazov«.
Etnonim Staroangleški etnonim Angul-Seaxan izhaja iz latinskega Angli-Saxones in je postal ime ljudstev, ki jih je angleški menih Beda Častitljivi okoli leta 730 imenoval Angli,Richter, Michael. "Bede's Angli: Angles or English?." Peritia 3.1 (1984): 99–114. britski menih Gildas pa okoli leta 530 Saxones. Anglosasi je izraz, ki so ga Anglosasi sami redko uporabljali. Verjetno so se identificirali kot ængli, Seaxe ali, bolj verjetno, lokalno ali plemensko ime, kot je Mierce, Cantie, Gewisse, Westseaxe ali Norþanhymbre. Po vikinški dobi se je v Danelawu razvila anglo-skandinavska identiteta.
Zdi se, da je bil izraz Angli Saxones prvič uporabljen v celinskem pisanju 8. stoletja; Pavel Diakon ga uporablja za razlikovanje angleških Sasov od celinskih Sasov (Ealdseaxe, dobesedno 'stari Sasi').McKitterick, Rosamond. "Paul the Deacon and the Franks." Early Medieval Europe 8.3 (1999): 319–339. Zdelo se je, da ime torej pomeni 'angleške' Sase.
Zdi se, da je krščanska cerkev uporabljala besedo Angli; na primer v zgodbi o papežu Gregorju I. in njegovi opombi Non Angli sed angeli (ne angleško, ampak angeli).Hills, Catherine. Origins of the English. Duckworth Pub, 2003: 14The complete sentence was Non Angli, sed angeli, si forent Christiani. "They are not Angles, but angels, if they were Christian", see p. 117 of Ghil'ad Zuckermann (2003), Language Contact and Lexical Enrichment in Israeli Hebrew. Palgrave Macmillan. / Izraza ænglisc (jezik) in Angelcynn (ljudstvo) je uporabljal tudi zahodnosaški kralj Alfred Veliki za označevanje ljudstva; pri tem je sledil ustaljeni praksi.Timofeeva, Olga. "Of ledenum bocum to engliscum gereorde." Communities of Practice in the History of English 235 (2013): 201. Beda in Alkuin sta uporabila gens Anglorum za označevanje vseh Anglosasov: Beda je ljudstvo predkrščanskega obdobja imenoval 'Sasi', vendar so vsi po sprejetju krščanstva postali 'Angle' (v skladu z uporabo besede papeža Gregorja I. beseda Anglorum za celotno misijo); Alkuin je 'Sase' postavil v nasprotje z 'Anglesi', pri čemer se je prvi nanašal samo na celinske Sase, drugi pa je bil povezan z Britanijo. Bedova izbira terminologije je bila v nasprotju z normo med njegovimi sodobniki, tako Angli kot Sasi, ki so se skupaj identificirali kot 'Sasi', svojo državo pa kot Saška. Ethelweard je prav tako sledil Bedovi rabi in sistematično uredil vse omembe besede 'saški' v 'angleški'.
Prva uporaba izraza Anglosaški med otoškimi viri je v naslovih za Ethelstan okoli leta 924: Angelsaxonum Denorumque gloriosissimus rex (najslavnejši kralj Anglosasov in Dancev) in rex Angulsexna in Norþhymbra imperator paganorum gubernator Brittanorumque propugnator (kralj Anglosasov in cesar Northumbrijcev, guverner poganov in zagovornik Britov). Včasih uporablja izraz rex Anglorum (kralj Angležev), ki je domnevno pomenil tako Anglosase kot Dance. Alfred je uporabil Anglosaxonum Rex. Izraz Engla cyningc (Angleški kralj) uporablja Ethelred. Knut Veliki, kralj Danske, Anglije in Norveške, je bil leta 1021 prvi, ki je deželo in ne ljudi označil s tem izrazom: ealles Englalandes cyningc (kralj vse Anglije).Gates, Jay Paul. "Ealles Englalandes Cyningc: Cnut's Territorial Kingship and Wulfstan's Paronomastic Play." Ti naslovi izražajo občutek, da so bili Anglosasi krščansko ljudstvo s kraljem, ki ga je pomazilil Bog.Sawyer, Peter H. 1978. From Roman Britain to Norman England. New York: St. Martin's Press: 167
Avtohtoni govorci Common Brittonic so Anglosase imenovali Saxones ali morda Saeson (beseda Saeson je sodobna valižanska beseda za 'Angleže'); enakovredna beseda v škotski gelščini je Sasannach, v irskem jeziku pa Sasanach.Ellis, Steven G. A View of the Irish Language: Language and History in Ireland from the Middle Ages to the Present. Catherine Hills meni, da ni naključje, »da se Angleži imenujejo z imenom, ki ga je posvetila Cerkev, kot ljudstvo, ki ga je izbral Bog, medtem ko njihovi sovražniki uporabljajo ime, ki se je prvotno uporabljalo za piratske roparje«.Hills, Catherine. Origins of the English. Duckworth Pub, 2003: 15
Zgodnja anglosaška zgodovina (410–660) Zgodnje anglosaško obdobje zajema zgodovino srednjeveške Britanije, ki se začne od konca rimske vladavine. To je obdobje, ki je v evropski zgodovini splošno znano kot obdobje preseljevanja ljudstev, tudi Völkerwanderung ('preseljevanje narodov' v nemščini). To je bilo obdobje intenzivnejšega preseljevanja ljudi v Evropi od približno leta 375 do leta 800. Migranti so bila germanska plemena, kot so Goti, Vandali, Angli, Sasi, Langobardi, Svebi, Frizi in Franki; kasneje so jih proti zahodu potisnili Huni, Avari, Slovani, Bolgari in Alani.Bury, J. B., The Invasion of Europe by the Barbarians, Norton Library, 1967. Med migranti v Britanijo so lahko bili tudi Huni in Rugini.
Do leta 400 našega štetja je bila Rimska Britanija sestavni, cvetoči del Zahodnega rimskega cesarstva, ki so ga občasno vznemirjali notranji upori ali barbarski napadi, ki jih je ukrotil ali odbil velik kontingent cesarskih čet, nameščenih v provinci. Do leta 410 pa so se cesarske sile umaknile, da bi se soočile s krizami v drugih delih cesarstva, in Romano-Britanci so bili prepuščeni sami sebi v tako imenovanem postrimskem obdobju 5. stoletja.P. Salway, Roman Britain (Oxford, Oxford University Press, 1981), pp. 295–311, 318, 322, 349, 356, 380, 401–405
Selitve (410–560)
Zdaj je splošno sprejeto, da Anglosasi niso bili le prestavljeni germanski osvajalci in naseljenci s celine, ampak rezultat otoških interakcij in sprememb.In the abstract for: Härke, Heinrich. "Anglo-Saxon Immigration and Ethnogenesis." Medieval Archaeology 55.1 (2011): 1–28.
Pisanje ok. leta 540 Gildas omenja, da se je nekje v 5. stoletju svet voditeljev v Britaniji strinjal, da bo nekaj ozemlja na vzhodu južne Britanije dano Sasom na podlagi pogodbe, foedus, s katero bodo Sasi branili Brite proti napadom Piktov in Škotov v zameno za zaloge hrane. Najsodobnejši besedilni dokaz je Chronica Gallica iz leta 452, ki za leto 441 zapisuje: »Britske province, ki so do tega časa utrpele različne poraze in nesreče, so padle pod saško oblast.« To je zgodnejši datum kot tisto iz leta 451 za »prihod Sasov«, ki ga je uporabil Beda v svoji Historia ecclesiastica gentis Anglorum, napisani okrog leta 731. Trdili so, da je Beda napačno razlagal svoje (skope) vire in da kronološka sklicevanja v Historia Britonnum dajejo verjeten datum okoli leta 428.
Gildas pripoveduje, kako je izbruhnila vojna med Sasi in lokalnim prebivalstvom – zgodovinar Nick Higham jo imenuje »vojna saških federacij« – ki se je končala kmalu po obleganju pri 'Mons Badonicus'. Sasi so se vrnili v »svoj vzhodni dom«. Gildas mir imenuje »huda ločitev z barbari«. Higham trdi, da je bila cena miru boljša pogodba za Sase, ki jim je dala možnost, da prejemajo davek od ljudi po nižinah Britanije. Arheološki dokazi se ujemajo s tem prejšnjim časovnim okvirom. Zlasti delo Catherine Hills in Sama Lucyja o dokazih o Spong Hillu je premaknilo kronologijo za naselbino pred letom 450, pri čemer je veliko predmetov zdaj v fazah pred Bedinim datumom.
Ta vizija Anglosasov, ki so že v zgodnjih letih izvajali obsežno politično in vojaško moč, ostaja sporna. Najbolj razvita vizija nadaljevanja podrimske Britanije z nadzorom nad lastno politično in vojaško usodo več kot stoletje je vizija Kennetha Darka, ki nakazuje, da je podrimska elita preživela v kulturi, politiki in z vojaško močjo do ok. 570.Higham, Nick. "From sub-Roman Britain to Anglo-Saxon England: Debating the Insular Dark Ages." History Compass 2.1 (2004). Beda pa identificira tri faze poselitve: fazo raziskovanja, ko so plačanci prišli zaščititi prebivalce; selitvena faza, ki je bila precejšnja, kot nakazuje izjava, da je bil Anglus zapuščen; in fazo vzpostavitve, v kateri so Anglosasi začeli nadzorovati območja, implicirana v Bedovi izjavi o izvoru plemen.Brugmann, B. I. R. T. E. "Migration and endogenous change." The Oxford Handbook of Anglo-Saxon Archaeology (2011): 30–45.
Znanstveniki niso dosegli enotnega mnenja o številu migrantov, ki so v tem obdobju vstopili na Veliko Britanijo. Härke trdi, da je ta številka okoli 100.000 do 200.000.Härke, Heinrich. "Anglo-Saxon Immigration and Ethnogenesis." Medieval Archaeology 55.1 (2011): 1–28. Bryan Ward-Perkins prav tako zagovarja do 200.000 dohodkov. Catherine Hills nakazuje, da je številka bližja 20.000. Origins of the English Računalniška simulacija je pokazala, da bi lahko preselitev 250.000 ljudi iz celinske Evrope izvedli v 38 letih. Nedavne genetske in izotopske študije so pokazale, da se je selitev, ki je vključevala tako moške kot ženske, nadaljevala več stoletij, kar je verjetno omogočilo znatno več novih prihodov, kot se je mislilo prej. Okoli leta 500 so bile v južni in vzhodni Britaniji ustanovljene skupnosti Anglosasov.Brooks, Nicholas. "The formation of the Mercian Kingdom." The Origins of Anglo-Saxon Kingdoms (1989): 159–170.