Biši ali bi ši je bitje iz kitajske mitologije, eden od devetih sinov zmajskega kralja, upodobljeno kot zmaj z oklepom želve. Kamniti kipi bišija se v kitajski kulturi že več stoletij uporabljajo kot okrasni podstavek za spominske stele in plošče, zlasti v pogrebnih kompleksih poznejših cesarjev in v spomin na pomembne dogodke, kot je cesarski obisk ali obletnica zmage v drugi svetovni vojni. Uporabljajo se tudi za podnožja mostov in obokov. Kipi bišija se tradicionalno podrgnejo za srečo, kar lahko povzroči njihovo obrabo. Bišije se najde po vsej Vzhodni Aziji in ruskem Daljnem vzhodu.
Zgodovina thumb|left|upright|Biši z zmajevo glavo na spominski steli cesarja Čjanlonga na Mostu Marca Pola v Pekingu left|thumb|upright|Biši v podstavku Šjanske stele
Običaj postavljanja stel na želvah je nastal najpozneje v začetku 3. stoletja v pozni dinastiji Han. Raziskava iz leta 1957 kaže, da je najstarejša obstoječa stela na želvi tista na grobnici Fan Mina v okrožju Lušan v Sečuanu. Zgodovinarji se strinjajo, da je bila postavljena leta 205. Stela ima zaobljen vrh z motivom zmaja v nizkem reliefu, predhodniku dveh prepletenih zmajev, zelo pogostih tudi na stelah dinastij Ming in Čing več kot tisoč let kasneje.
V zbirki muzeja Nankinga je hunping (pogrebni vrč za dušo) iz leta 272 z miniaturno arhitekturno kompozicijo na vrhu, ki med drugim prikazuje želvo, ki nosi stelo. Stelo je postavil Čangša, guverner dinastije Džin v čast lokalnemu veljaku.
Morda najbolj znan ohranjen zgodnji primer tega žanra je skupina štirih želv s stelami v mavzoleju Šjao Šuja (475–518), mlajšega brata Vuja, prvega cesarja iz dinastije Liang, najden blizu Nankinga.. A reconstruction of the original form of the ensemble is shown in Fig. 5.19.
Tradicija bišija je cvetela v času dinastij Ming in Čing. Ustanovitelj dinastije Ming, cesar Hongvu, je v prvem letu po razglasitvi dinastije (1368) objavil predpise, ki so dovoljevali stele na želvah samo višjim slojem in mandarinom. Leta 1396 je pravila zaostril in postavljanje takšnih stel dovolil samo najvišjemu plemstvu in najvišjemu uradništvu. Z istimi predpisi so bili predpisani tudi tipi zmajev na kroni stele ter vrsta in število drugih kipov na grobišču..
thumb|Sodoben spomenik v Pekingu, postavljen leta 1995
V mavzoleju cesarja Hongvuja je ogromen biši s tako imenovano Šengdejsko stelo, ki pozdravlja obiskovalce v paviljonu Sifangčeng ob vhodu v kompleks mavzoleja. Tri stoletja pozneje (1699) je cesar Kangši iz dinastije Čing med obiskom Nankinga prispeval drugo želvo s stelo, ki hvali ustanovitelja dinastije Ming in ga primerja z ustanoviteljema velikih dinastij Tang in Song. Quote regarding the Kangxi's stele text and its meaning: "）"; regarding the dimensions of the stele and its tortoise: ""Photo and description of the Kangxi's stele. The inscription is interpreted as "His reign was as glorious as that of the Tang and Song"
Tradicijo stel na želvah cesarja Hongvuja so nadaljevali cesarji kasnejših dinastij Ming in Čing, katerih mavzoleje običajno krasijo tudi stele na bišijih.
Premier Republike Kitajske Tan Jankaj (1880–1930) je s stelo pri templju Linggu pri Nankingu posmrtno počastil celo samooklicanega cesarja Juan Šikaja, čigar stelo so uničili med socialistično revolucijo.
Občasno je bil z bišijem počaščen tudi kak tuj voditelj države, na primer brunejski sultan Abdul Madžid Hasan, ki je umrl med obiskom Kitajske leta 1408.
Ko so leta 1625 v Šjanu izkopali starodavno krščansko stelo, so jo postavili na hrbet želve. Leta 1907 je bila ta tako imenovana Šjanska stela skupaj z želvo prestavljena v muzej Gozd stel.. The first two images reproduced in Keevak's book had appeared earlier in Henri Havret (1848-1901), La stele chrétienne de Si-ngan fou (part 1), Variétés sinologiques No. 7, Paris, 1895 (near the front cover, and page 139, respectively). As Havret comments (p. 142), looking at the early drawings it's rather easy to mistake the tortoise for a "horrible bat"!See modern photos of the stele on Flickr.com, complete with the same tortoise
Med sodobnimi arheološkimi izkopavanji in gradbenimi deli še vedno odkrivajo dolgo izgubljene bišije. Med najbolj izjemnimi najdbami je ogromna 1200 let stara kamnita želva iz Džengdinga, provinca Hebej, odkrita junija 2006. Dolga je 8,4 m, široka 3,2 m in visoka 2,6 m in tehta 107 ton. Želvo so preselili v džendinški tempelj Kaijuan.
Bišiji izven Kitajske thumb| upright|Stela Vinh Lang iz Le Taj Tojevega mavzoleja, postavljena leta 1433 thumb|left|upright|Želva v Thien Mujevem templju v Hueju, Vietnam postavljena leta 1715Lonely Planet Guide, Vietnam, 2006. p. 70 Koncept stele na želvi in okronanega zmaja so zgodaj sprejele tudi severne kitajske sosede. Najzgodnejši ohranjeni spomenik iz Turškega kaganata je tako imenovana Bugutska stela iz poznega 6. stoletja. Stala je v provinci Arkangaj v zahodni Mongoliji. Na njej je sogdijski in najverjetneje brahmanski mongolski napis. Stela je zdaj v glavnem mestu province Cecerlegu. Po mnenju turškega raziskovalca Cengiza Alyilmaza je ravno ta stela vplivala na graditelje pomembnih stel iz 8. stoletja s staroturškimi napisi, od katerih so mnoge stale na želvah. Med slednjimi je verjetno najbolj dostopna stela Terhin-Gol Bajančur kana, postavljena leta 753, ki je zdaj v Mongolski akademiji znanosti v Ulan Batorju.
Spomenike na želvah so postavljali tudi v džurčenski dinastiji Džin in mongolski dinastiji Juan. Nekaj se jih je ohranilo v ruskem Ussurijsku in mongolskem Karakorumu.
Na Japonskem se stela na želvah najdejo predvsem na grobovih uglednih osebnosti iz obdobja Kamakura (1185–1333), zlasti v mestu Kamakura. Drugo veliko zbirko stel na želvah iz 17. do 19. stoletja je mogoče videti na pokopališču Tottori zunaj Tottorija. Na splošno se zdi, da takšne stele niso bile posebej priljubljene ne prej ne kasneje.
V Koreji so znane stele na želvah iz obdobju treh korejskih kraljestev. Ohranjeni so tudi tovrstni spomeniki iz kasnejše dinastije Gorjeo.
Dolgo tradicijo stel na želvah ima tudi Vietnam. Postavljali so jih v spomin na cesarje, kot je bil Le Thaj Toja, in diplomante konfucijanske akademije v Templju književnosti v Hanoju.
Galerija
Sklici
Viri
(Posthumous publication, based on research done in 1909–1917) Includes Segalen's original text and the English translation Timothy James Billings and Christopher Bush. The original was published in 1912; its text can be also found at http://www.steles.net/ (Section 1, Section 2, Section 3).
Kategorija:Mitološka bitja Kategorija:Kitajska