Westminstrska palača je kraj srečanja parlamenta Združenega kraljestva in stoji v Londonu v Angliji. Običajno se imenuje domova parlamenta po spodnjem domu in lordski zbornici, dveh zakonodajnih zborih, ki zasedata stavbo. Palača je eno od središč političnega življenja v Združenem kraljestvu; Westminster je postal metonim za parlament Združenega kraljestva in britansko vlado, westminstrski vladni sistem pa spominja na ime palače. Elizabetin stolp palače z vzdevkom Big Ben je znamenitost Londona in Združenega kraljestva nasploh. Westminstrska palača je od leta 1970 uvrščena na seznam zavarovanih stavb I. stopnje, od leta 1987 pa je del Unescove svetovne dediščine.
Stavba je bila prvotno zgrajena v 11. stoletju kot kraljeva palača in je bila glavna rezidenca angleških kraljev do leta 1512, ko je požar uničil kraljeve apartmaje. Monarh se je preselil v sosednjo palačo Whitehall, vendar je preostali del palače še naprej služil kot dom angleškega parlamenta, ki se je tam sestajal od 13. stoletja. Leta 1834 je drugi, večji požar uničil večino palače, vendar je bila Westminstrska dvorana rešena in vključena v nadomestno palačo.
Na natečaju za načrtovanje nove palače je zmagal arhitekt Charles Barry, ki je za stavbo izbral neogotski slog. Gradnja se je začela leta 1840 in je trajala 30 let, pri čemer je prišlo do zamud, prekoračitev stroškov in smrti Barryja in njegovega pomočnika Augustusa Pugina. Palača vsebuje prostore za spodnji dom, lordsko zbornico in monarha ter ima površino 112.476 m². Po drugi svetovni vojni so bila potrebna obsežna popravila, vključno z obnovo uničene skupne dvorane. Kljub nadaljnjim konservatorskim delom, ki so bila od takrat opravljena, je palača nujno potrebna večjega popravila.
Zgodovina Stara palača
Mesto sedanje palače je morda uporabljal Knut Veliki med svojo vladavino od 1016 do 1035. Od ok. 1045 – ok. 1050 je Edvard Spoznavalec zgradil palačo in prvo Westminstrsko opatijo. Najstarejši ohranjeni del palače je Westminstrska dvorana ki je iz obdobja vladavine Viljema II. (vladal 1087–1100). Palača je bila glavna rezidenca angleških monarhov v poznem srednjem veku. Leta 1512, med zgodnjo vladavino Henrika VIII., je požar uničil kraljeve apartmaje v palači. Leta 1534 se je Henrik preselil v sosednjo palačo Whitehall, nekdanji York Place, ki jo je zasegel od kardinala Thomasa Wolseyja. Čeprav je Westminster ostal kraljeva palača, sta bila od te točke naprej njena glavna prebivalca oba domova parlamenta in različna sodišča.
Predhodnica parlamenta, Curia Regis, se je sestala v Westminster Hallu, ko je bil kralj v rezidenci. »Vzorčni parlament«, ki velja za prvi angleški parlament, se je sestal v palači leta 1295; medtem ko so se srednjeveški angleški parlamenti sestajali na različnih lokacijah, je bila palača pogosto uporabljena in se je razvila v stalni dom telesa. Palača ni imela namenskih prostorov za spodnji dom ali lordsko zbornico; prilagodili so kapelo sv. Štefana za svojo uporabo v 16. stoletju, lordi pa so uporabljali poslikano dvorano in od leta 1801 belo dvorano.
Palača je bila od 18. stoletja dalje podvržena pomembnim spremembam, saj je parlament težko opravljal svoje posle v omejenem razpoložljivem prostoru. Ti so vključevali novo skladišče in prostore za odbore Johna Vardyja, dokončano leta 1770; nova uradna rezidenca za predsednika spodnjega doma, dokončana leta 1795; ter pomembne spremembe in novo stavbo Jamesa Wyatta, dokončano leta 1801. Zadnje spremembe je izvedel sir John Soane med letoma 1824 in 1827 in so vključevale nove knjižnične prostore za oba domova parlamenta in nova pravna sodišča za kanclersko in kraljevo klop.
Požar in rekonstrukcija
16. oktobra 1834 je v palači izbruhnil požar, potem ko je pregreta peč, ki je bila uporabljena za uničenje zalog državne blagajne, zažgala dvorano lordske zbornice. Uničena sta bila oba domova parlamenta, skupaj z večino drugih stavb v kompleksu palače. Westminstrska dvorana je bila rešena zahvaljujoč gašenju in spremembi smeri vetra. Stolp draguljev in podstrešje, križni hodnik in kapiteljska dvorana kapele svetega Štefana so bili edini ostali deli palače, ki so preživeli.
Viljem IV. Britanski je parlamentu ponudil skoraj dokončano Buckinghamsko palačo, v upanju, da se bo tako odrekel rezidenci, ki mu ni bila všeč; vendar je bila stavba ocenjena kot neprimerna za parlamentarno uporabo in je bilo darilo zavrnjeno.Jones (1983), p. 77; Riding and Riding (2000), p. 100; Port (1976), p. 20. Pobarvana dvorana in Bela dvorana sta bili na hitro popravljeni za začasno uporabo in leta 1835, po splošnih volitvah tistega leta, je kralj dovolil parlamentu, da naredi »načrte za [njeno] trajno nastanitev«. Vsaka dom je ustanovil odbor in izbran je bil perpendicular slog v slogu neogotike arhitekta Charlesa Barryja. Barry ni imel izkušenj z gotiko in se je pri oblikovanju podrobnosti močno zanašal na Augustusa Pugina. Lordska zbornica je bila dokončana leta 1847, spodnji dom pa leta 1852. Čeprav je bila večina del opravljena do leta 1860, je bila gradnja končana šele desetletje zatem.
Poškodbe in obnova iz druge svetovne vojne
Med drugo svetovno vojno so palačo štirinajstkrat bombardirali. Bomba, ki je padla 26. septembra 1940, je dvignila kip Riharda Levjesrčnega s podstavka in upognila njegov meč, podobo, ki je bila uporabljena kot simbol moči demokracije, »ki bi se ob napadu upognila, a ne zlomila«.
Najhujša racija se je zgodila v noči z 10. na 11. maj 1941, ko je bila palača vsaj dvanajstkrat zadeta in so bili trije ljudje (dva policista in stalni nadzornik lordske zbornice Edward Elliott) ubiti.Fell and Mackenzie (1994), p. 27. Dvorana spodnjega doma in streha Westminstrske dvorane sta bila zažgana; ker gasilci niso mogli rešiti obeh, je bila dvorana prednostna in rešena, medtem ko je bila komora uničena. Lordska zbornica in stolp z uro sta bila poškodovana v istem napadu. Dvorana spodnjega doma je bila po vojni obnovljena v poenostavljenem slogu in je bila dokončana leta 1950. Newsreel 50/87, issue date 30 October 1950.
Nedavna zgodovina Ker se je potreba po pisarniških prostorih v palači povečala, je parlament leta 1975 pridobil pisarniške prostore v bližnji stavbi Norman Shaw in v po meri zgrajeni hiši Portcullis, dokončani leta 2000. To povečanje je vsem poslancem omogočilo, da imajo lastne pisarne.
Palača je bila leta 1970 uvrščena na seznam zavarovanih stavb I. stopnje, leta 1987 pa na seznam svetovne dediščine. Tkivo stavbe je nujno treba obnoviti. Januarja 2018 je spodnji dom glasoval za oba domova, da izpraznita palačo, da bi omogočili popolno prenovo stavbe, ki bo trajala najmanj šest let in se bo začela ne prej kot leta 2025. Septembra 2022 je bil ustanovljen Restoration and Renewal Client Board, skupni odbor zgornjega in spodnjega doma parlamenta, ki bo nadzoroval potrebna dela.
Zunanjost
Oblikovanje Charlesa Barryja za Westminstersko palačo uporablja perpendicular gotski slog, ki je bil priljubljen v 15. stoletju in se je vrnil med oživitvijo gotike v 19. stoletju. Barry je bil klasični arhitekt, vendar mu je pomagal gotski arhitekt Augustus Pugin. Westminstrska dvorana, ki je bila zgrajena v 11. stoletju in je preživela požar leta 1834, je bila vključena v Barryjevo zasnovo. Pugin je bil nezadovoljen z rezultatom dela, zlasti s simetrično postavitvijo, ki jo je oblikoval Barry; slavno je pripomnil: »Vse grško, gospod; tudorski detajli na klasičnem telesu.«
Kamnoseštvo Leta 1839 je Charles Barry potoval po Veliki Britaniji in si ogledoval kamnolome in zgradbe z odborom, ki je vključeval dva vodilna geologa in kamnoseka. Izbrali so Anston, magnezijev apnenec peščene barve, pridobljen v vaseh Anston v Južnem Yorkshiru in Mansfield Woodhouse v Nottinghamshiru. S seznama 102 sta bila izbrana dva kamnoloma, pri čemer večina kamna prihaja iz prvega. Ključni dejavnik je bil prevoz, dosežen po vodi prek kanala Chesterfield, Severnega morja ter rek Trent in Temza.Richardson, Christine (2007). Yorkshire Stone to London: To Create the Houses of Parliament. Richlow Histories. . Poleg tega je bil Anston cenejši in »lahko ga je bilo dobaviti v blokih, debelih do štiri čevlje, in je bil primeren za podrobno rezbarjenje«.
Barryjeva nova Westminstrska palača je bila obnovljena z anstonskim apnencem peščene barve. Vendar pa je kamen kmalu začel propadati zaradi onesnaženosti in slabe kakovosti nekaterih uporabljenih kamnov. Čeprav so bile takšne napake očitne že leta 1849, do konca 19. stoletja ni bilo narejenega nič, tudi po dolgem študiju. V 1910-ih pa je postalo jasno, da je treba del kamna zamenjati. Leta 1928 je bilo ocenjeno, da je treba uporabiti Clipshamov kamen, medeno obarvan apnenec iz Rutlanda, da bi nadomestili razpadli Anston. Projekt se je začel v 1930-ih, vendar ga je izbruh druge svetovne vojne ustavil in dokončal šele v 1950-ih. Do 1960-ih je onesnaženje spet začelo jemati svoj davek. Program ohranjanja kamna in restavriranja zunanjih vzpetin in stolpov se je začel leta 1981 in končal leta 1994.
Stolpi Viktorijin stolp
Westminstrska palača ima tri glavne stolpe. Največji in najvišji je 98,5-metrski Viktorijin stolp, ki zavzema jugozahodni vogal palače. Stolp je bil sestavni del Barryjeve prvotne zasnove in nameraval je biti najbolj nepozaben element, saj si ga je zamislil kot oporišče zakonodajnega "gradu". Stolp je bil večkrat preoblikovan in njegova višina se je postopoma povečevala; po dokončanju leta 1858 je bil najvišja posvetna zgradba na svetu.Quinault (1991), p. 81.
Ob vznožju stolpa je suvereni vhod, ki ga uporablja monarh vsakič, ko vstopi v palačo za odprtje parlamenta ali za druge državne priložnosti. 15 m visok lok je bogato okrašen s skulpturami, vključno s kipi sv. Jurija, Andreja in Patrika ter kraljice Viktorije. V glavnem delu stolpa je parlamentarni arhiv v 8,8 kilometrih jeklenih polic, razporejenih v 12 nadstropjih. Arhivi vključujejo glavne izvode vseh zakonov parlamenta od leta 1497 in pomembne rokopise, kot sta izvirna listina pravic in smrtni nalog kralja Karla I.. Na vrhu piramidalne strehe iz litega železa je 22 m zastava, s katere plapola kraljeva zastava (monarhova osebna zastava), ko je vladar prisoten v palači. Vse druge dni zastava Unije vihra z jambora.
Elizabetin stolp (Big Ben)
Na severnem koncu palače je Elizabetin stolp, splošno znan kot Big Ben. S 96 metri je le malo nižji od Viktorijinega stolpa, vendar veliko vitkejši. Do leta 2012 se je imenoval Clock Tower, ko so ga preimenovali v počastitev diamantnega jubileja Elizabete II. Urni stolp je zasnoval Augustus Pugin in je bil zgrajen po njegovi smrti. Charles Barry je prosil Pugina, naj oblikuje stolp z uro, ker je Pugin pred tem pomagal Barryju oblikovati palačo.
V stolpu je Velika ura, ki uporablja originalni mehanizem, ki ga je izdelal Edward John Dent po načrtih amaterskega urarja Edmunda Becketta Denisona. Po standardih 19. stoletja je zelo natančen, saj odbije uro natančno v sekundi in ostaja zanesljiv, odkar je začel delovati leta 1859. Čas prikazujejo štiri številčnice s premerom 7 metrov, ki so izdelane iz mlečnega stekla in so ponoči osvetljene od zadaj; urni kazalec je dolg 2,7 metra, minutni kazalec pa 4,3 metra.
V zvoniku nad uro visi pet zvonov. Štirje četrtinčni zvonovi udarijo po Westminstrskih zvoncih vsake četrt ure. Največji zvon bije ure; uradno imenovan Veliki zvon, se na splošno imenuje Big Ben, vzdevek negotovega izvora, ki se sčasoma pogovorno uporablja za celoten stolp. Prvi urni zvon je med preizkušanjem počil in je bil preoblikovan; sedanji zvon je pozneje sam počil, kar mu daje značilen zvok. Je tretji najtežji zvon v Veliki Britaniji, saj tehta 13,8 tone. V luči na vrhu Elizabetinega stolpa je Ayrtonova luč, ki se prižge, ko kateri koli parlament zaseda v temi. Postavljena je bila leta 1885 na zahtevo kraljice Viktorije, da je lahko iz Buckinghamske palače videla, ali so člani 'na delu', poimenovana pa je bila po Actonu Smeeju Ayrtonu, ki je bil prvi komisar za dela v 1870-ih.
Centralni stolp