Stolnica v Durhamu, uradno stolnica Kristusa, Blažene Marije Device in svetega Cuthberta Durhamskega je stolnica anglikanske cerkve v mestu Durham v Angliji. Stolnica je sedež škofa Durhama in je matična cerkev škofije Durham. Vsebuje tudi svetišča anglosaških svetnikov Cuthberta in Bede. V stolnici so dnevne službe anglikanske cerkve in leta 2019 je sprejela 727.367 obiskovalcev. To je zaščitena stavba I. stopnje in je del svetovne dediščine Durhamski grad in Durhamska stolnica.
Stolnica je naslednica anglosaškega Lindisfarnskega priorata, ki je bil ustanovljen ok. 635, a opuščen leta 875 zaradi vikinških napadov. Menihi so se naselili v Chester-le-Street od leta 882 do leta 995, ko so se preselili v Durham. Stolnica je ostala samostan, dokler ni bil leta 1541 razpuščen, od takrat pa jo vodita dekan in kapitelj. Območje je bilo del gradu Durham od 11. stoletja. Med vojnami treh kraljestev je bilo v stolnici 3000 škotskih vojnih ujetnikov, od katerih jih je 1700 umrlo v stavbi.
Sedanja stavba je bila v veliki meri dokončana med letoma 1093 in 1133 in je nadomestila anglosaško 'Belo cerkev'. Je pomemben primer romanskega arhitekturnega sloga, strop ladje pa je najzgodnejši ohranjeni primer šilasto rebrastega oboka. Galilejska kapela je bila dodana zahodnemu koncu v 1170-ih, zahodni stolpi pa zgrajeni približno leta 1200. Vzhodni del je bil razširjen v zgodnjeangleškem gotskem slogu v 1230-ih, pravokotni gotski osrednji stolp pa je bil zgrajen v dveh stopnje v 15. stoletju. Pomembna oprema vključuje srednjeveški škofov prestol in Nevilleovo korno pregrado, uro priorja Castella ter korne klopi iz 17. stoletja in pokrov krstilnika, ki ga je namestil škof Cosin. Številne samostanske stavbe so ohranjene; menihov refektorij zdaj vsebuje del knjižnice, ki hrani pomembne zbirke iz 6. stoletja.
Zgodovina Anglosaška
Durham izvira iz škofije Lindisfarne, ki jo je ustanovil sveti Ajdan na ukaz Oswalda Northumbrijskega okoli leta 635, ki je bila leta 664 prenesena v York. Sedež je leta 678 v Lindisfarnu obnovil canterburyjski nadškof. Med mnogimi svetniki, ki izvirajo iz samostana Lindisfarne, je bil največji sv. Cuthbert, škof Lindisfarna od leta 685 do svoje smrti leta 687, ki je zaslužen za razvoj stolnice v Durhamu.
Po ponavljajočih se vikinških napadih so menihi leta 875 zbežali iz Lindisfarna in s seboj nosili relikvije sv. Cuthberta. Škofija Lindisfarne je ostala potujoča do leta 882, ko so se menihi ponovno naselili v Chester-le-Street, 60 milj južno od Lindisfarna in 6 milj severno od Durhama. Sedež je ostal v Chester-le-Streetu do leta 995, ko so nadaljnji vikinški vdori znova povzročili, da so se menihi preselili s svojimi relikvijami. Po lokalni legendi o sivi kravi in svetnikovi hagiografiji so menihi sledili dvema mlekaricama, ki sta iskali sivo kravo in se znašli na polotoku, ki ga je tvorila zanka v reki Wear. Nato je Cuthbertova krsta postala nepremakljiva, kar je veljalo kot znak, da je treba na tem mestu zgraditi novo svetišče, ki je postalo mesto Durham. Bolj prozaičen nabor razlogov za izbiro polotoka je njegov zelo obrambni položaj in da bi tam ustanovljena skupnost uživala zaščito grofa Northumbrijskega, s katerim je imel takratni škof Aldhun močne družinske vezi. Danes se ulica, ki vodi od The Bailey mimo vzhodnih stolpov stolnice do Palace Green, imenuje Dun Cow Lane zaradi miniaturnih krav, ki so se včasih pasle na bližnjih pašnikih.
Sprva je bila iz lokalnega lesa zgrajena zelo preprosta začasna stavba za namestitev relikvij sv. Cuthberta. Svetišče so nato prenesli v trdnejšo, verjetno še leseno stavbo, znano kot Bela Cerkev. To cerkev je tri leta pozneje leta 998 nadomestila kamnita stavba, tudi znana kot Bela cerkev, ki je bila leta 1018 dokončana, razen stolpa. Durham je kmalu postal romarski kraj, ki ga je spodbudil naraščajoči kult sv. Cuthberta. Kralj Knut Veliki je bil eden prvih romarjev in je menihom iz Durhama podelil številne privilegije in posestva. Ubranljiv položaj, tok denarja od romarjev in moč, utelešena v cerkvi v Durhamu, so spodbudili nastanek mesta okoli stolnice, ki je postavilo jedro mesta.
Normani
Sedanja stolnica je bila zasnovana in zgrajena pod vodstvom Williama de St-Calaisa (znanega tudi kot William iz St. Carilefa).Tim Tatton-Brown and John Crook, The English Cathedral pp. 26–29. Leta 1083 je ustanovil benediktinski samostan sv. Cuthberta v Durhamu in potem, ko je izgnal posvetne kanonike (ter njihove žene in otroke), ki so tam skrbeli za cerkev in svetišče sv. Cuthberta, jih nadomestil z menihi iz samostanov Wearmouth in Jarrow. Obsežna cerkvena ozemlja je razdelil med svojo škofijo in novi priorat.'Houses of Benedictine monks: Priory of St Cuthbert, Durham (later Durham cathedral)', in Victoria County History, Durham: Volume 2, ed. William Page (London, 1907), pp. 86–103. Za prvega priorja je imenoval Aldwina.
Škof William iz St. Calaisa je porušil staro saško cerkev in 11. avgusta 1093 skupaj s priorjem Turgotom iz Durhama (Aldwinovim naslednikom) položil temeljni kamen velike nove stolnice.Victoria County History, Durham Menihi so na lastne stroške nadaljevali z gradnjo samostanskih stavb, medtem ko je škof prevzel odgovornost za dokončanje gradnje stolnice. Kamen za novogradnje so klesali iz pečin pod obzidjem in ga premikali navzgor z vitli. Glavni razlog za stolnico je bil hramba teles sv. Cuthberta in Bede Častitljivega.
Od takrat je bilo narejenih veliko večjih dodatkov in rekonstrukcij delov stavbe, vendar je večji del stavbe ostal prvotna normanska struktura. Gradnja stolnice se je začela leta 1093, na vzhodnem koncu. Kor je bil dokončan do leta 1096. Ob smrti škofa Williama iz St. Calaisa 2. januarja 1096 je bila kapiteljska dvorana dovolj pripravljena, da se lahko uporablja kot njegov grob. Leta 1104 so posmrtne ostanke sv. Cuthberta z veliko slovesnostjo prenesli v novo svetišče v novo stolnico. Menihi so še naprej skrbeli za svetišče sv. Cuthberta do razpustitve samostanov.
Dela so se nadaljevala na ladji, katere stene so bile dokončane do leta 1128, visok obok pa do leta 1135. Kapitelj je bil zgrajen med letoma 1133 in 1140John Harvey, English Cathedrals, p. 129. (delno porušen v 18. stoletju). William iz St. Carilefa je umrl leta 1096, preden je bila stavba dokončana in prenesel odgovornost na svojega naslednika Ranulfa Flambarda, ki je zgradil tudi most Framwellgate, najzgodnejši prehod čez reko Wear iz mesta. Trije škofje, William iz St. Carilefa, Ranulf Flambard in Hugh de Puiset, so vsi pokopani v zdaj prezidanem kapitlju.
V 1170. letih je Hugh de Puiset po napačnem začetku na vzhodnem koncu, kjer je posedanje in razpoke preprečilo nadaljevanje del, dodal Galilejsko kapelo na zahodnem koncu stolnice.Stranks, Durham Cathedral Petladijska stavba zavzema položaj verande in je delovala kot Marijina kapela z velikimi zahodnimi vrati, ki jih je v srednjem veku blokiral oltar Device Marije. Vrata zdaj blokira grob škofa Thomasa Langleya. Galilejska kapela hrani tudi ostanke Bede Častitljivega. Glavni vhod v stolnico je na severni strani, obrnjen proti gradu.
Leta 1228 je bil Richard le Poore, salisburyjski škof, premeščen v Durham, potem ko je ravnokar obnovil salisburyjsko stolnico v gotskem slogu. V tistem trenutku je bilo treba vzhodni konec stolnice v Durhamu nujno popraviti; predlagana vzhodna razširitev ni uspela. Le Poore je zaposlil arhitekta Richarda Farnhama, da je zasnoval vzhodni del za stavbo, v katerem bi lahko številni menihi hkrati izgovorili horarij. Nastala stavba je bila kapela devetih oltarjev. Leta 1250 je bila prvotna streha stolnice zamenjana z obokom, ki je še vedno na svojem mestu.
Tudi stolpi izvirajo iz zgodnjega 13. stoletja, vendar je osrednji stolp poškodovala strela in je bil zamenjan v dveh fazah v 15. stoletju, zidarska mojstra sta bila Thomas Barton in John Bell.
Durhamski škof je bil časni gospodar grofije Palatin Durham. Škof je tekmoval za oblast s priorjem Durhama, velikim posestnikom, ki je imel lastne dvore za svoje svobodne najemnike. Sporazum iz okoli leta 1229, znan kot Le Convenit, je bil sklenjen za urejanje razmerja med obema mogočnežema.Abstract from: Cynthia J. Neville, The Courts of the Prior and the Bishop of Durham in the Later Middle Ages, 2002
Svetišče sv.a Cuthberta je bilo v vzhodnem apsidalnem delu stolnice. Lokacija notranje stene apside je označena na tlaku, grobnica sv. Cuthberta pa je prekrita s preprosto ploščo. Vendar je neznani menih leta 1593 zapisal:
Razpustitev Med razpustitvijo samostanov je bila leta 1538 po ukazu kralja Henrika VIII uničena grobnica sv. Cuthberta, samostansko bogastvo pa je bilo predano kralju. Svetnikovo telo je bilo izkopano in po obredih Durhama je bilo ugotovljeno, da ni pokvarjeno. Ponovno so ga pokopali pod navadno kamnito ploščo, ki so jo zdaj zgladila kolena romarjev, vendar starodavni tlak okoli njega ostaja nedotaknjen. Dve leti kasneje, 31. decembra 1540, je bil benediktinski samostan v Durhamu razpuščen in zadnji durhamski prior, Hugh Whitehead, je postal prvi dekan posvetnega kapitlja stolnice.
17. stoletje
Po bitki pri Dunbarju septembra 1650 je Oliver Cromwell uporabil stolnico v Durhamu kot začasni zapor za zadrževanje škotskih vojnih ujetnikov. Ocenjuje se, da jih je bilo zaprtih kar 3000, od tega jih je 1700 umrlo v sami stolnici, kjer so bili zaprti v nečloveških razmerah, večinoma brez hrane, vode in toplote. Zaporniki so uničili velik del stolniškega lesa za kurjavo, vendar je bila ura Priora Castella, ki je prikazovala škotski badelj, ohranjena. Domneva se, da so bila trupla zapornikov pokopana v neoznačenih grobovih, preživeli pa so bili kot sužnji odpremljeni v ameriške kolonije.
Škof John Cosin (na položaju 1660–1672), prej kanonik stolnice, se je lotil obnove škode in prenove stavbe z novimi kornimi klopmi, mizo za litanije in visokim baldahinom nad krstnim kamnom. V tem času je bila dodana hrastova korna pregrada za nošenje orgel, ki je zamenjala kamnito, ki so jo podrli v 16. stoletju. Na ostankih stare obednice je dekan John Sudbury ustanovil knjižnico zgodnjih tiskanih knjig.
18. in 19. stoletja V 18. stoletju so dekani Durhama pogosto imeli drug položaj v južni Angliji in potem, ko so zakonsko določen čas preživeli v rezidenci, so odšli na jug, da bi uredili svoje zadeve. Posledično je bilo po Cosinovi prenovi le malo restavriranja ali ponovne gradnje. Ko so se dela na stavbi znova začela, niso bila vedno primerna. Leta 1777 je arhitekt George Nicholson, ko je dokončal Prebendsov most čez Wear, prepričal dekana in kapitelj, da sta mu dovolila, da zgladi večji del zunanjega kamna stolnice in s tem precej spremeni njen značaj. Njegov naslednik William Morpeth je porušil večji del kapitlja.
Leta 1794 je arhitekt James Wyatt pripravil obsežne načrte, ki bi drastično spremenili stavbo, vključno z rušenjem Galilejske kapele, vendar si je kapitelj premislil ravno pravi čas, da je to preprečil. Wyatt je obnovil risbo Rose Window iz 15. stoletja in vstavil navadno steklo, ki je nadomestilo tisto, kar je odpihnilo v nevihti.
Leta 1847 je arhitekt Anthony Salvin odstranil Cosinov leseno orgelsko pregrado, s čimer se je odprl pogled na vzhodni konec iz ladje, leta 1858 pa je obnovil križni hodnik.
Viktorijansko obnovo stolpa stolnice v letih 1859–60 je izvedel arhitekt George Gilbert Scott, ki je sodeloval z Edwardom Robertom Robsonom (ki je šest let služil kot referent za dela v stolnici).Who Was Who, online edition, ROBSON, Edward Robert (subscription required), accessed 13 December 2008 Leta 1874 je bil Scott odgovoren za marmorno korno pregrado in prižnico v Crossingu. Leta 1892 je Scottov učenec Charles Hodgson Fowler ponovno zgradil kapiteljsko dvorano kot spomenik škofu Josephu Barberju Lightfootu.